Končno bomo videli vsak svojega boga

Ali verjamemo v obstoj virusa ali ne, ni stvar osebnih preferenc in vzgoje vsakega posameznika, temveč znanja, zdravega razuma in elementarnega zaupanja v znanost.

Objavljeno
21. marec 2020 06.00
Posodobljeno
21. marec 2020 06.00
Pariz v času koronavirusa FOTO: AFP
Bi bilo videti boga dovolj, da bi verjeli? Kaj bi se zgodilo, če bi ga lahko videli? Bi to odpravilo dvome o obstoju vsemogočnega in združilo človeštvo v eno veliko verujočo družino? Kako dolgo bi slehernik moral gledati boga, da bi se prepričal o njegovem obstoju? Bi se moral z bogom pogovarjati? Bi mu drugi ljudje verjeli? In potem ko je boga videl, kako lahko vemo, da se ne bo njegov um poigral z njim in ga pahnil v nove dvome?

Vsa našteta vprašanja so uvod v razmeroma dolgo razlago ene od verskih skupnosti, zakaj boga ne vidimo, zakaj je prav, da ga ne vidimo, in zakaj je prav, da kljub temu verjamemo v njegov obstoj. Ali verjamemo vanj ali ne, je stvar osebnih preferenc in vzgoje vsakega posameznika. Načeloma posameznikova vera ali nevera v nevidnega vsemogočneža ne vpliva bistveno na kakovost življenja ljudi v okolju vernika ali ateista, če sta prvi in drugi bila doma deležna kolikor toliko spodobne vzgoje, da nista postala preveč goreča vsiljevalca svojih stališč drugim.

Bi bilo videti virus dovolj, da bi verjeli, da obstaja? Kaj bi se zgodilo, če bi ga lahko videli s prostim očesom? Bi to odpravilo dvome o obstoju malega škodljivca in združilo človeštvo v veliko verujočo družino? Kako dolgo bi skeptični slehernik moral gledati virus, da bi se prepričal o njegovem obstoju? Bi se moral z virusom pogovarjati? Bi mu drugi ljudje verjeli? In potem ko bi virus videl, kako vemo, da se njegov um ne bi poigral in ga pahnil v nove dvome?

Ali verjamemo v obstoj virusa ali ne, ni stvar osebnih preferenc in vzgoje vsakega posameznika, temveč znanja, zdravega razuma in elementarnega zaupanja v znanost. V nasprotju z vero v boga posameznikova vera ali nevera v obstoj virusa lahko močno, tudi tragično, vpliva na kakovost življenja ljudi v okolju tistega, ki dvomi o obstoju malega uničevalca. Čeprav se je o njegovem obstoju mogoče prepričati že s pogledom skozi mikroskop, se – sodeč po prizorih nekaterih sprehajališč v Ljubljani prejšnji teden – zdi, da nejeverni tomaži bolj verjamejo v boga kot v virus.

image
Steklena skulptura Koronavirus covid-19 britanskega umetnika Luka Jerrama FOTO: AFP


Da se veri ne izključujeta, med drugim dokazuje že uradna spletna stran Slovenske škofovske konference, na kateri prevladujejo vsebine v povezavi z boleznijo covid-19. Odpoved maš, preusmeritev verskih obredov na televizijske in radijske kanale, duhovne spodbude vernikom, sporočila starostnikom, molitev za zdravje v času epidemije in najpogostejša vprašanja in odgovori za katoličane o epidemiji – to so le nekatere vsebine z naslovne spletne strani katoliska-cerkev.si.

Prejšnji petek je sočasno s katoliško cerkvijo tudi srbska pravoslavna cerkev objavila poziv vernikom, naj ne poljubljajo križa, ikon in rok duhovnikom. Po videnem se zdi, da so se navodila dosti bolje prijela katolikov kot pravoslavcev; nekateri so namreč vpričo kamer poljubljali cerkvena vrata in se potem v kamero še iskreno razburjali, da oni pa že nimajo koronavirusa. Torej vera v vsemogočnega kreatorja ne gre nujno z roko v roki z vero v obstoj malega uničevalca.

Medtem ko opazujemo, kako nekateri ljudje težko sprejemajo razmeroma preprosta navodila za (samo)zaščito pred širjenjem okužbe z novim koronavirusom, se pogosto zastavi vprašanje, od kod ljudem tolikšno nezaupanje v navodila države. Morda je razlog banalen in tiči v elementarnem nezaupanju v državo, ki smo ga, tudi nekateri mediji, dolga leta povsem nekritično sejali med ljudi. Zlajnane parole v slogu: »država nima kaj iskati v gospodarstvu«, »zasebno šolstvo je boljše od javnega«, »javno zdravstvo je zanič in samo golta denar«, »javna televizija je nepotrebna« in podobne mantre so se v nekaj dneh zdravstvene krize razblinile kot milni mehurček.

Ob delavcih v (samo)izolaciji je gospodarstvo v veliki meri že obstalo. Nihče, niti največji neoliberalci in najbolj goreči nasprotniki državnega vmešavanja, ne dvomi več, da mora država tem podjetjem po najboljši moči pomagati prebroditi krizo. Solidarnost je iz skorajda prepovedane napol psovke s komunističnim prizvokom čez noč postala zaželena vrlina tudi pri včerajšnjih vernikih prostega trga in gospodarstva brez države. Prepad med lastniki kapitala in proletariatom nikoli ni bil manjši, kot je zdaj. Tako delodajalcem kot delavcem je kristalno jasno, da je podjetjem treba pomagati preživeti. Zgolj mikroskopsko majhen virus smo potrebovali, da smo končno dojeli, kako zelo potrebujemo drug drugega in kako tesno smo povezani med seboj.

