Kako s knjigami podaljšati poletje?

Ena večjih dilem v življenju strastnih bralcev je, katere knjige vzeti s seboj na dopust.

Objavljeno
14. julij 2018 08.00
Posodobljeno
15. julij 2018 11.49
Predlogi za poletna branja, pod velikim svetlim soncem. FOTO:  Reuters
Nekateri poletni kup knjig, kot vloženo sadje, pripravljajo že vse leto, drugi poslušajo priporočila prijateljev in znancev, tretji se odpravijo v knjigarne in knjižnice in zaupajo intuiciji. Zbrali smo nekaj predlogov knjižnjih moljev in presenetilo nas je, da Homerjeva Iliada nikoli ni iz mode, saj jo omenja kar nekaj sodelujočih, da o Platonu niti ne govorimo.

                                                                                     ***
     
Do osamljenega škotskega mesteca Wigtown pelje ozka ovinkasta cesta. Nad njim vedno visi oblak slabega vremena in diši po morju. Wigtown ima okoli osemsto prebivalcev in kar dvanajst knjigarn. Ena s preprostim imenom Open Book je posebna. Če najamete stanovanje nad njo, je vaša tudi dobro založena knjigarna. A le za teden dni; stanovanja se namreč ne da najeti za več kot toliko, saj je rezervirano že vse do leta 2021. Cena najema je simbolična, okoli dvesto evrov na teden. Če imate torej srečo, se lahko čez noč spremenite v lastnika knjigarne, prodajate knjige, klepetate s strankami, organizirate kulturne prireditve, na tablo pred staro stavbo z idiličnim izložbenim oknom napišete kakšno lepo misel o branju in na okroglo mizo povabite znane pisatelje, recimo Margaret Atwood ali Stephena Kinga. Morda bi se jima zdela ideja tako ekstravagantna, da bi celo res prišla.

Za vsem se skriva ljubezenska zgodba, ki ponavadi nikoli ni preveč oddaljena od knjig. Jessica Fox je mlada režiserka iz Los Angelesa, in preden se je začela ukvarjati s filmom, je imela nenavaden poklic: na Nasi je bila zaposlena kot svetovalka za zgodbe, pisala je pripovedi o odkrivanju vesolja, astronavtih in o tem, kako poetično opisati izstrelitev rakete. Že od nekdaj je sanjarila, da bi imela svojo knjigarno v nekem oddaljenem mestecu. Še najraje na Škotskem. V google je napisala knjigarne in Škotska ter naletela na Wigtown. Opazila je, da je v tem mestu največji antikvariat na tem koncu Otoka, zato je pisala lastniku Shaunu Bythellu in ga prosila za nekaj informacij. Redkobesedno ji je odgovoril le v enem stavku in jo povabil na literarni festival. Ko je iz vroče Kalifornije prispela v hladno Škotsko, je bil Wigtown prav tak, kot si ga je predstavljala, če ne še lepši. In tudi Shaun Bythell ni bil sramežljivi starejši gospod, kot si je predstavljala, ampak duhovit rdečelasi Škot. Zaljubila sta se in odprla knjigarnico Open Book, ki je postala glavna atrakcija v mestu. Najemajo jo pisatelji, založniki, ljubitelji knjig z vsega sveta. Pred kratkim sta bila tam več kot osemdesetletna zakonca iz ZDA, ki sta si vedno želela imeti knjigarno, in sta se odločila, da bosta tam preživela še ene medene tedne. Jessica Fox in Shaun Bythell sicer nista več par, a njun projekt živi naprej. Še več: oba sta o vsem tem napisala izvrstni knjigi, njeni je naslov Three Things You Need to Know about Rockets (Tri stvari, ki jih morate vedeti o raketah), on pa je izdal duhovit dnevnik o prodajalcu knjig (The Diary of a Bookseller), v kateri med drugim ugotovi, da prve izdaje nikoli niso toliko vredne, kot mislimo, da so, in da tisti kupci, ki sprašujejo po Svetem pismu, ga ponavadi nikoli ne kupijo.

