Ksenija Benedetti: Ko misliš, ah, to bo šlo zlahka, ti Murphy zakuha vse mogoče

 

Kje ste bili, ko je Slovenija razglasila neodvisnost?

V brezčasnem Piranu. Takrat se nisem popolnoma zavedala teže tistih trenutkov. Sem pa dogajanje aktivno spremljala in nikoli ne bom pozabila seriozne Pavčkove odločnosti s Kongresnega trga, hrumenja Bavčarjevega odbora, protestov in JBTZ, usodnih dogodkov, premišljeno prodornih Kacinovih novinarskih konferenc in v prihodnost vpijočega Kučanovega stavka Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.
 

Kako ste torej praznovali ta dan sedemindvajset let kasneje? Kako ga vidite?

Ravno včeraj sem razmišljala o svojem odnosu do tega praznika. Če se ob obilici dela in pripravah na državne slovesnosti v tednu, dveh pred tem sploh še utegnem zavedati, da živim v svobodni in, ja, lepi državi, ki se ni zgodila kar tako. Ki ni samoumevna. In ki je zelo zelo dragocena. Je pa še ogromno izzivov pred njo, pred njenimi voditelji, politiki, njenimi intelektualci. Nekateri, vsaj tako je videti, tega dragulja ne znajo, morda ne zmorejo primerno brusiti, da bi sijal za vse ljudi vsaj približno enako. Ker ni vsem v tej lepi državi lepo. Bojim se, da je slednjih vedno več. Če moraš razmišljati, kaj boš dal otrokom jesti in ali te bodo naslednji mesec deložirali na cesto, ob tem, da delaš za minimalno plačo ali si oddelal 40 let in si v pokoju, je popolnoma jasno, da te prav nič ne briga za to državo in da jo, še več, celo sovražiš.
 

Ste volili?

Sem, seveda. O svoji izbiri sem tudi kar dolgo razmišljala. Zaman je s kavča ali za šankom vpiti na politike, če ne sprejmeš svoje odgovornosti, ki se z obkrožitvijo številke na glasovnici morda zdi drobna kaplja v reko, a več drobnih kapelj skupaj lahko ustvari oblak, strele in točo. Žal mi je le, da se za vstop v politični ring ne odloči več sposobnih, produktivnih, empatičnih, odločnih in bistrih ljudi.


 

Ko ste pred dvema mesecema v Studiu City prvič javno povedali, da se po osemnajstih letih poslavljate z mesta šefinje protokola Republike Slovenije, je to sprožilo pravo medijsko obsedenost s Ksenijo Benedetti. Zakaj ste se odločili za takšno medijsko »ofenzivo«?

Moj edini načrt je bil objaviti svojo odločitev v Studiu City. Ker je tam ravno prav zares in ravno prav sproščeno. Vse drugo so bile medijske domine. In to je pravzaprav vse zelo nepomembno. Intervjuje sem imela že prej, vseh osemnajst let. Je pa res, da je morda kakšen medijski radar zaznal moje kolumne v Primorskih novicah, ki so, kot so mi rekli, menda med najbolj branimi na spletu Primorskih novic.

Verjetno je za vašo dodatno medijsko izpostavljenost »kriva« tudi poroka z igralcem Borisom Cavazzo?

Morda. A midva res iskreno nimava potrebe po razpredanju najine zveze in najinega odnosa v medijih, čeprav bo ob tem stavku kdo nejeverno dvignil obrv ali obe. Neštetokrat sva se z »ne, hvala« zahvalila za prošnje. Skupaj sva, po tehtnem premisleku, v petih letih dala le tri intervjuje, in to novinarkam, ki jim zaupava. Živiva svojevrstno partnerstvo, lepo obdobje je to za naju, in želiva si predvsem ustvarjalnega miru.
 

Spomnim se, kako je takratni predsednik Republike Slovenije Milan Kučan v uvodu vaše knjige Protokol: simfonija forme zapisal, da je protokol ogledalo države, Boris Cavazza ga je že takrat primerjal s teatrom. Ste bolj igralka ali režiserka?

Raje bi rekla, da sem hkrati scenografka in igralka. Režiserji so drugi. Oblečem se v kostum, ki ga v zasebnem življenju ne bi nosila, stopim na oder, ki ga v zasebnem življenju ni, v scenografiji, ki je v veliki meri določena vnaprej in jo sooblikujem s svojim timom. Odigram vlogo, ki jo po protokolu od mene pričakujejo, hkrati pa pričakujem, da bodo svoje vloge po začrtanih pravilih odigrali tudi vsi drugi. A pri vsaki dobri predstavi dober režiser igralcem dovoli malo improvizacije. V tem je čar.
 

