V nadaljevanju preberite:

Srečala sva se v lokalu doma za ostarele v Trnovem, tam sem bila prvič. Petkova dopoldanska ura. Enajsta. Mize zunaj so bile polne izpraznjenih stolov, skodelic kave in kozarcev ostalih nealkoholnih pijač. Sonce je bilo očitno priklicalo obiskovalce k osvežitvi.

Še preden sem sedla za mizo, je izza steklenih vrat ven pridirjal mladenič natakar, za katerega se je izkazalo, da je moj nečak, ki tam občasno dela prek študentskega servisa. »Teta, v strašni gužvi sem, poglej, kakšno imam, in šefica je tu nekje naokoli ...« In medtem ko sem mu pomagala noter nositi pladnje s posodo, je pristopil Klemen Klemen, z enim stavkom razumel situacijo, prijel za viledo in začel brisati mize.

Tako sva se spoznala. Trnovski nindža, raper, postopač in potepuh, nekdanji šnopc minister, kot si sam pravi, imeniten pripovedovalec trnovskih in ostalih prigod je name naredil vtis predvsem z zgoraj popisano gesto.

Spodaj je dosleden prepis najinega pogovora, samo tikanje je spremenjeno v vikanje. O čem sva govorila? Nič kaj veliko o urbanih legendah, ki spremljajo njegov življenjepis in ustvarjanje. O življenju samem in muzikah, to pa.