In zdaj nekaj povsem drugega – predlogi za poletna branja, pod velikim svetlim soncem ali na deževnem Škotskem.
 

Ignacija Fridl Jarc, urednica Slovenske matice


Kaj boste brali na dopustu?


Dopust je letos že minil in – če odkrito priznam – sem na njem prebirala predvsem vodiče in dragocena dela iz literarne zakladnice antične Grčije – Schwabove Najlepše antične pripovedke, Sovretove Stare Grke, Herodotove Zgodbe in nov prevod Homerjeve Iliade, ki ga je odlično opravila Jelena Isak Kres. Z družino smo namreč naredili nekaj tisoč kilometrov po Grčiji ter fizično in duhovno hodili po krajih, kjer se je rojevala tista evropska civilizacija, ki danes v procesu globalizacije počasi umira.

Sicer pa v tem poletju prebiram ali bom še prebrala predvsem rokopise in novosti založbe Slovenska matica, kjer sem pred kratkim nastopila delovno mesto urednice. To so roman Toledski plameni o resničnem inkvizicijskem procesu, prvi slovenski prevod kakega dela uglednega italijanskega antropologa Giulia Angionija, ki je izšel pred nekaj dnevi, zbirko razprav priznane slavistke Antonije Bernard, ki je delovala v Franciji kot predstojnica Oddelka za srednjo in vzhodno Evropo na Državnem inštitutu za vzhodne jezike in kulturo, filozofsko razpravo o ljubezni Antigonine sestre uveljavljenega raziskovalca dr. Lenarta Škofa ter dragoceno monografijo Čebela na cvetu in v svetu, plod več kot pol desetletja dolgega raziskovanja čebel v slovenski kulturi, zgodovini in gospodarstvu akademičarke ddr. Marije Stanonik, ki bo izšla jeseni.


S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje?


Težko bi izbrala eno samo knjigo. Lahko pa povem, da je bilo morda moje najlepše poletje tisto, ki sem ga pred pisanjem svoje doktorske naloge skoraj povsem odrezana od zunanjega sveta prebila v družbi s Platonovimi spisi. Bil je to dialog z mislijo, ki se nikoli ne postara, modrostjo, ki je ne premoremo več, z občutenjem sveta in zasvetja, ki smo ga pod naplavinami materializacije človekovega bivanja skoraj povsem pozabili.

Hrepenenjska paradigma za izgubljenimi časi, utegne kdo poreči. Jaz pa bi ga raje poimenovala trenutki, ko sem v globokem, skoraj mističnem doživetju s knjigo v roki najbolj jasno zrla podobe večnosti in resnice.

Zelo svetla, topla in navdihujoča so bila tudi tista poletja, ko sem ves julij in avgust kot članica oziroma predsednica žirije za Rožančevo nagrado prebirala najboljše slovenske esejistične knjige. Z vsako zbirko esejev se mi je odprl nov prostor mišljenja, nove poti iskanja odgovorov na temeljna vprašanja o naši družbi, času in mejah bivanjskega brezsmisla.

Ignacija Fridl Jarc: »Antigona je tisti svetli lik, ki me navdihuje in izziva obenem. Navdihuje, ker kot ji ženski, ki je bila v grški družbi brez vsakih pravic, uspe vzpostaviti najvišje etične norme, pri njih vztrajati vse do roba fizičnega propada in jim tako spisati najvišjo himno nedotakljivosti.«

 

V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?


Antigona je tisti svetli lik, ki me navdihuje in izziva obenem. Navdihuje, ker ji kot ženski, ki je bila v grški družbi brez vsakih pravic, uspe vzpostaviti najvišje etične norme, pri njih vztrajati vse do roba fizičnega propada in jim tako spisati najvišjo himno nedotakljivosti.