Od izida vaše avdioknjige je minilo pol leta, spremljala jo je neverjetna medijska pozornost. Malokdo je imel na predstavitvi svoje knjige toliko eminentnih gostov kot vi takrat v Unionski dvorani, od predsednika vlade, nekdanjega predsednika, ministra za kulturo ...

Najbolj eminentni gostje na predstavitvi so bili zame predvsem bralci te zvočne knjige: Jožica Avbelj, Vojko Belšak, Sebastian in Boris Cavazza, Ivan Lotrič, Boštjan Romih, Ajda Smrekar, Marcel Stefančič, jr., Lotos Šparovec, Darja Zgonc, Milena Zupančič. Razveselila sem se pa vseh, ki so prišli.
 

Zakaj ste se odločili za zvočno knjigo?

Izključno zato, ker so k meni s predlogom prišli nadobudni fantje iz Audiobooka in me v trenutku prepričali. Želeli so knjigo posneti takoj, a sem jim rekla, da če se česa lotim, se lotim temeljito in na način, ki si ga kot avtorica knjige želim. Želela sem si namreč, da bi tekst knjige brali ljudje, ki so mi na različne načine blizu.


 

Koliko časa boste potrebovali, da se boste poslovili od te pisarne, kjer se je najverjetneje nabralo za kar nekaj debelih knjig spominov. Pišete?

Spominov je res za ocean. Če bom pa to zvezla v novo knjigo, bomo še videli. Zdaj še ni čas za to. Če bo izšla, to zagotovo ne bo knjiga po protokolu. Ravno te dni se mi po mislih podijo stavki, zgodbe, anekdote. Od pisarne sem se pa že na pol poslovila. Selim se v drug prostor, zelo blizu ljubljanskega doma, ki sem mu – z opremljanjem – že podarila del duše.

Kaj je torej prihranjeno za spomine in česa ne poveste v medijih, bi pa lahko povedali za Sobotno prilogo?

(Nasmeh.) No, izvolite: zasadila sem seme za nov avion pri dr. Drnovšku.
 

Za falcona?

Tako. Ko je konec leta 2000 dr. Drnovšek znova postal predsednik vlade, so me najprej hoteli takoj razrešiti, a jih je dr. Drnovšek ustavil. Razlogov za to je bilo več, a sem jih izvedela kasneje. Povabil me je k sebi na pogovor na štiri oči. Bila sem dokaj prestrašena, ker se je o njem slišalo vse mogoče. Ko sem stopila k njemu v pisarno, sem takoj nič kaj protokolarno bleknila: »Gospod predsednik, jaz imam totalno tremo pred vami.« Nasmehnil se je in rekel: »Zakaj pa? Saj vas ne bom pojedel!« In trema je izginila. Nadaljevala sva pogovor o mojem delu v teh petih mesecih na mestu šefinje protokola in med drugim sem izjavila: »Gospod predsednik, ne glede na to, kako se boste odločili v zvezi z mano, vam polagam na srce, da kupite nov avion. Tale utrujeni learjet lahko res vsak trenutek konča na odpadu železa, kak potnik v njem pa na pokopališču.« Kako je šla zgodba naprej, je znano, žal mi je, da je falcon doživel tako usodo, da so se ga vsi otepali in nihče dolgo ni imel poguma, da bi ga uporabljal, če ga je že država nabavila. In žal mi je, da se javnost po eni strani zapiči v porabo javnega denarja na mestih, ki štrlijo na prvo žogo, kot so recimo avtomobil, obleka, pisarna, po drugi strani pa so slepi za odtekanje kupov denarja na projektih, o katerih se veliko premalo ali sploh ne govori.


 

V intervjujih omenjate ključne ločnice vaše profesionalne poti v politiki. Princesa Sajako, kraljica Elizabeta, Vladimir Putin, predsedovanje Svetu Evropske unije leta 2008, vrh Bush-Putin, vrh EU-ZDA, srečanje 16 predsednikov srednjeevropskih držav …

Da, to so ti ključni projekti. Res pa je, da sem vsak obisk delala skrbno in profesionalno. Murphy kuka izza vsakega vogala, in ko misliš, ah, to bo šlo zlahka, ti zakuha vse mogoče.
 

Za osebo z diplomo iz muzikologije in podiplomskim študijem MBA je precej nenavadno, da ste bili čez noč »vrženi« v državni protokol, kot ste se izrazili.

