Klofuta nemške mladine generaciji očetov

Največje katastrofe se zgodijo z majhnimi koraki, poudarja Eric Vuillard, avtor knjige Dnevni red, v kateri opisuje vzpon nacizma.

Objavljeno
14. april 2018 06.00
Posodobljeno
13. april 2018 22.00
Spominski center holokavsta v Parizu. FOTO: Charles Platiau/Reuters
Milena Šmit
Milena Šmit
Pisatelj Eric Vuillard je lani za knjigo L'ordre du jour (Dnevni red) prejel prestižno francosko literarno priznanje, nagrado bratov Goncourt, ki jo vse od leta 1903 podeljuje akademija z istim imenom. V njej opiše vzpon nacizma prek anschlussa, priključitve Avstrije k Nemčiji, ki se je zgodil pred osemdesetimi leti, natančneje 12. marca 1938. Literarno delo je označeno kot pripoved (récit), ker avtor zgodovinske dogodke in njihove dokumentarne vire nevsiljivo poveže s svojimi razmišljanji in komentarji.

»Ne smemo verjeti, da je vse to stvar daljne preteklosti. Ne gre za predpotopne pošasti ali kreature, ki so končale v ruševinah Berlina ali poniknile v petdesetih letih v revščini iz Rossellinijevih filmov. Vsa ta imena še vedno obstajajo. Njihova bogastva so neizmerna … Režimi jih še kar naprej odlikujejo na isti način.«


Pripoved se začne 20. februarja 1933 zvečer, ko štiriindvajset mož drug za drugim izstopi iz avtomobilov in se napoti proti stavbi nemškega parlamenta; sivolasim in plešastim sencam v poslovnih oblekah s telovnikom in širokim hlačnim robom hišni sluge odprejo vrata in jih usmerijo v dvorano v drugem nadstropju. Izbrani gospodje so cvet nemških bankirjev in industrijalcev – od Gustava Kruppa in Carla von Siemensa do Wilhelma von Opla in Augusta Diehna.

Najprej jih sprejme in pozdravi predsednik parlamenta Hermann Göring. Nato jih zelo prijazno in naravnost nagovori nedavno imenovani kancler Adolf Hitler: treba je narediti konec tedanji slabotni vladi, nacistična stranka mora dobiti bližajoče se volitve petega marca, saj bo le tako odstranjena nadležna nevarnost komunizma in sindikatov. Zato stranka potrebuje denar. Navzoči lastniki podjetij Basf, Bayer, Agfa, Opel, IG Farben, Siemens, Daimler, Allianz, Telefunken in drugih brez oklevanja in na stežaj odprejo svoje mošnje.

Dejanje, za katero je bilo mogoče sklepati, da ga bo zgodovina ocenila kot nezaslišano zavezo nacizmu, ni bilo tedaj za stebre nemške industrije nič drugega kot navadno sponzoriranje, običajni daj-dam s Hitlerjevo politično sprego, čeprav so v resnici odprli vrata prihajajočega pekla.

Od takrat naprej je bila opozicija v Nemčiji praktično izničena in kot edini mogoči resni Hitlerjevi nasprotniki so preostale »tuje sile«, zlasti Francija in Anglija, ki pa sta si zatiskali oči in v naslednjih letih vodili tako imenovano chaimberlain-daladierjevsko sterilno pomirjevalno politiko.

Pred široko zaprtimi očmi Evrope

Tajno zasebno srečanje angleškega lorda Halifaxa, predsednika lordske zbornice, z ustanoviteljem SS Göringom in s Hitlerjem v Berchtesgadnu novembra 1937, predstavlja eno izmed tovrstnih diplomatskih potez. O svojem pogovoru s Hitlerjem je izkušeni lord – ki je firerju dal vedeti, »da vlada njenega veličanstva nemških pretenzij do Avstrije in dela Češkoslovaške ne bi jemala kot nelegitimnih, če bi se vse odvilo v miru in z dogovorom« – takrat v pismu grofu Stanleyju Baldwinu, vodji spodnjega doma parlamenta, med drugim zapisal: »Nacionalizem in rasizem sta močni sili, a meni se ne zdita niti nenaravni niti nemoralni.«

Kako je bilo sicer mogoče spregledati brutalne nacistične »rabote«, ki so se do takrat pred široko zaprtimi očmi Evrope že zgodile: požig Reichstaga 23. februarja 1933, odprtje Dachaua v istem letu, uvedbo sterilizacije duševnih bolnikov, noč dolgih nožev v letu 1934, zakon o obrambi nemške krvi in časti ter uvedbo rasističnih zakonov leta 1935? Pa umor avstrijskega kanclerja Dollfussa, ki so ga leta 1934 izvršili avstrijski nacisti? In Göringovo otvoritev slikarske razstave na temo »večnega juda« 8. novembra 1937 v Münchnu?

