Knjige, ki me zasledujejo

Umberto Eco je v enem svojih esejev pisal o tem, kako bodo knjige preživele zaradi svoje telesnosti pa tudi zaradi vonja, ki ga v digitalnem svetu ne more biti. In kot vse kaže, se ni uštel.

Objavljeno
28. december 2019 06.00
Posodobljeno
07. januar 2020 16.59
Življenje zahteva nov prostor, v katerem so lahko stare knjige samo breme, sploh če poskušaš pisati nove. Zato jih včasih tako velikodušno podarjaš ali pa pozabljaš. Razen tistih, ki so bolj trmaste od tebe in jim dovoliš, da te spremljajo. FOTO: Jure Eržen
Esad Babačić
Esad Babačić
Že dlje časa dežuje, nisem več prepričan, kako dolgo. Zunaj stavkajo poštarji in na misel mi pride pesem: včasih si poštar, ki raznaša dež. Tako je to s poštarji in paketi, ki nikdar ne pridejo. Medtem ko položnice dežujejo v nabiralnik kar same. Za vse boš plačal, kajne, Dane, za vse boš plačal, piše na sleherni od njih. In plačuješ, ker veš, da to še zdaleč ni vse, kar boš moral plačati.In še dolgo ne bo. Plačuješ, da ne bi bil kaznovan. Neki glas iz prihodnosti ti medtem šepeče: včasih umiraš bolj počasi, ker imaš še nekaj obrokov in neplačanih položnic. In se tolažiš: vse to je rezultat novodobnega ...