Kevin Costner: Lahko gremo na Luno, ne moremo pa očistiti morja

In tako se nisva dotaknila nekaterih njegovih kultnih filmskih prizorov, sodelovanja z režiserjem Oliverjem Stonom, z Brianom De Palmo in s samim sabo. Niti tega ne, kako je posodil zasebno letalo Gorbačovu, kako je podprl Baracka Obamo in kaj se je pogovarjal pri Putinu; niti tega ne, da se je za soigralko za drugi del Telesnega stražarja dogovarjal s princeso Diano in da je scenarij za nadaljevanje uspešnice dobil dan, preden je Diana umrla v prometni nesreči.

Zato pa se je Kevin Costner izčrpno razgovoril o svojem največjem projektu – o razvoju posebnih čistilnih naprav, ki naj bi uspešno filtrirale nafto in vodo in tako predstavljale najhitrejšo rešitev za ekološko katastrofo v Mehiškem zalivu.

Zadnje čase ste glavna novica v svetovnih medijih: »rešitelj Waterworlda«, »novi ameriški junak«, ki bo rešil Mehiški zaliv?

Najprej, ni mi všeč beseda rešitelj. Vem, da jo mediji radi uporabljajo, a ima lahko tudi ciničen predznak. Treba je vedeti, da to ni od včeraj. To je stvar, s katero se ukvarjam že petnajst let. Že takrat sem svoj denar [ 25 milijonov dolarjev, op. p. ] vložil v razvoj podjetja, ki se je ukvarjalo s tehnologijo, ki bi ločila nafto od vode. A industrija se nam takrat ni pridružila, prav tako ne ameriška vlada. Ko se je to zgodilo v takšni razsežnosti kot zdaj v Mehiškem zalivu, jih je to spet doletelo nepripravljene, brez načrta za reševanje katastrofe. Šele zdaj so se spomnili, da imam na voljo to tehnologijo, in so me zaprosili, naj pridem dol v zaliv ... In kot rezultat se je po medijih in spletu razširila ta novica.

To napravo, filtracijski sistem, ki ločuje vodo in nafto, ste razvijali skupaj z vašim bratom znanstvenikom Danom Costnerjem. Zakaj ste se sploh spustili v tak projekt? Ste v tem že takrat videli dobiček?

Ne, ne. Zelo redko sem se v življenju lotil projekta zaradi dobička. Zelo redko. Če bi v tem videl dobiček, bi verjetno tudi imel dobiček. (nasmešek)

Nikoli si nisem mislil, da lahko zaslužim veliko denarja kot igralec, kot producent ali kot glasbenik. A sem šel v to, ker rad delam nove stvari, rad raziskujem. In včasih morda pride tudi denar. Včasih ne. Hočem reči, da v vsako stvar vstopim s strastjo.

Dolga leta sem gledal naftne madeže in se spraševal, kam to vodi. Vedno iste podobe. Prideš na obalo, ljudje v gumijastih škornjih, z grabljami, v pelerinah – in naftne družbe ne naredijo ničesar. Vsa ta groza zdaj prihaja na naše obale. Mrtve ptice, ribe, prelite z nafto. Takšen prizor sem videl kakih petnajstkrat v življenju. In nekega dne sem si rekel – zakaj je vedno isto? Kako to, da nihče ne more ničesar spremeniti? Lahko gremo na Luno, lahko gremo na dno oceana, lahko naredimo cel kup neverjetnih stvari. Ne moremo pa očistiti morja, ki smo ga zapackali sami? Tako sem se odločil, da bom poskusil narediti nekaj v tej smeri.

Kevin Costner, ki edini ponuja rešitev za ocean? Ob tem je težko, da se ne bi počutili »izbranca usode«.

Res sem ponosen na ta stroj. Včeraj sem bil na vaši obali, v Piranu, čudovito mestece. A tudi vam se lahko zgodi, da bo nafta prišla naravnost na vašo čudovito obalo, in nihče ne bo naredil prav nič proti temu. Me razumete? Zavladala bo vsesplošna panika. Vendar nihče ne bo naredil nič. Toda z našo napravo, ki smo jo razvijali toliko časa, ni treba, da je tako.

Zakaj potem stvari še vedno stojijo? Mar ne potekajo pogajanja? Vi naj bi že predstavili program, načrt za akcijo.

