Kako ustreliti Ceauşescujevega medveda

Četrt stoletja po usmrtitvi Nicolaeja Ceauşescuja njegove lovske trofeje živijo svoje življenje; nekaj jih je na ogled v Muzeju lova v Transilvaniji in v prostorih romunske lovske zveze v Bukarešti.

Človek (predvsem moški) od pamtiveka lovi, peče meso divjih živali in se odeva v njihove kožuhe. Upodobitev lovca s trofejo je ena od stalnic v različnih umetnostnih obdobjih: vladarji z ogrinjali s hermelinasto obrobo in krvavečim truplom pravkar ustreljenega jelena so pozirali mojstrom s čopiči, v dvajsetem stoletju so se predsedniki s puškami in lovskim plenom nastavljali fotografom. Tudi Nicolae Ceauşescu je bil, preden je sam postal plen in končal s kroglo v glavi, strasten lovec.

»Lov na medvede je njegova najljubša zabava in najbolj je ponosen na trofejne medvedje kože. Armade gozdarjev po vsej Romuniji samo pripravljajo Ceauşescujeve love na medveda. Na krajih, kamor medvedi zahajajo pit ob zori ali po sončnem zahodu, privežejo pol konjske mrhovine in potem opazujejo vabo. Ko se veliki medved navadi zahajati tja, obvestijo Ceauşescuja. Pripeljejo ga s helikopterjem pred tretjo zjutraj, odide pa z medvedjim kožuhom navadno še pred peto,« lovske navade conducătorja v Rdečih horizontih popisuje Ion Mihai Pacepa. V sedemdesetih letih je imel kot Ceauşescujev posebni svetovalec za državno varnost vpogled v vse, še tako sprevržene ali čudaške navade svojega delodajalca (in njegove soproge).

Pacepa je leta 1979 prebegnil v ZDA in v Rdečih horizontih razkril modus operandi romunske tajne službe (in celotne države), za dobro mero pa natresel še nekaj popisov, ki jih ni mogoče brati drugače kot njegovo sladko malo maščevanje. Recimo tegale, o srečanju Ceauşescuja in Josipa Broza na krovu Galeba: »Ko se je prikazal Tito, je bil oblečen ves v belo, le okrog vratu je imel sinjo rutico, v roki pa je držal kozarec neke pijače z ledom, kakor da se bo fotografiral […] za kako revijo. Ceauşescu je bil v svoji temnosivi črtasti obleki in težkih črnih čevljih z gumijastim podplatom videti kot reven sorodnik, povabljen na obisk na razkošno jahto.«

Ključavničar in čevljar

Ceauşescu in Tito sta pravzaprav imela veliko skupnega: eden deček s Sotle, izučeni ključavničar, drugi rojen v Scorniceştiju, očetu vaškemu pijancu, ki je v alkoholnem opoju ponevedoma kar dvema med svojimi otroki dal enako ime – Nicolae. Tisti od obeh Nicolaejev, ki nastopa v zgodovinskih knjigah 20. stoletja, je na trg delovne sile stopil kot čevljarski vajenec. Na Tita kot svojega vzornika ni gledal samo zato, ker je ključavničarju s prefinjenim okusom za oblačenje, cigare, pijače in ženske uspelo doseči status nekakšnega komunističnega Porfiria Rubirose, temveč tudi zato, ker je bil Josip Broz izjemno uspešen pri prepričevanju zahoda, da Jugoslavija ubira tretjo pot med obema blokoma.

Pri implementaciji skorajda na las podobne strategije, ki je bila, kot vemo, tudi precej donosna, je Ceauşescuju šlo malo slabše od rok. Podobe »revnega sorodnika« se nikakor ni mogel otresti. Začetno prijateljstvo s Titom je kaj kmalu preraslo v rivalstvo, k napetemu ozračju sta dodatno prispevali še obe ženski, Elena in Jovanka.