Izziva pa, ker nikakor ne premorem njenega poguma, da bi se tako brezkompromisno uprla nelogičnim, do posameznika žaljivim in ponižujočim obrazcem družbene moči.
 

Katere pisatelje bi povabili k strastni in temperamentni debati o knjigah in svetu, če bi imeli pravi francoski salon?


Najprej bi povabila Sokrata, najbolj imenitnega spraševalca vseh časov, pa Montaigna, najbolj prvinskega esejističnega popisovalca človekovega jaza, pridružila pa bi jima Dostojevskega, najbolj mračnega popotnika po podzemlju človeške duše, Nietzscheja, najbolj verodostojnega preroka časa, ki ga živimo, Rilkeja, najglobljega pesniškega slikarja človekovega doživljanja, Gabriela Garcio Marqueza, najbolj navdihujočega avtorja magičnega realizma, Umberta Eca, najbolj dovršeno kombinacijo literata in znanstvenika, Ivana Cankarja, najimenitnejšega slovenskega literarnega družbenega kritika, nikakor nazadnje pa Draga Jančarja, zame najboljšega sodobnega slovenskega pisatelja. Lepa druščina, kajne, ki pa nikakor ne bi minila brez žensk. Pridružila bi jim grško pesnico Sapfo, mistikinjo Terezijo Avilsko, romanopisko Virginio Woolf, filozofinjo Simone de Beauvoir, ustvarjalko za otroke Astrid Lindgren in kar nekaj sodobnejših avtoric: Libuše Monikovo, Toni Morrison, Isabele Allende, Alice Walker, Lee Harper in Çiler Ilhan.
 

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?


Še vedno me s humorjem najbolj navdihuje Astrid Lindgren, kajti smeh mora biti naraven, sproščen in sproščujoč, kot znajo biti najboljša dela za otroke. Med Slovenci pa ni naključje, da so Butalci pred kratkim, ko smo praznovali 100-letnico izida prvih humorističnih zgodb Frana Milčinskega, zaživeli v čudoviti novi podobi ilustratorja Petra Škerla in izdaji Mladinske knjige sveže, domače, nam še vedno tako zelo blizu.
 

Knjiga, h kateri se vedno vračate?


Knjige na moji nočni omarici se sicer menjavajo, a nekje blizu nje so vedno: Platon in antično pesništvo, Sveto pismo, Prešernove Poezije in pesniška zbirka Da bi prst ostala čista, Rožančevi eseji, prevod Pike Nogavičke ali Emila Astrid Lindgren, Lainščkove Mislice in kakšno Jančarjevo delo, še posebej njegov Galjot in roman To noč sem jo videl. Antični spisi, še posebej grški, pa so tisti, ki so moji najzvestejši spremljevalci v vseh letnih časih življenja. Morda tale nabor zveni tradicionalistično, klasično, nič posebnega, a najdragocenejše mi niso knjige, ki čim bolj kritično, aktualistično in trendovsko govorijo o času, ki ga tako in tako iz dneva v dan moram izkušati sama, temveč tiste, s katerimi znam in zmorem skoz njihove besede zreti na današnji čas in ga živeti.
 

Matija Vastl, igralec

 

Kaj boste brali na dopustu?


Borghesa, ker ga še nič nisem; ne vem še natančno, katero njegovo knjigo. Potem so tukaj tudi Sveta knjiga volkodlaka Viktorja Pelevina, Harmsa za gušt in študijsko, Wildove Pravljice, pa seveda Maček Muri, Tiger pride na čaj, Muca Copatarica, vse, kar se bere zvečer, da gospodična zaspi.


S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje?


Ne spomnim se, da bi takrat kaj bral. Tudi da bi gledal filme, ne. Bolj se spomnim muzike. Badalamenti, Bach, Bowie, Björk (muzike na B, hm?) ...


V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?


