Katalonija: Uspeh ali poraz? Predvsem veliko grenkobe na obeh straneh

Simbolično glasovanje o neodvisnosti, ki so ga kljub začasni prepovedi španskega ustavnega sodišča prejšnjo nedeljo izpeljali v Kataloniji, je bilo, kakor zdaj razlagajo v uradni Barceloni, zgodovinska prelomnica, medtem ko ga osrednja oblast v Madridu zasmehuje in označuje za nov poraz katalonske politike. Zapis v zgodovino ali nič? Gotovo tudi ogromno grenkobe in zapletenih odtenkov vmes, predvsem pa očitna odsotnost dialoga.

Uspeh. Ne, poraz. Ponos. Ne, sramota. Medalja je ena, plati pa dve. Nasprotnika, sploh kadar se vlečeta srdito vsak na svojo stran, govorita o istem diametralno različno in prikazujeta podatke sebi v prid.

Španski predsednik vlade Mariano Rajoy je komaj v sredo vendarle stopil pred novinarje, da bi spregovoril o katalonskem 9. novembru. V svojem stališču se ni premaknil niti za ped in bil je jasen: o zakonitem referendumu o neodvisnosti se ne bo pogajal. »Ni šlo za demokratično glasovanje, ampak samo za dejanje politične propagande.« Ni bil posvet, ampak prevara, sramota, polom ..., »saj kar dve tretjini Kataloncev in volilno upravičenih tujih rezidentov ni oddalo svojih glasov«.

Da jih je prišlo glasovat več kot 2,3 milijona – 1,86 milijona med njimi bi jih, kakor so odgovorili, hotelo živeti v neodvisni državi –, so po drugi strani ponosni v Barceloni in opozarjajo na primerljive ali celo presežene številke iz nekaterih preteklih glasovanj: o vstopu v Nato, evropski ustavi, statutih o avtonomiji leta 1979 in 2006. Sploh so menda lahko zadovoljni, kajti zapletov okrog glasovanja je bilo ogromno in ovir Madrida veliko.

Potem ko po španski zakonodaji ni bil mogoč pravi referendum in so se morali, da ne bi prišli navzkriž z ustavo, odpovedati tudi posvetovalnemu glasovanju [konsulti], ki so ga hoteli organizirati po katalonski zakonodaji, so na koncu pristali pri precej zvodeneli različici glasovanja (brez volilnih registrov, v organizaciji prostovoljcev, na omejenem številu volišč ...). In ker je bilo tudi to, kot se je nemudoma odzvalo ustavno sodišče, označeno za nezakonito, se je katalonska politika prvič v moderni Španiji odločila za nepokorščino. Ni pokleknila, ampak je povabila državljane in tuje rezidente k volilnim skrinjicam.

Glasovanja jim resda niso tudi fizično onemogočili, zato se je 9. november zapisal v zgodovino; čeprav generalni državni pravobranilec, kot je brati, že pripravlja tožbo proti Arturju Masu in morebiti še nekaterim drugim članom vlade. In kakor se sprti strani nista mogli strinjati pred 9N, se ne moreta niti zdaj. »Katalonci so ves čas trdili, kako močni so, potem pa se pokazali v vsej šibkosti,« je katalonskega predsednika Arturja Masa v sredo, češ da so independentisti samo v manjšini, okrcal premier Mariano Rajoy in mu dal vedeti, da so mogoče samo ustavne spremembe; in nanje da že ves čas opozarja. »To je edina zakonita pot in Mas to ve. Katalonski parlament lahko zdaj sproži postopek spreminjanja ustave. [...] Toda jaz in Ljudska stranka [PP] bomo odločno nasprotovali vsaki spremembi, ki bo vključevala samoodločbo in bo izključevala nacionalno suverenost. O nacionalni suverenosti se ne bom nikoli pogajal.« Ali z drugimi besedami: politični zid med Barcelono in Madridom ostaja, neprebojen in visok. Dialoga ni.

Prepoved neti strast

Bolj kot dajo v Madridu jasno vedeti vladajoči politiki v Barceloni in zagovornikom pravice do glasovanja o svoji prihodnosti, da je njihov boj napačen – sploh ker da imajo preveč drugih težav: na primer ekonomskih in z brezposelnostjo –, bolj so v Kataloniji strastni. Prepoved na eni strani neti vročico na drugi; in ta utegne udariti še bolj.