Rivalstvo med »upleniteljema«

Lov na medvede je tako sčasoma postal njun zasebni poligon za merjenje moči. Namesto vprašanja, kdo bo večjega, je postajalo bolj smiselno vprašanje: kdo ga lahko bolj raztegne? Šlo je seveda za medvede in medvedje kožuhe, kajti dolžina in širina medvedjega kožuha sta bili po formulah Mednarodnega sveta za ohranitev divjadi in lov (Conseil international de la Chasse et de la Conservation du Gibier, CIC) elementa merjenja, ki je na mednarodnih ocenjevanjih lovskih trofej lahko prineslo kar nekaj dragocenih točk.

Na seznamu »najmočnejših mednarodno ocenjenih trofej«, ki je objavljen v knjigi Veljka Varićaka Ocenjevanje lovskih trofej (Magnolija, 2010) in pokriva obdobje od konca druge svetovne vojne do danes, se v razdelku »uplenitelj« zelo pogosto pojavljata »N. Ceausescu« in »J. Broz«. In kjer so se znašli kožuhi medvedov, ki so padli pod streli iz Titove ali Ceauşescujeve puške, ni bil daleč niti Veljko Varićak. Gotovo se mu je v 47 letih domačega in mednarodnega ocenjevanja trofej nabralo na desetine anekdot, s katerimi je zabaval vesele družbe. Ali pa konspirativno molčal, kdo ve.

Zdaj vsekakor že dobro leto nič več ne more povedati, ker je mrtev. Zato iskalcu resnice o tem, kateri od obeh upleniteljev je ustrelil večjega (oziroma kateremu so ga znali bolje raztegniti), ne preostane drugega, kot da začne iskati sled v podrasti transilvanskih gozdov. Ali vsaj prisluhne, kaj imajo povedati trofeje, razstavljene v Muzeju lova v Posadi.

V kleti z nagačenimi merjasci

Naphani z žagovino in pritrjeni na stene ali odrti in razprostrti na tleh se zvedavo zazirajo v obiskovalca. Merjasci, medvedi, zobri, risi …, celo fazani in droplje čepijo med trstičjem v stekleni kletki. Čeprav že dolgo mrtvi in preparirani, zelo glasno pripovedujejo svojo zgodbo: po razstavnih prostorih se razlega medvedje rjovenje, nosljajoče oglašanje merjasca in nežno cvrkutanje gozdnih ptic. Vse hkrati in vse iz zvočnega nosilca, ki se v nedogled predvaja v prostorih muzeja, po katerih se preliva nežna zelenkasta svetloba kot iz kakšnega poldokumentarnega filma avstrijskega režiserja Ulricha Seidla (na primer V kleti, 2014). Ali kot iz videospota skupine Laibach – iz časov, ko jih še niso snemali.

Filmska je že pot do muzeja, sploh če se človek tja odpravi z vlakom, ki se ustavi v bližnji Sinaii. Letoviško mestece, romunski približek Kranjske Gore na obronkih Transilvanije, se ponaša s pravo pravcato kraljevo železniško postajo: tam se je v prvi polovici dvajsetega stoletja ustavljal vlak z njegovim veličanstvom kraljem Mihaiem I., kadar se je ta odločil podati na oddih na grad Peleş. Po abdikaciji leta 1947 tega seveda ni mogel več početi, a brez skrbi, ne postaja ne grad nista dolgo samevala – čez dobrih dvajset let ju je vzljubil Ceauşescu I., novi romunski vladar.

Ob pogledu na veličastni Peleş, ki se vzdiguje na jasi med mogočnimi drevesi, si človek ne more kaj, da ga ne bi preplavilo usmiljenje do conducătorja, ki ga paranoični strah pred izdajalci in zastrupljevalci iz lastnih vrst bržčas ni zapustil niti v prostranih grajskih sobanah. In če je verjeti zafrkljivim popisom Ceauşescujevih prehranskih navad, ki jih podaja Pacepa v Rdečih horizontih, si je vladar gotovo še za mizo v grajski jedilnici dal postreči s svojo priljubljeno vloženo zelenjavo in steklenico cenenega rumenega moldavskega vina – po eno na večer.

