Kulinarični čudež pri Kobaridu
Portret tedna: Ana Roš
Odpri galerijo
Foto Uroš Hočevar
Bleščeči dež nagrad, priznanj in poklonov za Ano Roš iz najprepoznavnejše slovenske restavracije, Hiše Franko, kar ne poneha. Najboljša ženska kuharska mojstrica lanskega leta na svetu pravi, da ne ve več, kaj ji bo cunami, kot imenuje pritisk javnosti s celotne oble, prinesel jutri. Vsekakor se ji je življenje postavilo na glavo in vsem okoli nje, ki tako ali drugače skušajo držati njen korak.
Če bi Ana zdržala in obdržala »zgolj« vlogo ene najbolj ustvarjalnih oseb v kuhinji, bi morebiti preživela kakšen dan ali dva tudi manj stresno. A potem to ne bi bila več ona – kontradiktorna do sebe, ko z odločno in mamljivo energijo privlači, a se v tem cunamiju znotraj krha in podira kot povsem običajna najstnica. Tako pa vzorno in odgovorno opravlja še vlogo aktivistke v (re)definiciji delitve vlog med spoloma in ambasadorke Slovenije, slovenske kulinarike in njej očitno nadvse ljube zgornjesoške doline. In ko se ji za vse našteto priklanjajo, mora običajno sama dodati, da je najraje – mama. Bržkone tudi s kančkom slabe vesti, ker velikokrat v 24 ur ne more spraviti še svojih najbližjih.
Toda ob koncu dneva je rezultat znan. Ano in njenega soustvarjalca sodobne različice Hiše Franko Valterja Kramarja so v torek v Bilbau, eni izmed gastronomskih prestolnic sveta, uvrstili med petdeseterico najboljših restavracij na svetu, na 48. mesto. S tem, da je Ana edina ženska chefinja med omenjeno elito. Pravzaprav se je Franko na lestvici World's 50 Best Restaurants prvič pojavil že lani z 69. mestom, a je dosežek kakopak povsem zasenčila Anina krona kuharske mojstrice. Kako to uspe človeku, ki pred dvajsetimi leti menda ni znal zavreti vode? Čeprav je njena zgodba stokrat prežvečena, svežina okusa ostaja enaka, ker si množice z njo dvigujejo samozavest v tipični pravljici, kako se lahko svet osvoji iz nič, če se le povsem preda delu. Da se vmes zgara, pregori in odkriva lesk zlatu na ne preveč lep način, pa to pravljico, ki to več ni, popopra Ana.
Njena zgodba se je že simbolično začela z ognjemetom. Rojena je namreč na zadnji dan v letu v šempetrski bolnišnici s pogledom na Gorico. Mati Katja, dopisnica Dela, oče Bojan, zdravnik, oba pritepenca v Posočje z drugih koncev Slovenije. Ker je kmalu zatem Bojan Križaj v teh krajih spustil neki virus, je Ana kakopak lep del otroštva in odraščanja preživela na smučeh. In ker se je tega lotila s svojim značajem, ji ni šlo slabo, saj je privijugala do reprezentančnega statusa. Da so njeni kodri, ki so le redko mirno obstali ob vratu, za fantovsko okolico dobili še lepši lesk. Bolj kot to pa je bilo pomembno, da se je morebiti že takrat nakazovala genialnost, ko je svojo natančnost – pikolovstvo? – izkazovala s treningom sodobnega in klasičnega plesa.
Jezikovna srednja šola ji je dala širino petih svetovnih jezikov. In podlago za študij diplomacije, ki jo je srkala na tržaški univerzi v Italiji. Iz mednarodne in diplomatske znanosti je diplomirala malo pred prelomom tisočletja, ko je Slovenija šele stopala na svojo evropsko pot. Takrat ji je menda Jožef Školč, politik iz Breginjskega kota, odprl vsa diplomatska vrata Bruslja, skozi katera bi Ana po vsem logičnem zaporedju dogodkov pač morala stopiti, toda ... Kot študentka je delala v strežbi Hiše Franko in tam spoznala svojega bodočega moža Valterja, ki je tehtnico med evropsko prestolnico in Starim selom brez boja prevesil na svojo stran. Ana je samozavestno vrgla kocko z odločitvijo, da bo diplomatsko kariero na najvišji ravni zamenjala za garaško kariero v gostilni bogu za hrbtom. Mlad par je namreč prevzel nalogo po upokojitvi Valterjevih staršev. Takoj si je nakopala precej jeze očeta Bojana, ki ni skrival razočaranja.
Ko se je čez dve leti odločila, da bo prevzela kuhinjo, je požela še plaz (lokalnega) posmeha. Kako lahko restavracija sloni na nekomu, ki ni nikoli kuhal? Kako lahko ta, ki ni nikoli kuhal, napove ponudbo na najvišji ravni, medtem ko so v dolini še dandanes osnovna ponudba pica in kalamari? Odločitev o kuharski avantgardi je prehitela prostor in čas. »V danem trenutku smo verjetno s kuhinjo želeli preveč, ljudje pa še niso bili pripravljeni na takšne izzive. Ni bilo lahko. Ana se je lovila kakšnih pet let tudi v lastnem dvomu, ali je to prav, kar počne. S pomočjo kopice prijateljev je dosegla raven, ko je njena kuhinja postala stabilna. Fascinantno je, kako je iz nič v dvajsetih letih prišla do naziva najboljše kuharice na svetu,« se spominja Valter.
