V nadaljevanju preberite:

Koliko ur bi torej moral našteti šele jaz, kadar mi pisanje ne steče ali pa se samo nabira v meni kot kakšna preteča poplava, ki še ni dosegla kritične točke. In po vseh teh naporih bi moral za nameček iskati še fantomskega založnika, ki bi mi plačal pripadajoči honorar. Kar je spet slaba šala ali nemara podlaga za kakšno satirično predlogo. Ker takšen založnik pri nas seveda ne obstaja oziroma nima toliko denarja.

Da ne govorimo o tem, kakšen hec bi šele bil, če bi knjigo enkrat za spremembo izdal v samozaložbi in bi za plačilo terjal samega sebe. Ali pa od samega sebe zahteval nadomestilo za malico, potne stroške, celo regres. To bi šele bil hec. Kako že skandirajo na nogometnih stadionih: mi se samo šalimo, mi se samo šalimo!