Kraj, kjer se je dve stoletji in pol razvijala vrhunska medicina, tudi naša, slovenska

Potovati v preteklost z avtorico več kot 60 zgodovinskih knjig s področja medicine po Dunaju je pravo razkošje.
Objavljeno
05. maj 2018 06.00
Posodobljeno
05. maj 2018 12.39
Profesorica ljubljanske medicinske fakultete Zvonka Zupanič Slavec. FOTO: Milena Zupanič/
Milena Zupanič
Milena Zupanič
Zvonka Zupanič Slavec je zdravnica, ki se je posvetila zgodovini medicine. Je tudi avtorica monografije z naslovom Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, ki je pred kratkim izšla pri Slovenski matici. Z njo in skupino študentov bodočih zdravnikov smo obiskali medicinski Dunaj.

Dragi študentje, pred vami je stolp norcev! Tako je povedala profesorica ljubljanske medicinske fakultete Zvonka Zupanič Slavec in z roko pokazala nekam naprej. Njene besede bi lahko bile v teh prelomnih časih slovenske medicine simbolne, a niso bile. Še hip in pridemo pred Narrenturm, znamenito okroglo gradnjo cesarja Jožefa II. iz leta 1784. Za 150 slovenskih študentov medicine in novinarsko ekipo se je pričela zgodovinska pot po medicinskem Dunaju.

»Smo v osrčju nekdanjega bolnišničnega mesta. Tukaj se je skozi dve stoletji in pol razvijala vrhunska medicina svojega časa, ki je bila tudi naša, slovenska medicina,« je profesorica zgodovine medicine postavila jasen okvir nadaljnje poti.

Pred nami so stari dunajski špital iz leta 1693, ki so ga dogradili in preuredili v kompleks splošne in učne bolnišnice leta 1784, vojno-medicinska akademija Josephinum iz leta 1785 in že omenjeni Narrenturm, v prevodu Stolp norcev, prva stavba v Evropi, namenjena psihiatričnim bolnikom. Tri simbolne ustanove, v 18. stoletju znanilke nove dobe terezijansko-jožefinskih zdravstvenih reform v veliki Habsburški monarhiji, katere del je bila tudi današnja Slovenija. Le lučaj stran stoji nova (1974), sodobna dunajska univerzitetna bolnišnica AKH, v kateri zdravijo najtežje bolnike in izobražujejo študente medicine danes.
 

Potovati v preteklost


Potovati v preteklost z avtorico več kot 60 zgodovinskih knjig s področja medicine, sprehajati se po poteh, kjer zgodovina še živi, kjer so nekdanje bolnišnice odlično ohranjene, čeprav v njih ni več bolnikov, kjer varujejo spomin na vrhunske dosežke zdravnikov in drugih znanstvenikov, kjer najdemo edinstveno evropsko zbirko voščenih anatomskih skulptur, na katerih so se učili številni evropski, med njimi tudi slovenski zdravniki, je pravo razkošje. Zvonka Zupanič Slavec je zdravnica, ki se je posvetila zgodovini medicine že pred tremi desetletji. Je tudi avtorica monografije Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, ki je izšla pred kratkim pri Slovenski matici. Tudi to je bil razlog, da smo skupaj z njo obiskali medicinski Dunaj.

Ko smo tisto sončno pomladno jutro s Sensengasse, peš le dobrih dvajset minut oddaljene od Štefanove katedrale, zavili po poti med drevesi, nismo prišli do klasične bolnišnice, kot smo je navajeni v Ljubljani ali katerem drugem slovenskem mestu, temveč v razprostranjeni park s številnimi bolnišničnimi zgradbami. Kakšen standard so imeli tukajšnji bolniki v 18. stoletju!
 

