Kdaj bodo nehali biti smešni?

Med ameriškimi in evropskimi rasisti in radikalci na drugi strani, denimo islamskimi skrajneži, ni velikih razlik.
Fotografija: Za nekatere sporni oglas podjetja Nike. FOTO: Eric Risberg/AP
Odpri galerijo
Za nekatere sporni oglas podjetja Nike. FOTO: Eric Risberg/AP

Rasisti niso smešni, običajno niti nimajo izrazitega smisla za humor. Ali pa ga morda imajo, a ga je težko razumeti. Rasisti res redkokdaj naredijo kaj smešnega, a zamisel z javnim sežiganjem dragih športnih copat v znamenje protesta proti ameriški multinacionalki Nike jim je uspela. Smešni so bili, natančneje, osmešili so se.
Spomnimo: večinoma ameriške rasiste je Nike tako močno razkuril, ker je začel sponzorirati igralca ameriškega nogometa Colina Kaepernicka, ki je leta 2016 s klečanjem med igranjem ameriške himne pred vsako tekmo protestiral proti policijskemu nasilju in rasizmu. Temnopolti športnik je s kolegi tako dolgo vztrajal, da je ostal brez pogodbe s svojim klubom v San Franciscu. Nanj in nad njegove somišljenike se je spravil vrh ameriške vojske in sam predsednik Donald Trump, očitali so jim nespoštljivost do ameriške zastave, njihove delodajalce pa javno pozivali, naj jih odpustijo in jih tako spametujejo.

Multinacionalka, ki bi ji dobri odnosi z vrhom ameriške politike lahko bolj koristili, kot škodili, se je odločila drugače, kot bi pričakovali od velikega podjetja – podprla je upornika. Kaepernick, ki je bil zaradi svojih političnih stališč odrinjen na rob profesionalne kariere, je dobil priložnost od enega največjih sponzorjev v globalnem športnem cirkusu. Vtaknili so ga v oglase, opremljene z geslom »Verjemi v nekaj. Četudi to pomeni, da žrtvuješ vse.«

Podjetje je žrtvovalo veliko, postavilo se je po robu nepredvidljivemu predsedniku, zanj še bolj tvegano pa je, da se je postavil po robu milijonom Trumpovih privržencev in svojih kupcev, ki verjamejo v premoč bele rase. Verjamejo v svojo večvrednost, četudi to pomeni, da žrtvujejo svojo spodobnost. In začelo se je: vrsta besnih kupcev dragih športnih copat je na vrtovih zakurila ognje in nanje zmetala svoje najkice. Iz protesta.
To so ljudje z večinoma tradicionalnimi in konservativnimi pogledi na svet, ki verjamejo v tradicionalne vrednote in trdo delo. To so tisti ljudje, ki verjamejo v nedotakljivost zasebne lastnine in so pripravljeni celo ustreliti človeka, ki jim nepovabljen stopi na dvorišče. Na njihovo sveto zemljo, za katero so trdo delali. Ti isti ljudje zažgejo svojo lastnino zato, da svetu pokažejo, da jih moti podpora človeku, ki se bori proti ubijanju ljudi z drugače obarvano kožo.

Colin Kaepernick FOTO: Ted S. Warren/AP
Colin Kaepernick FOTO: Ted S. Warren/AP
Smešni so v takšni otroški ihtavosti, ti rasisti. Ker so verjeli, da bodo s svojim ravnanjem škodili ameriški multinacionalki, je še toliko bolj smešno, da so se ušteli in je propagandna akcija podjetju prihodke od prodaje športne obutve povečala za 31 odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem lani. Podjetje, ki se je pred natanko letom dni spraševalo, zakaj so se mu skupni prihodki zmanjšali za tri odstotke, kljub temu da se je spletna prodaja povečevala, se danes tudi zahvaljujoč uspešni provokaciji na domačem terenu lahko pohvali z lepo rastjo. Nike, kot ena izmed dveh vodilnih multinacionalk v izdelavi športne opreme, namreč že dolgo ni več le ameriško podjetje, 55 odstotkov prihodkov ustvari zunaj ameriškega trga. Tudi zato mu jezni rasisti ne morejo resneje škoditi.

Nesmiselno se je slepiti, da je Nike zgolj zaradi pogodbe s Kaepernickom kaj bolj družbeno odgovorno podjetje, kot je bilo prej. Ni dvoma, da šivanje športnih oblačil in izdelavo obutve še vedno zaupajo najcenejšemu ponudniku kjerkoli na svetu. Le naivneži verjamejo je, da vodstvo ali delničarje tega velikana zelo skrbi, če v kakšno od šivalnic na vzhodu pride delat kak otrok, ali da jih zelo skrbi, kakšne so delovne in socialne razmere zaposlenih pri njihovih azijskih podizvajalcih. Za vse te probleme jim zagotovo ni mar, dokler se o njih ne piše. Nike zagotovo ni Kaepernicka vpregel zgolj zato, ker si želi dokončno obračunati z rasizmom v Združenih državah Amerike, ampak je v tem poslu (tako kot že velikokrat doslej, pravilno) prepoznal uspešen marketinški trik. To je povsem legitimen in razumljiv razlog za sodelovanje.

Čeprav ni razloga, da bi bili sočutni ali razumevajoči do ljudi brez zmožnosti empatije in človeškosti, kot so rasisti, je vseeno treba vsaj skušati razumeti dogajanje v njihovih glavah. S temi ljudmi živimo in bomo živeli v prihodnje, zato jih je treba razumeti. Kaj poganja njihovo sovraštvo? Strah in nepoznavanje ter nerazumevanje drugačnih. Občutek, da jim bo nekdo nekaj vzel. Ali da jim nekdo nečesa ne bo dal, ker bo tisto raje dal tekmecu drugačne barve kože.

