Kako stokam, ko stokam med tekom
Hiter tek nikoli ni bil preveč zdrav, je pa osvobajajoč, dokler želja po rezultatu ne postane premočna.
Odpri galerijo
Če ne bi užival ob omenjanju bolečine, bi bil lepo tiho in ne bi pisal tehle vrstic. FOTO: Reuters
Približuje se evropsko prvenstvo, vrhunec letošnje atletske sezone, ki so jo doslej zaznamovala predvsem dekleta. Odlični rezultati metalke kopja Martine Ratej in tekačice na srednje in dolge proge Maruše Mišmaš so za slovenske ljubitelje kraljice športov dober obet pred prihajajočim tekmovanjem v Berlinu, da ne govorimo o Aniti Horvat, ki je na mitingu diamantne lige v Monte Carlu postavila državni rekord v teku na 400 metrov (51,22). Pol ure za njo je na štartno črto stopila Kenijka Beatrice Chepkoech in 3000 metrov z zaprekami pretekla v osmih minutah, štiriinštiridesetih sekundah in dvaintridesetih stotinkah. Svetovni rekord je zrušila za nepredstavljivih osem sekund.
Še bolj od omenjenih dosežkov me je vznemirila »moška«, žal ne tako vesela novica. Pred tremi meseci je svetovna protidopinška agencija (Wada) sporočila, da je Asbel Kiprop jemal eritropoetin. Olimpijski in trikratni svetovni prvak v teku na 1500 metrov je goljufal. V tekmovalnem smislu je enakovreden Lanceu Armstrongu. Z razliko, da je Kiprop molčeča gazela, Armstrong pa teksaško gobezdalo, zato Kenijčev prekršek ni pretirano vznemiril nikogar. Tekoči človek se ob podobnih primerih vseeno vpraša, zakaj sploh teče.
Naj nič hudega slutečega bralca, ki si obeta, da bo tukaj našel nekaj napotkov za zdrav življenjski slog, takoj opozorim, da prispevek ne govori o hopsanju okoli Rožnika, še manj o tem, kako zakonski par z rekreacijo krepi svoj odnos. Govori namreč o hitrem teku – takšnem, ki človeka privede do bruhanja, glavobola, nespečnosti in tekmovalnih uspehov. Toda slednji so le stranski produkt neizmernega užitka pri in še zlasti po trpljenju, tega prvega psihološkega pogoja za uspeh v teku na srednje in dolge proge. To lahko vidimo pri atletih, ki so že zdavnaj opustili sanje o nastopu na olimpijskih igrah, pa jih neka sila vedno znova vleče na stadion. A preveč patetična, preveč mučeniška je trditev, da smo atleti tisti, ki nam trpljenje toliko pomeni, da se s športom ukvarjamo izključno zaradi njega. Obstajajo racionalnejši razlogi.
Splošno družbeno odobravanje nekoga, ki dan za dnem naporno trenira, je v državah, kjer prevladuje protestantska delovna etika, veliko. Ta vsaj dela, ne pa lenuhari, kot to počno kulturniki in zajedavci drugih sort. Učitelji ga resda včasih pogledajo postrani zaradi trenirke, v kateri zahaja v šolo, a so po drugi strani do njega prizanesljivejši, njegovega izostanka od pouka pa ne povežejo takoj s posedanjem po lokalih. Včasih imajo prav, včasih se zmotijo.
Poleg tega: ali ni prav šport najprijetnejša tema za brezskrbno pomenkovanje in ali ni prikladno, če lahko kaj o njem poveš iz prve roke? V očeh znancev pridobiš veljavo, avtomatično ti pripisujejo same dobre lastnosti, ki naj bi jih športniki znali prenesti v vsakdanje življenje: delavnost, vztrajnost, doslednost, poslušnost.
Pozabljajo na samovšečnost in sebičnost ali pa ju omenjajo le za tvojim hrbtom.
Zanimajo jih zgodbe s treningov. Najprej se navidezno skromno braniš, nato pa se kar ne moreš ustaviti. Razlagaš, kako ti je pred zadnjim intervalom postalo tako slabo, da si bruhal, a si nato zadano nalogo vseeno izpolnil. Potem pa bruhal še enkrat. Kako si najbolje treniral takrat, ko te je pred ogrevanjem vse bolelo, vendar si kljub temu stisnil zobe. Ob tem vzdihujejo: »Poglej ga, no, kakšna predanost, kako dober človek mora to biti. Sama delavnost ga je. Gotovo si takšen tudi nasploh?«
S kislim nasmeškom prikimaš. Sam pri sebi pa dobro veš, da bi raje takšen trening ponovil še dvajsetkrat, kot pa šel za eno uro na travnik pred hišo kosit travo ali pomest svojo sobo, ki metle ni videla že toliko časa, kot Wilson Kipketer ni videl olimpijskega zlata.