Tudi 43-letni Guillem Carbonell iz Barcelone, ki že leta piše odmeven blog za Barcelona Street Times, opaža za Delo, kako je bilo pred leti, preden se je začelo 2010. zapletati okrog že potrjenega novega statuta o avtonomiji Katalonije, independentistov komaj od 15 do 20 odstotkov, zdaj pa jih je, kakor kažejo raziskave javnega mnenja, že več kot polovica. »Statut pomeni prelomnico, bil je čas pred njim in čas po njem. Še ne tako dolgo nazaj so nas, zagovornike neodvisnosti – samostojno Katalonijo zagovarjam od štirinajstega leta –, imeli za hude romantike in utopiste, zdaj je drugače. Danes so za neodvisno državo celo ljudje, kot je moja mama, ki se je ves čas označevala za Španko; saj je eden od mojih dedov prišel iz Kastilje.«

Prišleki so značilnost pisane katalonske družbe, po močnih imigracijskih tokovih v 20. stoletju, ekonomskih in političnih v tridesetih in šestdesetih letih, se je samo v zadnjih petnajstih ali dvajsetih letih število prebivalcev v Kataloniji povečalo za 1,5 milijona – na 7,5 milijona. »Niso prispeli le iz drugih koncev države, ampak s celega sveta: iz Azije, Afrike, Latinske Amerike.« Zdaj tudi mnogi tujci zagovarjajo pravico do zakonitega glasovanja o politični prihodnosti Katalonije in se udeležujejo množičnih shodov, kar je izjemen uspeh.

»Kakor je uspeh,« pravi Guillem Carbonell, »pritegniti na glasovanje, ki ni zavezujoče, več kot dva milijona ljudi. Pred petimi leti si česa takega ne bi bilo mogoče predstavljati. Še do pred kratkim se je zdelo nemogoče, da bi ljudje, posebno iz Barcelone, toliko prispevali k osamosvojitvenemu procesu. Seveda bi si želel, da bi v nedeljo glasovalo štiri milijone Kataloncev, ampak v razmerah, kakršne so bile, to ni bilo mogoče, niti ni nihče pričakoval. Predsednik Mas se je domislil, kako bi lahko glasovali. Redki so verjeli, da je pot, ki jo je bil izbral, dobra, a na koncu se je pokazala za učinkovito – verjamem, da je mednarodni tisk počasi začel dojemati, zakaj hočemo Katalonci neodvisnost. O porazu ni mogoče govoriti, za nobeno stran, vsaka samo igra svojo vlogo, v Kataloniji in Španiji.«

In tudi o sramoti da ne bi smelo biti govora, »četudi to zdaj ponavlja španska vlada in naprej vztraja pri svojem ne, ne in ne. Kakor da problem ne bi bil tudi njen.« Kakor da problema sploh nima. »Smešno se mi zdi, kako se vede.«

Španec o Kataloncih

Če je volja Kataloncev po samostojnosti res tako močna in na trdnih temeljih, potem naj se odcepijo, zakaj bi jim to branili v nedogled, pravi za Delo Španec Santiago Martín, predavatelj na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in stripar, ki prihaja iz Granade in živi v Sloveniji že več kot petnajst let. »Seveda bi se mi zdelo čudno, če na španskem zemljevidu enkrat ne bi bilo več Katalonije. A bi se navadil. Če Katalonci resnično čutijo, da ne moremo naprej živeti skupaj, pa naj grejo, odidejo naj na miren in demokratičen način.« Zgodovina uči, da je gibanje za neodvisno Katalonijo dvojno: kulturno in politično, od nekdaj je miroljubno in, drugače kot, na primer, v Baskiji, nenasilno. Kot dostojanstveno, demokratično, odprtega duha, vključujoče in napredno se želi predstavljati tudi današnjemu svetu. V ospredju je beseda: pluralidad.

