Ko zaspiš manj neumen, kot si se zbudil

Pisatelji in njihova dela niso le dobra priložnost za bolj zanimive pogovore ob diplomatskih kosilih in večerjah, temveč so lahko tudi najbolj naravni zavezniki za poglabljanje medsebojnih odnosov.

Objavljeno
13. april 2019 06.00
Posodobljeno
13. april 2019 06.00
Honoré de Balzac FOTO: Wikipedija
Milena Šmit
Milena Šmit
V Braziliji je junija po koledarju zima. To pomeni, da v glavnem mestu Brasilii že mesec ali dva ni več dežja, pravo sušno obdobje, po katerem je znana, pa še ni pokazalo svojih najbolj porumenelih zob. Tako so noči in jutra prijetno hladni in celo domačini ugasnejo umetno hlajenje, dnevi pa so približno takšni, kot so junija ponavadi tudi pri nas, se pravi prelestno zgodnjepoletni.

Na takšen lep dan v drugi polovici junija 2013 se nas je deseterica zbrala opoldne na vrtu pri francoskem veleposlaniku. Razlog srečanja je predstavljal odhod enega od kolegov iz diplomatske skupnosti na novo delovno mesto vodje veleposlaništva v Iranu in francoski kolega mu je priredil poslovilo kosilo. Razpoloženje je bilo odlično, lepo pogrnjena ovalna miza v belem odprtem paviljonu sredi živega travnatega zelenila dobro zalivanega vrta je delovala razigrano, kot radostni obet bolj sproščenega druženja ob obedu.

Tiste dni so v Brasilii na povsem obnovljenem nogometnem stadionu Mané Garrincha – za katerega so mnogi že napovedovali, da bo kljub temu, da je za prenovitev šlo rekordno veliko denarja, kmalu doživel usodo »belega slona«, sinonima za zgrešeno investicijo – potekala tekmovanja za svetovni nogometni pokal konfederacij. Za domačine je bil to nekakšen preizkus in predhodnica še bolj pomembnega dogodka, svetovnega prvenstva, natanko čez eno leto. Zato je bil tudi naš začetni klepet ob stoječem aperitivu namenjen predvsem temu dogajanju, ki je odmevalo v Braziliji in v svetu. Dotaknili smo se tudi barvitega protesta Indijancev, ki so za več dni prispeli iz federalnih držav v prestolnico in znova od zvezne vlade zahtevali, naj se resno loti davno obljubljene uradne razmejitve zemljišč, ki bo preprečila divje in nasilne zasedbe, ki čedalje bolj ogrožajo njihov obstoj.

»Za katerega Balzaca pa gre?« je hitro vprašal eden od mladeničev, pri čemer je iz njegove intonacije bilo mogoče razbrati, da ne bi bil presenečen, če bi v resnici šlo za kakšen proizvod ali za blagovno znamko, recimo švicarski Nestlé.


Z družbeno napetostjo v državi sprejema je bil povezan tudi incident, ki se je zgodil tik pred začetkom uvodne nogometne tekme in je nelagodno napovedoval, da bodo v brazilski notranji politiki lahko sledili še bolj turbulentni časi. Ko je na otvoritveni slovesnosti s častne tribune, obkrožena s tujimi državniki in drugimi visokimi gosti, hotela spregovoriti brazilska predsednica Dilma Rousseff in v skladu z običaji oznaniti začetek prvenstva, jo je publika takoj divje izžvižgala. Tedanji predsednik Fife Joseph Blatter jo je sicer hotel vzeti v bran, a sta tudi njega po začetnem stavku »kje pa je tukaj ferplej?« neusmiljeno utišala topot in oglušujoče piskanje s prenapolnjenih tribun. S tem namreč brazilsko ljudstvo običajno svojim voditeljem in politikom na najbolj nacionalno soglasni športni prireditvi nedvoumno pokaže, da so z njimi in njihovo politiko trenutno zelo nezadovoljni. Tovrstno neprijetno državljansko sporočilo je na začetku panameriških športnih iger v Riu de Janeiru leta 2007 moral požreti celo najbolj popularni predsedniški tribun Lula. In prav zaradi tega se je brazilska predsednica naslednje leto odločila, da na začetku svetovnega prvenstva 2014 raje sploh ne bo govorila.

Ko smo potem sedli za mizo, se je beseda ob predjedi začela vrteti okrog Irana in tedanje vroče geopolitične situacije na Bližnjem in Srednjem vzhodu. Uradna Brazilija je od samega začetka in vseskozi dosledno in odločno nasprotovala kakršnim koli vojaškim intervencijam v Libiji in kasneje v Siriji, prepričana, da se iz tega lahko razvije le velika in dolgoročna katastrofa.