Dvanajstega februarja 1938, sredi pustnega rajanja, je dal Hitler poklicati na pogovor tedanjega avstrijskega kanclerja Kurta von Schuschnigga, malega diktatorja, ki mu je v nekaj letih avtokratske katoliške vladavine uspelo zadušiti vse napredne politične sile v državi. Avstrijski kancler se je v spremstvu enega svetovalca z Dunaja na skrivaj odpeljal z vlakom v popolni zimski športni opremi, kot da gre na smučanje. Pred Hitlerjem – o katerem je v spominih, ki jih je napisal po vojni, ko je postal že zgledni državljan ZDA, menil, da je »imel na ljudi magičen vpliv: najprej jih je k sebi privlekel z močjo magneta in jih nato nasilno odbil v prepad brez dna« – je odpovedal na celi črti. V neizprosni igri »mačke z mišjo« je povsem brez odpora in strahopetno privolil v vse firerjeve zahteve ter pod krinko potrditve neodvisnosti Avstrije v bistvu podpisal njeno popolno kapitulacijo.

Priključitev Avstrije k nacistični Nemčiji se je torej pred široko zaprtimi očmi Evrope zgodila »v miru in z dogovorom« in čez nekaj dni je na Hitlerjevo zahtevo postal avstrijski kancler nacist Seyss-Inquart, rojen Zajtich, v noči z 11. na 12. marec 1938 pa so na avstrijsko ozemlje vdrli nemški vojaški »panzerji«. Če ne bi prišlo do zastoja, ker je tankom zmanjkalo goriva, zaradi česar je besni Hitler zamudil s prihodom na Dunaj, bi vse teklo res povsem gladko. »Der Führer kommt!« je plebiscitarno navdušeno kričalo avstrijsko ljudstvo in na kasnejšem formalnem referendumu za priključitev Avstrije k Nemčiji glasovalo z 99,75 odstotka glasov, medtem ko so nacisti njegove goloroke judovske sodržavljane prisilili, da so kleče čistili dunajski tlak.

Walter Benjamin je v tistih časih v pismu prijateljici Margareti Steffinovi napisal, da so po številnih samomorih, o katerih se ni smelo poročati, vsem dunajskim judom odklopili plin, saj je dobavno podjetje zaradi neplačanih računov imelo finančno škodo. Četudi bi šlo za humor, pripomni pisatelj, humor, ki vsebuje toliko črnine, govori resnico.

Zasedba Avstrije »v miru in z dogovorom«

Dvanajstega marca 1938 je v svoji rezidenci na Downing Streetu angleški ministrski predsednik Neville Chamberlain priredil poslovilno kosilo v čast odhajajočemu nemškemu veleposlaniku Joachimu von Ribbentropu, ki je bil najemnik enega od Chamberlainovih stanovanj na Eaton Square. Von Ribbentrop, ki je začel poslovno pot kot uvoznik šampanjca Mumm et Pommery, je že vedel, kaj se je tisto noč zgodilo v Avstriji. Bil je zelo dobre volje, saj ga je grela zavest, da bo postal nemški zunanji minister. Njegova uglajena in vzvišena figura, ki je bila le druga stran popolne servilnosti, je bila všeč Hitlerju, ki mu je godilo, da je ta zvesti podanik nenehno vzpodbujal njegova megalomanska ter brutalna nagnjenja in dejanja ter mu vztrajno sporočal, da Angleži sploh niso sposobni reagirati.

