Kaj je bila kitajska kulturna revolucija? In zakaj je umrlo toliko ljudi?

Skoraj vsak dan lahko preberemo, kaj je skrivnost današnje Kitajske, zakaj je tako posebna in obenem tako drugačna od drugih držav. Eden od najpomembnejših odgovorov tiči v veliki kulturni revoluciji, ki je potekala med letoma 1966 in 1976. Toda ne zato, ker bi Kitajska takrat preživljala lepe čase, temveč ker Kitajci nikakor nočejo ponoviti enega najbolj tragičnih obdobij svoje zgodovine.

Skrivnostne ženske, ki so krojile kitajsko zgodovino

»Zanimivo, kulturno revolucijo so sprožili leta 1966, ko je bilo prav tako leto ognjenega konja, zato lahko samo upamo, da nam ognjeni konj tudi letos ne bo prinesel kaj podobnega,« je na pol v šali, na pol zares povedala Zorana Baković.

Poudarila je, da je bil glavni povod za kulturno revolucijo predhodni propadli projekt Mao Zedonga, ko je z »velikim skokom naprej« skušal spodbuditi kitajsko industrializacijo, da bi Kitajska prehitela celo Veliko Britanijo, toda projekt se je končal s propadom. V lakoti je umrlo veliko ljudi, obstajajo ocene, da med 16 in 40 milijonov ljudi.

Strah pred kaosom kulturne revolucije je ostal vtisnjen globoko v kitajsko zavest, zato se Kitajska nikoli ni »demokratizirala«. FOTO: Jason Lee/Reuters

»Velik neuspeh je močno omajal Maov status. Znašel se je v položaju, ko se je znotraj partije pojavil odpor, da spremenijo ekonomsko politiko in omilijo radikalni komunistični pristop, kar pa mu seveda ni bilo po godu. Še naprej je verjel v komunizem – ki bi se ga bilo treba dosledno držati že od začetka gradnje države, gospodarstva in družbe, za razliko od njegovih nasprotnikov, ki so menili, da je treba najprej razviti drugačne temelje, na katerih bi se šele kasneje uresničila komunistična utopija.«

Mao se je odločil, da sproži revolucijo znotraj revolucije. »Kitajska je bila še vedno revolucionarna družba, glede na to, da je minilo relativno malo časa od ustanovitve Ljudske republike leta 1949. Nato pa so znotraj te revolucije sprožili novo revolucijo, kar je bil v resnici boj proti kulturi.«

Petdeset let od spopada, ki je ustvaril sodobno Kitajsko

To je bilo gibanje, s katerim sta Mao in njegova žena Jiang Qing, ki je bila obkrožena z zelo radikalnimi ideologi, skušali obračunati z ostanki vsega starega. »Razglasili so vojno proti štirim stvarem: staremu načinu razmišljanja, stari kulturi, starim običajem in stari navadi. Seveda so najbolj napadli politične nasprotnike, ki so jih imenovali privrženci kapitalistične poti ali simpatizerji kapitalističnega sistema. To je pomenilo, da ni prišla v poštev nobena ekonomska politika, ki bi dopuščala vsaj malo prostega trga, neplansko gospodarstvo, kaj šele zasebno lastnino.«

Oblikovali so rdečo gardo. Nosili so rdeče trakove na rokavih in povzročili kaos. »Na ulice so lahko zvlekli kogarkoli, ki so ga ocenili za razrednega sovražnika, mu sodili na trgih in javnih mestih, razbijali in uničevali. Pogosto sta se med seboj spopadli dve tolpi, ki sta trdili, da Maa ljubita bolj kot drugi, obenem pa so lovili neprimerne ljudi – vse, ki so imeli vsaj eno besedo proti Mau, in vse, ki so si upali doma govoriti kaj proti vodji ali njegovi politiki. Stvar je bila tako resna, da so celo od otrok pričakovali, da bodo ovadili svoje starše.«