Tek te ne naredi dobrega ali praktičnega, ampak svobodn(ejš)ega človeka.
V sedmih letih resnega ukvarjanja z atletiko sem se neštetokrat znašel sredi debate, v katerem športu je najtežje biti uspešen. Vsi atleti so v en glas trdili: v atletiki. Ker sem se kot srednjeprogaš najpogosteje družil s srednjeprogaši, so kolegi nadalje ugotavljali: znotraj atletike je najtežje biti uspešen v teku na 800 in 1500 metrov. Imeli so nekaj močnih argumentov. Tek je nedvomno globalen šport. Tečejo sever in jug ter vzhod in zahod. Odlični so Norvežani: klan treh bratov Ingebrigtsen – Henrik (rojen leta 1991), Filip (1993) in Jacob (2000) so eni najboljših evropskih tekačev na razdaljah od 1500 do 5000 metrov – je naravnost osupljiv, starejši poznavalci se verjetno spomnijo nekdanje svetovne rekorderke v maratonu Grete Waitz, ki je bila nora na krvavice, saj je verjela, da izboljšujejo krvno sliko.
Še boljši so Južnoafričani. Wayde van Niekerk, ki je lani tekel tudi na mitingu v Velenju, je svetovni rekorder na 400 metrov in bo, če bo ostal zdrav, morda postal Boltov naslednik. Kmalu bodo minila štiri leta od tragične avtomobilske nesreče, v kateri je preminil takrat 34-letni Mbulaeni Mulaudzi. Serijski dobitnik kolajn na največjih tekmovanjih je kariero kronal leta 2009, ko je na svetovnem prvenstvu v Berlinu zmagal v teku na 800 metrov.
Zaradi avtomobilske nesreče je prezgodaj odšel tudi pionir popularizacije teka v ZDA Steve Prefontaine. V srca ljudi se ni zapisal zaradi izjemnih tekmovalnih dosežkov (bil je »le« četrti na olimpijskih igrah 1972), temveč zaradi pogumnega načina teka – vedno se je postavil na čelo kolone – in karizme. »Najboljši ritem je samomorilski ritem in danes je lep dan za smrt,« je nekoč dejal. Legenda pravi, da je med vožnjo začel razmišljati o poteku tekme, nato pa ga je zaneslo s ceste. Imel je le 24 let, pisalo se je leto 1975.
Še prej so se v zgodovino teka na srednje proge zapisali Novozelandci. Po zaslugi velikega vizionarja, trenerja Arthurja Lydiarda, čigar metode treninga bi z veseljem v koncentracijskih taboriščih preizkušal dr. Mengele, je Peter Snell leta 1960 postal olimpijski prvak v teku na 800 metrov, čez štiri leta pa naslova ni le ubranil, temveč mu je dodal še zlato na 1500 metrov. Povzročil je, da so vsi jugoslovanski srednjeprogaši v šestdesetih letih hoteli teči v črnih dresih.
Verjetno je bralec že ugotovil, kam pisec tekaški copat moli: teče lahko kdorkoli, česar ni mogoče trditi za zimske športe, športe na vodi in v njej ... A čeprav je tako dostopen, se s tekom ukvarja le peščica ljudi, zato ga je težko primerjati z igrami – ekipnimi športi, kot sta nogomet in košarka. Povprečno število registriranih nogometašev v petih državah, ki imajo najmočnejša državna prvenstva (Anglija, Italija, Španija, Nemčija, Francija), je leta 2007 presegalo dva milijona in pol. V Sloveniji je registriranih prek 30 tisoč nogometašev. Lani je na prostem 1500 metrov preteklo 82 Slovencev in 48 Slovenk …
Zato ne čudi, da se bolj izplača biti pettisoči nogometaš sveta kot petdeseti osemstometraš – še ena večna debata v atletskih krogih. »Poglej, sem državni prvak na 800 metrov, pa nimam nič od tega. Če sem uspešen tu, bi z lahkoto igral v prvi slovenski ligi in služil dober denar.« Izvoli, nihče ti ne preprečuje, da uresničiš svoje ambicije.