Zdaj, glede na to, da sem igralec, se kar naprej zaljubljam v like, ki jih igram, tako da ne vem točno, katerega bi preferiral. Najbolj usodno mogoče v tistega Psa Bukowskega.

en sam pes,
ki hodi samoten po vročem pločniku
poletja,
ima očitno več moči
kot deset tisoč bogov.
zakaj je to?

 

Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?


Želel bi si napisati dobro knjigo. Recimo Zločin in kazen. To bi bilo kar v redu.
 

Katere pisatelje bi povabili k strastni in temperamentni debati o knjigah in svetu, če bi imeli pravi francoski salon?


Célina, Remarqua, Apollinaira. Pa da se zmenijo, če se imajo kaj za zmeniti.
 

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?


Zakon linča Daniila Harmsa.
 

Knjiga, h kateri se vedno vračate?


Nimam knjige, h kateri se vračam. Imam določene avtorje, ki me niso še nikoli razočarali, čeprav je res, da jih vedno zagrabiš v točno določenem trenutku.
 

Blaž Mazi, urednik na Prvem programu Radia Slovenija


Kaj boste brali na dopustu?


Ravnokar sem končal urejanje prevoda knjige Šepet vrhov: Obsedenost cestnega kolesarstva z gorami, ki bo kmalu izšla pri založbi Aktivni mediji. Prebiram ogromno kolesarske literature in takrat sem v bistvu že na dopustu. Na pravem dopustu bom bral Origin Story: A Big History of Everything Christiana Davida. Verjamem v totalne zgodbe. Miti me pomirjajo. Obetam si, da mi bo razložil, kako smo od prapoka prispeli do kriptovalut. V miru se bom posvetil tudi slovenskemu prevodu knjige Timothyja Mortona Hiperobjekti: Filozofija in ekologija po koncu sveta, za katero sem spisal spremno študijo.
 

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje?


Z Iznajdbo narave, v kateri Andrea Wulf opisuje neverjetno življenje Alexandra von Humboldta, izgubljenega junaka znanosti. Kar nekaj dni sem presedel v objemu sence velikanske lipe v hribih nad Portorožem. Zaključeval sem doktorat o estetiki narave, se pustil streči, gledal morje in vpijal Humboldtovo fascinacijo nad naravo. Odlična knjiga o res izjemnem človeku.

Blaž Mazi: »Tako kot smo iznašli naravo, smo si izmislili tudi usodno ljubezen. Usoda je mit! Sicer pa je samo ena, ki pride v poštev. Eva iz raja, ker je mitološka protojunakinja in resnični prapok! V gnostičnem smislu sem prepričan, da je bila tu pred Adamom, in skrajno privlačno je, da se ni ustrašila polastiti Spoznanja.«

 

V katero literarno junakinjo ste se najbolj usodno zaljubili?


Tako kot smo iznašli naravo, smo si izmislili tudi usodno ljubezen. Usoda je mit! Sicer pa je samo ena, ki pride v poštev. Eva iz raja, ker je mitološka protojunakinja in resnični prapok! V gnostičnem smislu sem prepričan, da je bila tu pred Adamom, in skrajno privlačno je, da se ni ustrašila polastiti Spoznanja. Morala je biti neverjetno strastna! Adam je imel v bistvu srečo. V zahvalo bi ji lahko spekel jabolčni zavitek, ker brez Eve ne bi prišli do kriptovalut.
 

Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?


Te Želje res nimam. Če že, (erotični) roman o življenju ljubiteljskih kolesarjev in kolesark. Ker so nekateri preresni rekreativci utelešenje ekstremizma, na in ob kolesu. To bi bila res absurdna knjiga z naslovom V žrelu Strave.
 

Katere pisatelje bi povabili k strastni in temperamentni debati o knjigah in svetu, če bi imeli pravi francoski salon?


Vitomila Zupana, Jonathana Franzena in Ivana Cankarja. Pili bi nefiltrirano pivo, temno. In se pogovarjali o ženskah.
 