Parki in fontane za dobro počutje bolnikov


Bolnik naj bi se v bolnišnici ne le zdravil, ampak tudi dobro počutil, kar samo po sebi zdravi. Namenili so mu veliko prostora, okoli bolnišnic so zasadili mogočna drevesa – predvsem rdeče kostanje –, zgradili fontane s pomirjujočim žuborenjem vode, klopi v senci drevoredov, vse z namenom, da dobi bolnik upanje in zaupanje v ozdravitev. Notranje moči v človeku so najmočnejše. Človekovo življenje je postalo v razsvetljenstvu veliko vredno. Arhitekti so očitno mislili tudi na zaposlene, saj so dvo- in trinadstropne stavbe imele dvigala na škripec, tako da zaposlenim ni bilo treba nositi težkih bremen v zgornja nadstropja. Skrb za človeka je videti na vsakem koraku. »Medicina je bila takrat dostopna le bogatim,« spomni Zvonka Zupanič Slavec.

V špitalu ali po naše ubožnici so bolnike sicer oskrbovali in jim lajšali bolečine, a jih niso zdravili. Zdravstvena reforma je ob koncu 18. stoletja špitale nadomestila z bolnišnicami. Cesar Jožef II. se je osebno zavzel za gradnjo. »Ko je obiskal Pariz, je videl, da ležijo tam po trije bolniki v eni postelji. Odločil se je, da bo na Dunaju boljši standard. Zgraditi je dal bolnišnico, v kateri je bilo kar 2000 postelj in je lahko imel vsak bolnik svojo posteljo,« pripoveduje Zvonka Zupanič Slavec o skrbi vladarja za svoje ljudi.

Ali so se v teh bolnišnicah zdravili tudi bolniki iz Kranjske in drugih slovenskih dežel? Zagotovo, a le najpremožnejši, odgovarja, predvsem pa so se na Dunaju izšolali prvi zdravniki slovenskega rodu, nekateri prav znameniti. »Veličina človeštva je v tem, da se spominja svojih predhodnikov in se od njih uči,« pravi zgodovinarka. In prav to, spoštovanje in spomin na predhodnike, začutiš v starem bolnišničnem parkovnem kompleksu na Dunaju na vsakem koraku.

Zgodovina medicine je po besedah Zvonke Zupanič Slavec zgodovina človeške skrbi za soljudi, pomoči bolnemu človeku, vzbujanja upanja in zaupanja trpečih, ki so jih pestile številne bolezni. Je pa tudi zgodovina tavanja človekovega duha v prostoru in času, iskanja, ki je bilo nenehno tesno povezano s splošnimi družbenimi razmerami in ekonomskim razvojem. Pomemben razvojni trenutek za medicino je bilo eksperimentiranje. Dokler to ni bilo dovoljeno, je bila medicina bolj ko ne filozofska disciplina, v srednjem veku zaprta med (moške) samostanske zidove, njene skrivnosti, torej znanje, pa skrbno varovane pred neposvečenimi. Morda eno redkih medicinskih znanj, ki so ga od nekdaj imele v rokah ženske, je bilo znanje o porajanju ter zeliščih s kontraceptivnimi in abortivnimi lastnostmi.
 

Znanje žensk iz roda v rod


»Ženske, imenovali so jih babice, so skrbele za rodnost v družinah. Poznale so naravne kontraceptive in abortive in tako so imele družine v srednjem veku v večini le tri do pet otrok. Sredi 14. stoletja, ko je velika epidemija črnih koz in kuge pobila dobro tretjino evropskih prebivalcev, je nastopila velika demografska kriza. Ni bilo več dovolj tlačanov za delo in ne davkoplačevalcev za Cerkev, zato je bilo treba povečati rodnost. S knjigo Malleus maleficarum, po slovensko Čarovniško kladivo, ki sta jo napisala nemška inkvizitorja, so obsodili na čarovništvo vse ženske, ki so poskušale vplivati na rodnost, preganjali pa so tudi homoseksualnost in sodomijo. V naslednjih sto letih so v Evropi v čarovniških procesih obsodili težko ocenljivo število predvsem žensk, nad 200.000. Znanje o naravni kontracepciji, ki so ga zeliščarice prenašale iz roda v rod, se je s tem izgubilo. Rodnost se je zvišala, ženske pa so nato rojevale, kolikor je bog dal – tudi deset in več otrok,« pripoveduje profesorica. To je še stoletja kasneje krojilo usodo žensk.