Posada z muzejem lovskih trofej je od Sinaie oddaljena le kakšnih dvajset minut vožnje s t. i. javnim prevozom – zasebnim kombijem, katerega lastnik po okoliških zaselkih za nekaj levov (romunska denarna enota, op. p.) pobira domačine. Nekaj minut po uradnem odprtju muzeja, ki je ob devetih zjutraj, se Posada koplje v neprijetni zimski megli. Ampak v muzeju je toplo, malo tudi zaradi prisrčnega sprejema osebja.

Camelia Turea, gospa srednjih let, s katero se naposled sporazumemo, da v ustanovi opravlja nekakšno vlogo nadzornice (rom. supravegetor), prizna, da ne ve, katere od mrtvih divjih živali je ustrelil nekdanji predsednik (ali njegovi pribočniki). Teh podatkov na ploščicah poleg eksponatov ni vgraviranih, je pa z njih mogoče prebrati vse o številu točk, ki so jih trofejam dodelili na mednarodnih razstavah. Leta 1980 je bila ena takih tudi v Ljubljani, zadnja leta pa so se med mesti na seznamu pojavljala pretežno romunska in madžarska imena. Gospa Turea, katere znanje angleščine je v obratnem sorazmerju z njeno pripravljenostjo pomagati, živo pripoveduje o rjavih medvedih, ki da jih je v Romuniji okrog 7000. Zobre, uvožene iz Poljske, pa so spravili v rezervat, po katerem jih topota okrog dvesto. Ne, sama ni lovka, odkimava. In mi svetuje, naj se z vsemi nadaljnjimi vprašanji obrnem na generalnega direktorja lovske zveze, ki da je »zelo inteligenten človek«. Prepričana je, da zategadelj govori tudi veliko tujih jezikov in da komunikacija ne bo problem.

Lovski dvorec sredi Bukarešte

Neculai Şelaru, generalni direktor Združenja lovcev in športnih ribičev Romunije (Asociaţia a Vânătorilor şi Pescarilor Sportivi din România, AGVPS), ki na spletni strani nastopa z zanimivim nazivom »dr. ing.«, sede v altdeutsch naslanjač v svoji prostrani pisarni, ki je bila nekdaj ena manjših sob v prelepi meščanski vili v središču Bukarešte. Z menoj se pogovarja s tolmačem, urednikom glasila Vânătorul şi Pescarul (Lov in ribolov), ki se je v devetdesetih letih izselil v Kanado in potem od tam vrnil s solidnim znanjem angleščine in francoščine. Ceauşescujeve lovske trofeje, razlaga Şelaru, so danes raztreščene po vsej Romuniji.

Nekaj teh, pa tudi večino protokolokarnih daril, ki jih je nekdanji predsednik (ali njegova soproga) prejel v dar za časa svojega predsedovanja, so po 25. decembru 1989 sčasoma dobili v upravljanje uslužbenci palače Scroviştea, ki je bila nekdaj predsedniška rezidenca (še prej pa, jasno, romunska kraljeva palača). Leta 2005 je bila ustanovljena posebna služba za upravljanje protokolarne dediščine, med Romuni znana pod kratico RA-APPS (Regia Autonoma Administratia Patrimoniului Protocolului de Stat). Toda ker so predstavniki AGVPS vztrajali, da bi vsaj lovske trofeje, ki po njihovem mnenju odražajo zavidljivo raven gospodarjenja s fondom divjih prosto živečih živali, kazalo razstaviti nekje posebej, so predlagali ustanovitev muzeja lovskih trofej. Sprva je bila v igri lokacija nekje v Bukarešti, nato pa so našli Posado, kjer je že od 19. stoletja stal nekakšen lovski dvorec romunske aristokratske rodbine Bibescu (katere najbolj znana predstavnica je Martha Bibescu, ki se je še pred drugo svetovno vojno izselila v Francijo in tam pisateljevala).