Razpoloženje na tem poslovilnem kosilu, med katerim je angleški ministrski predsednik prejel z zunanjega ministrstva nujno depešo, s katero so ga obvestili o Hitlerjevem »bliskovitem« zavzetju Avstrije, je v spominih opisal navzoči pronicljivi opazovalec Winston Churchill. Omizje je zaslutilo, da se je moralo zgoditi nekaj zelo neprijetnega. Zadrega je bila velika. A vidno vznemirjenemu gostitelju pretirana angleška vljudnost ni dovoljevala, da bi ob alarmantni novici takoj skočil na noge, temveč je čakal na primeren trenutek po obedu, da je lahko svoj odhod opravičil z neodložljivo državno zadevo. Razigrani in klepetavi nemški gost pa je povsem neženirano še kar ostal in se poslovil med zadnjimi.

Dan kasneje so angleški prisluškovalci ujeli telefonski pogovor med von Ribbentropom in Göringom, ki je s svojega balkona v Berlinu poročal, da pije kavo, da pojejo ptički in da je nebo jasno. Ter da se po radiu sliši navdušenje avstrijskih množic v pozdrav firerju. »Čudovito je!« je na koncu pogovora vzkliknil von Ribbentrop, saj se je zasedba očitno zgodila »v miru in z dogovorom«, če ne še bolje.

Sedem let kasneje je tožilec na procesu pred mednarodnim sodiščem v Nürnbergu prebral zapis tega pogovora, pa tudi tistega, ki je potekal dva dni pred anschlussom in ga je posnela nemška obveščevalna služba, zvesta Göringovemu ukazu, naj posname vse pomembno. Ohranjeni zapis je razkril, kako je Göring diplomatskemu posredniku zadirčno, gospodovalno in zaničljivo narekoval sestavo in dnevni red nove avstrijske vlade, v kateri je postal pravosodni minister njegov svak.

Avtor v Dnevnem redu ugotavlja, da je to, kar preseneča v tej vojni, znani kot Blitzkrieg, ko ni bilo v Avstriji mogoče zaznati niti enega strela proti zasedbi, prav neverjetna zmaga nesramnosti. Zato si je vredno zapomniti, opozarja, da svet pada na bluff. »Tudi tisti najbolj resni del sveta, najbolj rigidni in celo starokopitni, ki ne popusti niti pred zahtevami pravice in ki ga ne gane niti ljudska vstaja, se ukloni bluffu.« Morda se zato Göring in Ribbentrop, ko sta se na zatožni klopi ob poslušanju posnetka na koncu spogledala, nista mogla ubraniti smeha. Smeha sredi ruševin. Morda sta v tistem trenutku dojela, namigne pisatelj, v kakšnem očitnem nasprotju je bil tisti njun teatralni pogovor s spodobnostjo velike zgodovine in njeno predstavo o epohalnih dogodkih.

»Pa kdo so vsi ti ljudje?«

Dobrih šest mesecev po uspešnem anschlussu se je 29. septembra 1938 zgodilo še propadlo srečanje v Münchnu, kjer sta Chamberlain in Daladier ob pomoči Mussolinija, ustrahovana z zanosom nacistov na ulicah bavarske prestolnice, prepustila Hitlerju še Češkoslovaško. S fotografije, posnete tik pred sramotnim podpisom sporazuma, je mogoče sklepati, da angleški in francoski ministrski predsednik v tistem trenutku bila nista ravno ponosna. Chamberlaina so mediji takrat opisovali kot neumornega zagovornika miru, podpisu sporazuma pa so pripisali spočetje ogromnega upanja. Tudi Daladier je po radiu rojakom sporočil, da so rešili mir v Evropi, četudi naj bi po pristanku letala v Parizu, ob pogledu na navdušeno množico, zamrmral: »O, butci, če bi vedeli …«

»V tej grozni ropotarnici bede, ko so na obzorju najstrašnejši dogodki, prevladuje misteriozno spoštovanje laži … In izjave naših voditeljev bo kmalu odneslo, tako kot odnese pomladni vihar pločevinasto streho,« zapiše Vuillard na 133. strani knjige. In še prej: »Pod umazanimi capami zgodovine se skrivata hierarhija proti enakosti in red proti svobodi.«

»Pa kdo so vsi ti ljudje?« je vprašanje v naslovu zadnjega poglavja, kateremu sledi ugotovitev, da je bila druga svetovna vojna za vse industrijalce, ki so na skrivnem sestanku tistega mrzlega večera februarja 1933 podprli Hitlerja, vir nemotenega profita. Njihova podjetja so se med vojno spremenila v delovna taborišča, kjer so v nečloveških razmerah garali deportiranci iz Mauthausna, Buchenwalda, Natzweiler-Struthofa, Dachaua, Dore-Mittelbau, Ravensbrucka, Auschwitza in drugih.