»Poglejte tale vratca,« pokaže pri vhodu v četrto od devetih velikih bolnišničnih dvorišč. »Razsvetljenstvo je dalo ženskam možnost, da otroka, ki ga niso želele, skrivoma oddajo pred ta vrata. Lahko pa je nezakonska nosečnica v bolnišnici tudi rodila, a če ni imela denarja za plačilo prispevka, je morala privoliti v učenje študentov medicine.« Trpko glede na današnji standard, ko je kontracepcija široko dostopna vsem, in blagodejno za razmere 18. stoletja, ko znanje o spočetju in rojevanju ni bilo razširjeno. Ob teh vratcih smo izvedeli za eno pomembnejših velikih spoznanj v medicini: o pomenu umivanja rok za preprečevanje poporodne mrzlice. Danes si je težko predstavljati, česa vse še pred pičlimi 200 leti človeštvo ni vedelo.
 

Umivanje rok – veliko spoznanje medicine


»Na Dunaju sta bili dve porodnišnici: klinična, torej učna za medicinsko fakulteto, in navadna. Smrtnost dojenčkov in porodnic je bila v tistem času zelo visoka. V klinični porodnišnici je bilo več smrti kot v navadni. Po dolgotrajnem opazovanju in zapisovanju so ugotovili, da umirajo predvsem matere, h katerim prihajajo zdravniki in študenti, ki so se pred tem učili na truplih. Dolgo si niso znali pojasniti tega dejstva. Domnevali so, da pride do okužbe morda zaradi umazanih rok. Misel se je izkazala za pravilno. Ko so si zdravniki in študenti začeli umivati roke s klorovim apnom, matere niso več tako pogosto umirale. Študijo o umivanju rok je leta 1847 objavil madžarski zdravnik Ignaz Philip Semmelweis, ki je deloval na dunajski medicinski fakulteti v času, ko je tam izvajal reformo dunajske medicinske šole naš zdravnik Fran Vilijem Lipič, Slovenec. Kot predstojnik interne klinike je zasedal eno najvidnejših mest med našimi eminentnimi zdravniki na Dunaju,« pojasni Zvonka Zupanič Slavec.

Medicinska šola, danes bi rekli fakulteta, je bila del znamenite dunajske univerze Alma Mater Rudolfina Windabonensis. V starih bolnišnicah je zdaj univerzitetni kampus za humanistične študije – tukaj domuje 19 fakultet s 93.000 študenti. Medicine ni več v sklopu univerze, ker se je leta 2004 odcepila in deluje kot medicinska univerza. Vse do konca prve svetovne vojne, ko smo leta 1919 dobili tudi v Ljubljani medicinsko fakulteto, sta bili dunajska univerza in njena medicinska fakulteta za Slovence velikega pomena. V času Ilirskih provinc pa smo leta 1810 s tako imenovano Centralno šolo dobili prvo medicinsko fakulteto, a je reokupacija avstrijskih oblasti že leta 1813 preprečila diplome prve generacije slušateljev.
 

Znameniti slovenski zdravniki


»Majhni narodi, ki niso imeli samostojnih univerz, so študirali tam, kjer so te bile najbližje fakultete. Dunaj je predstavljal prvo nemško univerzitetno središče blizu današnje Slovenije in posledično je bil tudi mesto, kamor so hodili stoletja študirat naši intelektualci nasploh, ne samo zdravniki. Kar 600 let skupnega življenja nam je zapustilo skupne korenine, kulturo, ki jo doživljamo na Dunaju, čutimo kot lastno kulturo, saj smo v njo vlagali vsa ta stoletja, vsak slovenski tlačan, kmet, davkoplačevalec je bil vpleten v ta davčni sistem. Dunajska medicinska šola je bila predvsem v letih 1860–1930 najuglednejša v svetu in zdravniki so lahko tu pridobivali res odlično znanje.«