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?


Svinjske nogice Tadeja Goloba. Ob koncu gimnazije sem, mislim, da v reviji Grif, bral njegov zapis o vzponu na Everest leta 2000, v katerem je zapisal: »Stali smo na vrhu Everesta, se smejali in tolkli po ramenih in ves kurčev svet je ležal pod nami.« Golobov stavek me zvesto spremlja skozi življenje. Ko prideš na vrh, te inercija življenja usmeri navzdol. Tudi vsa ta površna metafizika alpinizma ne pomaga. Svinjske nogice so povest o tragičnosti slovenskega naprezanja, ob kateri sem se naglas krohotal. Tudi samemu sebi.
 

Knjiga, h kateri se vedno vračate?


Thoreaujev Walden o življenju v gozdu. Ker je bil tako nadut, da se je prodajal za utelešeni ideal, a je vseeno znal vsake toliko oditi iz koče do dvajset minut hoje (!) oddaljene družinske rezidence na kosilo. Hotel je biti Adam brez Eve in ves svet mu je ležal pod nogami, a mislim, da se mu ni povsem izšlo. Ampak saj pravim, da me miti pomirjajo. Takšni in drugačni.


image
Nekateri poletni kup knjig, kot vloženo sadje, pripravljajo že vse leto, drugi poslušajo priporočila prijateljev in znancev, tretji se odpravijo v knjigarne in knjižnice in zaupajo intuiciji. FOTO: Reuters


Jela Krečič, novinarka, filozofinja in pisateljica, pred meseci je pri Beletrini izšel njen drugi roman Knjiga drugih

 

Kaj boste brali na dopustu?


Avtobiografijo Agathe Christie in Closhemerle Gabriela Chevalliera.
 

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje?


Ko sem bila zelo mlada, me je precej zaznamoval Lawrence Durrell in njegov Aleksandrijski kvartet, potem John Galsworthy s svojo trilogijo, začenši s Sago o Forsytih, za njim pa kmalu Gabriel García Márquez in njegovih Sto let samote. V zadnjih letih me je na podoben način, torej da je nekako prilezel še v moje sanje, prevzel John Irving z Eno leto vdova.
 

V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?


Težko bi se odločila za eno ali enega. Še vedno se mi zdi ena najbolj intrigantnih junakinj Elizabeth Bennet iz Prevzetnosti in pristranosti, ki v zelo zakoličenih pravilih javnega obnašanja proizvede ironično držo, prepreženo s strastjo in vitalizmom. Od moških likov me je fasciniral tudi Fritz iz romana S poti Izidorja Cankarja. Gre za enega modernističnih, fatalističnih junakov, ki je usmerjen v samopohabo – glede na aktualno produkcijo tv-serij in filmov se zdi, da ta samouničujoča drža, pa naj gre za junake ali junakinje, še vedno ohranja privlačnost. A zdaj me bolj kot zlomljene in obupane eksistence navdušujejo pronicljivi ženski liki, kot jih najdemo tudi v romanih Liane Moriarty.

Jela Krečič: »Še vedno se mi zdi ena najbolj intrigantnih junakinj Elizabeth Bennet iz Prevzetnosti in pristranosti, ki v zelo zakoličenih pravilih javnega obnašanja proizvede ironično držo, prepreženo s strastjo in vitalizmom. Od moških likov me je fasciniral tudi Fritz iz romana S poti Izidorja Cankarja.«

 

Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?


What is Sex? Alenke Zupančič.
 

Katere pisatelje bi povabili k strastni in temperamentni debati o knjigah in svetu, če bi imeli pravi francoski salon?


Gostila bi ljudi, ki na svet gledajo strogo, neizprosno, a so obenem ali pa prav zato nadvse humorni. Tako v moji družbi ne bi smeli manjkati: Mark Twain, Oscar Wilde in seveda kakšna Patricia Highsmith ali sodobna irska avtorica kriminalk Tana French. V moj aktualni mentalni salon pa od slovenskih literatov trenutno zahajajo Mojca Kumerdej, Katja Perat, Mirt Komel in še kdo.
 