Starši doma šolajočih se otrok smo zelo kmalu dojeli, da učitelj ne more biti vsak. Ko vidim, ob kako pozni uri nam učiteljice in učitelji pošiljajo navodila za šolsko delo po elektronski pošti, se mi učiteljska plača nenadoma ne zdi več darilo z neba. Ko ob skoraj vsakem svežnju šolske snovi berem tople spremne besede, v katerih ne manjka pristne skrbi za dobro učencev, mi postane toplo pri srcu. Močno dvomim, da bi bil moj otrok na zasebni šoli lahko deležen bolj tople in pristne obravnave, kot je je deležen na javni šoli. Koliko znanja bodo otroci od šole odnesli, pa je zagotovo bistveno manj odvisno od lastnika šole kot od prizadevnosti vsakega posameznega otroka in učitelja.

Povsem razumljivo je tudi, da so kritike na račun zdravstva čez noč izginile brez sledu. »Vemo, da kdo od nas lahko tudi umre« – tak je naslov v sredo objavljenega članka, v katerem Tina Bregant, predstavnica mladih zdravnikov, govori o vladnem odloku za izredno prerazporeditev približno 2000 zdravnikov brez licence. Zdravnike z diplomami, ki so bili do zdaj bodisi pripravniki, sekundariji in specializanti za določeno medicinsko stroko, so z izobraževanj vrnili k matičnim delodajalcem, da bodo lahko nadomestili izčrpane zdravnike pri delu z okuženimi pacienti. Zdravniki, do včeraj v očeh marsikoga vzvišeni in bogati napol bogovi, danes v obupnih razmerah delajo kot na fronti.

image
Starši doma šolajočih se otrok smo zelo kmalu dojeli, da učitelj ne more biti vsak. Ko vidim, ob kako pozni uri nam učiteljice in učitelji pošiljajo navodila za šolsko delo po elektronski pošti, se mi učiteljska plača nenadoma ne zdi več darilo z neba. Ko ob skoraj vsakem svežnju šolske snovi berem tople spremne besede, v katerih ne manjka pristne skrbi za dobro učencev, mi postane toplo pri srcu. FOTO: AFP


Podobno kot vernikom bog nam vsem, vernikom in nevernikom, virus daje brutalne lekcije iz skromnosti. Ustavil nas je in zaradi strahu prisilil, da se umirimo, zadihamo in razmislimo, kaj je v življenju zares pomembno. Skrb za družino nas je zadržala znotraj domov. Za starega soseda smo pripravljeni oditi 20 kilometrov daleč v trgovino, v skrbi za dobro bolj ali manj bližnjega sočloveka smo pripravljeni stopiti na drugo stran ceste, ko nam gre kdo naproti. Zaradi prizorov iz Italije, ki jo je virus tako tragično prizadel, smo dojeli, kako minljivi smo. Države, bogate velesile, ki so se še pred nekaj meseci brezbrižno pozibavale na robu trgovinske vojne, si morajo danes pomagati z znanjem, opremo, materialom in ljudmi, da bomo vsi skupaj sploh preživeli.

»Če ne bi bilo korone, verjetno nikoli ne bi dojeli, kako zelo invazivna vrsta je človeški rod in kako malo potrebuje narava, da si opomore od nas – tam, kjer nas začasno ni. Upam, da bo ta kriza na človeški rod delovala vzgojno, da bomo malo manj ošabni, ko bomo dojeli, da je narava nad nas spustila eno najmanjših bitij in pojavov iz svojega bogatega arzenala – da nas temeljito stisne za jajca,« je o superiornosti virusa nad človekom razmišljal črnogorski pomorec in umetnik Antonije Pušić, ki ga ljubitelji glasbe poznamo pod umetniškim imenom Rambo Amadeus. »Poglejte naravo, kako zlahka shaja brez nas. Brez trume ljudi, gliserjev, križark, invazije ljudi, ki prihajajo občudovat lepoto in jo hkrati onesnažujejo. Če me je kdaj prevzel kak religiozen občutek, je to zdaj, ko gledam, kako se je voda v kanalu očistila v manj kot mesecu dni, in je pravzaprav narava ta, ki ima odlike božanskega.«

Preberite še:
Tesnoba nevednosti


Vsi, ki smo bili rojeni in smo odraščali v družinah z juga priseljenih delavcev, smo vajeni vzgoje, ki je daleč od permisivne. To je bila prvinska vzgoja, v kateri so bile grožnje z batinami sestavni del osnovne starševske komunikacije z otroki. Ena od pogostejših groženj mojih staršev je bila: »Boš že videl svojega boga!« (Vidjet ćeš ti boga svoga!) Vsakič, ko sem slišal to zagonetno grožnjo, sem se moral močno zadrževati, da nisem bruhnil v smeh. Spomnil sem se, da brez očal komaj vidim na šolsko tablo, po batinah pa naj bi videl še tisto, česar ni mogoče videti? Boga ni mogoče videti, virus pa, z mikroskopom, seveda. Kaj če je virus v resnici bog? Kaj če so vse korenite družbene spremembe, ki virusu še utegnejo slediti, božja beseda? A priznam, da mi je bilo lažje pri srcu, ko mi je bila grožnja, da bom videl boga, še smešna.