V trenutku, ko sem sprejela povabilo, sem se seveda znašla v zame popolnoma novem svetu. Preden sem vstopila v to pisarno, sem si izborila en teden prostosti med enim in drugim delodajalcem. Odpeljala sem se v neki manjši avtokamp v Istri, se obložila s knjigami in vladnim sklepom o določitvi protokolarnih pravil ter preštudirala razpoložljivo gradivo.

Kaj vas je najbolj spravilo iz tira?

Spomnim se, kako sem prvi dan prišla v službo ob pol osmih, ob devetih pa se je že zgodila prva ceremonija: predaja akreditivnega pisma novoimenovanega madžarskega veleposlanika predsedniku Republike Slovenije. V tisti uri pred tem sem šla s sodelavko skozi vse ključne točke protokola, tako kot na vaji pred premiero: najprej sprejemam novega veleposlanika pri avtomobilu, nato greva skozi kordon častne straže ... In čez nekaj minut je šlo že zares (nasmešek). Takrat sem tudi prvič v živo srečala predsednika Republike Slovenije, gospoda Milana Kučana. Pred tem se nama ni uspelo niti predstaviti, to ni bil najbolj protokolaren začetek sodelovanja. Spomnim se, da mi je nato kar med hojo dal roko in rekel: »Aha, vi ste torej nova šefinja protokola?« Sodelavka, ki me je pripravila na tisti prvi nastop, je bila gospa Simona Dimic. To je bil začetek, ki ga ne bom nikoli pozabila.

Kdaj se je torej zgodila tista znamenita žareča rumena obleka?

Uf, tista rumena obleka je naredila vihar v malem kozarcu (smeh). A v resnici je bila obleka oker barve, tudi na fotografijah znotraj prostorov v protokolarnem objektu Brdo je bila umirjene oker barve, a takoj ko smo stopili na sonce, je dobesedno zažarela, na kameri pa še bolj ... Pa še tista grozna frizura (smeh). To je bila takrat druga novica na dnevniku Pop TV, kjer so opravili neke vrste anketo o tem. Večina me je vzela v bran, gospa Štefka Kučan, tudi gospod Ivo Vajgl in gospod Ignac Golob, če se prav spomnim, neka stilistka pa si me je privoščila. In imela je prav. Danes se temu skoraj nostalgično nasmehnem in si mislim: če so mediji v tem dogodku našli »napako« le v barvi moje obleke, je to izvrstno. A te »napake« kasneje nisem več ponovila.

Alenka Bratušek ni imela takšne sreče s salonarji in krilom v leopardjem vzorcu. Kot da se je večina medijskega pisanja vrtela okrog njene obleke na obisku v Rimu. Tudi v svetu velja za zelo »narobe«, če si kot premierka privoščiš nekoliko drznejše kombinacije?

Meni se zdi ta pretirani poudarek na oblačenju nekoga baročno nepomembno opletanje. Dajte no. Včasih sem prav slabe volje, ker javnost ob obiskih pogosto najbolj zanima, kaj so gostje jedli, kaj so dobili za darilo in kako so bili oblečeni. Veliko manj je vprašanj o tem, kaj je kak obisk dejansko prinesel dobrega za ljudi. In ne le: ugotovili smo, da imata državi prijateljske odnose, ki jih bosta gojili še naprej. In?

Sicer pa: vsakdo ima svoj stil, in to je tudi zaželeno. Kot šefinja protokola Republike Slovenije sem zelo odprta. Spomnim pa se, da sem Alenki Bratušek, ko sva vstopali v letalo za Rim, rekla: »Predsednica, za srečanje z italijanskim premierom se nameravaš še preobleči, ne?« [z mag. Alenko Bratušek se osebno poznata od leta 2000, bili sta skupaj v ekipi za pripravo in izvedbo predsedovanja Slovenije svetu Evropske unije]. In je odvrnila: »Ne.« In potem sem dodala: »Saj se zavedaš, kaj bo glavna novica obiska?« Povedala je, da se zaveda, a da se ji vzorec krila, predvsem za Italijo, ki je zibelka mode, ne zdi nekaj, česar bi se morala sramovati. To zgodbo izjemoma opisujem zato, ker je Alenka najin pogovor opisala v svoji novi biografiji.
Po mojem prepričanju je bil medijski odziv na njeno obleko pretiran. O garderobi za obisk pri papežu Frančišku sva se pogovorili že nekaj časa pred obiskom. Z njim se je srečala v elegantnem črnem kostimu in obveznem klobučku s pajčolanom.