A kruta realnost bi pokazala, da bi tudi ne povsem nogometno nepismen srednjeprogaš težko igral v četrti, kaj šele prvi slovenski ligi. Zgoraj opisano razmišljanje priča le o frustracijah, ki jih premnogi atleti doživljajo, ker se s svojim športom ne zmorejo preživljati. Ločnica med amaterizmom in profesionalizmom je zaradi tržne nezanimivosti kraljice športov zelo tanka. Njihovo razmišljanje je hkrati dokaz, da bi takoj zamenjali šport, če bi le imeli dovolj znanja. A ga nimajo. Tečejo torej tisti, ki preslabo brcajo žogo.
Od nekdaj sem se čudil, zakaj so rekreativci v določenih pogledih še bolj obremenjeni z rezultatom in vsem, kar ta od njih zahteva v prostem času (načrtovanje prehrane, masaže), kot profesionalni atleti. Norost se stopnjuje do te mere, da nesrečneži posežejo po dopingu! Trenerja Igor Šalamun in Boris Špes sta to dobro vedela in s preprodajo nedovoljenih poživil mastno zaslužila. K sreči so ju ujeli, kar je pred meseci precej odmevalo po slovenskih medijih, nikoli pa ne bo znano, kdo je jedel njune tabletke. V kolesarstvu naj bi bilo tega še več.
Z dopingom je podobno kot s povojnimi poboji: do obojega imam ničelno toleranco, vendar ju vseeno skušam razumeti v okviru družbenih in zgodovinskih okoliščin. Star si dvajset let, starši so vse življenje za minimalno plačilo delali v izkoriščevalskih razmerah, pri matematiki se mučiš z vsem, kar je zapletenejšega od množenja in deljenja naravnih števil. Si pa zelo hiter na tartanu. A malenkost prepočasen, da bi se s tem preživljal. Nato do tebe pristopi gospod v obleki in ti predlaga, da prideš k njemu po infuzijo železa. To moraš storiti vsak teden, nekaj preparatov ti da še za sabo. Ne sprašuješ, kaj je v njih, saj z vsako tekmo čedalje bolj napreduješ. Kmalu si ustvariš življenje, o katerem si pred dvema letoma lahko le sanjal.
Seveda si »našpikan ko mamba«. To ni lepo, ni pošteno, moralno ali etično, gotovo pa je razumljivo početje. Adrian Leverkühn še zdaleč ni bil edini, ki je po faustovsko sklenil pakt s satanom, da bi dosegel odličnost.
A zakaj bi jemal doping, da bi osvojil 370. namesto 434. mesto na ljubljanskem maratonu? Ker bo tvoj sosed 401., je pravilen odgovor. »Menim, da je med rekreativci še kako prisotna želja po dokazovanju. Človek je v osnovi tekmovalen, želi se primerjati z drugimi, premagovati vrstnike, sodelavce ... Če motive delimo na interne in eksterne, ima njihova želja gotovo notranji izvor: zaradi boljših rezultatov ne bodo nikoli slavni, bodo pa dobili osebno zadoščenje,« je ob aferi o preprodaji dopinga med rekreativci za Delo komentiral Jani Dvoršak, direktor slovenske antidopinške organizacije (Sloado).
S tem je zadel v bistvo: tečemo, ker radi zmagujemo in premagujemo. Vesel je bil Usain Bolt, ko je premagoval Američane in po vrsti osvajal zlate kolajne na največjih tekmovanjih. Veseli so rekreativci, kadar premagajo tekače, s katerimi vadijo v skupini. In vesel bo Luka Janežič, če bo zdrav in bo na evropskem prvenstvu ugnal letos zelo hitre Špance. Naj se sliši še tako klišejsko, a vseeno drži, da bo najbolj vesel tisti, ki bo premagal samega sebe.
Za konec se vrnimo k iracionalnosti in trpljenju. Če je pisanje družbeno sprejemljiva oblika shizofrenije, potem je tek družbeno sprejemljiva oblika samotrpinčenja. Najprej moramo zavreči trditev, da je tek zdrav. Zdravo je tri- do petkrat na teden preteči deset, morda malo več, morda malo manj kilometrov, poleg tega pa redno delati vaje za moč in gibljivost. Manj zdravo je trikrat na teden telo »do konca« napolniti z mlečno kislino, ob tem pa hoditi v službo, šolo, skrbeti za otroke in psa, iskati novo stanovanje oziroma karkoli, s čimer se neprofesionalci pač ukvarjajo.
A če bi počeli le zdrave stvari, bi bilo življenje bolno dolgočasno. Poleg tega obstajajo še dosti bolj nezdrava početja, ki jih ljudje dosti pogosteje zganjamo. Gledanje Ljubezni po domače, denimo. Zakaj nekaterim visokointenzivni napor tako prija, je v prvi vrsti vprašanje za biologe in kemike, svoje bi verjetno znali dodati še antropologi in psihologi. O tem, kaj se nam plete po glavi med tekom, je v knjigi Endure: Mind, Body, and the Curiously Elastic Limits of Human Performance (2018) pisal novinar New York Timesa Alex Hutchinson, med drugim doktor fizike in nekdanji polprofesionalni atlet (na 1500 metrov je dosegel rezultat 3:43, na pet tisoč pa 13:52).