»Pa pluralnost,« se sprašuje Santiago Martín, »zanje res pomeni vključevanje drugih ali tudi izključevanje? Nekatere Špance, ki živijo v Kataloniji, moti, da jim regionalna vlada 'ukazuje', naj izberejo med biti Katalonec ali Španec. Toda: 'Sem Katalonec, ker sem Španec,' trdijo nekateri.« Guillem Carbonell po drugi strani poudarja, kako Katalonci nimajo »radi, kadar nas mediji, domači ali tuji, prikazujejo negativno, češ da rušimo, kar je skupaj držalo stoletja«. Razmerje je preveč zapleteno, tristoletna skupna politična zgodovina je vedno znova prižig in cokla: španska državljanska vojna in frankistična diktatura po njej sta prizadejali rane, ki jih niso v Španiji v resnici nikoli pozdravili.

V Kataloniji in Baskiji je bolelo hudo, bolj kot v marsikateri drugi regiji. Seveda je tudi sedanjost, zaznamovana s krizo, zanimiv odriv in gonilo v spremembe. V uradni Barceloni so prepričani, da dajo Madridu finančno preveč in čisto premalo dobijo nazaj. Še drugače, vsako leto prejmejo manj: proračun za leto 2015 je oklesten kot še nikoli. »Seveda niso edini, ki dajejo, visoke davke plačujejo tudi, na primer, Valencia in Baleari,« poudarja Santiago Martín.

V bitki med Španijo in Katalonijo – srditi, a tihi, brez dialoga – bijejo vojno tudi mediji, v Barceloni nič manj in kaj šele v Madridu. »Katalonski časopis La Vanguardia, na primer, je,« kakor razlaga Guillem Carbonell, »jasno proti osamosvojitvenemu procesu, El Periódico je tradicionalno povezan s socialisti, in ti so zdaj v globoki krizi, El Punt Avui je independentistični pamflet, zanimiv je še novodobni časopis Ara, v katerem se prav tako postavljajo za samostojno katalonsko državo. V Madridu so seveda odločno proti katalonski neodvisnosti že pri El Paísu, in da ne govorim o ABC, El Mundu, La Razón in še zlasti ne o elektronskih medijih.«

Polagoma trosijo drobna semena razkola, ustvarjajo razpoloženje, v katerem dober Španec ne more povedati nič lepega o Kataloncih, pa čeprav je, kot pravi Santiago Martín, v Španiji izjemno veliko svetov, ki so nadvse oddaljeni in imajo bolj malo skupnega, ljudje iz njih pa ne vedo nič drug o drugem. »Za nekoga iz Granade je Barcelona, če malo pretiravam, res španska vas.« Kakor je trenutno dogajanje v Španiji in Kataloniji še vedno 'tuje' Evropi in svetu. Zatiskata si oči in se ne vmešavata, češ da je problem Kataloncev samo notranjepolitičen, čeprav je v resnici, kakor si že upajo biti kritični v nekaterih svetovnih medijih, tudi civilizacijski – Katalonci hočejo uveljavljati eno temeljnih demokratičnih pravic, pravico do zakonitega glasovanja o svoji politični prihodnosti.

Madrid se, drugače, drži demokracije tako, da sledi ustavi od črke do črke. Nič ne kaže, da bi bilo mogoče že kmalu končati spopad med dvema konceptoma. Kar je po Santiagu Martínu »škodljivo za Španijo in tudi za Evropo. Kadar ima država notranje 'težave', ne more dobro sodelovati z drugimi na isti ravni. Sploh pa bomo posledice razpleta čutili tudi drugje. Če bo ugoden za Katalonce, se utegnejo še bolj razmakniti evropski nacionalizmi. [...] Zdi se mi, da se Evropa in svet niti ne upata oglašati ob katalonskem vprašanju, kajti Španija je velika in samostojna demokracija, ki dobro opravlja svoje domače naloge. Gotovo bi bilo drugače, če bi bila šibka ali majhen narod.«