»Skozi zgodovino je bilo na Dunaju nekaj izjemnih zdravnikov slovenskega rodu. Najznamenitejši je bil Andrej Perlah iz Svečine pri Mariboru, ki je bil večkratni rektor dunajske univerze in dekan medicinske fakultete; bil je zdravnik, matematik, astronom in astrolog. Živel je na prelomu iz 15. v 16. stoletje. Njegova spominska plošča je vgrajena v cerkvi sv. Štefana. Med časovno oddaljenimi imeni je treba omeniti Marka Gerbeca iz Šentvida pri Stični; bil je zdravnik, humanist in znanstveni pisec na prelomu iz 17. v 18. stoletje. Znamenit je bil tudi Mark Anton Plenčič iz Solkana pri Gorici, predhodnik mikrobiologije in nauka o živih povzročiteljih nalezljivih boleznih. Kako cenjeno je njegovo delo, kaže častni naslov profesorja na medicinski fakulteti. Cesarica Marija Terezija mu je podelila plemiški in leta 1770 še viteški naslov. Izjemno pomemben Slovenec na Dunaju je bil tudi kirurg Vinko plemeniti Kern; uvedel je nove urološke kirurške tehnike, bil ustanovitelj operacijskega inštituta in osebni kirurg cesarja Franca I., na Slovenskem pa je uvedel cepljenje proti črnim kozam. Lahko se pohvalimo še z imenom Janeza Plečnika, brata arhitekta Jožeta Plečnika; med drugim je bil asistent Nobelovega nagrajenca Karla Landsteinerja, ki je odkril krvne skupine,« pripoveduje Zvonka Zupanič Slavec med ogledovanjem znamenitosti.

Ko je [cesar Jožef II.]
obiskal Pariz, je videl, da ležijo tam po trije bolniki v eni postelji. Odločil se je, da bo na Dunaju boljši standard. Zgraditi je dal bolnišnico, v kateri je bilo kar 2000 postelj in je lahko imel vsak bolnik svojo posteljo.

 

Voščene figure potujejo le pozimi


V Josephinumu, nekoč vojnokirurški akademiji, v kateri je danes muzej, nas pričaka edinstvena zbirka 1192 voščenih skulptur delov človeškega telesa, ki jih je cesar Jožef II. naročil v Firencah. Težko jih je bilo pripeljati na Dunaj, saj je grozila velika nevarnost, da se med dolgo potjo zaradi vročine raztopijo ali kako drugače poškodujejo. Prepeljali so jih pozimi na mulah čez Alpe. S filigransko natančnostjo vsaka skulptura prikazuje zgradbo dela človeškega telesa, antropološke posebnosti, rešuje posamezne medicinske probleme tistega časa.

Takrat in še dandanes se hodijo zdravniki učit k tem čez dvesto let starim anatomskim »preparatom«, predvsem pa v sosednji Narrenturm, kjer imajo največjo zbirko prav tako voščenih »bolnih« figur konkretnih posameznikov z značilnimi znaki bolezni, za katerimi so umrli. Vse je s svojo vladarsko močjo in modrostjo omogočil cesar Jožef II., medicinski navdušenec, skupaj z materjo, cesarico Terezijo, pobudnik velikih zdravstvenih reform, ki še danes odločilno vplivajo na ustroj srednjeevropskega in slovenskega zdravstva.
 

Cesar Jožef II. potoval skozi Ljubljano


»Ko je cesar leta 1786 potoval skozi Ljubljano, je vprašal, kje imajo bolnišnico. Niso je imeli. Ukazal je, da Avguštinski samostan nasproti današnjega Figovca preuredijo v bolnišnico. Tako je Ljubljana dobila prvo bolnišnico. Imela je 12 postelj v treh oddelkih: internem, kirurškem in sifilitičnem. Sifilis je bil takrat velika zdravstvena težava.«

»Na čelu prve bolnišnice je bil pater Faustus, sicer Matevž Gradišek, homeopat. Nega pa je bila sprva v rokah redovnikov, usmiljenih bratov iz Trsta, od leta 1855 do 1948, tudi v novi ljubljanski bolnišnici ob Zaloški cesti iz leta 1895 pa je delalo že okoli 600 sester usmiljenk reda Vincencija Pavelskega. Režim jim kasneje, po drugi svetovni vojni, ni bil naklonjen in 8. marca 1948 je bil izdan ukaz, da se morajo vse redovniške negovalke v dveh urah preobleči v civilno obleko ali zapustiti slovenske bolnišnice, vzgojne in dobrodelne ustanove. Nega se je čez noč izjemno poslabšala, dokler niso usposobili dovolj civilnih sester. Tako se spreminja čas,« zanese zgodovinarko z Dunaja v Ljubljano. Kako tudi ne, ko pa je bila Ljubljana v prejšnjih časih tesno povezana z Dunajem.
 