Večji del dvajsetega stoletja je prevladovalo prepričanje, da lahko s poznavanjem maksimalne porabe kisika (VO2 max) napovemo, kako hitro je atlet sposoben preteči srednjo ali daljšo razdaljo. Nato so se v devetdesetih letih pojavili guruji, natančneje šarlatani, ki so širili paradigmo, da so zmožnosti našega telesa odvisne predvsem od uma. Guardianov kolumnist Francis Wheen bi jih gotovo povezal z vzponom neoliberalizma. In verjetno bi imel ta pronicljivi cinik prav. Kakorkoli, Hutchinson v knjigi znanstveno dokazuje, kar nam narekuje že zdrav razum: da je resnica nekje vmes.
Kdor v višino ne meri vsaj 180 centimetrov, statistično gledano skoraj nima možnosti, da bi nastopil v košarkarski ligi NBA. Kdor tehta 90 kilogramov, statistično gledano nima možnosti, da bi maraton pretekel pod 2;05, pa naj bo njegova glava še tako na mestu. Hutchinson je kot primer, ko mentalna pripravljenost postane odločilna, v intervjuju za spletni portal The Verge izpostavil dvoboje med Paulom Tergatom in Hailejem Gebrselassijem, ki so ob prelomu tisočletja zaznamovali tek na pet in deset kilometrov. Oba sta bila vrhunsko pripravljena, vnaprej se je vedelo, da si do zadnjega kroga nihče ne bo pritekel občutnejše prednosti, vedelo pa se je tudi, da bo »Gebre« prvi prečkal ciljno črto. »To ni fiziologija. Nobenega laboratorijskega preizkusa ni, ki bi vam povedal, zakaj je Etiopijec v cilj prišel vedno pred Kenijcem. To je mentalna pripravljenost,« je ugotavljal danes 42-letni novinar.
Med pripravami na pisanje se je pogovarjal z mnogimi znanstveniki. Samuele Marcora z univerze v Kentu mu je razlagal o eksperimentu z dvema skupinama enakovrednih kolesarjev. Enim so med poganjanjem pedal na sobnem kolesu predvajali fotografije, na katerih so bili nasmejani obrazi, drugim pa tiste z namrščenimi. Menjavali so jih tako hitro, da se kolesarji niso niti zavedali, da gledajo slike, a možgani so kljub temu prejemali signale. Prva skupina je na kolesu zdržala dvanajst odstotkov dlje. Marcora je rezultate povezal s predpostavko, da nas pozitivne podobe sprostijo, naše gibanje pa je posledično bolj ekonomično.
Kljub temu oba strokovnjaka opozarjata, da ne kaže delati prehitrih zaključkov in posploševati. Številni športniki namreč trdijo, da najbolje nastopajo, ko so jezni.
Klasična teorija narekuje, da nas možgani želijo zavarovati pred izčrpanostjo, tako da poskušajo predvideti, kaj se bo zgodilo. Sprožijo neke vrste obrambni mehanizem in delujejo vnaprej. Marcora dokazuje nasprotno. Po njegovem je vzdržljivost s stališča psihe ravnovesje med tem, kako utrujeni ste, in tem, kako utrujeni ste pripravljeni biti. Vse se dogaja v sedanjosti: všeč bi bil budistom, tale Marcora. Potemtakem je problem mnogih tekačev, da največji užitek občutijo šele po koncu treninga. Tako kot je večni problem ljubiteljev žganja, da alkohol udari s približno polurnim zamikom.
* * *
O užitku, ki ga človeško bitje občuti ob trpljenju, so pred Hutchinsonom razpravljali številni veliki umi. Dostojevski je, denimo, v Zapiskih iz podtalja zapisal, da je tudi v zobobolu nekakšna naslada. Užitek se po njegovem izraža s stokanjem: če ob njem ne bi uživali, bi bili lepo tiho. In če tako pravi človek, za katerega je večno trpeči Nietzsche dejal, da je edini pisatelj, ki ga je naučil kaj o psihologiji, bo že držalo. Podobno je pri teku: če ne bi užival ob omenjanju bolečine, bi bil lepo tiho in ne bi pisal tehle vrstic. Zato se ne obremenjujte, ko vam bo med tekom težko. Raje upoštevajte staro kenijsko modrost: ko postaneš utrujen, pospeši ritem.