Med ameriškimi in evropskimi rasisti in radikalci na drugi strani, denimo islamskimi skrajneži, ni velikih razlik. Ko poslušate izpoved pripadnika vehabijske skupnosti v Bosni in Hercegovini, lahko slišite besede skinheada iz Slovenije ali katere koli vzhodnoevropske države, vključno z deli vzhodne Nemčije, kjer se neonacizem vse bolj prebuja. Ko poslušate islamiste, kot je denimo Abu Omar Khadab iz vasi Gornja Maoča v Bosni in Hercegovini, štajerski burkež Andrej Šiško ali desničarski pridigar in Trumpov prijatelj Steve Bannon, so sporočila kljub različnim jezikom nenavadno podobna.

Možakarji niso videti urejeni, radi pa blodijo o čistoči posameznika, ne vzbujajo vtisa, da so strašni borci, a v svojih nastopih radi otroke, brate, prijatelje in somišljenike pošiljajo v boj proti vsak svojemu sovražniku: proti nevernikom, Neštajercem, temnopoltim priseljencem. Rasiste, islamiste in podobne skrajneže v govorih rado odnese v zgodovino in vsako priložnost izkoristijo, da kot stare tercialke bentijo nad sodobnim svetom in izginjanjem tradicionalnih vrednot. Ob tem nikogar med njimi ne moti, da jim sodobni svet z vso tehnologijo in sodobnimi komunikacijskimi potmi omogoča, da svoja sporočila brez večjih težav spravijo do potencialnih uporabnikov.

Seveda takšni ljudje radi govorijo tudi o svojih pravicah in boju proti starim elitam. Njim ni nerodno, če jih kdo imenuje radikalci, ekstremisti ali nacionalisti, to jim celo laska. Ne skrivajo svoje vere v večvrednost in s poudarjanjem občutka ogroženosti od tistih, ki so drugačni, skušajo strniti svoje vrste. Čeprav se ti ljudje pogosto radi sklicujejo vsak na svojo vero in se kažejo kot dobri verniki, svete knjige berejo zelo selektivno. Od verskih voditeljev vzamejo le tisto, kar jim ustreza, kar ne ustreza njihovim programom, pa z gnusom zavržejo. Pometimo najprej pred svojim pragom; ko papež Frančišek javno pozove k sočutju in pomoči ljudem, ki bežijo iz vojn, ga najbolj glasno napadejo prav konservativci, ki se najraje sklicujejo na boga in svojo bližino cerkvi.

»Korenine radikalizma je mogoče iskati v zavračanju pogojev, ki jih vsiljuje proces avtorizacije skozi določeno politično, versko, religijsko ali kakšno drugo agendo. V svojem bistvu je radikalizem obnašanje, ki je trdno, konzervativno in priznava zgolj ozko govorico ideologije, ki jo zastopa,« je o tem, od kod prihajajo vsi novodobni radikalci po Evropi, razmišljal Jasmin Ahić, ki kot prodekan na Fakulteti za kriminalistiko Univerze v Sarajevu raziskuje radikalce na območju Balkana. Čeprav se Štajerska varda Andreja Šiška zdi smešna v primerjavi z ekstremisti v Bosni in Hercegovini, ki imajo krvave izkušnje iz balkanskih vojn in vojne v Siriji, Ahić svari, da nobena demokratična družba takšnih skupin ne sme podcenjevati, če ne želi, da jim »zlezejo čez glavo«.
BiH kot ena od najrevnejših držav v Evropi z množico od vojn travmatiziranih ljudi in z ogromnimi količinami skritega orožja ponuja idealno okolje za razvoj radikalnih združenj, po Ahićevi oceni jih v BiH deluje najmanj deset. O številu in moči skritih ali napol skritih skupin tudi strokovnjaki lahko zgolj ugibajo. Čeprav se največ govori o strahu pred migranti kot o razlogu, ki združuje tovrstne ljudi, je Ahić prepričan, da priseljevanje ljudi iz drugih kultur ni izključni razlog. »Radikalec skuša vsiliti svojo resnico in vedno vzroke za svoje primanjkljaje išče v drugih, če se izrazim po športno, za poraz so vedno krivi slabo igrišče, nasprotna ekipa, nepošten sodnik in podobno,« meni Ahić.

Ker takšni ljudje pogosto živijo izolirani od okolja, jih je težko informirati, osveščati ali prevzgajati. Radikalcem vseh barv, od političnih, nacionalističnih, rasističnih do verskih, je glavna naloga braniti svojo, pogosto namišljeno skupnost, cilj ali ideologijo. Te ideje je skoraj nemogoče izkoreniniti tudi zato, ker so razlogi, ki spodbujajo takšen način razmišljanja pri ljudeh, zelo različni in izjemno kompleksni. Zagotovo je bolje te nesrečneže gledati na televiziji, kako zažigajo superge, kot jih iskati skrite po gozdovih.

Da bi vzgajali odrasle ljudi v strpna bitja brez predsodkov, je prepozno, to je bila naloga, ki je njihovi starši niso opravili. Nestrpnežev se ne bomo nikoli znebili, tudi rasizma ni mogoče odpraviti, morda pa lahko spet dosežemo, da se ljudje vsaj ne bodo hvalili z nestrpnostjo in rasizmom. Edina pot do tega pa je prek izobraževalnega in vzgojnega sistema, ki mora dati več poudarka razvoju ustreznih znanj, veščin in sposobnosti, ki mlademu človeku lahko pomagajo bolje razumeti vse bolj nerazumljiv svet. Pot bo dolga in le upamo lahko, da se bomo na njej rasistom samo smejali. ●

Več iz te teme:

Komentarji: