Kam gre Evropa

Evropska unija je postala kaotična, povsod so prevzele pobudo populistične politike, gledamo globoke frakture v evropskih družbah, resentiment ponižanih in razžaljenih.

Objavljeno
29. december 2018 06.00
Posodobljeno
29. december 2018 06.00
Brexit se je izkazal kot čista katastrofa. Konec leta ni jasno niti to, ali Združeno kraljestvo hoče zaloputniti vrata Evropske unije ali ne. FOTO Jure Eržen/Delo
Konec leta je Evropa v političnem razsulu: Velika Britanija dve leti po izglasovanem brexitu ne ve, kaj hoče, v Franciji so rumeni jopiči postali središčni politični dogodek leta in velika kriza predsednika Emmanuela Macrona, Italiji določa takt ksenofobni Matteo Salvini. In niti Nemčija, s kanclerko Angelo Merkel v odhajanju, ni več ista.

Ne samo Trumpova Amerika, ampak tudi dogajanje v Evropi – brezizhodnost brexita, ohromljena Francija, salvinizirana Italija in naposled politična kriza v Nemčiji – nam kaže, kako zelo se je svet spremenil. Dogajajo se tektonski politični premiki, establišment je v krizi, čas, ki ga živimo, zaznamujejo nacionalizem, izolacionizem, šovinizem. Staro se ruši, novega še ni.

Brexit se je v tem letu pokazal kot čista katastrofa, v smeri, ki jo je pred dvema letoma z referendumsko odločitvijo izbrala Velika Britanija, ni razbrati nobenega smisla več. Konec leta ni jasno niti to, ali Združeno kraljestvo hoče zaloputniti vrata Evropske unije ali ne.


Če se Evropska unija ne bo radikalno preoblikovala, če radikalne spremembe ne bo, bo prihodnost distopična, je v najinem intervjuju na začetku leta rekel filozof Srećko Horvat, eden bolj pronicljivih glasov svoje generacije. Medtem se seseda politični mainstream, obe veliki politični sili, na katerih je slonela povojna Evropa, socialdemokratska in konservativna, sta se pogreznili v globoko krizo in nobena ne zna oblikovati alternative, prazen prostor so zasedli nacionalisti.

Evropska unija je postala kaotična, povsod so prevzele pobudo populistične politike, gledamo globoke frakture v evropskih družbah, resentiment ponižanih in razžaljenih. Populizem ni nekaj prehodnega, očitno se bo konsolidiral in predstavlja politiko enaindvajsetega stoletja. V letu, ki se izteka, so se izgubile še zadnje iluzije: ni videti rešitve za brexit, kanclerka Angela Merkel pušča za seboj politično negotovo Nemčijo, Francija je potonila v nemire, ki jim ni videti konca, predsednik Emmanuel Macron je politično truplo, tudi če bo obstal, Italija je postala delujoči laboratorij populizma v sredici Evrope; vsi pogledi so uprti v Mattea Salvinija.

Pred volitvami prihodnjo pomlad, ko je slutiti spremembo političnih razmerij v evropskem parlamentu, se države članice ukvarjajo le še same s seboj. Redkokatero znamenje je obetavno, težko si je predstavljati evropsko pomlad, nakazuje se preobilje že videnega.
 

Med vrati


Brexit se je v tem letu pokazal kot čista katastrofa, v smeri, ki jo je pred dvema letoma z referendumsko odločitvijo izbrala Velika Britanija, ni razbrati nobenega smisla več. Konec leta ni jasno niti to, ali Združeno kraljestvo hoče zaloputniti vrata Evropske unije ali ne.

Theresa May je v Bruslju izpogajala edini možni sporazum, najbolj boleča točka je bilo vprašanje severnoirske meje, ko se je vrnila domov, je bilo kristalno jasno, da ga parlament ne bo sprejel. Če je premierka mislila, da bo v drugi etapi, s politično deklaracijo, nadomestila tisto, čemur se je odrekla v prvi etapi, namreč sporazumu, se to ni zgodilo. V tej igri 27 proti enemu je Evropska unija ostala kompaktna – premierka pa praznih rok.

