Kako pobegniti z Doba

Slovenska kinematografija se onegavi samo okoli seksa, drog in čefurjev, filmarji se ne domislijo ničesar atraktivnejšega. Ni čudno, državica ne premore niti enega zapora, iz katerega bi se dalo uprizoriti zares spektakularen pobeg. Nimamo Alcatraza, otočka, s katerega je menda uspelo pobegniti enemu samemu zaporniku, pa še to dejstvo ni čisto zanesljivo. In nimamo Francoske Gvajane s tamkajšnjo kazensko kolonijo, od koder je v filmu Papillon bežal Steve McQueen. In kajpak se ne moremo dičiti z ­Guantanamom.

Od resnejših zaporov imamo samo Dob, ki očitno postaja nekakšno letovišče, podobno otroškemu okrevališču na Debelem rtiču. Zapor kajpak ni več zapor, če lahko od tam vodiš volilno kampanjo in pišeš govore za državne proslave. In predvsem se z Doba niti ne splača pobegniti; nekateri celo sami rinejo vanj.

Ker, kot pravijo, nad nami še vedno visijo sivi oblaki svinčenih časov, se spomnimo slavnega Giacoma Casanove (1725–1798), ki mu je uspelo spektakularno pobegniti iz beneške ječe, o čemer je kajpak napisal spomine. In kaj ima prijatelj Casanove opraviti z nami, s tranzicijskimi bledoličneži v osiromašeni deželici? Jasno kot beli dan: združuje nas svinec, ta zagonetna težka kovina, ki je hkrati koristna in strupena. Mi smo menda preživljali svinčene čase, Giacomo pa se je prebil na prostost dobesedno skozi svinec!

Zgodba se kajpak dogaja v Benetkah, kjer so 30-letnega plejboja aretirali zaradi nedokazanega kaznivega dejanja v nedoločenem trenutku in na nedoločenem kraju. V spominih piše, da je takoj vedel, kdo ga je ovadil – Manuzzi! Kajti messer grande je spraševal predvsem po rokopisih s samimi magičnimi in čarovniškimi navodili: Clavicula Salomonis, Zecorben Piarrix, obrazci za zaklinjanje in klicanje duhov in demonov vseh vrst. Messer grande je velel, naj spravijo v vreče tudi knjige, ki so bile na nočni omarici: Horacij, Ariosto, Petrarka, Plutarh in knjiga Aretinovih opolzkih zgodb.

V predsobi je Casanova presenečen zagledal trideset do štirideset stražnikov; pojasnili so mu, da je to potrebno zaradi varnosti in spoštovanja do njegove osebe.

Mimogrede: Giacoma so kajpak aretirali, ker je bil položil soproge mnogih beneških uglednežev, poleg tega je čvekal marsikaj neprimernega. Obsodili so ga zaradi čarovništva, čemur bi se danes reklo politični proces.

No, in zdaj smo pri svincu. Beneška ječa se je imenovala Piombi (piombo – svinec), pravzaprav je bila to kar doževa palača, kar morda niti ni bilo neumno. Dož je hotel imeti pomembne zapornike kar pri sebi, in sicer v celicah pod streho svoje velike palače, streha pa je bila prekrita s svinčenimi ploščami. Veljala je za neprebojno, zato se od tam domnevno ni dalo niti teoretično pobegniti.

Ker se danes lahko iz zaporov celo telefonira in rogovili po spletu, je treba povedati, da je bilo Casanovi prepovedano pisanje, vendar je ječar mižal na obe očesi. Kako tudi ne bi, saj je sodišče jetniku dosodilo petdeset novčičev po pet centimov na dan »plače«, kar je bilo toliko, da je lahko mirno podkupoval svojega mnogo slabše plačanega paznika. Ta mu je bil za izdatke dolžan vsak mesec izdati obračun.

Vas zanima, kaj si je Giacomo prvi dan naročil za kosilo? Vsekakor ne čuftov in sladoleda. Ječar mu je iz beneških gostiln dostavil juho z rižem, kuhano govedino, pečenko, kruh, sadje in vino. Sčasoma so obroki postajali bogatejši in bolj raznoliki.

In kako se je zaporniku uspelo prebiti skozi svinčeno streho? Preprosto, stilet (bodalce) je potisnil pod eno izmed plošč, zakovice so popustile, potem se je po vrvi spustil do okna doževe pisarne, jo kajpak prebrskal, zjutraj, ko so odklenili, pa mimo začudenih vratarjev izpuhtel do že pripravljene gondole. Pravzaprav se je bilo potem skoraj težje prebiti iz Republike, ki je bila vsekakor bolje organizirana kot naša državica.