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?


Trije možje v čolnu Jeroma K. Jeroma … Potem je tu seveda skoraj ves opus Marka Twaina, ki ga preveva prav neutrudni komični duh.
 

Knjiga, h kateri se vedno vračate?


Teh je spet več. Najraje se vračam prav k humornim delom, kot so Prigode Toma Sawyerja in Prigode Huckleberryja Finna, in detektivkam: od G. K. Chestertona do Henninga Manklla. Od teoretskih del se znova in znova vračam k Poetiki: Druga knjiga Alenke Zupančič. Očitno me bo vselej spremljal tudi James Harvey s svojimi sijajnimi analizami klasičnega Hollywooda.
 

Nikola Sekulović, glasbenik

 

Kaj boste brali na dopustu?


Nekaj strokovnega ter kup neznanih knjig na podlagi priporočil. Prvi kup delim na neglasbene, s katerimi skušam prek drugih področij dognati vlogo glasbe v današnji družbi, in bolj specifične, na primer na temo glasbenega posla. Z drugega kupa se najbolj veselim Koristnosti nekoristnega Nuccia Ordina, ki mi jo je že zdavnaj posodila Opica Nina. Leonardove biografije ne bom nosil, je pretežka.
 

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje?


Deset božjih zapovedi Alojza Ihana, ki mi jo je priporočil Peco Dobrila. Tisto poletje je bilo sicer daleč od lepega, se mi je pa knjiga – v nasprotju s prizori s plaže – zelo močno vtisnila v spomin.
 

V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?


V skupek vseh tistih zmešanih Buendij iz Sto let samote Gabriela Garcíe Márqueza. Že med branjem sem jih z veliko ljubezni pomešal med sabo in se nikoli potrudil, da bi jih ponovno razločil na posameznike.
 

Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?


Short Cuts Raymonda Carverja. Hiter, boleč, streznitven, ljubeč, razumski, čustven, natančen kolaž. Lažno deluje kot nekaj, kar bi lahko spisal kdorkoli.
 

Katere pisatelje bi povabili k strastni in temperamentni debati o knjigah in svetu, če bi imeli pravi francoski salon?


Zahtevno vprašanje. Zdi se mi, da bi me zanimalo slišati debato nepisateljev: Renate Salecl, Saša Dolenca, Stojana Pelka ter Marcela Štefančiča. Za to mizo vidim sicer še nekaj drugih osebkov, ampak me tisti, ki v debati radi dominirajo, preveč strašijo.
 

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali? Knjiga, h kateri se vedno vračate?


Hm, smešnih ni bilo prav veliko. So se me pa dotaknile tiste, ki so humor uporabljale za izostritev zgodbe, kot so Sirene s Titana Kurta Vonneguta. Že leta bi se ji rad spet posvetil, a sem prevelika reva. Groza me je namreč skrunitve spomina na tisto prvo, nedolžno branje.
 

Mirt Komel, filozof, pesnik in pisatelj, pri založbi Goga je pred kratkim izdal detektivski roman Medsočje

 

Kaj boste brali na dopustu?


Moj nabor knjig za enomesečno prebiranje na kikladskih plažah se glasi: Skrivna zgodovina Donne Tartt, Diodorus Siculus, Bibliotheca historica, Byron, Poems and Letters in serija stripov Lupin III, vol.1–19.
 

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje?


Platonovi dialogi, neke davno minule počitnice s prijatelji helenofili, na Lošinju v hiši na sredi ničesar.
 

V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?


V Magdaleno Možino iz Medsočja, tako zelo usodno, da je morala umreti.
 

Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?