Ona, ki je večino časa ohranjala mirnost, delovala je kot robot, je bila naposled prisiljena preklicati parlamentarno glasovanje o sporazumu z Evropsko unijo, ki bi se brez dvoma končalo s porazom. To je bil najtežji dan njene kariere. Proti njej so vložili nezaupnico, in čeprav jo je prestala, je ostala ponižana. Torijci so ob izglasovanju zaupnice vzneseno aplavdirali, toda uspeha ni bilo. Ko je Margaret Thatcher leta 2004 na podoben način zmagala, je bila tako zelo šibka, da je naslednje leto odstopila. Otok alternative nima: vprašanje je, ali bo odhod potekal na podlagi sklenjenega sporazuma ali pa brez tega. Bruselj ne bo spremenil besedila dogovora, sta decembra potrdila tako predsednik komisije Jean-Claude Juncker kot predsednik evropskega sveta Donald Tusk. Ostaja še opcija ponovitve referenduma, kot jo med drugim zagovarja lord Kerr, avtor razpitega 50. člena lizbonske pogodbe, ki Britaniji določa pogoje odhoda.

Ob povedanem se je smiselno vnovič spomniti na leto 1950, zgodbo evropskega začetka in grozne občutke, ki jih je imel Otok, ko je nastajala Skupnost za premog in jeklo. »Britanski zunanji minister Ernest Bevin je bil 9. maja 1950 zvečer, ko je vodja francoske diplomacije Robert Schuman lansiral načrt evropske skupnosti, čemeren in osebno prizadet. Francozi ga niso niti obvestili, za nameček so informirali Američana Deana Achesona. Vznemiril ni kartel, Britanci so proizvajali toliko jekla in premoga kot Nemci in Francozi skupaj, šokiral je preobrat zavezništev. Schumanova deklaracija leta 1951 je zadela London kot 'mala atomska bomba'«, je zapisal politični filozof Luuk van Middelaar (The Passage to Europe). Francija je, raje od vstopa v ohlapnejšo povezavo z otoško državo, izbrala »nadnacionalno« organizacijo s sovražnico Nemčijo brez Britanije.

Slednja je bila frustrirana predvsem, ker ni vedela, o čem se za mizo pogovarjata Francija in Nemčija – samo o jeklu, bananah in žitaricah? In treba je pomisliti, bila je najmočnejša zahodnoevropska država; niso je okupirali nacisti, bila je zmagovalka in osvoboditeljica, kljub zatonu še vedno svetovna sila.

V tedanjih britansko-evropskih odnosih sta obstajali ločeni etapi: najprej so članice morale počakati, ali bo najpomembnejša evropska nečlanica hotela vstopiti; in se potem odločiti, ali jo bodo spustile zraven. Britansko vprašanje je bilo na mizi od 1961. Naj šesterica odpre vrata? Številni so se strinjali, a bistveno je bilo mnenje Francije. Ko se je začela ministrska konferenca o pogojih pristopa, Britaniji ni bilo samo do gole pridružitve, vnaprej je hotela vedeti, ali lahko spremeni pravila igre. Diplomatski ples pred vrati in za njimi je trajal več kot leto dni. Pomembno ni samo, da je general de Gaulle leta 1963 zaloputnil vrata, s čimer je nečlanica, ki so jo petnajst mesecev podučevali o svetosti pravil pogodbe, ostala zunaj, pomembno je tudi, kako si je predstavljala klubska pravila. Štiri leta kasneje se je zavrnitev ponovila, Francija je znova uprizorila blokado, treba je bilo počakati predsednika Pompidouja, ki ni nasprotoval pridružitvi. Šele s prihodom Britanije pa je bilo mogoče tej povezavi reči »Evropa«, ob Beneluksu in Italiji je za mizo sedela trojica najmočnejših zahodnoevropskih držav.

Toda dvomi, ki jih je Britanija imela glede delitve suverenosti v Evropi, glede lastne superiornosti na eni in ozkosti, ki da jo predstavlja evropska povezava na drugi strani, so bili pravzaprav enaki tedaj kot sedaj. In še vedno sanja o nekdanji imperialni veličini. Dve leti po brexitu iluzij ni več, na obzorju se kaže katastrofa, in to ne samo za Združeno kraljestvo, kaotičnost je dosegla tudi Evropo.