Zaliv bi lahko začeli čistiti zdaj, v tem trenutku. Če bi to država ali naftna industrija želela odkupiti, bi lahko očistili že velik del. To je na voljo. Ponudil sem resno količino denarja, da se stvar zažene. Ne vem, kaj se bo zgodilo tokrat, a običajno se nič ne zgodi. Samo zato, ker gre za sebične interese kapitala, za njihove lastne dobičke. Ker to, da bi kupili vso potrebno opremo, stane. Poleg tega ne mislijo, da imajo problem. Razumete? To ni njihov problem. Nafta nam uhaja, to ni naš problem. Zakaj sploh potrebujemo ta stroj? Neverjetno arogantni so.

Bi se strinjali, da imamo, metaforično rečeno, dve koncentraciji moči: ena je nevidna, stoji za politiko in kapitalom, in druga je vidna, to so zvezdniki, ki so lahko veliko bolj neodvisni in pomagajo ozaveščati, spreminjati stvari? Kdaj ste se tega zavedeli?

Ne bi rekel, da sem človek, ki ima moč v klasičnem pomenu besede. Bolj gre za vpliv, glas. Zavedam se, da so moje priložnosti drugačne od mnogih drugih. Pravzaprav če pogledate na moje življenje zdaj, imate prav. Sem močen in vpliven. Toda če bi me ljudje resnično radi videli, morajo na moje življenje pogledati za nazaj. In veste – tudi takrat, ko nisem imel takšnega vpliva kot danes, sem se počutil močnega. Čutil sem, da lahko naredim nekaj pomembnega in da bom to tudi naredil. Nisem vedel, kaj, ampak sem to čutil. Takrat še niste slišali zame. Če bi vam takrat govoril o svojih sanjah, bi se mi smejali.

Sprašujem o tistem trenutku, ko ste se prvič zavedeli vaše moči, da lahko premika te stvari – podprete predsedniškega kan didata, recimo.

Nikoli si nisem želel, da bi imel veliko denarja. Želel sem samo živeti srečno. (skomigne z rameni) In delati, kar bi me osrečevalo. Hotel sem spoznati, kdo sem, jaz, Kevin Costner. Ker v resnici sem gradbeni delavec. Fizični delavec, ki je mimogrede še zaslovel s svojimi filmi. Res je, da sem vedno znal vzeti mikrofon v roke. A odkar sem slaven, se res ne silim v ospredje. Včasih ga zgrabim, ker si pač ne moreš pomagati, da tega vpliva ne bi uporabil. Sploh če gre za tako veliko in pomembno stvar, kot je pomoč pri ekološki katastrofi. Informacijo sem namreč že pred petnajstimi leti posredoval ameriški vladi in naftni industriji – a ker je niso želeli uporabiti, takrat nisem zgrabil mikrofona in začel kričati, glejte, niso je uporabili, ker jih prekleto malo briga za nas!!

Morda bi morali. Vas je bilo strah, da bi to naredili? So v ozadju preveliki interesi?

Se vam zdim človek, ki bi ga bilo strah?

Lahko vas sodim samo po vaših filmih. Tam ste večinoma junak.

(smeh) Nisem tip osebe, ki bi jezno zacepetala, če nečesa ne bi takoj dobila. V tistem trenutku sem naredil, kar sem lahko. In ko se je v Mehiškem zalivu zgodila zadnja katastrofa, so se spomnili name. Tu sem prevzel bolj aktivno vlogo, deloma uporabil tudi moje zvezdništvo in povedal svetu, da imam možnost, da rešim ekološko katastrofo.

V nasprotju z zvezdniki pred pol stoletja, ki so promovirali seks, droge in rokenrol, zdaj uveljavljajo politični aktivizem, kot recimo Sean Penn, Susan Sarandon, družbeni aktivizem, kot George Clooney in Mia Farrow, ali ekološkega, kot Gisele B ü ndchen in Al Gore, ki ste ga menda celo finančno podprli ...

Nisem aktivist, sem praktičen tip. Raziščem, v čem je problem, in nato poiščem rešitev. Spoštujem vse, ki ste jih našteli, in še mnoge druge, toda nisem aktivist. Sem samo zelo preprosta oseba. Vem, da mi tega ne verjamete, ampak ...

Niti nimam izbire. Sprašujem vas o tem, kako razumete vlogo zvezde v sodobnem svetu, kolikšen je sploh lahko vaš vpliv, preden zadenete ob interese korporacij?