Še bolj od omenjenih dosežkov me je vznemirila »moška«, žal ne tako vesela novica. Pred tremi meseci je svetovna protidopinška agencija (Wada) sporočila, da je Asbel Kiprop jemal eritropoetin. Olimpijski in trikratni svetovni prvak v teku na 1500 metrov je goljufal. V tekmovalnem smislu je enakovreden Lanceu Armstrongu. Z razliko, da je Kiprop molčeča gazela, Armstrong pa teksaško gobezdalo, zato Kenijčev prekršek ni pretirano vznemiril nikogar. Tekoči človek se ob podobnih primerih vseeno vpraša, zakaj sploh teče.
Naj nič hudega slutečega bralca, ki si obeta, da bo tukaj našel nekaj napotkov za zdrav življenjski slog, takoj opozorim, da prispevek ne govori o hopsanju okoli Rožnika, še manj o tem, kako zakonski par z rekreacijo krepi svoj odnos. Govori namreč o hitrem teku – takšnem, ki človeka privede do bruhanja, glavobola, nespečnosti in tekmovalnih uspehov. Toda slednji so le stranski produkt neizmernega užitka pri in še zlasti po trpljenju, tega prvega psihološkega pogoja za uspeh v teku na srednje in dolge proge. To lahko vidimo pri atletih, ki so že zdavnaj opustili sanje o nastopu na olimpijskih igrah, pa jih neka sila vedno znova vleče na stadion. A preveč patetična, preveč mučeniška je trditev, da smo atleti tisti, ki nam trpljenje toliko pomeni, da se s športom ukvarjamo izključno zaradi njega. Obstajajo racionalnejši razlogi.
Svoboden človek
Splošno družbeno odobravanje nekoga, ki dan za dnem naporno trenira, je v državah, kjer prevladuje protestantska delovna etika, veliko. Ta vsaj dela, ne pa lenuhari, kot to počno kulturniki in zajedavci drugih sort. Učitelji ga resda včasih pogledajo postrani zaradi trenirke, v kateri zahaja v šolo, a so po drugi strani do njega prizanesljivejši, njegovega izostanka od pouka pa ne povežejo takoj s posedanjem po lokalih. Včasih imajo prav, včasih se zmotijo.
Poleg tega: ali ni prav šport najprijetnejša tema za brezskrbno pomenkovanje in ali ni prikladno, če lahko kaj o njem poveš iz prve roke? V očeh znancev pridobiš veljavo, avtomatično ti pripisujejo same dobre lastnosti, ki naj bi jih športniki znali prenesti v vsakdanje življenje: delavnost, vztrajnost, doslednost, poslušnost.
Pozabljajo na samovšečnost in sebičnost ali pa ju omenjajo le za tvojim hrbtom.
Zanimajo jih zgodbe s treningov. Najprej se navidezno skromno braniš, nato pa se kar ne moreš ustaviti. Razlagaš, kako ti je pred zadnjim intervalom postalo tako slabo, da si bruhal, a si nato zadano nalogo vseeno izpolnil. Potem pa bruhal še enkrat. Kako si najbolje treniral takrat, ko te je pred ogrevanjem vse bolelo, vendar si kljub temu stisnil zobe. Ob tem vzdihujejo: »Poglej ga, no, kakšna predanost, kako dober človek mora to biti. Sama delavnost ga je. Gotovo si takšen tudi nasploh?«
S kislim nasmeškom prikimaš. Sam pri sebi pa dobro veš, da bi raje takšen trening ponovil še dvajsetkrat, kot pa šel za eno uro na travnik pred hišo kosit travo ali pomest svojo sobo, ki metle ni videla že toliko časa, kot Wilson Kipketer ni videl olimpijskega zlata.
Tek te ne naredi dobrega ali praktičnega, ampak svobodn(ejš)ega človeka.
Kenijski tekač Wilson Kipketer je največje uspehe dosegal pod dansko zastavo. Med letoma 1997 in 2010 je bil svetovni rekorder v teku na 800 metrov, na tej razdalji je še vedno svetovni rekorder v dvorani, trikrat je postal svetovni prvak, olimpijskega zlata pa ni nikoli osvojil. FOTO: Reuters
Nesposobni nogometaši
V sedmih letih resnega ukvarjanja z atletiko sem se neštetokrat znašel sredi debate, v katerem športu je najtežje biti uspešen. Vsi atleti so v en glas trdili: v atletiki. Ker sem se kot srednjeprogaš najpogosteje družil s srednjeprogaši, so kolegi nadalje ugotavljali: znotraj atletike je najtežje biti uspešen v teku na 800 in 1500 metrov. Imeli so nekaj močnih argumentov. Tek je nedvomno globalen šport. Tečejo sever in jug ter vzhod in zahod. Odlični so Norvežani: klan treh bratov Ingebrigtsen – Henrik (rojen leta 1991), Filip (1993) in Jacob (2000) so eni najboljših evropskih tekačev na razdaljah od 1500 do 5000 metrov – je naravnost osupljiv, starejši poznavalci se verjetno spomnijo nekdanje svetovne rekorderke v maratonu Grete Waitz, ki je bila nora na krvavice, saj je verjela, da izboljšujejo krvno sliko.