In vendar je, ne le pri nas, vedno na udaru kritik ženska garderoba, redko je kdo od politikov doživel tak medijski pogrom zaradi »napačne kravate«. Najbrž ste se v teh osemnajstih letih večkrat vprašali, zakaj so določeni ljudje magnet za medijske napade in zakaj nekaterim stvari oproščajo ali spregledajo?

Na to vprašanje bi morali imeti odgovor vi, novinarji. Jaz velikokrat samo gledam, berem in se čudim, od kod, zakaj, kakšen je namen teh napadov. Zakaj se nekomu zdi bolj bistveno to, kakšen vzorec blaga nekdo nosi, kot tisto, kar določena oseba pove in naredi. Res je, da smo ženske bolj izpostavljene kritikam kot moški. To je dejstvo. Verjetno tudi zato, ker so pravila oblačenja za ženske veliko bolj svobodna. A tudi predsednika Republike Slovenije so že okrcali, ko je šel na pot in prišel – neposredno s poti – v hotel oblečen v kavbojke in majico. Takrat sem ga vzela v bran. Pa še to: ko so predstavniki grške Sirize kot voditelji začeli hoditi na sestanke v Bruselj v oblekah brez kravate, so me poklicali z Večera in vprašali za mnenje. Prepričani so bili, da se bom zgražala. A če bi si oni nadeli kravato, bi s tem zanikali svoja politična sporočila. Ne morete tako ozko gledati na pravila. Saj ne hodijo zanemarjeni, še vedno nosijo obleko in srajco, le kravate si ne nadenejo. Z razlogom. Tudi tu je forma na neki način sporočilo vsebine.

Verjetno ste edina šefinja protokola, o kateri vemo, da ima tetovažo.

Verjetno res, a moj tatu je, ko opravljam svoje delo, vedno zakrit. Ker še nismo tako daleč, da bi ga ljudje sprejeli kot nekaj običajnega, in bi zagotovo bila deležna skeptičnih pogledov. Ker imamo do takih drobnih »posebnosti« žal še vedno predsodke.

V časih instagrama bi lahko tudi ta tatu spremenili sebi v prid. Šefinja protokola Republike Slovenije s tatujem. Dobra zgodba.

Eh. To me ne zanima. Pri družabnih medijih nikoli ne veš. Če je bila že barva obleke takrat takšna stvar, kaj bi se šele zgodilo, če bi kamera na kakšnem sprejemu ujela moj tatu. Še vedno sem ista Ksenija, šefinja protokola, z istimi referencami, istimi uspehi ali neuspehi, vendar se takim izzivanjem raje izognem. Nima smisla, da bi iz nebistvene reči naredili bistveno. Podobno je na drugih področjih. Ko je borka za pravice žensk Elizabeth Smith Miller leta 1851 prva oblekla hlače, in to kockaste, so jo vsi obsojali. Brez njene drzne geste danes ženske morda še vedno ne bi smele nositi hlač.

Brez Coco Chanel bi bile morda še vedno v steznikih in krilih do gležnjev.

Mogoče. Prej ali slej se najde oseba, ki zazna duha časa in povzroči spremembe, ki so tako ali tako edina stalnica v življenju.

 

Vrniva se h ključnim postajam vaše kariere. Če je bil obisk japonske princese Sajako vaš prvi veliki debi, kaj je bil za vas vrhunec?

Vrhuncev je bilo več in že prej sva jih opisali. Obisk princese Sajako mi izvabi nasmeh, na prvem velikem državniškem dogodku mi je namreč spodrsnilo, in to dobesedno (nasmešek). Ko smo princeso Sajako s takratnim zunanjim ministrom gospodom Lojzetom Peterletom peljali v galerijo na razstavo, je deževalo in marmornata tla v galeriji so bila mokra in predvsem zelo spolzka. Spodrsnilo mi je in pristala sem na tleh. Princesa in zunanji minister sta mi pomagala na noge in me zaskrbljeno vprašala, ali sem v redu.

Druga nerodnost se je zgodila nedavno, v državnem zboru. Po končanem srečanju predsednika državnega zbora z gostom sem ju vodila proti izhodu in visoka peta se mi je zataknila v najbrž edino režo v državnem zboru, kot bi jo »naciljala«. Čevelj je ostal v reži, ker se peta nikakor ni hotela iztakniti; treba se je bilo hitro rešiti. Sklonila sem se, sezula čevelj in ga z roko potegnila iz primeža. Predsednik državnega zbora in gost sta obstala, si ogledovala situacijo, na koncu sem skomignila z rameni in vsi smo se malce nasmehnili.

Zveni kot zgodba o emancipirani Pepelki. Kako to, da vam nihče ni pomagal natakniti čevlja?