Saj to vam skušam povedati. Podprem stvari, v katere verjamem. Ko sem prvič zagledal nafto, ki se bliža obali in uničuje življenje, me je to pretreslo. Namesto da bom aktivist, bom raje vse svoje moči vložil v to, da razvijemo filtracijski sistem. In morda pri tem projektu nisem bil dovolj uspešen ravno zato, ker nisem bil aktivist. Ker pred petnajstimi leti nisem dovolj glasno kričal: poglejte, kaj imam!!

Mimogrede, se boste pridružili Billu Gatesu, Warrenu Buffettu in Marku Zuckerbergu v filantropski pobudi The Giving Pledge, v kateri naj bi večji del svojega premoženja dali v humanitarne namene?

Ah, nimam toliko denarja kot oni. Nima smisla. (nasmešek)

Včasih ljudje hočejo, da sem nekaj, kar v resnici nisem. Še enkrat, občudujem aktiviste. Lahko ozaveščajo, lahko usmerjajo pozornosti množic na stvari, ki so pomembne za družbo. Cenim to. Toda jaz sem praktičen tip: tam je ogenj, gori. Šel bom tja in ga poskušal pogasiti. Jaz sem tisti tip, ki ne bo kričal, gori!, ampak bo poskušal pogasiti ogenj, me razumete?

Saj, kot v filmih. V večini vaših vlog, od Nedotakljivih prek Brez izhoda, JFK do recimo vašega Podvodnega sveta, ste predstavljali človeka, ki hoče rešiti svet ali razvozlati skrivnost. Zdi se, da ste tudi v realnem življenju prevzeli vlogo junaka.

(zelo dolg krohot)

Prav šolski primer zlatega ameriškega dečka, ki se je poročil s svojo srednješolsko ljubeznijo, briljiral v vseh športih, sploh v bejzbolu, in dobil priložnost, da to preigra še enkrat v uspešnicah, kot so Bull Durham, Polja sanj ...

Sem zelo ameriški, res je. So pa tudi stvari, o katerih razmišljam in se z njimi resno ukvarjam, a o tem ne govorim naglas.
Jaz sem delavec, čebela delavka. Delam, pišem in poleg tega sem še slaven. Tudi to je res. Toda res vem, kaj pomeni delati. Znam graditi hiše, ceste, doma imam traktorje, rad imam fizično delo. Da ne bo pomote – ljubim filme, toda če ne bi imel te možnosti, mislim, da bi bil ravno tako srečen na svojem posestvu.

Ko sem bil na kolidžu, sem se preživljal kot ribič, kot kuhar, kot mornar ... Tako sem si služil denar.

In pel v baptistični cerkvi in igral na klavir ...

No, v tem nisem bil nič izjemnega.

Že, ampak zdaj imate vzporedno kariero, v kateri ste pevec country zasedbe Modern West in namesto na klavir igrate na akustično kitaro.

Uživam v tem, ko ustvarjam glasbo, ko pišem tekste, ko nastopam. Vsega je kriva moja žena Christine. Rekla mi je: ti moraš igrati, peti, ker si takrat tako srečen ...

In ni niti glasbenica ali pevka?

Ah, ona ne pripada temu svetu. (nasmešek) Ne pozna niti imen igralcev, ker je to ne zanima. Je zelo lepa, bila je model, oblikovalka torbic, a vse, kar si je v resnici želela, je bilo, da postane mama. Že na prvem zmenku mi je rekla: Kevin, to je čudovit dan, zelo lepo sem se imela s tabo, toda če želiš, da se bo zgodil še kakšen takšen dan, moraš vedeti, da se v življenju vidim samo z otroki. Pošteno. Od vsega začetka mi je dala jasno vedeti, da si želi otrok in družine.

Zanimivo, tudi besedila vaših skladb se ujemajo z vašo vlogo junaka. Skladbo Let Me Be The One, začnete z I Wanna Be Your Hero, naslednji hit je Superman ... Naključje?

Teksta za komad Superman nisem napisal jaz, ampak John. Vse naše skladbe smo ustvarili člani zasedbe Modern West, igramo samo izvirno glasbo.

Kako si razlagate, da se toliko filmskih zvezdnikov želi vsaj enkrat preizkusiti na odru kot pevci? Nekoč ste rekli, da se z glasbo lahko bolj povežete z ljudmi, da ustva rite bolj pristen stik kot z vašim delom v filmu ...

In to resno mislim. Vsekakor bolj kot z intervjujem (nasmešek) . Bolj kot s filmom.