Muzej so uredili v stavbi, ki stoji streljaj od graščine; namenu so ga predali jeseni 2004 in danes sodi pod okrilje romunske različice zavoda za gozdove. Lovskim trofejam, ki so jih uplenili pripadniki nomenklature, so dodali še medvedje kože in rogovja drugih živali, ki jih je ustrelil denimo Mihail Sadoveanu, ugledni romunski pisatelj, pred drugo svetovno vojno pa tudi politik (ki je bil v Romuniji med obema vojnama tako spoštovan lik kot Victor Hugo v devetnajstem stoletju v Franciji). Ampak glavna namembnost muzejske postavitve v Posadi ni prikazati, kako spretni lovci so bili romunski velmožje (kajti navsezadnje ne vemo zagotovo, ali jim niso medvedov pred puškino cev prignali za to zaposleni …), temveč zgodovinski prerez lova, upravljanja divjadi in vzdrževanje trofej, je razbrati iz Şelarujevih besed.

Sedem tisoč za rjavega medveda

Lov je, kot je iz dotlej zapisanega nedvomno že postalo jasno, ena od zelo priljubljenih prostočasnih dejavnosti Romunov. V Romuniji je po podatkih AGVPS, ki združuje 160 manjših, javnih območnih lovskih združenj (obstajajo pa tudi zasebna), kar 70.000 registriranih lovcev. V razcvetu je tudi lovski turizem in prav tujcem, ki prihajajo lovit v romunske gozdove, prodajo največ od skupno 300 do 350 dovoljenj (na leto) za odstrel kronske trofeje – rjavega medveda. Ti trofeje seveda odneso s seboj, kar z vidika sledljivosti upravljanja s prosto živečimi divjimi živali ni najboljše.

Vseh rjavih medvedov je po približnih ocenah AGVPS v Romuniji okrog 8000, za dovoljenje za odstrel je treba plačati od 5000 do 7000 evrov, pove Şelaru. In doda, da z vidika lovca ustreliti medveda v Romuniji ni kakšen poseben dosežek, je pa oditi domov z medvedjo kožo seveda velikanski obliž za ego uplenitelja. Oziroma stvar prestiža, tako kot pri velikih afriških zvereh tipa slon ali lev.

Ceauşescu, zavetnik romunskih gozdov

Sklepati je, da je tudi pokojni Ceauşescu sodil med tiste ljudi, ki jim odrti medvedji kožuh predstavlja neustavljiv fetiš. Neculai Şelaru pa ima nanj drugačne spomine: prvikrat ga je videl leta 1974 na lovu v kraju Gimpaţ, trideset kilometrov od Bukarešte. Predsednik je na dogodek povabil različne politike in tuje goste iz diplomatskega zbora, Şelaru je bil kot mladi inženir gozdarstva in lovstva odgovoren za tehnično brezhibnost poteka lova, ni pa imel opravka z zagotavljanjem varnosti – za to so skrbeli drugi. Ceauşescu mu ni namenil veliko besed, pomenkoval se je pretežno s sebi enakimi, visoko pozicioniranimi ljudmi, se spominja sogovornik. Ko pa ga je kaj vprašal, so bila vprašanja jasno oblikovana in so pričala o velikem poznavanju snovi. Nekdanji romunski predsednik je bil »zelo strasten lovec, ki je imel za lov zelo malo časa«, »vedno se mu je mudilo« in »nikoli se ni udeleževal zabav po lovu, razen če je imel goste«.

»Ceauşescu je bil goreč pobudnik ohranjanja gozdov in tamkaj živečih živali, ki si je veliko prizadeval na tem področju in mu resnično ni bilo vseeno za gozdove,« pove Şelaru. Najtrdnejši dokaz, da si ničesar ne izmišljuje, so po sogovornikovem mnenju prav lovske trofeje iz tistega časa, ki lepo kažejo, kako so bile tedaj živali zdrave, njih rogovje razvejeno, dlaka pa gosta. In pri vseh gre za živali, ustreljene na prostem, ne v ogradah, poudarja Şelaru. Slednje sploh ne pride v poštev, enako kot je etično nesprejemljivo streljati živali, ki prihajajo na krmišče. Pri tem sploh ne gre za lov, bolj bi lahko govorili o žetvi – žetvi divjadi, se razgovori in cinično posmeji.