Alfried Krupp, sin tistega Gustava Kruppa, ki je, ne da bi trenil z očesom, z astronomskimi vsotami podprl Hitlerja, je po vojni postal eden od stebrov skupnega evropskega trga za premog in jeklo. Leta 1958 je peščica brooklinskih judov, ki so preživeli prisilno delo v Kruppovih tovarnah, zahtevala odškodnino in dve leti so trajala mučna pogajanja z odvetniki Konzerna, da je le-ta privolil v bornih 1500 dolarjev odškodnine na osebo. Ko so se z istimi zahtevami pojavili še novi oškodovanci, se je vsota vsakič občutno znižala, dokler Konzern ni objavil, da »na žalost ni bil več v stanju plačevati prostovoljnih zneskov«. »Judje so jih preveč stali,« ironično ugotovi avtor Dnevnega reda.

In nas svari: »Ne smemo verjeti, da je vse to stvar daljne preteklosti. Ne gre za predpotopne pošasti ali kreature, ki so končale v ruševinah Berlina ali poniknile v petdesetih letih v revščini iz Rossellinijevih filmov. Vsa ta imena še vedno obstajajo. Njihova bogastva so neizmerna … Režimi jih še kar naprej odlikujejo na isti način.« A v njihovih družinskih biografijah ni nobenih omemb o članstvu prednikov v nacistični stranki, o tovarnah, ki so bile taborišča, o prisilnih delavcih ali čem podobnem.

Tako preprosto je to, nam o zgodovinskih posledicah strahot, ki nikoli ne minejo, prizadeto govori Eric Vuillard. Največje katastrofe se zgodijo z majhnimi koraki. In najbolj usodno je, če se delamo, da ne vidimo in ne razumemo nečesa, čemur bi se morali že od začetka odločno upreti.

* * *

V spominskem centru holokavsta v Parizu je še do konca meseca odprta razstava Boj za spomin, ki prikazuje življenjsko pot in poslanstvo zakoncev Beate in Sergea Klarsfelda, dveh najbolj znanih francoskih lovcev na naciste. Med drugim sta kot neustrašna aktivista zaslužna za to, da so po šestnajstih letih prizadevanj leta 1987 privedli pred francosko sodišče nacista Klausa Barbieja, znanega »lyonskega klavca«, ki se je skrival v Boliviji in ga generalska hunta nikakor ni hotela izročiti. Serge Klarsfeld, ki je na procesu proti Barbieju zastopal nekatere njegove žrtve, se je kot otrok v Nici le po srečnem naključju izognil zajetju in deportaciji, podobno kot Robert Badinter v Lyonu.

Beate Kunzel, hči vojaka nemškega Wehrmachta, in Serge Klarsfeld, čigar oče je umrl v Auschwitzu, sta se srečala leta 1960 v Parizu in še danes sta povsem prepričana, da je boj za ohranjanje zgodovinskega spomina nuja ter da se je v tem smislu treba vsak dan znova zavzemati za premik stališč javnosti in za osveščanje političnega razreda.

Sedmega novembra 1968 je v Berlinu potekal kongres krščansko-demokratske stranke CDU, na katerem je imel nastopiti tudi novi kancler Kurt Kiesinger, ki je med drugo svetovno vojno bil odgovoren za hitlerjansko radiofonsko propagando. Beate Kunzel Klarsfeld, ki si je izborila dostop do odra in politiku pred polno dvorano prisolila klofuto, je po aretaciji dejala, da je bila kot dostojna Nemka to dolžna storiti. Njeno dejanje je postalo simbolna »klofuta nemške mladine generaciji nacistov in generaciji očetov«.

»Njuna največja moč je, da nista v svojem dolgoletnem boju nikoli ločevala preteklosti in sedanjosti. Njun boj je zaveza sedanjosti, ker kaže pot za današnje bitke,« pravi Jacques Fredj, odgovorna oseba institucije, ki je pripravila razstavo o življenju in delu zakoncev Klarsfeld.

Milena Šmit, nekdanja slovenska veleposlanica