Kako so Portugalci preživeli kolonializem in bo bajsa vedno debelajsa

Pardon za geografsko prevzetnost in pristranost, a na Portugalskem se zdi nemogoče spoznati pametnega človeka, ki ne bi bil navdihujoče prijazen in prijazno navdihujoč. Tudi pisateljica Isabela Figueiredo, h kateri sem pred dnevi šla v Cacilhas ob reki Tejo nasproti Lizbone, prevzame z življenjsko filozofijo.

Objavljeno
21. julij 2019 20.27
Posodobljeno
24. julij 2019 20.59
Isabela Figueiredo Foto Ruben Ribeiro
Prepričana je, da zmore in, kot pisateljsko bodri, zmorejo tudi drugi. »Treba je le počakati na priložnosti, si zanje prizadevati, a zmožni smo vsega.« Dobra smer.

Pozdravi me s spontanim poljubom na vsako lice in se v istem hipu na glas spomni, da morda dela napako, kajti s svojo južnjaško pozdravno neposrednostjo je pred časom precej preplašila nekega severnjaka; kot se prešerno zasmeje, se jo je malodane spolno zbal ... Kulturne razlike še zdaleč niso le prazno natolcevanje, ponekod je norma stisk roke, drugod že ob prvem stiku stopijo tesneje drug k drugemu. Midve sva se najprej ujeli za roki in se brž dotaknili še z lici, saj morda pa ni samo navaden blabla, da je med portugalskim in slovenskim značajem nekaj klišejske podobnosti: določena odprtost v zadržanosti ali, kakor kdo raje obrne, nekaj sramežljivosti v samozavesti. Naj bo tako ali drugače, portugalsko okolje deluje dobrodejno sproščujoče, razumeli sva se takoj.

A kaj se tudi ne bi: 56-letna Isabela Figueiredo je ženska iskrivih oči, bistrega duha in navihanih besed. Predvsem pa je prodorno ime sodobne portugalske književnosti, ki za zdaj ni napisala prav veliko knjig, a vsaj dve sta izjemno močni. V Caderno de Memórias Coloniais (2009) avtobiografsko pripoveduje o boleči portugalski kolonialistični preteklosti, v romanu O Gorda (2016) se loteva debeluhinj, kar je, kot pravi, (bila) tudi sama, debelušnim ljudem pa ni vselej lepo v življenju. Le kdo se ni kdaj, če ne ravno premišljeno, pa kot otrok, spontano obregnil ob kakšno bajso debelajso … Takšni smo, premalo občutljivi in prepogosto neotesani. A še preden se po človeško oglodamo do kosti, se najprej pogovorimo o portugalskem kolonializmu in njenih spominih nanj: Caderno de Memórias Coloniais.


Vrnitev v neznano


(Zdaj močno problematizirani) kolonializem, njegovi nečedni odkloni in nič manj nesrečni konec so na pirenejskem robu težka tema, odpirajo jo mukoma počasi in očitno zlagoma najprej v literaturi – da bi lahko enkrat pozneje morda res vstopila še v zgodovinske čitanke. Posebej mučna se zdi za tiste, ki so se rodili v Afriki – tudi Isabela je do enajstega leta poznala samo Mozambik –, potem pa so morali sredi prevratnih sedemdesetih let prejšnjega stoletja na vrat na nos v Evropo, na Portugalsko, o kateri so vedeli malo ali sploh nič. Ni mogoče reči, da so se vrnili, kajti domovina mnogih sta bila, recimo, Mozambik in Angola, »povratniki«, kakor se je uradno prijel termin, so bili le njihovi starši. Kako naj se človek, takrat še otrok, »vrne« nekam, kjer ni še nikdar bil, mi je že pred leti zadržano pojasnjevala lizbonska prijateljica Paula, ki se je prav tako rodila v Mozambiku, podobno kot se v krasni knjigi Vrnitev (v slovenščini jo beremo v prevodu Barbare Juršič) presunljivo sprašuje pisateljica Dulce Maria Cardoso, rojena v Angoli. Primerov je nič koliko, (de)kolonializem je ranil ogromno Portugalcev, leta 1974 oziroma 1975 se jih je iz nekdanjih kolonij v sila kratkem času »vrnilo« več kot poldrugi milijon: med njimi je bila tudi 11-letna Isabela Figueiredo.