Še boljši so Južnoafričani. Wayde van Niekerk, ki je lani tekel tudi na mitingu v Velenju, je svetovni rekorder na 400 metrov in bo, če bo ostal zdrav, morda postal Boltov naslednik. Kmalu bodo minila štiri leta od tragične avtomobilske nesreče, v kateri je preminil takrat 34-letni Mbulaeni Mulaudzi. Serijski dobitnik kolajn na največjih tekmovanjih je kariero kronal leta 2009, ko je na svetovnem prvenstvu v Berlinu zmagal v teku na 800 metrov.
Zaradi avtomobilske nesreče je prezgodaj odšel tudi pionir popularizacije teka v ZDA Steve Prefontaine. V srca ljudi se ni zapisal zaradi izjemnih tekmovalnih dosežkov (bil je »le« četrti na olimpijskih igrah 1972), temveč zaradi pogumnega načina teka – vedno se je postavil na čelo kolone – in karizme. »Najboljši ritem je samomorilski ritem in danes je lep dan za smrt,« je nekoč dejal. Legenda pravi, da je med vožnjo začel razmišljati o poteku tekme, nato pa ga je zaneslo s ceste. Imel je le 24 let, pisalo se je leto 1975.
Še prej so se v zgodovino teka na srednje proge zapisali Novozelandci. Po zaslugi velikega vizionarja, trenerja Arthurja Lydiarda, čigar metode treninga bi z veseljem v koncentracijskih taboriščih preizkušal dr. Mengele, je Peter Snell leta 1960 postal olimpijski prvak v teku na 800 metrov, čez štiri leta pa naslova ni le ubranil, temveč mu je dodal še zlato na 1500 metrov. Povzročil je, da so vsi jugoslovanski srednjeprogaši v šestdesetih letih hoteli teči v črnih dresih.
Verjetno je bralec že ugotovil, kam pisec tekaški copat moli: teče lahko kdorkoli, česar ni mogoče trditi za zimske športe, športe na vodi in v njej ... A čeprav je tako dostopen, se s tekom ukvarja le peščica ljudi, zato ga je težko primerjati z igrami – ekipnimi športi, kot sta nogomet in košarka. Povprečno število registriranih nogometašev v petih državah, ki imajo najmočnejša državna prvenstva (Anglija, Italija, Španija, Nemčija, Francija), je leta 2007 presegalo dva milijona in pol. V Sloveniji je registriranih prek 30 tisoč nogometašev. Lani je na prostem 1500 metrov preteklo 82 Slovencev in 48 Slovenk …
Zato ne čudi, da se bolj izplača biti pettisoči nogometaš sveta kot petdeseti osemstometraš – še ena večna debata v atletskih krogih. »Poglej, sem državni prvak na 800 metrov, pa nimam nič od tega. Če sem uspešen tu, bi z lahkoto igral v prvi slovenski ligi in služil dober denar.« Izvoli, nihče ti ne preprečuje, da uresničiš svoje ambicije.
A kruta realnost bi pokazala, da bi tudi ne povsem nogometno nepismen srednjeprogaš težko igral v četrti, kaj šele prvi slovenski ligi. Zgoraj opisano razmišljanje priča le o frustracijah, ki jih premnogi atleti doživljajo, ker se s svojim športom ne zmorejo preživljati. Ločnica med amaterizmom in profesionalizmom je zaradi tržne nezanimivosti kraljice športov zelo tanka. Njihovo razmišljanje je hkrati dokaz, da bi takoj zamenjali šport, če bi le imeli dovolj znanja. A ga nimajo. Tečejo torej tisti, ki preslabo brcajo žogo.
Kruta realnost bi pokazala, da bi tudi ne povsem nogometno nepismen srednjeprogaš težko igral v četrti, kaj šele prvi slovenski nogometni ligi.