Med pogovorom o tem delu sveta se je bilo skoraj nemogoče izogniti epizodi, ki je dobila epilog nekaj let prej, leta 2010. Po večletnih neuspešnih poskusih mednarodne skupnosti je Braziliji in Turčiji v pogajanjih z Iranom uspelo doseči vsebino sporazuma o ustavitvi iranskega jedrskega programa, ki pa so ga potem »dale na hladno« ZDA, čeravno so se na začetku strinjale z brazilsko-turško iniciativo. Razplet je bil precej frustrirajoč za brazilsko državo in njeno diplomacijo, ki si je za svojo prvo devizo v zunanji politiki zadala sledenje dosledni miroljubnosti v besedah in dejanjih. S proaktivno vlogo pri doseganju sporazuma z Iranom je skupaj s Turčijo, eno od svojih strateških partneric, dobila priložnost, da bi se, skladno s svojo opredelitvijo za visoko in dejavno zunanjo politiko in za svet brez nuklearne grožnje, uveljavila kot pomembni konstruktivni dejavnik na svetovni multilateralni sceni. Diplomatski poraz je sicer stoično prenesla in ostala še naprej zvesta svojim zunanjepolitičnim prioritetam nejedrske sile.


Umetni raj


Ob glavni jedi sta prišla na vrsto mednarodni terorizem in verski fanatizem. Gostitelj je na začetku omenil, da včasih pozabljamo, da korenine tega sodobnega fenomena segajo globoko nazaj v stoletja. Dejal je, da je o tem pred časom bral izredno zanimivo knjigo o samotnem in maščevalnem poglavarju, ki je na visoki gori sekto asasinov vzgajal v neustrašno vojsko. Njegovi mladi verniki so radi šli v smrt, saj so obljubo raja dobili v pokušino že v tuzemskem življenju.

image
Vladimir Bartol FOTO: Wikipedija


Bolj ko je razpredal, bolj mi je bilo jasno, da govori o Bartolovem Alamutu. »In ker so mladi fanatični bojevniki prepričani, da bodo v raju spet našli lepotice, v katere so se nesmrtno zaljubili takrat, ko so jih, drogirane, z zavezanimi očmi po skrivni poti pripeljali v umetni raj, se smrti niso bali, temveč so prav hrepeneli po njej,« sem v trenutku, ko je govornik predahnil, povzela nadaljevanje njegove pripovedi. Da, seveda poznam roman o sekti izmailcev iz 11. stoletja, ki ga je tik pred drugo svetovno vojno napisal slovenski pisatelj Vladimir Bartol iz Trsta.

Omizje je z zanimanjem prisluhnilo, o kateri knjigi, ki je izzvala takšno živahno izmenjavo, je govora. Na koncu sem na posetnice napisala naslov knjige in pisateljevo ime, zato da bodo lahko tisti, ki jih zanima, poiskali prevod v njihovem jeziku. Obžalovala sem, da Alamut še ni preveden v brazilščino oziroma da prevoda v portugalščino še niso priredili v ta jezik, kakor je to običajno za literarna dela v portugalščini, ki jih, adaptirane, potem izdajo založbe v tej južnoameriški državi. Prepričana sem, da bi v Braziliji – kjer žive številni ljudje iz držav Bližnjega in Srednjega vzhoda in kjer je ogromno sirskih priseljencev, migrantov libanonskih korenin in njihovih potomcev pa je celo več kot v Libanonu – ta intrigantni zgodovinski roman našel številne hvaležne bralce.

Po kosilu me je francoski kolega malo zadržal v pogovoru, med katerim je še enkrat izrazil svoje nepričakovano odkritje, da je Alamut delo slovenskega avtorja. Bilo mu je kar malce nerodno, da si tega ni zapomnil takrat, ko je prebral knjigo, a sedaj gotovo ne bo pozabil. »No, vidiš,« sem ga hotela malce vzpodbuditi po tem, ko sem izkoristila priložnost in mu predstavila še zamejskega pisatelja Borisa Pahorja, pa tudi Srečka Kosovela, avtorja Integralov, in njegovo vizijo Evrope, »očitno boš to noč šel spat malo manj neumen, kakor imate navado reči pri vas.« Da bi ublažila učinek na prvo žogo malce preveč nevljudne tolažbe, sem dodala, da mu bom takoj razložila, kje sem jo pobrala. Sredi popoldneva razkošno osončene brazilske zime sem se namreč nenadoma spomnila na dogodek, ki se mi je pripetil nekaj let prej v Parizu, na turobni deževni večer konec oktobra, ko je bil na koledarju nacionalni praznik Turčije.


