Kdo se boji zgodovine?

Morda je eno najbolj zagonetnih vprašanj, ki si jih zastavljam vedno, ko je na oblasti določena politična opcija, natanko eno: zakaj se slednja vsakokrat toliko ukvarja z zgodovinskimi učbeniki. Če bi bila zgodovina res zgolj zbirka preverljivih dejstev, bi bilo vseeno, kdo spiše učni načrt ali katero poglavje v zgodovinskih učbenikih naj zavzame deset strani namesto dveh. Ampak ne – tudi tokrat bo politika na ravni republike rinila v zgodovinopisje. Kar seveda ni naključje; oblast namreč že dolgo razume nekaj, kar sami neredko spregledamo: ljudje ne živijo samo od gospodarstva in zakonov – živijo tudi od zgodb, ki si jih pripovedujejo.