Ker v tisti situaciji to ne bi bilo primerno. Sama sem rešila zagato. Hitro, brez panike in drame.

Vaša odgovorna naloga je tudi določitev sedežnega reda, ki ni vedno nujno določen s protokolom. Predstavljam si, da je bil prav sedežni red na srečanju Bush-Putin stvar dolgotrajnih priprav?

Obstajajo pravila, ki se pri pripravi sedežnih redov večinoma upoštevajo. Eno takih prednostnih pravil je senioriteta, tisti, ki je dlje časa na določenem položaju enakega ranga, ima prednost. Na podlagi tega pravila je bil takrat narejen načrt, kdo prvi pride, kdo pride zadnji, kdo prvi odide, kdo drugi odide, kako izobesiti zastave, kako pripraviti sedežni red. Pravila so v takšnih primerih zelo pomembna, da ni prerekanja, nihče ne dviguje roke in se ne pritožuje, ker vedo, da je osnova pravilo, in ne kdo ali kaj je komu bolj všeč. Če pravila vzameš kot pripomoček, ti lahko zelo pomagajo.

Kdo od naših politikov je sedel najbližje Putinu, kdo najbližje Bushu?

Tudi sedežni red je narejen po določenih formulah, to pravilo pa je mogoče tu in tam prekršiti, če so za to praktični razlogi. Tudi na državnih proslavah je sedežni red pomemben. Velikokrat prejmem telefonski klic, v katerem me kdo ogorčeno sprašuje, zakaj je nekdo sedel eno vrsto pred njim, ko pa bi moral vendarle po položaju sedeti višje in pred njim (nasmešek). Še nikoli me ni nihče klical, da bi mi sporočil, da bi moral on sedeti v drugi in ne prvi vrsti (nasmešek).

 

Vodja kabineta predsednika republike Alja Brglez je dejala, da je ena od vaših izjemnih kvalitet v tem, da se v osemnajstih letih niste nikomur zamerili, kar je svojevrsten čudež. Kako si to razlagate?

Nisem prepričana, da se nisem nikomur zamerila. Verjetno so mi zamerili vsi, ki so bili prepričani, da morajo sedeti v prvi ali drugi vrsti, so pa sedeli v tretji. Mislim pa, da sem znala večinoma jasno povedati, zakaj sem se tako odločila. Protokolarna pravila so v tem primeru zelo uporabna. Seveda so se včasih pričakovanja razlikovala od mojih predlogov. A nikoli nisem z nikomer potegnila zaradi politike ali navijanja. Gledala sem s perspektive, kaj je najbolj prav za državo.

Včasih se znajdeš med dvema ognjema, ko sta obe strani prepričani, da imata prav, in ne popustita niti za ped. Enkrat je bilo tako hudo, da sem prvič resno razmišljala o odpovedi z mesta šefinje protokola tik pred pomembnim dogodkom. A dan pred dogodkom je vsaka od vpletenih strani malce popustila in so se končno vsi strinjali, da je kompromis, ki sem ga predlagala že pred dvema mesecema, dejansko objektivno najboljši, in vse se je dobro končalo.

Pred dvema letoma, ko je predsednik Rusije Vladimir Putin prišel na delovni obisk, ste imeli verjetno večjo svobodo pri sedežnem redu na večerji. Verjetno ste prejeli precej klicev tistih, ki bi si želeli sedeti čim bliže svetovnemu voditelju?

Te želje so v takšnih primerih velike. Zelo velike. In veliko jih je. Zanimivo in zgovorno je, da za protokolarne večerje za predstavnike nekaterih drugih, recimo temu, manjših in manj vplivnih držav ni tako velikega zanimanja; zgodi se tudi, da za določene obiske na svečanem obedu ne moremo zbrati dovolj ljudi, ki bi sicer po službeni dolžnosti morali priti.

Prvi v Sloveniji ste vstopili v Air Force One in rusko predsedniško letalo. Kako ste izpilili umetnost neformalnih pogovorov z velikimi državniki?

Nikoli nisem imela težav z navezovanjem stikov. Verjetno ima pri tem kaj opraviti moj mediteranski duh. S predsednikom Putinom sva se prvič pogovarjala že leta 2001, ko sva morala skupaj prehoditi dolg hodnik, in to pomeni kar nekaj skupnega časa, ki ga je bilo treba zapolniti z neobvezujočim pogovorom, a ne o vremenu, tišina pa se mi je vedno zdela premalo gostoljubna. Pred obiskom sem izvedela, da predsednik Putin rad smuča, in med to hodniško hojo sem se pohvalila, da imamo v Sloveniji odlična smučišča ... Ta tema ga je zanimala in potem sva do konca hodnika klepetala o slovenskih smučiščih (nasmešek).