 

Salvinometer


Spomladanske volitve v Italiji so pokazale, da skepsa do Evrope postaja splošen fenomen. Več desetletij proevropska Italija se je preobrnila, zmagali so populisti in nacionalisti, politični »center« se je izpraznil, kot povsod po Evropi so volivci predrugačili italijanski politični prostor. Četrti marec je inavguriral tretjo republiko.

image
Matteo Salvini, najmočnejši politik na Apeninskem polotoku FOTO: Reuters


Novega političnega zemljevida ni zarisala ideologija, namesto tega se je Italija razdelila socialno in geografsko. Na volitve se je smiselno ozreti skozi optiko zelo visoke abstinence, socialne izključenosti, dramatične brezposelnosti med mladimi, izseljevanja ter sploh razlik med razvitim italijanskim severom in nerazvitim jugom; to se volivcev dotakne bolj kot ideološka vprašanja. Rezultat ni dal nedvoumnega zmagovalca, najmočnejša posamična stranka je postalo populistično Gibanje 5 zvezd, največ podpore je dobila desnosredinska koalicija strank in znotraj nje prvouvrščena skrajno desna Liga. Ne eden ne drugi ni imel dovolj glasov, da bi vladal sam, začelo se je prerivanje za prestol.

Vsak dan znova je bilo opazno, kako desno je skrenila Italija, kako zelo se je približala višegrajski skupini in se oddaljila od evropskega mainstreama. Italija kot da se je čez noč spremenila, postala zelo drugačna od tiste, ki smo jo poznali.
So Italijani še »dobri ljudje«, brava gente?


Ko se je na enem od rimskih pročelij pojavil mural s poljubom med Luigijem Di Maiem in Matteom Salvinijem, je ponazoril celoto dogajanja na italijanski politični sceni – konsolidacijo osi med zmagovalcema. Nobeden ni mogel iz svoje kože, več mesecev sta se pričkala, kdo je poklican, da prevzame oblast. Kljub nekompatibilnosti političnih stališč in programov ju je gnala skupaj slast po moči.

Vlade se težko rojevajo marsikje v Evropi: v Belgiji, na Nizozemskem, v Španiji, celo v Nemčiji. Italija pa je specifičen primer, slovi po političnem eksperimentiranju. Nazadnje je bil predsednik republike Sergio Mattarella prisiljen v to, da je dal mandat za sestavo vlade »popolnemu neznancu«, profesorju prava Giuseppeju Conteju. Po 88 dneh je v Rimu nastala vlada, združila sta se čudna, heterogena populizma, povezali sta se politični sili, ki sta bili v kampanji zagrizeni tekmici, v en dokument sta se prelila programa, ki sta nezdružljiva. Kljub vsemu je država porabila pol manj časa za sestavo vlade kot Nemčija in v primerjavi s Španijo ji je uspelo brez ponovitve volitev. Toda zgodilo se je tisto nepredstavljivo: suverenizem tako rekoč Orbánovega tipa je dosegel vlado zahodnoevropske članice Unije.

Začel se je pohod Mattea Salvinija. Prvak Lige, ki je na volitvah dobil komaj polovico podpore Gibanja 5 zvezd, je korak za korakom postajal najmočnejši politik v državi, zasenčil je vse druge, postal vsenavzoč, ni minil dan, ko ne bi širil svojih idej na facebooku, kjer ima tri milijone sledilcev. Vsak dan znova je bilo opazno, kako desno je skrenila Italija, kako zelo se je približala višegrajski skupini in se oddaljila od evropskega mainstreama. Italija kot da se je čez noč spremenila, postala zelo drugačna od tiste, ki smo jo poznali.

So Italijani še »dobri ljudje«, brava gente? Ksenofobnost Salvinija, ki se je s svojimi rasističnimi izjavami skliceval celo na Mussolinija, je razprla vprašanje o nravi Italijanov. Brez dvoma obstaja tudi druga Italija – strpna in humana, kajti so ljudje, ki še vedno izražajo solidarnost in premorejo empatijo –, toda postala je malo vidna, fragmentirana.

Ko se je konec poletja zrušil most pri Genovi in pokopal 43 ljudi, je nemudoma postal strašljiva metafora tega, kar Italija že dolgo časa je in česar noče videti – skorumpiranosti in slabega upravljanja države, neodgovornega političnega razreda in razkroja, ki je v sredici italijanske države in njenih institucij. V Italiji se ne podirajo samo mostovi.