Anina kuharska pot je šla zgolj strmo navkreber. Delu se je posvetila z dušo in telesom – tudi dojila je poleg loncev ter tako vzgojila Evo Klaro in Svita. Trud na temelju kuhinje s skoraj strogo lokalnimi sestavinami je prinašal rezultate, ki niso ostali neopaženi. Francosko-nemška televizija Arte je že leta 2011 posnela film o življenju in delu družine. Ogledalo si ga je več kot milijon ljudi. Hiša Franko je dobila mednarodne razsežnosti. Naslednje leto so Ano kot prvo žensko povabili v skupinico chefov v okviru okoljskega projekta Cook it raw, ki združuje najboljše svetovne mojstre kuhinje. Leta 2014 je s svojimi jedmi gostovala v Hangarju 7 v Salzburgu. Istega leta je osvojila New York v projektu Gelinaz, naslednje leto pa ji je Jeunes restaurateurs d’Europe (JRE) podelil priznanje talent leta. Pravi cunami pa se je sprožil septembra 2016, ko je internetna televizija Netflix o Ani in njeni zgodbi posnela epizodo priljubljene serije Chef’s table.
Na odru je z nagrado najboljše ženske kuharske mojstrice stala sama v soju žarometov, ljudje so stali in ploskali. Ana pa je za fasado odločne in uspešne ženske na trenutke preživljala kalvarijo – tokrat pa je čas nekoliko prehitel Ano. »Včasih sem zbežala iz restavracije,« je večkrat priznala. »Ljudje delujemo nečloveški, kadar se skrivamo in bojimo lastnih slabosti. V kuhinji nisem vpila že dve leti, še glasu nisem povzdignila. Prej sem to res počela, ker sem bila brez samozavesti in so me ljudje zlahka spravili v tako nemogoče kote, da se nisem znala odzvati drugače.« A je z nagradami sprejela tudi odgovornost v novih vlogah. Čeravno je celo kolebala, ali sploh sprejeti nagrado, ki diskriminatorno ločuje spola, jo je izkoristila, da spregovori v imenu žensk in opozori na neenakost, ki je v svetu gastronomije še vedno še kako zakoreninjena. Predvsem pa je izkoristila priložnost, da svetu predstavlja Slovenijo in njeno gastronomijo, Slovencem pa, naj bodo nanjo ponosni. Bolj ponosni kot doslej. V njenem slogu do zadnjega atoma moči, do zadnje sape.
Lani je imela 550 intervjujev!
Če bi Ana zdržala in obdržala »zgolj« vlogo ene najbolj ustvarjalnih oseb v kuhinji, bi morebiti preživela kakšen dan ali dva tudi manj stresno. A potem to ne bi bila več ona – kontradiktorna do sebe, ko z odločno in mamljivo energijo privlači, a se v tem cunamiju znotraj krha in podira kot povsem običajna najstnica. Tako pa vzorno in odgovorno opravlja še vlogo aktivistke v (re)definiciji delitve vlog med spoloma in ambasadorke Slovenije, slovenske kulinarike in njej očitno nadvse ljube zgornjesoške doline. In ko se ji za vse našteto priklanjajo, mora običajno sama dodati, da je najraje – mama. Bržkone tudi s kančkom slabe vesti, ker velikokrat v 24 ur ne more spraviti še svojih najbližjih.
Toda ob koncu dneva je rezultat znan. Ano in njenega soustvarjalca sodobne različice Hiše Franko Valterja Kramarja so v torek v Bilbau, eni izmed gastronomskih prestolnic sveta, uvrstili med petdeseterico najboljših restavracij na svetu, na 48. mesto. S tem, da je Ana edina ženska chefinja med omenjeno elito. Pravzaprav se je Franko na lestvici World's 50 Best Restaurants prvič pojavil že lani z 69. mestom, a je dosežek kakopak povsem zasenčila Anina krona kuharske mojstrice. Kako to uspe človeku, ki pred dvajsetimi leti menda ni znal zavreti vode? Čeprav je njena zgodba stokrat prežvečena, svežina okusa ostaja enaka, ker si množice z njo dvigujejo samozavest v tipični pravljici, kako se lahko svet osvoji iz nič, če se le povsem preda delu. Da se vmes zgara, pregori in odkriva lesk zlatu na ne preveč lep način, pa to pravljico, ki to več ni, popopra Ana.