Kaj pa gledališče? Tudi tam gre za podoben stik z občinstvom.

Že, a gledališka drama ima svoje zakoni tosti, na odru pa se po končani pesmi lahko ustaviš, začutiš ljudi pod tabo, lahko začutiš prostor, temperaturo ljudi, odzivaš se in začneš govoriti o stvareh, o katerih si nisi niti mislil, da boš govoril ... To je enkraten trenutek. Zelo drugače, kot če sediš recimo v baru, kjer je na tisoče ljudi, ki te ustavljajo, vlečejo, ker bi ti radi stisnili roko, ti čestitali, te fotografirali, hočejo avtogram. Ljudje mislijo, da je avtogram pomemben. Mislijo, da je fotografija s tabo najbolj pomembna. Ne, najbolj pomembno je, da smo skupaj eno uro in pol in da si delimo izkušnjo glasbe. To je najbolj pristno. Me razumete? Glasbo, ki smo jo ustvarili skupaj, delim z vami. Zato se bo nocoj na koncertu nekaj zgodilo. Ne vem, kaj, a vem, da bo nekaj posebnega ...

(Na vratih se pojavi njegov menedžer in nekaj oseb, sliši se mrmranje. Costner se sredi stavka ustavi: Poskušam vendar razviti neko misel, kaj vam je, ljudje? Vrata se zaprejo. Na voljo dobimo še deset minut.)

Počakajte, da povem do konca. To je tisto, kar je kul v življenju. Je zares, je pristno. To hoče vsakdo v življenju, biti iskren z nekom. Zaradi tega je življenje super. Včeraj sem spil kapučino ob morju v dobri družbi. To je avtentično. To si želite z vašim fantom, z vašim šefom. Prekleto, lahko si moj šef, ampak ali se lahko usedeva in govoriva o stvareh, ki so pomembne, dajva, govoriva o novinarstvu ...

Dajva, govoriva o filmih.

Dajva, govoriva raje o glasbi. (smehljaj) Ne nazadnje sem tudi zato tukaj.

Nedavno naj bi bil odpovedan vaš koncert v Turčiji, ker ste se menda javno postavili na stran Kurdov. Na spletu je videti, da ste precej razburkali strasti; vmešali so se najvidnejši turški politiki in vam svetovali, da se ne vtikate v njihove notranje zadeve ...

Zelo preprosto je. Pred enim letom sem imel tam tiskovno konferenco, morda je bilo kakih sto ljudi, kamere, fotografi. Tako kot danes nisem imel s sabo agenta PR, ki bi ustavil neprimerna vprašanja. Ker me ni strah. Uro in pol sem odgovarjal na vprašanja. Vmes me je nekdo vprašal nekaj v smislu – mislite, da je v redu, da so se Kurdi borijo za demokracijo? Rekel sem: Vsakič, ko imajo ljudje možnost, da volijo za svojo usodo, je to dobro. Nihče ni iz tega delal cirkusa. Eno leto se ni zgodilo nič. A po enem letu, ko sem prišel nazaj, je nekdo, ki bi se rad šel politiko, izrabil moje ime in moje besede, češ, igralec, aktivist, ki je podprl kurdsko vprašanje. Ampak to nisem jaz. Nisem tip človeka, ki bi govoril Turkom, kaj je prav in kaj ne.

A mnogi vas prav zaradi te izjave še bolj spoštujejo.

Govoril sem o mojih načelih, o svetovnem nazoru. Nisem pa se želel vmešavati v turške notranje zadeve. Sem za demokracijo, sem za človekove pravice. Ampak ko gre za sebično politično motivacijo strani, ki hoče zmanipulirati moje besede, me to razjezi. V Turčiji naj bi imel koncert, z njimi sem hotel deliti svojo glasbo ... Ko sem prišel tja, so se začela trenja, obe strani so napadale druga drugo in tudi mene. Rekel sem si, ne bom del teh konfliktov. Ne bom nastopil. In veste, zakaj? Nazadnje, ko sem bil tam ...

Ko ste posneli oglas za Turkish Airlines ...

(presliši) Nazadnje ko sem bil tam, sem tja pripeljal svoje otroke. Obožujejo Turčijo. Toda zaradi te osebe, ki je napačno interpretirala moje besede, zdaj ne bom šel več tja.