Z jesenjo se je do konca zaostrilo razmerje z Evropo, rimska vlada je predstavila svoj osnutek proračuna za leto 2019, ki primanjkljaj zvišuje na 2,4 odstotka bruto domačega proizvoda. »Odstopanje brez precedensa,« je vladi takoj sporočila bruseljska komisija in zahtevala popravke. Toda od vsega začetka je bilo jasno, da ne gre samo za spor o proračunskih številkah in upogibanju proračunskih pravil, temveč za prihodnost Evrope kot take, Italija pač ni Grčija. Hkrati je tudi italijanska država na lastni koži občutila, kako so v Evropski uniji nekateri enakejši od drugih. Evropska pravila pakta o stabilnosti in rasti naj bi veljala za vse. In vendar je isti komisar za ekonomske in finančne zadeve Pierre Moscovici, ki sedi uradnemu Rimu za vratom in zahteva klestenje spornega deficita, izjavil, da bi Franciji za kratek čas – zaradi velikanske škode, ki so jo povzročile demonstracije rumenih jopičev – lahko pogledali skozi prste. Nazadnje se je kosanje med Brusljem in Rimom končalo s kompromisom primanjkljaja v višini 2,04 odstotka BDP.
 

Demokratični populizem


Od začetka leta je francoski predsednik Emmanuel Macron s svojimi evropskimi vizijami in načrti za revitalizacijo EU čakal na Angelo Merkel. Že spomladi se je pokazalo, da je kanclerka svojo nepripravljenost za kakršen koli ambicioznejši evropski načrt samo okrasila s formo praznih, neobveznih obljub in da nemško-francoska os ne deluje. Nakar je dvoje lokalnih volitev tako močno zamajalo njeno vladavino, da je bila prisiljena napovedati odhod. Macronu, ki je imel načrt, da bo nekoliko reformiral francoski trg dela in spravil v red državni proračun, s čimer bi pridobil potrebno verodostojnost kanclerke oziroma političnega establišmenta v Berlinu, se enačba ni izšla. Ekonomski recepti, uvoženi iz Nemčije, so sprožili val javnega nezadovoljstva. Rumeni telovniki so na novo spisali politično agendo francoskega predsednika.

image
Francija v rumeni barvi FOTO: Reuters


V sredini novembra je francoske ulice zajela socialna vstaja in prekrila vse, kar je predsednik počel dotlej, siloviti protesti so se usmerili v »vladarja«. »Macronov trenutek Marije Antoanete,« je zapisal New York Review of Books. Pred poldrugim letom je veličastno zmagal, zdaj ima proti sebi večino ljudstva. Iskro je sprožilo povišanje davka na dizelsko gorivo, toda gibanje rumenih jopičev nasprotuje njegovim neoliberalnim politikam, razočaranje nad stanovalcem Elizeja, ki ga je bilo nujno voliti zato, da ne bi prišla na oblast Marine Le Pen, je postalo velikansko.

V sredini novembra je francoske ulice zajela socialna vstaja in prekrila vse, kar je predsednik počel dotlej, siloviti protesti so se usmerili v »vladarja«. »Macronov trenutek Marije Antoanete,« je zapisal New York Review of Books. Pred poldrugim letom je veličastno zmagal, zdaj ima proti sebi večino ljudstva.


Težko bi izluščili značilni profil protestnika, pripadnika rumenih jopičev, saj je njihova značilnost predvsem raznolikost. V neizoblikovanem gibanju so se povezali predstavniki nižjega srednjega razreda in delavstva, ljudje, ki so jezni, ker je država nanje pozabila. Sociologi, politologi in geografi, ki proučujejo socialne in demografske značilnosti gibanja, izsledke je nedavno objavil Le Monde, ugotavljajo, da gre za ljudi s skromnimi dohodki, kakih 20 odstotkov jih je univerzitetno izobraženih, večina jih nima izkušnje s kolektivnim nastopanjem; približno polovica se jih prvič udeležuje takšne javne stavke, pri čemer večinsko zavračajo povezavo s tradicionalnimi sindikalnimi organizacijami in še izraziteje s političnimi strankami. Njihov poglavitni motiv je obramba življenjskega standarda in nasprotovanje politikam po meri bogatih.

Nekdanji investicijski bančnik, ki se je povzpel na oblast z obljubo evropske vizije in sredinske politike, je hitro obveljal za predsednika bogatih. Nezadovoljstvo ljudi je preraslo v jezo in gnev, priljubljenost mladega voditelja, ki je obetal veliko, veljal je vendar za največje upanje evropske elite, je zdrsnila na kazalnike, nižje od Hollandovih. Paradoksalno je, da so njegov položaj – Macron je bil outsider, zdelo se je, da je prišel tako rekoč iz nič, znašel se je na pogorišču obeh tradicionalnih političnih sil in se afirmiral kot nevtralna sredina – izzvali ravno rumeni jopiči, ki so prav tako outsiderji. So gibanje brez voditelja, brez zaledja politične stranke ali sindikata, tudi oni so prišli čez noč, od nikoder.

Toda nezadovoljstvo, ki jih poganja, je zelo konkretno, stvarno. Čeprav so razlogi, zaradi katerih so na ulicah, posledica kompleksnih zadev in tačas najbolj razvidni v Franciji, je nezadovoljstvo povsod in se je tudi že razlilo v nekatere države članice. Temeljno vprašanje ostaja, koliko časa lahko traja vstaja rumenih jopičev, ali lahko vzdrži in se lahko oblikuje v kompakten blok.
 

Njen zaton


Kriza establišmenta je že v začetku leta postala najbolj vidna s politično krizo v Nemčiji, z mučnim, neskončnim sestavljanjem vlade in polomom socialdemokracije. Država, katere politična stabilnost je bila vedno konstanta, ni več ista. Medtem ko so se Združene države odmaknile od združene Evrope in postale nezanesljiva sila, je evropsko politično krajino preuredil populizem. Evropa se je spremenila navznoter, razmerja so se začela postavljati na novo, vse bolj neodporna je postala mednarodna varnost v soseščini, kjer Zahod po svojih intervencijah ne zna poskrbeti za politične rešitve. In predrugačila se je tudi Nemčija.

image
Angela Merkel in njena kopija Annegret Kramp-Karrenbauer FOTO: Reuters


Ko je nazadnje marca prisegla vlada v Berlinu, to ni prineslo nobenega olajšanja, samo napoved konca Angele Merkel, že od jeseni 2017 gledamo njeno dolgo odhajanje. Velika koalicija je navzven enaka kot prejšnja, a drugačna. Spremlja jo sloves opešane kanclerke in bolj negotove Nemčije, tudi spremenjenega evropskega konteksta. Nemčiji je predvsem do ohranitve Evropske unije sedemindvajsetih, drugih idej pravzaprav nima. Vodilna evropska država je postala introvertirana, ne želi velikih, radikalnih evropskih reform, čeprav noče odkrito razkazovati, da je francoskemu predsedniku, ki je vse stavil na evropski projekt, spodletelo. In vendar francosko-nemška os ne deluje več, ena partnerica je šibka gospodarsko, obe zaostajata politično. V mesecih pred evropskimi volitvami prihodnje leto se bo politika pospešeno ukvarjala z ustvarjanjem umetniškega vtisa.

Nemčija je še vedno najmočnejša v Evropi, pa vendar ne vemo, kakšna bo po odhodu Merklove. Njena zgodba se je dokončno izpela in navsezadnje je trinajst let dovolj, zadnji čas je, da gre. Na kongresu Krščansko-demokratske unije v Hamburgu se je zgodila zgodovinska predaja oblasti, političarka, ki je vodila stranko osemnajst let, se je umaknila naslednici, na veliki politični oder je vstopila Annegret Kramp-Karrenbauer.

V dramatičnem glasovanju je zmagala političarka iz Posarja, najmanjše in najbolj francoske nemške dežele, zasedla je položaj, ki je nekdaj pripadal Konradu Adenauerju in Helmutu Kohlu. Z AKK na čelu CDU aktualna kanclerka najlažje upa na to, da bo nemara uresničila svojo ambicijo vzdržati na položaju vodenja zvezne vlade do konca mandata leta 2021, čeprav je to videti nestvarno. Medtem ko naslednica nima lastnega profila, nenehno se otepa s tem, kaj je – imenujejo jo kopijo in mini Merkel –, vsekakor nakazuje določeno kontinuiteto. Toda prihodnost političnih konstelacij v Nemčiji je v veliki meri odvisna tudi od tega, kako se bodo pozicionirali Zeleni oziroma ali jim bo uspelo zasesti prostor, ki ga je več desetletij zasedala socialdemokracija.
 

Tragedija Vzhoda


Vzhodna Evropa se je dokončno formirala kot specifična entiteta v EU. Njena zgodba zadnjih nekaj let je velika tragedija tega dela kontinenta.