Želja po dokazovanju
Od nekdaj sem se čudil, zakaj so rekreativci v določenih pogledih še bolj obremenjeni z rezultatom in vsem, kar ta od njih zahteva v prostem času (načrtovanje prehrane, masaže), kot profesionalni atleti. Norost se stopnjuje do te mere, da nesrečneži posežejo po dopingu! Trenerja Igor Šalamun in Boris Špes sta to dobro vedela in s preprodajo nedovoljenih poživil mastno zaslužila. K sreči so ju ujeli, kar je pred meseci precej odmevalo po slovenskih medijih, nikoli pa ne bo znano, kdo je jedel njune tabletke. V kolesarstvu naj bi bilo tega še več.
Z dopingom je podobno kot s povojnimi poboji: do obojega imam ničelno toleranco, vendar ju vseeno skušam razumeti v okviru družbenih in zgodovinskih okoliščin. Star si dvajset let, starši so vse življenje za minimalno plačilo delali v izkoriščevalskih razmerah, pri matematiki se mučiš z vsem, kar je zapletenejšega od množenja in deljenja naravnih števil. Si pa zelo hiter na tartanu. A malenkost prepočasen, da bi se s tem preživljal. Nato do tebe pristopi gospod v obleki in ti predlaga, da prideš k njemu po infuzijo železa. To moraš storiti vsak teden, nekaj preparatov ti da še za sabo. Ne sprašuješ, kaj je v njih, saj z vsako tekmo čedalje bolj napreduješ. Kmalu si ustvariš življenje, o katerem si pred dvema letoma lahko le sanjal.
Seveda si »našpikan ko mamba«. To ni lepo, ni pošteno, moralno ali etično, gotovo pa je razumljivo početje. Adrian Leverkühn še zdaleč ni bil edini, ki je po faustovsko sklenil pakt s satanom, da bi dosegel odličnost.
Teče lahko kdorkoli, česar ni mogoče trditi za zimske športe, športe na vodi in v njej ... A čeprav je tako dostopen, se s tekom ukvarja le peščica ljudi. FOTO: Reuters
A zakaj bi jemal doping, da bi osvojil 370. namesto 434. mesto na ljubljanskem maratonu? Ker bo tvoj sosed 401., je pravilen odgovor. »Menim, da je med rekreativci še kako prisotna želja po dokazovanju. Človek je v osnovi tekmovalen, želi se primerjati z drugimi, premagovati vrstnike, sodelavce ... Če motive delimo na interne in eksterne, ima njihova želja gotovo notranji izvor: zaradi boljših rezultatov ne bodo nikoli slavni, bodo pa dobili osebno zadoščenje,« je ob aferi o preprodaji dopinga med rekreativci za Delo komentiral Jani Dvoršak, direktor slovenske antidopinške organizacije (Sloado).
S tem je zadel v bistvo: tečemo, ker radi zmagujemo in premagujemo. Vesel je bil Usain Bolt, ko je premagoval Američane in po vrsti osvajal zlate kolajne na največjih tekmovanjih. Veseli so rekreativci, kadar premagajo tekače, s katerimi vadijo v skupini. In vesel bo Luka Janežič, če bo zdrav in bo na evropskem prvenstvu ugnal letos zelo hitre Špance. Naj se sliši še tako klišejsko, a vseeno drži, da bo najbolj vesel tisti, ki bo premagal samega sebe.
Užitek ob stokanju
Za konec se vrnimo k iracionalnosti in trpljenju. Če je pisanje družbeno sprejemljiva oblika shizofrenije, potem je tek družbeno sprejemljiva oblika samotrpinčenja. Najprej moramo zavreči trditev, da je tek zdrav. Zdravo je tri- do petkrat na teden preteči deset, morda malo več, morda malo manj kilometrov, poleg tega pa redno delati vaje za moč in gibljivost. Manj zdravo je trikrat na teden telo »do konca« napolniti z mlečno kislino, ob tem pa hoditi v službo, šolo, skrbeti za otroke in psa, iskati novo stanovanje oziroma karkoli, s čimer se neprofesionalci pač ukvarjajo.
A če bi počeli le zdrave stvari, bi bilo življenje bolno dolgočasno. Poleg tega obstajajo še dosti bolj nezdrava početja, ki jih ljudje dosti pogosteje zganjamo. Gledanje Ljubezni po domače, denimo. Zakaj nekaterim visokointenzivni napor tako prija, je v prvi vrsti vprašanje za biologe in kemike, svoje bi verjetno znali dodati še antropologi in psihologi. O tem, kaj se nam plete po glavi med tekom, je v knjigi Endure: Mind, Body, and the Curiously Elastic Limits of Human Performance (2018) pisal novinar New York Timesa Alex Hutchinson, med drugim doktor fizike in nekdanji polprofesionalni atlet (na 1500 metrov je dosegel rezultat 3:43, na pet tisoč pa 13:52).