Morda pa lahko nove odgovore o katalonskem vprašanju in dialog med Barcelono in Madridom res prinesejo komaj volitve, v Kataloniji in Španiji. Ni malo takih, ki menijo, da se katalonski independentizem – brez ostrine nacionalne vlade pod konservativno taktirko Mariana Rajoya in Ljudske stranke – politično verjetno ne bi nikoli krepil tako pospešeno in s toliko skupnega zanosa. Ljudje v Kataloniji so resda vse močneje povezani v zagovarjanju neodvisnosti in moderno gibanje za samostojno državo je zraslo iz ljudi, katalonska politika pa se ne zdi zelo trdna, ampak kar krhka. Če Santiago Martín malo špekulira, »Artur Mas verjetno taktizira, da Ljudska stranka [PP] tako in tako ne bo dobila še enega mandata in jo bodo nasledili socialisti [PSOE]. Nekdanji predsednik socialistične vlade José Luis Zapatero je imel nekoliko več posluha za težave, ki jih imajo v nekaterih avtonomnih skupnostih. Zagovarjal je slogan, da je treba delovati odprto, sedati za skupno mizo in se pogovarjati.«

Predčasne volitve

Čas bo pokazal, koliko se bodo morali katalonski independentisti – ljudski gibanji Narodna skupščina Katalonije (ANC) in Òmnium Cultural igrata ključno vlogo v osamosvojitvenem procesu – še uriti v potrpežljivosti. V osamosvojitveni politiki Arturja Masa oziroma v vladajoči Konvergenci in Uniji [Convergència i Unió, CiU] je zdaj resda videti odločno namero, da gre do konca, skupaj s političnimi zaveznicami. A ni nepomembno, da je koalicija po definiciji zmerna, neodvisnost je postala njen poudarek komaj v zadnjih letih, medtem ko so si, za primerjavo, v Republikanski levici Katalonije [Esquerra Republicana de Catalunya, ERC] za samostojno državo prizadevali že v tridesetih letih preteklega stoletja. »Še pred leti ne bi nihče stavil, da bi lahko šel Artur Mas tako daleč,« pravi Guillem Carbonell.

Kdo bi si mislil, da bo zmogel toliko in bi lahko deloval tako povezovalno ... V torek, ko so bili že znani izidi nedeljskega glasovanja, je stopil pred medije in povedal javnosti, da je poslal pismo premieru Marianu Rajoyu v Madrid. V njem ga je pozval k skupni mizi in pogajanjem o zakonitem referendumu o odcepitvi Katalonije iz Španije, takem, ki bo zavezujoč in bo imel politične posledice.

Rajoyev nastop pred novinarji dan pozneje v Madridu je bil jasen signal, kako je upanja, da bi se politika sporazumela, za zdaj zelo malo. V skrajnem primeru, če dogovor ne bo mogoč, bodo, kakor je v pismu še posvaril Mas, v Kataloniji organizirali predčasne volitve, de facto bodo plebiscitarne ...

Drugače ne more biti

Vicent Partal, ugledni novinar, urednik in prvi človek spletnega časopisa VilaWeb, pravi za Delo, kako proces katalonskega osamosvajanja ne more biti drugačen kot poln ovinkov, negotovosti in sploh silno zapleten. »Saj to dobro veste tudi iz svojih izkušenj. Škoda, da je tako, vendar je normalno.« Pred dvema desetletjema je spremljal osamosvajanje Slovenije in razpad Jugoslavije, danes opazuje razmerje med Barcelono in Madridom; in Madrid ga bolj kot, denimo, na London spominja na Beograd. Kot zagovornik neodvisnosti trdi, da si je treba končno odgovoriti na vprašanje, ali so Katalonci še lahko del Španije ali nič več.

»Ko se je sredi sedemdesetih let končala diktatura, smo sprejeli neke vrste nenapisan dogovor, da si bomo vsi v Kataloniji prizadevali za demokracijo, Španija pa nas bo spoštovala. Potem se je zlomilo, predvsem po vseh zapletih okrog novega statuta o avtonomiji. Sčasoma so se začeli v Madridu vse bolj ozirati nazaj, k diktatorskim idejam. Še lahko živimo v takšni državi?« Ne verjame, da lahko, kakor je o tem prepričan tudi Guillem Carbonell: »Gibanje za neodvisno Katalonijo, vsaj zame, v resnici ni samo politično gibanje, ampak je prav tako gibanje za prenovo. Za prenovo demokracije, za čiščenje korupcije, za očiščenje, za novo svežino.«

Po spremembah kliče Katalonija, potrebuje jih tudi Španija – zato da bi se spremenilo vse ali se ne bi spremenilo nič.