Skrivališče pred upniki


Predstavništvo te države je v imenitnem šestnajstem okrožju, v predelu Passy, ki je v 19. stoletju bilo še podeželje, kjer so na terasastem terenu gojili vinsko trto. In ta značilna topografska lega obstaja še dandanes, čeprav je sledi preteklih stoletij na videz povsem prekrila gosta urbana struktura. Posest turškega predstavništva je na dnu nekdanje vinogradniške vzpetine in proti hribu jo obdaja visoki zid, vzdolž katerega teče ozek prehod – uličica, široka kakšna dva metra. Ta »impasse« je na drugi strani ukleščen s še višjo škarpo, na vrhu katere je vrt z majhnim muzejem, imenovan Balzacova hiša, ki je bila nekdaj pisateljevo prebivališče in skrivališče pred upniki. In po tej slepi in temni pešpoti – bližnjici sem tistega mrzlega in deževnega večera, ko je vsak najraje čim prej na toplem doma, hodila v spremstvu dveh varnostnikov. Pridružila sta se mi na začetku prehoda, kjer je stražila mala četica, ki ji je bilo treba pokazati vabilo na sprejem. »Pospremila vas bova do konca prehoda,« sta mi prijazno uradno povedala. Najprej smo hodili molče in vljudno pazili, da se v tesnem tulcu ne bi zadevali drug ob drugega, poglavitno oviro pri tem je predstavljal moj široki dežnik.

Urbana soteska, o kateri je govora, je dolga morda kakšnih dvesto metrov. Bili smo edini pasanti, z nasprotnega konca ni bilo videti nobene silhuete. Približno na sredini poti sem dvignila dežnik in se ozrla navzgor po škarpi na levi strani ter vprašala moja spremljevalca, ali morda vesta, da je skoraj navpično nad nami Maison de Balzac. »Za katerega Balzaca pa gre?« je hitro vprašal eden od mladeničev, pri čemer je iz njegove intonacije bilo mogoče razbrati, da ne bi bil presenečen, če bi v resnici šlo za kakšen proizvod ali za blagovno znamko, recimo švicarski Nestlé.

»Gre za vašega slavnega pisatelja,« sem mu odgovorila. »Aja, je še živ?« je vprašal drugi. »Ne, umrl je pred več kot stopetdesetimi leti. Človeška komedija je naslov njegove zbirke romanov. Vama to ničesar ne pove?« sem ju malce preizkušala. Potem se je enemu od njiju posvetilo: »Aja, seveda, Balzac, Honoré de Balzac!« Bingo! Našli smo skupno temo, ki nam je razsvetlila temni, tesni in mokri stoletni prehod. Povedala sem jima, da je hiša, ki je sicer kljub stegovanju vratov nismo mogli opaziti, že nekaj časa mestni muzej, kjer je med drugim mogoče videti Balzacovo pisalno mizo in pero ter črnilnik, pa tudi knjige, časopise in številne karikature iz njegovega časa. Pa tudi to sem rekla, da je z roba njenega vrta mogoče gledati naravnost navzdol tudi na streho turškega veleposlaništva. In že smo prispeli na konec soseske, kjer sta me galantno predala drugemu paru varnostnikov, ki me je nato pospremil čisto do vhoda v turško predstavništvo. Ob slovesu je eden od njiju smeje vzkliknil: »Najlepša hvala, gospa, ker ste me podučili o Balzacovi hiši. To noč bom zaspal manj neumen!«

Tudi midva s francoskim kolegom sva se nasmejala, ko sem mu opisala pripetljaj in frazo, ki jo je izrekel mladi francoski varnostnik, saj se mi je skupaj z vso scenografijo tistega turobnega jesenskega večera neizbrisno vtisnila v spomin. In strinjala sva se, da so pisatelji in njihova dela ne le dobra priložnost za bolj zanimive pogovore ob diplomatskih kosilih in večerjah, temveč da so lahko tudi najbolj naravni zavezniki za poglabljanje medsebojnih odnosov.

Škoda, da takrat francoskemu kolegu nisem mogla povedati tudi presenetljive misli, ki jo je kot spoznanje v povezavi z Alamutom izrekel slavist dr. Miran Hladnik, saj sem jo prebrala šele pred nedavnim: »Dobroti verjame svet samo tedaj, kadar izhaja iz moči, kadar pa se dičijo z njo šibki, ji ne verjame nihče.« Res me zanima, kaj bi porekel na to.

Milena Šmit, nekdanja veleposlanica