Nisem najbolj pameten na svetu, ampak dovolj, da vem, kaj bi se lahko zgodilo, ko bi prišel na letališče. Tam bi bili ljudje s transparenti, jezni, vznemirjeni. In moji otroci bi me vprašali: Kaj so ti znaki? Zakaj so ljudje tako jezni nate, oče? Tega ne bom dovolil. Ne bom. Zakaj bi pripeljal tja svojo družino, kjer lahko kak skrajnež vrže v zrak moj avto? Nekdo je zmanipuliral moje besede za interese njegove politične opcije. Bil sem celebrity , ki misli, da razume politična vprašanja in hoče rešiti svet. In s tega stališča sem odvisen tudi od tega, kaj boste napisali vi. Ni me strah, ampak govorim z vami, zato ker načeloma verjamem ljudem. Ne morem spremeniti pravil. Nočem, da moji otroci vidijo sovraštvo in zlo, posebej če ni nobenega razloga za to.

No, tega jim ne boste mogli prihraniti.

Vem. Ni jim treba tega videti zdaj. Saj bodo kmalu razumeli svet in jaz jim ga bom razložil, to je moja dolžnost.

Kako to, da ste v vsej karieri dobrih fantov odigrali presenetljivo malo negativcev: razen v Eastwoodovem Popolnem svetu ali v enem izmed novejših trilerjev Gospod Brooks ...

... tudi v 3000 milj do Gracelanda sem negativec. Kar se tiče Gospoda Brooksa: takoj ko sem prebral scenarij, sem vedel, da ga moram igrati. Mislim, da je Earl Brooks popoln tip. »Selfmade« milijonar, z ljubečo ženo in hčerko, ugleden in z eno samo temno skrivnostjo.
Ubija iz užitka. Vi nimate temne skrivnosti?

O, seveda jo imam. (se smeje)

No?

Zelo zelo normalen sem.

Mar to pomeni tudi dolgočasen?

V resnici sem res malo dolgočasen, ja. (zafrkljiv nasmešek) Če bi me pred desetimi leti vprašali, v kaj verjamem, bi vam danes odgovoril isto. Hočem reči, da se moji nazori ne spreminjajo, da ostajam zvest svojim vre dnotam. Od nekdaj ljubim talent. Rad iščem ljudi, ki so nadarjeni, posebni, ki ustvarjajo. To se mi zdi izjemno pomembno. Da jih podpiram. Kot recimo animirani film, s katerim se zdaj ukvarjam. Zelo inteligentna zgodba, zelo kompleksna. Nihče ne misli, da je pomembna, a nekega dne bo Explorers Guild zelo popularen. Nekega dne ga boste videli in boste rekli, presneto, o tem sva govorila s Kevinom. Toda zdaj, v tako imenovanem kreativnem Holivudu, niso več kreativni, samo prestrašeni so. A čutim, da moram podpreti te fante. Zato moram poiskati ne koga, ki si želi zaslužiti milijon dolarjev. Ne nekoga, ki si to res želi narediti, ampak nekoga, ki želi ob tem zaslužiti. Me razumete? Gre za denar. In to se bo zgodilo: oni bodo zaslužili milijon dolarjev, jaz bom naredil ta risani film, v katerega verjamem.

(Njegov menedžer je že drugič na vratih. Mudi se, pravi, čeprav Costner daje občutek, da se mu pravzaprav nikamor ne mudi, še več, da je on tisti, ki določa pravila. »Še eno vprašanje. Jaz sem kriv, ker so moji odgovori predolgi,« pomežikne.)

Če moram med vsemi vašimi filmi izbrati samo enega, je to pač prelomni film v vaši karieri, režijski prvenec Pleše z volkovi, ki je pobral sedem oskarjev – triurni hommage vašim prednikom ...

Da, to je del naše ameriške zgodovine, o kateri ljudje še vedno nočejo govoriti.

Mislila sem tudi na to, da je bil vaš pra pradedek Indijanec iz plemena Cherokee?

Ja, sem ena osmina Cherokeeja.

Bi se morale po vašem mnenju ZDA opravičiti staroselskim kulturam, kot se je avstralska vlada nedavno opravičila Aboriginom?

Seveda. Imamo krvavo zgodovino.

Nacija, ki temelji na genocidu.