Kaj uči zgodovina medicine?


Habsburžani se kljub svoji veličini in moči zdravstvenih reform niso lotili sami. Cesarica Marija Terezija jih je zaupala nizozemskemu zdravniku Gerardu van Swietnu. Reformo je pripravljal skoraj trideset let, šele nato je leta 1770 izšel zakon, ki je veljal seveda tudi za slovenske dežele.

»Vse spremembe potekajo počasi, vsaka je deležna odpora. Najtežje je spremeniti mentaliteto ljudi in njihove navade. Bodite vztrajni. Prepričana sem, da boste vi tisti, ki boste ustavili množično kajenje,« je profesorica spodbujala 20-letne študente prvega letnika medicine, ki bodo naslednjega pol stoletja zdravili bolnike na Slovenskem in po svetu. Deset smrti je v Sloveniji vsak dan zaradi kajenja, je poudarila, kot jih je bilo nekoč zaradi črnih koz, sifilisa in drugih nalezljivih bolezni, ki jih danes – po zaslugi medicine – ni več.

Profesorji študente medicine poučujejo in jih tudi vzgajajo. »Kot zdravniki se boste veliko odločali in se pri tem opirali na z dokazi podprta dejstva. Zdravniško delo je povezano z globokim spoštovanjem človekovega življenja od začetka do konca. Najbrž bo vašo generacijo pričakalo tudi vprašanje evtanazije. Vedno obstaja ločnica, navidezna meja, ki je zdravnik ne sme prestopiti,« je profesorica položila študentom na srce pred židovsko kapelico sredi dunajskega bolnišničnega kompleksa. H kakovosti tamkajšnje univerze in medicine so skozi stoletja pomembno prispevali Judje; leta 1938 so 2700 profesorjev, študentov in administrativnega judovskega osebja izgnali z univerze. Istega leta so porušili molilnico v bolnišničnem kompleksu, kar je bil eden pomembnih napovednikov holokavsta, v katerem je izgubilo življenje šest milijonov Judov.
 

Spet na Dunaj?


Zvonka Zupanič Slavec je pripeljala na Dunaj že petnajst zaporednih generacij slovenskih študentov medicine. Zakaj? »Zavedati se lastnih korenin in velikih del naših zdravnikov v akademskem svetu pomaga novim rodovom identificirati se z njimi, začutiti ponos, si ustvariti samospoštovanje in se pozicionirati v svetu. Številni velikani slovenskega rodu, kot sta Jožef Stefan in Fran Miklošič, ki sta tudi upodobljena pod arkadami stavbe dunajske Univerze, so na Dunaju skozi stoletja kazali bistrost slovenskega naroda. To opogumlja za naprej,« pojasni sogovornica.

Zadnja leta naši zdravniki v vse večjem številu zapuščajo Slovenijo, Avstrija je ponovno njihov priljubljen cilj. Smo pred prelomnim trenutkom? Se nam bo zgodilo, da bomo Slovenci zdravniško pomoč spet iskali na Dunaju in drugod po svetu?

»Ni prvič, da zdravniki odhajajo. Odhajali so tudi v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko je socialistični model zelo slabšalno obravnaval intelektualce. V našem prostoru je še vedno premalo medsebojnega spoštovanja, premalo pogovorov, preveč zatiranja. Proti zdravnikom je usmerjene toliko negativne energije kot nikjer drugod po svetu. To je naredilo veliko škodo za bolnike, ki potrebujejo blizu sebe svoje, zaupanja vredne zdravnike, ki govorijo naš, slovenski jezik,« sklene Zvonka Zupanič Slavec. Nadeja se, da bo Slovenija zmogla toliko moči, da ohrani vrhunsko medicino, dostopno ljudem.