Knjiga, ki bi si jo želel napisati, je knjiga, ki jo trenutno pišem: Akiles, poskus preigravanja slovenskega jezika v smeri tega, kar je Joyce naredil z angleščino.
 

Katere pisatelje bi povabili k strastni in temperamentni debati o knjigah in svetu, če bi imeli pravi francoski salon?


Nihče od njih ni več živ, če bi se srečal z njimi v Hadesu, pa definitivno: Goethe, Byron, Joyce, Nabokov.
 

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?


Woody Allen, Without Feathers (Brez peruti), to se spomnim, da sem se narežal do solz, ko sem jo bral.


Knjiga, h kateri se vedno vračate?


Homerjev nesmrtni par Iliade in Odiseje, vsako poletje ali k eni ali k drugi, in če bi obstajala, še k tretji.


Ksenija Horvat, novinarka TV Slovenija

 

Kaj boste brali na dopustu?


Med knjigami za letošnje poletje so Sonečka ruske romanopiske Ljudmile Ulitske, roman se ukvarja z vlogo ženske v družinskem in umetniško ustvarjalnem življenju sodobne ruske družbe. Tudi drugi roman, Samostan, je delo ruskega avtorja, namreč razvpitega pisatelja, publicista in esejista Zaharja Prilepina, v prevodu Boruta Kraševca. Ljudje, ki se spoznajo na sodobno rusko literaturo, menijo, da je Samostan eden najboljših ruskih sodobnih romanov. Poletno branje pa sicer začenjam s prebiranjem podatkovno in slikovno bogatega kataloga Nemškega zgodovinskega muzeja ob fascinantni razstavi Evropa in morje, ki sem jo v začetku meseca videla v Berlinu.
 

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje?


Poletje, ko smo z otroki ob večerih brali in prebrali Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba.
 

V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?


Najbolj usodna in dolgotrajna je ljubezen do literarnih junakov, ki jih je v svojih romanih ustvaril Isaac Bashevis Singer. Njegovi junaki vedno živijo na prelomu starega in novega sveta z vsemi intelektualnimi in moralnimi izzivi, ki jih prinaša vsakokratno stanje duha. Nihajo med herojstvom in strahopetnostjo, med totalno vero in popolnim brezverstvom, hodijo po robu moralno in etično sprejemljivega, so večno in popolnoma osamljeni. V nenehnem iskanju odgovora na vprašanje, kako ostati človek v človeški družbi, delajo napake in ustvarjajo težave sebi in drugim. So junaki, ki se jim ne moreš upreti.

Ksenija Horvat: »Najbolj usodna in dolgotrajna je ljubezen do literarnih junakov, ki jih je v svojih romanih ustvaril Isaac Bashevis Singer. Njegovi junaki vedno živijo na prelomu starega in novega sveta z vsemi intelektualnimi in moralnimi izzivi, ki jih prinaša vsakokratno stanje duha.«

 

Knjiga, ki bi si jo želeli napisati?


Ne želim si napisati knjige, bi pa z navdušenjem brala roman, ki bi se dogajal v Sloveniji v času gradnje železniške proge Dunaj–Ljubljana–Trst.
 

Katere pisatelje bi povabili k strastni in temperamentni debati o knjigah in svetu, če bi imeli pravi francoski salon?


Ena od možnosti je pogovor o včerajšnjem svetu, kamor bi gotovo povabila Isaaca Bashevisa Singerja, Naguiba Mahfouza, Stefana Zweiga in Trygveja Gulbranssena.
 

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?


Nimam rada smešnih knjig in takšnih knjig ne jemljem namenoma. Sicer mi je všeč, če so pisatelji in njihovi junaki in junakinje duhoviti, a s tem ne smejo pretiravati.
 

Knjiga, h kateri se vedno vračate?


Če mora biti le ena knjiga, potem je to Iliada, tako stari, Sovretov prevod, kot novi, Jelene Isak Kres, sta privlačna in pravo bogastvo na naših policah.