Popolnem genocidu. Iztrebiti kulture, ki so živele tam prej, in na njihovi krvi zgraditi svojo veličastno kulturo. A nočemo govoriti o tem. Raje govorimo o drugih državah, ki so zrasle na genocidu. Tudi tu v Evropi je vsaka država ustanovljena na krvi. Toda iz nekega razloga Amerika noče govoriti o tem. Uničili smo okrog 500 staroselskih kultur in hotel sem govoriti prav o tem. Toda tudi sam najdem v tem veliko nejasnosti in zmedenosti. Pleše z volkovi je zelo poetičen film, a hkrati tudi poln nasilja. Je film o človeku in nara vi in film o prijateljstvu. Če ljudje govorijo skupni jezik, imajo možnost, da postanejo prijatelji.

Pleše z volkovi velja za »revizionistični vestern«, ker je eden tistih, ki so obrnili in na novo postavili klasične vloge dobrih in zlih na Divjem zahodu.

Nikakor nisem poskušal z njim na novo napisati zgodovine. Gre za mojo intimno vero v to, kdo ljudje smo. Ljudje smo bili vedno sumničavi do tistih, ki ne govorijo našega jezika, in vedno bomo. Takšni smo. Toda moški se lahko zaljubi v žensko, čeprav ne govorita istega jezika. Ker jezik, ki si ga delita, nima jezikovnih pregrad. Ker imamo ljudje kljub vsemu veliko več skupnega, kot je razlik med nami. Toda vedno se osredotočamo prav na stvari, ki nas razdvajajo. In to izkoriščajo vlade. Vlade so tiste, ki začenjajo vojne, in ljudje so tisti, ki se borijo v njihovem imenu.

Ameriko so naselili Evropejci in niso vsi govorili angleško. Zanima me, kakšen je bil pogled Indijancev na te prišleke. Osnovni nesporazumi in razumevanje, ki prihaja onkraj tega. Indijanci ljubijo svoje otroke tako, kot jih ljubimo mi. Nič revizionistič nega ni v tem, samo zelo človeško. Če filmi ne odsevajo našega obnašanja, se v njih ne prepoznamo kot človeška bitja. Želel sem ustvariti film, v katerem ni treba razumeti jezika, da bi vedel, kaj občutim kot moški, oziroma film, ki ne potrebuje jezika, da ve, kaj bo začutila ta ženska. Za to ni treba govoriti angleščine.

Niti ne poetičnega jezika, imenovanega lakota, ki ga Indijanci plemena Sioux v tem filmu govorijo eno uro ...

Ne, ni treba razumeti niti jezika Siouxev, da bi kot gledalec dojel, da so bili prestrašeni, da so bili zmedeni, ker niso vedeli, kaj prihaja od belega človeka. Niso vedeli, da se bo to tako tragično končalo zanje.

Zanje in za bizone. Eden antologijskih prizorov v Pleše z volkovi je lov Siouxov na čredo bizonov ... Kako zahteven je bil ta prizor režijsko, s tem, da ste bili vi kot režiser v glavni vlogi na konju?

V Ameriki je bilo pred prihodom prvih priseljencev okrog 90 milijonov bizonov, leta 1900 jih je bilo v Severni Ameriki samo še 300. Si predstavljate? Kdo je ta beli človek? Kaj ga žene? Ameriška vlada je podpirala lov na bizone prav zato, da bi še oslabili indijansko populacijo. Hvalabogu je bil nekdo dovolj pameten, da jih je v ključnem trenutku odpeljal v Kanado, da bi ohranil vrsto. Zdaj jih je v rezervatih okoli 350.000. A ti bizoni so veliko manjši kot njihovi predhodniki. Zakaj? Ker v tako majhni čredi alfa samci niso imeli takšne konkurence kot pri 90 milijonih. V divjini pač preživijo najmočnejši.

(Poskočno vstane iz naslonjača in nama s fotografom nastavi dlan, v stilu »give me five.«)

Še to: ko pogledate nazaj, so v vaši kari eri zelene oči res odigrale ključno vlogo?

(Najprej začudeno pogleda, nato se zasmeje.) Aha, tekst Richarda Burtona.

Torej je res, da je bil prav Burton nekakšna vaša iniciacija v filmsko igro?

Čista resnica. (smeh) S prvo ženo sva se vračala z medenega meseca v Mehiki, sedel je na letalu, začela sva se pogovarjati in takrat sem mu razkril, česar ni vedela niti moja žena, da sem skrivaj začel ure igranja. Pogledal me je in mi rekel: »Jaz imam zelene oči, ti imaš zelene oči. Mislim, da ti lahko uspe.« (smeh) Richarda Burtona nikoli več nisem videl.