Njena zgodba se je že simbolično začela z ognjemetom. Rojena je namreč na zadnji dan v letu v šempetrski bolnišnici s pogledom na Gorico. Mati Katja, dopisnica Dela, oče Bojan, zdravnik, oba pritepenca v Posočje z drugih koncev Slovenije. Ker je kmalu zatem Bojan Križaj v teh krajih spustil neki virus, je Ana kakopak lep del otroštva in odraščanja preživela na smučeh. In ker se je tega lotila s svojim značajem, ji ni šlo slabo, saj je privijugala do reprezentančnega statusa. Da so njeni kodri, ki so le redko mirno obstali ob vratu, za fantovsko okolico dobili še lepši lesk. Bolj kot to pa je bilo pomembno, da se je morebiti že takrat nakazovala genialnost, ko je svojo natančnost – pikolovstvo? – izkazovala s treningom sodobnega in klasičnega plesa.
Jezikovna srednja šola ji je dala širino petih svetovnih jezikov. In podlago za študij diplomacije, ki jo je srkala na tržaški univerzi v Italiji. Iz mednarodne in diplomatske znanosti je diplomirala malo pred prelomom tisočletja, ko je Slovenija šele stopala na svojo evropsko pot. Takrat ji je menda Jožef Školč, politik iz Breginjskega kota, odprl vsa diplomatska vrata Bruslja, skozi katera bi Ana po vsem logičnem zaporedju dogodkov pač morala stopiti, toda ... Kot študentka je delala v strežbi Hiše Franko in tam spoznala svojega bodočega moža Valterja, ki je tehtnico med evropsko prestolnico in Starim selom brez boja prevesil na svojo stran. Ana je samozavestno vrgla kocko z odločitvijo, da bo diplomatsko kariero na najvišji ravni zamenjala za garaško kariero v gostilni bogu za hrbtom. Mlad par je namreč prevzel nalogo po upokojitvi Valterjevih staršev. Takoj si je nakopala precej jeze očeta Bojana, ki ni skrival razočaranja.
Ko se je čez dve leti odločila, da bo prevzela kuhinjo, je požela še plaz (lokalnega) posmeha. Kako lahko restavracija sloni na nekomu, ki ni nikoli kuhal? Kako lahko ta, ki ni nikoli kuhal, napove ponudbo na najvišji ravni, medtem ko so v dolini še dandanes osnovna ponudba pica in kalamari? Odločitev o kuharski avantgardi je prehitela prostor in čas. »V danem trenutku smo verjetno s kuhinjo želeli preveč, ljudje pa še niso bili pripravljeni na takšne izzive. Ni bilo lahko. Ana se je lovila kakšnih pet let tudi v lastnem dvomu, ali je to prav, kar počne. S pomočjo kopice prijateljev je dosegla raven, ko je njena kuhinja postala stabilna. Fascinantno je, kako je iz nič v dvajsetih letih prišla do naziva najboljše kuharice na svetu,« se spominja Valter.
Anina kuharska pot je šla zgolj strmo navkreber. Delu se je posvetila z dušo in telesom – tudi dojila je poleg loncev ter tako vzgojila Evo Klaro in Svita. Trud na temelju kuhinje s skoraj strogo lokalnimi sestavinami je prinašal rezultate, ki niso ostali neopaženi. Francosko-nemška televizija Arte je že leta 2011 posnela film o življenju in delu družine. Ogledalo si ga je več kot milijon ljudi. Hiša Franko je dobila mednarodne razsežnosti. Naslednje leto so Ano kot prvo žensko povabili v skupinico chefov v okviru okoljskega projekta Cook it raw, ki združuje najboljše svetovne mojstre kuhinje. Leta 2014 je s svojimi jedmi gostovala v Hangarju 7 v Salzburgu. Istega leta je osvojila New York v projektu Gelinaz, naslednje leto pa ji je Jeunes restaurateurs d’Europe (JRE) podelil priznanje talent leta. Pravi cunami pa se je sprožil septembra 2016, ko je internetna televizija Netflix o Ani in njeni zgodbi posnela epizodo priljubljene serije Chef’s table.
Na odru je z nagrado najboljše ženske kuharske mojstrice stala sama v soju žarometov, ljudje so stali in ploskali. Ana pa je za fasado odločne in uspešne ženske na trenutke preživljala kalvarijo – tokrat pa je čas nekoliko prehitel Ano. »Včasih sem zbežala iz restavracije,« je večkrat priznala. »Ljudje delujemo nečloveški, kadar se skrivamo in bojimo lastnih slabosti. V kuhinji nisem vpila že dve leti, še glasu nisem povzdignila. Prej sem to res počela, ker sem bila brez samozavesti in so me ljudje zlahka spravili v tako nemogoče kote, da se nisem znala odzvati drugače.« A je z nagradami sprejela tudi odgovornost v novih vlogah. Čeravno je celo kolebala, ali sploh sprejeti nagrado, ki diskriminatorno ločuje spola, jo je izkoristila, da spregovori v imenu žensk in opozori na neenakost, ki je v svetu gastronomije še vedno še kako zakoreninjena. Predvsem pa je izkoristila priložnost, da svetu predstavlja Slovenijo in njeno gastronomijo, Slovencem pa, naj bodo nanjo ponosni. Bolj ponosni kot doslej. V njenem slogu do zadnjega atoma moči, do zadnje sape.
Lani je imela 550 intervjujev!
