Kaj ima Shakespearjeva drama Kralj Lear, da v trenutku, ko jo postaviš na oder, kot razbito ogledalo odseva stanje sveta in družbe? Jernej Lorenci je na oder ljubljanske drame postavil nenavadno različico Kralja Leara z Janezom Škofom v glavni vlogi; podobe predstave ostajajo v tebi še dolgo po tem, ko zapustiš gledališče.
Jernej Lorenci: Ampak spet je vprašanje, s čim se polnijo naslovnice, katerekoli. Ali se polnijo s kupom fenomenalnih praks, z mladimi, ki se zoperstavljajo sistemu, mnogim uničujočim praksam?
Če pogledamo, koliko je mladih in kaj vse počno, recimo naravovarstvena gibanja, pa študentska vstaja v Beogradu, ki še kar vztraja z enako silo. Pa gibanje My voice, my choice.
Zakaj so na primer srbski mladi potrebovali eno leto, da so tja končno prišli tuji novinarji? Od kod ta strah pred močjo mladih? To sem zdaj ves čas spremljal in me je ganilo do solz. A po drugi strani je šlo pred kratkim v Italiji, in to prav v Italiji, na ulice sto tisoč ljudi, ki so protestirali ... In je Španija dala dvojko Natu in je šlo na ulice na tisoče ljudi.
New York je dobil novega župana, ki ga podpira velik del judovske skupnosti v New Yorku. Tako da vprašanje, kaj hočemo gledati, in kot sem rekel, kaj dajemo na naslovnice.
**
Kaj se zgodi takrat, ko se človek preobje? Kaj se zgodi takrat, ko človek zameša svoje družbene funkcije? Kakšna sila, kakšna želja po moči je to? Da to obstaja v kralju Learu, je jasno, ampak zakaj obsede tudi vse ostale? Kaj je z virusom želje po moči? Zakaj zoper ta virus nimamo cepiva? To je osrednje vprašanje.
Tu je po mojem še ena, pomembna plat: Kaj je to, kar je v nas, da potrebujemo tega – ali vzornika, ali očeta, ali mamo – skratka, velikega drugega? Zakaj je svobodo tako težko prenašati? Zakaj po Frommu bežimo od svobode in s tem tudi od prevzemanja odgovornosti? Zakaj potrebujemo vodnika ali vodnico ali tega, ki nam kaže, kaj, kako in zakaj in kam?
| Sobotna priloga
Komentarji