Kam so prišli? Vsi gotovo ne v objem domačih, kajti mnogi sorodniki, znanci in neznanci so jih gledali postrani, češ, odžrli nam bodo še tisto malo dela, kolikor ga imamo, in to potem, ko so lagodno živeli v kolonijah in bogateli na račun temnopoltih: ker so izkoriščali sužnje. »Prispeli smo brez vsega, tukaj pa nas po večini niso toplo sprejeli. Portugalci iz Afrike smo bili zanje manjvredni, slabi, razpoloženje ni bilo prijetno.«

Isabelo so starši iz prenevarnega Mozambika poslali »domov« čisto samo (da bi bila edina hči na varnem in bi študirala), v »domovini, ki ji je bila povsem tuja«, jo je pričakala neznana ženska – njena zelo revna stara mama –, medtem ko so sami v Afriki preživeli še naslednjih deset let; kajti oče je kot elektrikar delal na jezu, ki so ga postavljali v pokrajini Tete na severu Mozambika. »Portugalske sploh nisem poznala, zdela se mi je tako mrakobna, žalostna in senčna. Prišla sem pozimi, ko je bilo nebo sivo in tudi ljudje so bili drugačni od tistih, ki sem jih poznala: nazadnjaški, pobito tihi in vdani v usodo. V Maputu smo živeli veselo, srečno, predvsem na prostem in z morjem, na Portugalskem pa je bilo vse tako zamorjeno, ničesar ni bilo mogoče kar izreči ali narediti.«

»So dnevi, ko veliko pišem, in so dnevi, ko ne morem. Pisateljevanje je zame izjemno svobodno početje: ko se v meni nekaj nabere, gre ven samo.«


Čeprav je bila deklica, je morala zamenjati celo oblačila, kajti bila so preveč po afriško pisana: premočno rumena, zelena, rdeča. Žal se tudi z babico, s katero sta živeli v Caldas da Rainhi, »nisva razumeli, čeprav sem jo spoštovala. A zdaj jo cenim vedno bolj, saj vem, da je bila osamljena ženska, ki se je težko preživljala s kokošmi, zajci in tako, da je drugim prala perilo. Živela je karseda skromno, a hkrati dostojanstveno. Ni me imela rada in jaz ne nje, a spoštovali sva se. Tega ne bom nikdar pozabila.« Kakor ne bo nikoli prenehala misliti na »svojega čudovitega očeta, globoko prepričanega, da je kolonializem prava pot. Tako govoriti danes seveda ni politično korektno, a takrat so vanj verjeli domala vsi.« Oče je pozneje, ko je že kazalo, da bo šel imperij k vragu, »sanjal o beli ​neodvisnosti Mozambika. Resda bi se država osamosvojila od Portugalske, a bi jo vodili belci, čeprav bi v vladi sedeli tudi nekateri temnopolti ter Indijci in Pakistanci. Kdo ve, kako bi bilo, če bi se njegove sanje uresničile.« In kdo ve, kakšen bi bil njun odnos, če bi bil kdaj sposoben spremeniti svoj pogled na kožo in se pošteno pogovoriti o razlikah med belim in črnim.


Težavno snidenje


»Bil je dober človek, rad je imel mojo mamo in mene, kot družina smo funkcionirali krasno, moji spomini nanj so lepi ... – razen ko pomislim, kako je ravnal s temnopoltimi. Do njih se je vedel grobo, tudi nasilno, znal je koga kar odriniti, ni jih tepel, a rasist je gotovo bil.« Kot otrok, seveda, ni mogla vedeti, kaj je rasizem, a je čutila, da nekaj pri očetu ni bilo prav, zato ker je delal razlike med ljudmi. »Nikakor se nisem mogla strinjati z njim, čeprav se hkrati nisem hotela niti malo prepirati, in vendar sem mu morala oporekati … Zato mi je pozneje govoril, da sem komunistka z opranimi možgani.« Resda je levičarka, a nihče ji ni po svoje solil pameti, ampak je taka po značaju, pravičniška v najlepšem pomenu besede, kakor se zdi, da je bil on garač, prav tako mišljeno lepo, in zanesenjak, ki se je v Mozambik odpravil sredi petdesetih preteklega stoletja. Bi sploh lahko naredil drugače?

image
Isabela Figueiredo: »Nisem se poročila, nimam otrok, sem samska ženska, ki živi z dvema psoma, imam prijatelje in življenje, ki mi popolnoma ustreza.« Foto Ruben Ribeiro


»Drugega mu ni preostalo, saj je bila Portugalska takrat revna, primanjkovalo je dela, njegovo socialno ozadje pa je bilo preskromno, da bi se lahko doma pošteno postavil na noge.« Ker si je želel boljšega življenja, je odšel, in uspelo mu je: »Ni ravno obogatel, a živeli smo lepo.« Ko sta se leta 1985 tudi oče in mama podala nazaj na Portugalsko, z dovolj denarja za dostojno vrnitev, vendar z grenkobo, saj »tega ni hotel«, je bilo vnovično snidenje s hčerjo precej težavno. Po desetih letih ločenosti, ko je iz deklice zrasla v žensko, ju »skorajda nisem prepoznala, kajti vmes sem ju v Afriki obiskala le dvakrat, med poletnimi počitnicami; in še to na severu Mozambika, kjer nisem bila prej nikoli in je docela drugačen od Maputa. Težko je bilo zame, a za mamo in očeta tudi, seveda smo se imeli radi, toda v desetih letih nas je razdalja dodobra oddaljila, razmišljali smo vse bolj vsaksebi.« V njej je rasla Portugalska in se izgubljal Mozambik ...

Tega je vnovič obiskala pred tremi leti, kar ni bilo niti malo enostavno: spoznanje, da se je Maputo spremenil v nevarno afriško mesto, da ni več »kolonialistično mesto iz mojih spominov. Nekoč sem se kot bela deklica brezskrbno sprehajala po njem, ob ponovnem obisku po dolgih letih pa sem morala najeti voznika, ki je bil hkrati moj varnostnik«, torej vselej za petami. In kaj je našla in spoznala? »Hiša, v kateri smo stanovali, resda še stoji, a sem vanjo samo pokukala, več si nisem upala, saj je povsem načeta, v luknji, kjer je bilo nekoč dvigalo, si je nekdo uredil bivališče …«

Ni pričakovala, da je, kot je opazila, korupcija tako na široko razprla krila, da so ljudje toliko podizobraženi in primanjkuje osnovnega, tudi zdravil, hkrati je v državi precej Portugalcev, ki odpirajo turistične resorte, kakor jih tudi Južnoafričani, in ni malo Kitajcev, medtem ko na severu vse bolj pritiska islam. »Še si želim tja, že kmalu, kajti potovanje pred tremi leti je bilo zame predvsem bitka z emocijami. Mislim, da je čas, da se pomirim, spravim z mestom, ki je zdaj docela drugačno, ter ga poskušam odkriti na novo.« Ne, ni lahko spominov spraviti z realnostjo, ni se vedno enostavno soočati s seboj, morda še sploh ne z lastnim telesom.


Vedno je kaj narobe


Debeluhinja, ne, še močneje: bajsa, kar bajsa debelajsa, debela deklica ... Kako boleče se zmoremo zmerjati!? »A Gorda je knjiga o meni.« Pa kako bi lahko bila Debeluhinja roman o njej, saj vendar ni debela, sploh pa je tako čedna, lepa ženska? »Malce sem okrogla, a pred leti sem bila bistveno bolj,« ali kakor nakaže že v prvem stavku romana: »Štirideset kilogramov je veliko«; toliko teže je izgubila po gastrektomiji, zmanjšanju želodca ... Isabeli Figueiredo življenje od nekdaj robato pripoveduje, da debeli ljudje nimajo enakih možnosti kot tisti, ki so videti vitki. Debelost da je abnormalna in grda, debeluhi pa kakor da nesposobni in zatorej prikrajšani: prikrajšani za ljubezen, za poželenje. »In vendar, ko zdaj gledam svoje stare fotografije, kaj vidim na njih? Vidim predvsem lepo dekle. ... Takrat pa so me vsi imeli za drugačno, kar pošastno, in kot monstrum sem se dojemala tudi sama.« Ne, njeno videnje ni bilo pretirano samokritično niti predvsem njen notranji problem, »a gorda je v portugalščini negativna, zelo groba beseda«, njo pa so kar naprej zmerjali: a gorda, a gorda, a gorda ... bajsa, bajsa debelajsa. Slišala je: grda bajsa debelajsa.

»So dnevi, ko veliko pišem, in so dnevi, ko ne morem. Pisateljevanje je zame izjemno svobodno početje: ko se v meni nekaj nabere, gre ven samo.«


Zlahka si je predstavljati, kako močno je trpela, pa čeprav smo, kot hoče povedati s knjigo, po svoje vsi debeluhi, vsi drugačni in zatorej zanimivi. Vsakomur nekaj manjka ali ima kaj preveč, nekaj zaštrli iz normale, iz povprečnih predstav o tem, kaj je prav, morda je presuh ali ima precej kratke noge, mogoče mu je preveč zrasel nos. Vedno je kaj narobe in slej ko prej, žal, tudi kdo umanjka. A Gorda je večplastno pisanje, v katerem avtorica ne razgalja le naše telesnosti, ampak vabi tudi k premisleku o izgubi: najprej ji je umrl oče, »najmočnejša figura v mojem življenju«, potem je odšla mama. »To je tudi roman o trojki«, ki je pred leti močno pustošila po portugalskih življenjih in marsikaj vzela ... »Tako hudo je bilo, da nisem imela niti dovolj denarja za mamin pogreb, zato sem si morala izpogajati plačilo na obroke.« V javnem sektorju da so bile razmere sploh strašne, od učiteljske plače – takrat je še učila, zdaj je invalidsko upokojena, saj na eno oko ne vidi več – so ji odškrnili po »500 evrov na mesec« oziroma tretjino. V navajanju zneskov ni na tem mestu prepoznati nič vulgarnega, ampak naj bo samo ilustracija, kako globoko se je Portugalska pogreznila pod trojko in koliko so Portugalci takrat hrepeneli po boljših časih; zato nočejo o nekdanjem premieru Pedru Passosu Coelhu danes niti slišati ...

Nasprotno pa si želijo brati A Gordo, ki je izšla že v več kot pet tisoč izvodih, kar je za razmere na portugalskem knjižnem trgu veliko, še toliko so je prodali v Braziliji, brž pa je bila tudi nagrajena (Prémio Urbano Tavares Rodrigues); podobno kot je tako bralce kakor tudi kritiko že prej navdušila z avtobiografskim pisanjem Caderno de Memórias Coloniais. »Očitno imam moč nagovoriti ljudi, se jih dotakniti s svojimi besedami, kar mi je všeč. Zavedam se, da je pisati moja naloga, moje poslanstvo.« Pa se kljub temu še vedno počuti grda in debela? »Da, še vedno sem debeluhinja in vedno bom, toda zdaj sem rada debeluhinja. Seveda pa danes tudi ve, da mora človek čim prej v življenju reči, kot se grobo sliši v angleščini: I don’t give a fuck! Ah, klinc jih gleda … te ljudi!


Človek kot večvredni bog nad vsemi in vsem


Zato bi z novo knjigo, ki bo izšla v kratkem, želela nekoliko dregniti bralce in jih spodbuditi, da začnejo končno razmišljati tudi o odnosu, ki ga imajo do živali. »Medtem ko smo pse in mačke že zaščitili z zakonom in se nad njimi ni mogoče izživljati, pa za druge nismo naredili še ničesar; recimo za krave, ovce, konje. Zakaj bi bili vredni manj od mačk in psov?« Veliko dela je še treba postoriti in morda enkrat opraviti z antropocentričnim videnjem sveta, saj ni človek tisti, ki po naravi stvari a priori poseduje vse in vlada vsem. »Da, ljudje imamo moč, toda ali smo res bogovi?« Kot pisateljica si želi, da bi bralci bolj prespraševali svet in ga začeli motriti na novo, podobno kot je pri svojem očetu, žal zaman, upala, da bi spremenil pogled na kožo. »Odšel je s prepričanjem, da so temnopolti ljudje leni, on kot belec pa ima posebno poslanstvo, da jih poduči, kako delati, kako se vesti, kako napredovati. Tako je pač razmišljal in s takim mnenjem je umrl. Tu ni bilo srečnega konca, nobene metamorfoze.«

Proti koncu naju je nekako samo od sebe presenetilo vprašanje, ki bi se morda moralo poroditi že prej: Kako je postala pisateljica, iz novinarke in učiteljice portugalščine? ... Kako bi lahko vedela, saj se je kar zgodilo, nekako samo od sebe, ker je pač od nekdaj veliko brala in je nekoč v književnih listih Diária de Notícias, pri katerem je pozneje (od leta 1988 do 1994) delala kot kulturna novinarka, prebirala pesmi in kratke zgodbe. »Rekla sem si, pa saj jaz znam napisati bolje.« Potem je odposlala svoje prvo literarno besedilo in bila brž nagrajena. »Tako se je začelo.« Danes o tem, da bi pisali, da bi bili pomembni pisatelji, ne hrepenijo prav mnogi na Portugalskem, čeprav ni malo izjemnih zgledov, tako preteklih kot Fernando Pessoa, Mário de Sá-Carneiro …, kakor tudi sedanjih kot Lídia Jorge, José Luís Peixoto in drugi. »Ne, zdaj bi bili mladi radi predvsem pevci ali nogometaši pa blogerji in vlogerji, youtuberji in instagramovci.«

Samozavest je tisto, kar Isabela Figueiredo pogreša pri Portugalcih. Lahko bi bili samozavestni, a niso, čeprav ni nobenega razloga za občutja manjvrednosti. A takšen je bil tudi literat, ki ga toliko slavijo: genialni Fernando Pessoa. Ni bil samozavesten, zato pa se je skrival pod heteronimi in so večino del izdali po njegovi smrti.


Pisati ni več priljubljeno početje, zato se zdi hecen paradoks, da Portugalci radi berejo Isabelo Figueiredo, hkrati pa »na moji ulici nihče ne ve zame. Nobeden mi ne reče, da me je morda videl na televiziji, a kako bi lahko rekel, ko pa ne gleda kulturnih oddaj.« Kar je po svoje čisto fino: saj prinaša mir za literarne fantazije in stvarjenja, če ni kar prekrasno – sploh ker jo medtem vse več prevajajo in odkrivajo na tujem. V resnici je čudovito. ●