Večji del dvajsetega stoletja je prevladovalo prepričanje, da lahko s poznavanjem maksimalne porabe kisika (VO2 max) napovemo, kako hitro je atlet sposoben preteči srednjo ali daljšo razdaljo. Nato so se v devetdesetih letih pojavili guruji, natančneje šarlatani, ki so širili paradigmo, da so zmožnosti našega telesa odvisne predvsem od uma. Guardianov kolumnist Francis Wheen bi jih gotovo povezal z vzponom neoliberalizma. In verjetno bi imel ta pronicljivi cinik prav. Kakorkoli, Hutchinson v knjigi znanstveno dokazuje, kar nam narekuje že zdrav razum: da je resnica nekje vmes.
Kdor v višino ne meri vsaj 180 centimetrov, statistično gledano skoraj nima možnosti, da bi nastopil v košarkarski ligi NBA. Kdor tehta 90 kilogramov, statistično gledano nima možnosti, da bi maraton pretekel pod 2;05, pa naj bo njegova glava še tako na mestu. Hutchinson je kot primer, ko mentalna pripravljenost postane odločilna, v intervjuju za spletni portal The Verge izpostavil dvoboje med Paulom Tergatom in Hailejem Gebrselassijem, ki so ob prelomu tisočletja zaznamovali tek na pet in deset kilometrov. Oba sta bila vrhunsko pripravljena, vnaprej se je vedelo, da si do zadnjega kroga nihče ne bo pritekel občutnejše prednosti, vedelo pa se je tudi, da bo »Gebre« prvi prečkal ciljno črto. »To ni fiziologija. Nobenega laboratorijskega preizkusa ni, ki bi vam povedal, zakaj je Etiopijec v cilj prišel vedno pred Kenijcem. To je mentalna pripravljenost,« je ugotavljal danes 42-letni novinar.
Haile Gebrselassie je v finalu olimpijskih iger leta 2000 v napetem finišu ugnal Paula Tergata in osvojil zlato na 10.000 metrov. FOTO: Reuters
Med pripravami na pisanje se je pogovarjal z mnogimi znanstveniki. Samuele Marcora z univerze v Kentu mu je razlagal o eksperimentu z dvema skupinama enakovrednih kolesarjev. Enim so med poganjanjem pedal na sobnem kolesu predvajali fotografije, na katerih so bili nasmejani obrazi, drugim pa tiste z namrščenimi. Menjavali so jih tako hitro, da se kolesarji niso niti zavedali, da gledajo slike, a možgani so kljub temu prejemali signale. Prva skupina je na kolesu zdržala dvanajst odstotkov dlje. Marcora je rezultate povezal s predpostavko, da nas pozitivne podobe sprostijo, naše gibanje pa je posledično bolj ekonomično.
Kljub temu oba strokovnjaka opozarjata, da ne kaže delati prehitrih zaključkov in posploševati. Številni športniki namreč trdijo, da najbolje nastopajo, ko so jezni.
Klasična teorija narekuje, da nas možgani želijo zavarovati pred izčrpanostjo, tako da poskušajo predvideti, kaj se bo zgodilo. Sprožijo neke vrste obrambni mehanizem in delujejo vnaprej. Marcora dokazuje nasprotno. Po njegovem je vzdržljivost s stališča psihe ravnovesje med tem, kako utrujeni ste, in tem, kako utrujeni ste pripravljeni biti. Vse se dogaja v sedanjosti: všeč bi bil budistom, tale Marcora. Potemtakem je problem mnogih tekačev, da največji užitek občutijo šele po koncu treninga. Tako kot je večni problem ljubiteljev žganja, da alkohol udari s približno polurnim zamikom.
* * *
O užitku, ki ga človeško bitje občuti ob trpljenju, so pred Hutchinsonom razpravljali številni veliki umi. Dostojevski je, denimo, v Zapiskih iz podtalja zapisal, da je tudi v zobobolu nekakšna naslada. Užitek se po njegovem izraža s stokanjem: če ob njem ne bi uživali, bi bili lepo tiho. In če tako pravi človek, za katerega je večno trpeči Nietzsche dejal, da je edini pisatelj, ki ga je naučil kaj o psihologiji, bo že držalo. Podobno je pri teku: če ne bi užival ob omenjanju bolečine, bi bil lepo tiho in ne bi pisal tehle vrstic. Zato se ne obremenjujte, ko vam bo med tekom težko. Raje upoštevajte staro kenijsko modrost: ko postaneš utrujen, pospeši ritem.
