V nadaljevanju preberite:

Enajsti september leta 2001, Barbariga na Hrvaškem. Da najinemu dojenčku ne bo prevroče, sva z ženo prvič v življenju šla na dopust septembra. Kot se za zagnana in večno zaskrbljena mlada starša spodobi, sva prvič po dolgem času letovala v Istri. Da bi bila blizu doma, če bi, bog ne daj, štirimesečno bitje potrebovalo zdravniško oskrbo. Bolje je skočiti do slovenskih zdravnikov kot tvegati z zdravniki onstran meje. Seveda smo imeli smolo z vremenom in nas je večkrat zeblo kot ne. Kopali smo se malo, smo se pa veliko sprehajali z malim vreščalom v vozičku.

Med enim od neštetih sprehodov mi je zazvonil mobilni telefon. Na drugi strani je prijatelj Damjan histerično vpil, če sem videl letali, ki sta se zaleteli v WTC. »Spet ena od njegovih butastih šal,« sem pomislil, ko sem brez pozdrava in kančka slabe vesti prekinil zvezo. Čez nekaj minut smo prišli do slaščičarne, polne obiskovalcev. Bolj malo se jih je sladkalo, vsi pa so buljili v televizor, obešen pod strop, na ameriškem kanalu CNN so predvajali danes vsem znane prizore tragičnega letalskega napada na newyorška dvojčka.

Po nekaj minutah sva molče odšla naprej, potomec je mirno spal v otroškem vozičku. V moji glavi pa vihar vprašanj. Je to začetek tretje svetovne vojne? Četudi ni, svet po tem trenutku gotovo ne bo več podoben tistemu, ki smo ga poznali dotlej.