Zahteven je bil tudi Putinov drugi obisk, ko je prišel v Slovenijo kot predsednik vlade Ruske federacije na povabilo predsednika slovenske vlade gospoda Boruta Pahorja. Po večerji na Brdu sta se nepričakovano odločila, da bosta šla v Ljubljano. Ad hoc. Predstavniki slovenskih in ruskih varnostnih služb se s tem niso strinjali, a predsednika sta vztrajala, in tako smo šli v Ljubljano. To je seveda sprožilo vihar za protokol in varnostne službe. A izpeljali smo skoraj nemogoče: odšli smo v Ljubljano, v mestno hišo, ki so jo za nas odklenili pozno zvečer. Spomnim se sodelavca protokola Mestne občine Ljubljana, ki je pridivjal v službo ves krmežljav in v kavbojkah, bilo je pozno zvečer in fant je bil že v postelji. Prišel je seveda tudi župan in skupaj smo se sprehodili po Stari Ljubljani.

Putina ste gostili kar trikrat, Georgea Busha dvakrat. Kakšen vtis je na vas naredil Bush?

Vedno profesionalno opravljam svoje delo. Na visoke goste se primerno pripravim, predvsem pa nanje ne gledam s političnimi ali kakšnimi drugačnimi predznaki. Ne dovolim si predsodkov ali vnaprejšnjih prepričanj. Gotovo so mi glede političnih prepričanj, poti in dejanj ter pri človeškem stiku nekateri bližje kot drugi, a o tem ne morem govoriti in tega si tudi ne dovolim pokazati. Lahko povem, da je bilo s predsednikom Bushem prijetno klepetati. Z njim sem morala prehoditi pot od Hotela Brdo do gradu, in to je veliko več kot po dolgem hodniku … Spomnim se, da mi je eden od predstavnikov ameriške spremljevalne delegacije, ki je pripravljal obisk, kasneje dejal, da on nikoli ni imel take priložnosti za klepet s predsednikom in da ni prepričan, ali ga predsednik sploh pozna.

Kateri politični voditelj vam je kot človek ostal v posebnem spominu?

Na to bo pa težko odgovoriti. Tudi zato, ker po teh kratkih, površnih stikih, ki sem jih imela s svetovnimi voditelji, ne moreš ravno oceniti osebnosti. Ne nazadnje so vsi »igralci«, ki se zavedajo pravil protokola. Lahko pa rečem, da me je zelo prepričal nekdanji španski kralj. Na njem je nekaj dostojanstvenega, a hkrati toplega, odprtega za sočloveka. Všeč so mi državniki, ki vidijo dlje od njihovih sogovornikov in gostiteljev, ki vidijo tudi male velike ljudi. Ki pred odhodom stopijo z rdeče preproge nekaj metrov stran, da bi se zahvalili varnostnikom, šoferjem, kuharjem, protokolašem. Male geste, pogledi … Besede včasih sploh niso potrebne.

Ste imeli v teh osemnajstih letih priložnost opazovati, kako se spremeni osebnost tistih, ki pridejo na visok politični položaj?

Malokdo je imun proti temu. V mojem službenem okolju je še posebej zanimivo opazovati, kako se spreminja odnos nekaterih do sočloveka, potem ko prevzamejo določen položaj, in nato po odhodu s teh tako imenovanih višjih položajev. Mnogi dobijo, jaz ji rečem kar »višinsko bolezen«, ki se je največkrat sploh ne zavedajo. Pa s tem ne mislim samo na najvišje funkcije.

Škoda, ker ne morete govoriti o konkretnih imenih. Ne morete niti reči, kako komentirate izid volitev ali kako ste doživeli Janeza Janšo kot premiera, sploh takrat, ko je Slovenija predsedovala svetu Evropske unije?

Takrat je bil gospod Janez Janša predsednik slovenske vlade in to je bil na neki način njegov projekt. O našem predsedovanju se po Evropski uniji še danes govori. Verjetno je eden izmed razlogov tudi v tem, da je imela takrat večina evropske politične elite majhna pričakovanja glede Slovenije. Ta smo – kar se tiče organizacije – zagotovo visoko presegli. Z gospodom Janezom Janšo in vsemi drugimi predsedniki sem dobro sodelovala, o človeški plati pa ne morem govoriti. Nikoli pa se nisem vtikala v politiko. Protokol mora nujno ostati nevtralen, sicer to ni več protokol.