Beneška republika je z demokracijo, kakršna je pač bila, preživela skoraj tisoč let, dokler je ni Napoleon­ najprej odstopil Avstriji, potem pripojil svojim italijanskim posestvom, spet odstopil Avstriji in tako naprej. Vidite, tako se je začela Evropska unija.

Kakorkoli že, največji veseljak in pustolovec 18. stoletja ni le ukanil Republike, ampak je tudi prebil svinčeno streho. Verjetno ni treba posebej opozarjati na simboliko tega dejanja. Danes nekateri nimajo nad seboj le svinčene strehe in svinčenih oblakov, ampak jih obremenjuje svinec v glavi, česar verjetno tudi ni treba pojasnjevati. Paziti moramo, da pri tem ne bi bili krivični do svinca, ki je sicer uporaben za marsikaj, tudi, denimo, za svinčnike ali svinčenke.

So smrt v evropskih vojnah sejale svinčenke ali so jo risali svinčniki politikov in generalov?

Zgodbo o svojem begu iz beneške ječe, je zapisal Samo Rugelj, je Casanova prvič napisal šele trideset let po tem, ko se je vse skupaj zgodilo, najbolj zato, ker so jo njegovi prijatelji in znanci najbolj radi poslušali, on pa je bil, takrat star že več kot šestdeset let, izgubil zobe in je zato težko govoril. Številni naši sodobniki se očitno bojijo kariesa in svoje junaške obračune s svinčenimi časi opevajo v tričetrtinskem taktu. Prehitevajoč same dogodke in umirjeno »rekapitulacijo« zgodovinopisja.

Tu seveda ne bomo vrtali po jedilnikih na Dobu, ali tam jedo juho z rižem, govedino, pečenko in podobno. Spomniti pa je treba, da je Senko Pličanič, minister v odhodu, svoj zadnji dan zamenjal šefa slovenskih zaporov Dušana Valentinčiča in v njegov fotelj posadil Jožeta Podržaja. Brez obrazložitve. Ampak pomenljivo. V razmerah, ko so na Dobu pričakovali našega Giacoma Casanovo, takšna zamenjava skoraj ne potrebuje komentarja, lahko se kvečjemu nasmehnemo, da je dal Podržaj z Doba odstraniti svinčeno streho.

Seveda lahko samo ugibamo, kaj se dogaja v podzemlju slovenske politike, vsekakor pa tako sosledje dogodkov, povezanih z našim najbolj razvpitim zapornikom vseh časov, namiguje na marsikaj. Sodniki bi rekli, da je indicev in posrednih dokazov dovolj za sklepanje.

Pobegi iz zaporov niso nujno podvigi posameznikov, vanje so lahko vpletene tudi tajne službe in celotne države. Vladimir Iljič Uljanov Lenin, na primer, sicer ni bil zaprt, vendar so ga ob izbruhu prve svetovne vojne (ki jo je pozdravil) v Krakovu internirali kot tujega sovražnika, potem pa pospremili v nevtralno Švico, kjer je prebil naslednji dve leti in pol. Ko je prispel tja, je napisal programsko izjavo, v kateri je zagovarjal nemško in avstrijsko zmago nad Rusi kot »najmanjše zlo«. Bil je edini vidni evropski socialist, ki se je zavzemal za poraz lastne dežele! Pravzaprav bi ga morali Rusi psovati.

Ko se je začel v Petrogradu kuhati prevrat, so se zganile nemška, avstrijska in druge obveščevalne službe. V Zürichu so ga vkrcali na vlak, ki je na poti skozi Nemčijo užival najvišjo prioriteto. V nasprotju z legendo, piše ameriški zgodovinar Richard Pipes, vlak ni bil zapečaten, toda v skladu z dogovorom Nemci niso imeli vstopa v vagon. Potem je šlo naprej s parnikom do Stockholma in Petrograda.

Mimogrede: podpiral je neodvisnost Ukrajine, za to pa ga je plačevala avstrijska vlada. Nikar si ne mislite, da se je ukrajinska kriza začela pred kratkim.

Skratka, Vladimir Iljič je izvedel tako imenovano revolucijo in pahnil Rusijo v vojaški poraz ter začel tisto, čemur se zdaj reče svinčeni časi. Le da je bil v Sovjetski zvezi svinec še težji kot v naših krajih. Svinčene čase so potemtakem pomagale skuhati obveščevalne službe evropskih (demokratičnih?) držav, in to z vagonom fanatikov, ki so ga »prešvercale« v petrograjski osir. Tako kot so na kijevski Majdan podtaknile zapornico Julijo Timošenko. Tudi z zaporniki in iz zaporov se da kaliti politično prizorišče.

Je pa seveda tudi bleščeč primer, ko so zapornika po 26 letih izpustili in je potem v svoji deželi naredil mir. Nelson Mandela. ●