Na Madžarskem je Viktor Orbán postal absolutni vladar, po osmih letih na oblasti je spomladi ponovno zmagal, tretjič zaporedoma je premier, z dvotretjinsko večino v parlamentu lahko brez razprave sprejema zakone in spreminja ustavo. Država, ki je pred petnajstimi leti postala del »svobodnega sveta«, je zavila v retrogradno smer, po tej isti poti stopa tudi Poljska Jarosława Kaczyńskega. »Nevarnost prihaja z zahoda, od politikov v Bruslju, Berlinu in Parizu,« razlaga madžarski predsednik vlade. Podobno kakor uradna Varšava ne problematizira samo beguncev in migrantov, temveč tudi evropske politike in evropske institucije.

Orbán ni več nedotakljiv? Nezadovoljstvo Madžarov je konec leta pljusnilo na ulice, izbruhnili so najsilovitejši protesti po letu 2010, spodbudila sta ga ukrep, ki predvideva 400 ur prostovoljnega dela, sindikati pa so ga označili za novo suženjstvo, in zakonodaja o še večjem vladnem nadzoru nad sodstvom. Na ulice je prišla »druga Madžarska«.



image
»Druga Madžarska« na ulicah Budimpešte FOTO: Reuters


Orbánova zgodovinska zmaga je vplivala na Evropo, kjer je postal zelo močan voditelj, kar ni nepovezano s transnacionalnimi stremljenji tako imenovanih suverenistov, in najbolj dolgoživi predsednik vlade ob kanclerki. Hkrati je Fidesz stranka z množično podporo, njeni glasovi, na letošnjih volitvah je dobila polovico vseh, so na evropski celini osupljivo visoka številka, pomembna za razmerja moči v evropskem parlamentu. Zato je pomenljiv podatek, da ima kandidat za predsednika prihodnje bruseljske komisije Bavarec Manfred Weber neskaljene odnose s kontroverznim premierom Madžarske. Ostaja vtis, da največja strankarska grupacija v strasbourškem parlamentu z izbiro konservativnega Webra – ta venomer poudarja svojo katoliško vero in se sklicuje na evropske krščanske vrednote – preračunljivo koketira z nacionalisti in skrajno desnico.

Jeseni je zagon Madžarske naposled le doživel neki zapik. Poslanka evropskega parlamenta
iz vrst nizozemskih Zelenih Judith Sargentini, avtorica poročila o Orbánovi Madžarski, je vzela pod drobnogled diskriminacijo, strpnost, solidarnost, enakopravnost spolov v državi. Ugotovila je, da gre za kategorije, ki so Madžarom sistematično kršene, nizala je podatke o nesvobodi medijev, onemogočanju dela nevladnih organizacij, obračunavanju z neodvisnim sodstvom, vse to so hujše kršitve temeljnih vrednot Unije. Ideja o sprožitvi 7. člena pogodbe o EU se je dotlej zdela nezamisljiva, vendar sta jo več kot dve tretjini poslancev septembra podprli. Sedmi člen je najmočnejši ukrep, ki ga lahko Unija uporabi proti članici, ki krši njena temeljna načela, in podpora poročila Sargentinijeve je ena najpomembnejših odločitev v tej sestavi strasbourškega parlamenta.

Orbán ni več nedotakljiv? Nezadovoljstvo Madžarov je konec leta pljusnilo na ulice, izbruhnili so najsilovitejši protesti po letu 2010, spodbudila sta ga ukrep, ki predvideva 400 ur prostovoljnega dela, sindikati pa so ga označili za novo suženjstvo, in zakonodaja o še večjem vladnem nadzoru nad sodstvom. Državo s problematično demografijo in izseljevanjem pesti pomanjkanje delovne sile, obenem je poudarjeno sovražna do priseljevanja. Premierova govorica, da »vsak posamični priseljenec pomeni tveganje za javno varnost«, »za nas migracije niso rešitev, temveč problem«, je trčila na realnost manka delovne sile, s čimer se srečujejo podjetja na Madžarskem. Demonstracije so brž dobile širši pomen, usmerile so se proti premieru in njegovim ukrepom spodkopavanja pravne države, neodvisnih institucij, sodstva, svobode medijev in akademske svobode, protesti so med drugim sovpadli z zaprtjem Srednjeevropske univerze, ki jo je v devetdesetih letih v Budimpešti ustanovil George Soros. Pred stavbo parlamenta se je na demonstracijah te dni zbralo kakih 15.000 ljudi, na ulice je prišla »druga Madžarska«.

Pred evropskimi volitvami prihodnjo pomlad je videti tudi pozitivne znake. Žalostno bo, če se bo celotna evropska zgodba zvedla samo na spopad med »evropeisti« in »suverenisti«, brez potenciala, da reši projekt Evrope.