Čeprav se politiki kot šefinja protokola težko izognete. Zaposlila vas je Bajukova desnosredinska vlada, vaša javna podoba svobodne, samostojne ženske pa implicira bolj leve vrednote?

Politično se nočem opredeljevati, pri nekaterih zadevah bolj verjamem desnim, drugič levim, tretjič tudi ekstremno levim, ekstremno desnim nikoli. V svojem bistvu sem socialdemokrat. Ne v smislu slovenskih političnih strank, ampak v smislu splošne svetovne oznake socialdemokracije. Res je, da sem se pred mnogimi leti, leta 1993, pridružila stranki SDS, zaradi česar so mi nekateri takoj prilepili nalepko, ki mi je šla precej na živce. Nikoli nisem bila aktivna in sem se kasneje tudi umaknila.

Ko sem bila zaposlena v Avditoriju Portorož, je moja nekdanja direktorica po odhodu v pokoj hotela, da bi prevzela vodenje Avditorija. To se ni zgodilo iz političnih razlogov. Posegla je tedanja LDS in »uredila«, da je vodenje prevzela članica LDS, ki je prihajala iz drugačnega okolja. Nekdo iz LDS je takrat prišel k meni in rekel: »Ksenija, ni treba, da izstopiš iz SDS, dovolj je, da pošlješ na LDS prošnjo, da ti pošljejo njihov program. Pa bomo poskrbeli, da postaneš direktorica.« Takrat se mi je vse to zagabilo, tega seveda nisem naredila. Takrat se mi je ta zgodba zdela zelo krivična. Danes sem jim pravzaprav hvaležna, ker je zaradi tega moja karierna pot zavila drugam in z nekaterimi člani nekdanjega LDS sem v prav dobrih odnosih. Celo s tistimi, ki so takrat poskrbeli, da nisem bila imenovana na direktorsko mesto.

Ravno tako se dobro razumem z nekaterimi iz drugih strank. Vedno gledam izključno na človeka, na njegove vrednote in dejanja, ne pa njegove pripadnosti stranki.

 

Predstavljam si, da imata s predsednikom Republike Slovenije Borutom Pahorjem po vseh teh letih zelo tesen, naj rečem raje utečen odnos?

S predsednikom Pahorjem sva skupaj že od njegovega nastopa mandata na mestu predsednika državnega zbora, kar pomeni, da imava dolgo skupno delovno pot, od začetka moje kariere na mestu šefinje protokola.

Ali poleg svojih svetovalcev upošteva tudi vaše sugestije?

Vsak predsednik ima svoj stil vodenja. Tudi predsednik Borut Pahor ima svoj stil, ki je v določeni meri del njegove osebnosti. Kadar je treba, se o določeni stvari pogovoriva, njegova vrata so vedno odprta. Posluša naše predloge, a na koncu je odločitev v njegovih rokah.

Nikakor pa ne morete predvideti njegovih izjav, kot je »To mi deli, miška«?

Ne. In včasih se z njegovo odločitvijo ne strinjam. Včasih se pa strinjam kasneje. Ko smo sprejem z vojaškimi častmi za tuje šefe držav prenesli izpred predsedniške palače na Erjavčevi ulici na Kongresni trg, sem imela veliko zadržkov in pomislekov. A izkazalo se je, da je imel prav. Na Kongresnem trgu je ta sprejem veliko bolj primeren kot na Erjavčevi ulici.

 

Kako ste doživeli obisk v Vatikanu? In srečanje s papežem Frančiškom?

Rokovanje z njim je bilo posebno doživetje, ki ga ne znam opisati z besedami. Podobno poseben občutek sem doživela na Japonskem, na obisku pri japonskem cesarju. Veličastno, a hkrati preprosto, skoraj minimalistično. Očaral me je njihov minimalistični zenovski vrt.

Ste religiozni?

Ne pripadam nobenemu verskemu prepričanju. To ni zame. Bi se pa zlagala, če bi rekla, da ne verjamem, da ne obstaja nič onstran naših čutnih zaznav. Verjetno bi se lahko označila za agnostika. Verjamem v določeno silo, ki je onstran poznanega. In v to, da ni vse naključje.

Boste pogrešali srečanja z visokimi državnimi predstavniki?

Niti slučajno. Nimam političnih ali kraljevskih ikon. Moja navdušenja so drugje. Srečevala se bom z drugimi ljudmi in tega si tudi želim. Veselim se časa za ustvarjanje, ki ga zdaj nimam. Pogrešala pa bom sodelavce. To zagotovo.