Že v vrtcih so vzgojiteljice spraševale, kaj doma govorita oče in mama. »Starši so morali biti zelo previdni. Kajti ni bilo malo ljudi, ki so jih kazensko poslali v delovna taborišča, ker so jih ovadili njihovi otroci. In prav tako ni malo Kitajcev, ki se spopadajo s krivdo, ker so ovadili svoje starše.«

V času kulturne revolucije so uničevali šole, univerze, sodišča, budistične templje … Obstajajo celo primeri, ko so politične nasprotnike ubili, nato pa so njihovo meso – notranje organe, ker je to simbolično – spekli in pojedli, kar je popisal nobelovec Gao Xingjian. »Maova ideja je bila, da bi se mladi učili od kmetov in delavcev, s čimer so uničili celotne družine, saj so denimo očeta poslali v en kraj, mamo pa nekam drugam. Šlo je za razredni boj.«

Država samskih moških: Zakaj kitajski starši hodijo na trg po neveste?

Med preganjanimi ljudmi sta bila denimo Deng Xiaoping, kasnejši kitajski vladar, in Xi Zhongxun, oče sedanjega predsednika Xi Jinpinga, ki je imel zaradi kulturne revolucije težko otroštvo. Poseben primer je Deng Pufang, sin Deng Xiaopinga, saj so ga revolucionarji vrgli iz drugega nadstropja, samo zato, ker je bil »razredni sovražnik« njegov oče. Pri padcu si je tako hudo poškodoval hrbtenico, da je pristal na vozičku.

»Predstavljajte si, da nimate več možnosti za normalno življenje samo zato, ker so vašega očeta razglasili za sovražnika. Rdeči gardisti so dobili polno moralno pravico, da pretepejo kogarkoli. In če ni preživel, jih ni nihče preganjal. To je bilo grozljivo.«

Po koncu kulturne revolucije in Maovi smrti je nova oblast pod vodstvom Deng Xiaopinga določila, da je imel Mao v približno 70 odstotkih prav in v približno 30 odstotkih narobe. Večino krivde so naprtili njegovi ženi, toda sojenje se je začelo šele nekaj let kasneje, saj so morali najprej na novo vzpostaviti pravosodni sistem.

Zorana Baković: Na ulice so lahko zvlekli kogarkoli, ki so ga ocenili za razrednega sovražnika. FOTO: Luka Maček

In kljub izredno težkim preizkušnjam se je tudi nova oblast odločila, da zadrži isti politični sistem. »Za Kitajsko je bilo izjemno pomembno ohraniti kontinuiteto. Če bi rekli, da se je Mao motil v vsem, bi morali začeti z novega začetka, kar bi bilo izjemno nevarno in težko. Komunistična partija je želela ohraniti kontinuiteto, saj se je zavedala, da bo lahko le tako izpolnila reforme, namesto da gradi na novih temeljih, ki jih treba šele zgraditi.«

Strah pred kaosom kulturne revolucije je ostal vtisnjen globoko v kitajsko zavest, zato se Kitajska nikoli ni »demokratizirala«.

Kitajska – dobrohotna diktatura, ki noče biti demokratična Amerika

»Ko je val demokratizacije zajel Sovjetsko zvezo in nato celoten socialistični blok, se je Kitajska bala, da bi demokratizacija prinesla kaotično situacijo z več strankami, ki bi se spopadale med seboj. Podobno je bilo po pokolu na Trgu nebeškega miru. Študentje so zahtevali svobodo tiska in nadzor nad korupcijo, toda vojska je z njimi brutalno obračunala. A da je večina Kitajcev po pokolu sprejela vladno razlago, je razlog spet v strahu pred kaosom kulturne revolucije.«

V nadaljevanju poslušajte še, kako je kulturna revolucija vplivala na proteste v Evropi, kako je potekalo sojenje Maovi ženi in kako je kitajska naredila preskok iz civilizacije v nacijo.