Lov nasploh da ima danes kaj malo še opraviti z etiko, stare običaje je izrinil komercialni interes. Priljubljen izgovor tistih, ki streljajo na krmišču, je, da nimajo dovolj časa. »Toda potem naj ne hodijo na lov!« vzklikne Şelaru. In ker je pred nekaj minutami kot enega od ljudi, ki nikoli niso imeli časa, označil samega Ceauşescuja, se priložnost preveriti pri viru, koliko je resnice v Pacepovih natolcevanjih, da je tudi romunski predsednik streljal medvede, ki so prišli pit vodo, ponuja sama od sebe. Odgovor se izgubi nekje v prevodu, pogovor vendarle poteka s tolmačem …

Zato pa generalni direktor lovske zveze postreže z jasnejšimi podatki ob omembi, kako prekanjeni so bili Titovi pribočniki, ki da so medvedje kože raztegovali. Da, to je res, prikima Şelaru, medtem ko so odrte kožuhe v Romuniji strojili in sušili po tradicionalnih postopkih, med katerimi so se nekoliko skrčili, so jih Jugoslovani imeli navado razpenjati med dve leseni ploščici, da so ohranili prvotno površino ali še celo pridobili kakšen centimeter. (Toda romunski rjavi medvedje so imeli že na prvi pogled večje lobanje.)

Zato so Romuni presedlali na nov postopek strojenja kože, ki je ohranil prvotno velikost. Več kot 15 odstotkov celotnega števila točk za velikost kože pa tako ali tako niso mogli prigoljufati, saj je koža, če so jo preveč raztegovali, počila, pripomni. Da pa bi se izognili podobnim poskusom izigravanja sodnikov, so na enem nedavnih srečanj ocenjevalcev CIC sklenili, da medvedjih kož ne bodo več ocenjevali. S tem se Şelaru ne strinja, kajti tako niso samo prekinili dolgoletne tradicije, temveč kožuh tudi veliko pove o stanju divjadi v določenem času. Rjavi medvedje iz romunskih gozdov imajo vendarle največje kožuhe, prehitijo da jih morda le še tisti s Kamčatke.

Detlova pesem sredi betonske džungle

Kako velikansko zaplato parketa lahko prekrije kožuh, ko ga medvedu enkrat slečejo, si je mogoče ogledati v veliki sejni sobi AGVPS. Tudi tamkajšnje stene so malone tapecirane z medvedjimi kožami – kaj bi šele bilo, če bi jih tudi Romuni raztegovali! Velikanska stara vila sredi mestnega jedra Bukarešte se je, odkar se je vanjo vselil sedež AGVPS, spremenila v pravi pravcati lovski dvorec. Da bi bil vtis popoln, manjkajo samo še oljne slike članov bržčas bogate in ugledne rodbine, ki ji je hiša prvotno pripadala. Glede na to, da se z njimi skoraj zagotovo ni zgodilo nič dobrega, bi mogoče tudi njih lahko nagačili in postavili kam v preddverje.

Vila premore tudi vrt, ki v poletnih mesecih bržkone postane prijetno zatočišče pred sončno pripeko. Tokrat so bila drevesa, zimi primerno, ogolela, a glej, čudež: na eni od vej se zvira veliki detel, rdečkasti rep mu razigrano pleše, medtem ko obdeluje lubje. In ni nagačen! Sicer pa droben in pernat, kakršen je, v pravih lovcih niti ne bi vzbudil zanimanja. ●



Slike s fotosafarija Jožeta Suhadolnika, posnete med obiskom žrtev Ceauşescujevih lovskih safarijev, bodo objavljene v januarski številki revije Delo De facto, ki izide 8. januarja.