Sedete še kaj za klavir?

Zelo redko. Morda bom od oktobra imela več časa tudi za tovrstne užitke. Moja mama mi večkrat reče, da pogreša zvok pianina …

Kdaj ste glasbo začutili v sebi, tako zares? Je bilo to takrat, ko sta s sošolcem na koprski gimnaziji, s pokojnim dr. Andrejem Marušičem, osnovala bend Bela čokolada, vi na klaviaturah, on vokal in kitara?

Ne, ne, glasbo sem prvič začutila, ko mi je oče na razglašenem klavirju zaigral Na planincah. Stara sem bila pet let. Potem je šla moja ljubezen samo še strmo navzgor.

Kakšno glasbo sta preigravala z dr. Marušičem?

Nekakšen new wave je to bil. Lepi časi.

Ravno ta nasprotja vam verjetno pomagajo, da ste tako dolgo zdržali na tem položaju in ste tako dobri v tem?

Mogoče. Temu bi lahko rekli bipolarnost ali harmonija dveh in več sozvočij. Tako kot imam rada različne glasbene zvrsti, od klasike do jazza in rocka, imam različne ljubezni tudi na drugih področjih. In tako kot imam rada Jacquesa Préverta, imam rada tudi Vlada Kreslina, Petrarco, Prešerna, Pavčka, B. A. Novaka, Šalamuna in Boba Dylana. Ali Rembrandta, Groharja in slikarja Šalamuna.

Vaša strast do lepega in fotografije se kaže tudi na vašem profilu na facebooku, na instagramu ... Celo medijsko bolj izpostavljene javne osebe nimajo toliko sledilcev kot vi. Kako si to razlagate? Obvladate »mreženje«, »pridobivanje všečkov«?

Ah, kje pa. S tem se sploh ne ukvarjam. Večina objav se zgodi po navdihu, spontano, a vseeno s premislekom. S kakšnim skritim ali manj skritim sporočilom, ali pa kar tako. Res uživam v dobri fotografiji. V trenutku, ki ga srečam, ujamem in zamrznem v fotografiji. Ki me kasneje spomni na čustva, vonje in doživetja tistega trenutka.

Marca lani ste imeli razstavo fotografij v galeriji Fotografija z Aldom Kumarjem, Jakovom Brdarjem, Matejo Dimnik …

Veliko ljudi me je nagovarjalo, naj imam svojo razstavo fotografij, no, nekdo je predlagal skupinsko in to sem zagrabila, povabila še tri ustvarjalce telefonske fotografije in – voilà – kustosinja in fotografinja Barbara Čeferin je bila takoj za. Hotela sem, da gre izkupiček od prodanih fotografij v dobrodelne namene, gospa Čeferin je predlagala projekt Slojenčki. Skoraj mimogrede smo s prodajo zbrali 6000 evrov. To sem doživljala kar močno, zdelo se mi je res lepo, da se je z neko mojo mimobežno idejo zbralo nekaj sredstev za dober namen (pomolči).

Najbrž mi ne boste verjeli, ampak to mi je pomenilo več kot katerakoli stvar v karieri. Tudi ta razstava je pomaknila moje misli v smer, da je prišel trenutek, da stopim korak drugam. Do zdaj sem delala za državo in kljub temu, da smo država ljudje, želim od zdaj naprej delati za ljudi kot posameznike. Po vsem, kar sem doživela, po kilometrih izkušenj, želim ljudi skozi protokolarna pravila učiti spoštovanja. To zdaj čutim kot svoje poslanstvo.

Kdaj se bodo odprla vrata Akademije za poslovni protokol?

Hočete natančen datum? Sedemnajstega januarja 2019 (nasmešek). Res se veselim začetka moje Akademije za poslovni protokol, vesela sem, da so se povabilu za sodelovanje odzvali Vlado Sekirnik, Elen Batista Štader, Slavko Bobovnik in Boris Cavazza ter da šolanje pripravljam z bodočimi sodelavci pedagoške fakultete Univerze na Primorskem in s podpornikom Gospodarsko zbornico Slovenije.

V eni od kolumen sem zapisala stavek, da si ne želim končati kariere kot Novecento iz Bariccovega romana, ki se je na barki rodil, bil na barki vse življenje pianist, nikoli ni stopil na kopno, in ko je prišel čas, da gre barka v razrez, ni zmogel prehoda na kopno in se je zato odločil, da se bo z barko potopil tudi sam. Raje bi bila kot Groharjev Sejalec, ki seje svoje znanje in izkušnje povsod, kjer si to želijo.