Kultura molka je nasilje in sovraštvo do žensk

Minil je slavni dan nasilja proti ženskam in spet se lahko pogreznemo v molk, zarijemo glavo v pesek in uživamo v cingljanju kraguljčkov in migotanju lučk.

Objavljeno
28. december 2018 12.24
Posodobljeno
28. december 2018 12.24
FOTO Jure Eržen
Tanja Tuma
Tanja Tuma
Težko mi je pisati o tej temi, vendar moram. Nimam več izgovorov. Javni nastopi za Ženski odbor Slovenskega centra Pen Mira so zahtevni, še težje se je izpostaviti v vlogi pisateljice. Pisanje naj premika meje, v ljudeh vzbudi sočutje do drugega, partizana, domobranca, tujca in sovražnika, drugačnega. Da se pritisniti na strune človeškosti, a pred nasiljem, ki sem mu v zadnjem času pogosto priča, sem dostikrat nemočna in ostanem brez besed.

Morda bi moralo biti moje pisanje podkrepljeno s primeri nasilne govorice medsebojnega občevanja, predvsem do žensk in umetnikov. Morda bi morala napisati imena nasilnežev in njihovih žrtev, saj se v pavšalnostih izgubi srž sporočila.
Pred časom sem za Slovenski Pen pripravila javno pismo o sovražnem govoru, ki so ga kolegi iz upravnega odbora podprli, vendar anonimizirali, saj so želeli nepristransko zajeti vsak sovražni govor. Pismo je objavilo Delo in podpisali so ga ugledni predstavniki številnih nacionalnih institucij, od univerz do SAZU, ZBDS in Slovenske matice. Bila sem vesela, da se tudi veliki slovenski umi zavedajo nevarnosti razpada jezika kot sistema, katerega temeljna funkcija je povezovanje in ne delitev in razcepljenost naroda. Vseeno se mi zdi, da sem nekaj, kar tako boli, da o tem pišem romane, zamolčala in se izmuznila odgovornosti, ki mi jo nalagata prihodnost in osebna drža.

Res je kričanje volilnih parol, obljub in blatenja nasprotnika letos doseglo vrhunec, a vrhunec je doseglo tudi sovraštvo do žensk. Ne zatiskajmo si oči, ženske smo že nekaj časa v Sloveniji obravnavane ponižujoče. Gnev se je razplamtel sprva le do tistih posameznic, ki s peresom kritizirajo izmaličenost družbenih pojavov in pozivajo k humanizmu do vsakogar, tudi obrobij družbe. Nato pa se je sovraštvo razlilo prek vseh žensk. Slišale smo, da smo potencialne morilke, saj če bi se odločile za prekinitev nosečnosti, bi bil to naročeni umor. Če nas je lani presenetilo stališče, da je Simone Veil, evropska parlamentarka in francoska ministrica za zdravje, ki ji je v Franciji uspelo uzakoniti pravico do splava, največja morilka vseh časov, smo bile letos že manj presenečene nad izjavo svetega očeta. Četudi nisem pripadnica nobene vere, me je njegova izjava prizadela. Kako si lahko nekdo, ki nikoli ni in ne bo izkusil nosečnosti in materinstva, ki ne more občutiti, kaj je spočetje in rojstvo, lasti pravico do moralne sodbe v teh rečeh? Čakala sem odziv javnosti, dočakala mlakužo. Tako počasi, a zanesljivo drsimo v stanje, kjer bodo o ženskih pravicah odločali drugi. Tudi tisti, ki molčijo o pranju kriminalnega denarja in zlorabi otrok. Dvoličnost, na katero je opozoril dr. Iztok Simoniti v svojem predavanju o izvoru sovražnega govora nedavno v dvorani Slovenske matice, je neznosna.
Kultura molka je le drugo ime za nasilje nad ženskami. Udejanja se s sovražnim govorom, osebnimi napadi in umetniško izolacijo, ki potisne žensko na rob, tudi na rob eksistence.

Prav zato je tem ženskam treba dati ime in obličje, jim vrniti celotno osebnost in podobo. In prav zaradi tega me do danes, ko to objavljam, stiska krivda, da sem doslej molčala. Simona Semenič, Maja Smrekar, Svetlana Slapšak in Spomenka Hribar so javnost opozorile na določena vprašanja slovenske družbe in civilizacije, na nevidne niti med naravo in človekom, na položaj umetnika v slovenski družbi in na njeno prihodnost. Njihov jezik je jezik umetnosti in jezik polemike. Njihov glas je samosvoj, daleč od interesnih sfer povezanih omrežij, ki svojim kimavcem zagotavljajo uspeh na tem in zveličanja na onem svetu. Nanje se je usul in se še sesuva plaz sovraštva. Dobivajo ovojnice s sumljivim belim prahom in žaljivkami, ogrožene so, a nihče se ne postavi zanje. Smo postali tako brezbrižni, ker nas je strah? Smo postali tihi zagovorniki kulture molka in nasilja nad ženskami in umetnicami?

Eno je, če v polemičnem pisanju ali umetniškem performansu nekdo izrazi svoje mnenje, kakršno pač zastopa, popolnoma drugo pa je, da je zaradi tega mnenja oseba napadena, razžaljena in ustrahovana. Sovražnemu govoru in napadom, ki so uperjeni proti določeni osebi ali skupini ljudi, zlasti če je to pol človeštva, kar ženske smo, družba ne bi smela prizanašati, saj napadalcem daje prav, če jih ne ustavi. S kulturo molka tiho prikimava zlu.

Če smo pozorni, so se vse napadene umetnice in filozofinje razen Svetlane Slapšak umaknile iz javnosti, njihova sporočila so malodane utihnila. Sovraštvo je cenzuriralo sporočilo in doseglo svoj namen. Glas drugega naj utihne za vedno. Tudi to je oblika cenzure, okrutna in vsakodnevna oblika nasilja. Ali če si že stotič izposodim izjavo predsednice svetovnega in pred tem mehiškega Pena Jennifer Clement: »Nasilje nad ženskami je oblika cenzure.«

Vendar kultura molka ni le neizgovorjena zaveza Rimskokatoliške cerkve, navado so privzela tudi kulturna interesna omrežja, ki imajo v slovenskem literarnem prostoru veliko moči. In da ne bo pomote, ne veže jih idejna ali strankarska pripadnost, vežeta jih edinole skupna korist in korito, večkrat premajhno za vse čudežne dečke in njim prijazne deklice. Ta omrežja tiho odločajo, ali bodo književnici dali glas in objavili njena dela ali jo bodo izločili in jo popolnoma ignorirali.

Tako kultura molka namenoma uničuje generacije književnic: pesnic, pisateljic, esejistk in prevajalk. Tako je bilo pred sto in več leti, tako je še danes. Tudi tem umetnicam je treba dati obraz in ime, a število znakov članka tega ne bo dopuščalo. V preteklem stoletju so to bile Ada Škerl, Vida Jeraj, Zofka Kveder, Ljudmila Prunk, Anica Černej, Mimi Malenšek in še in še. Tudi danes skrivna zaveza kulture molka in ignorance nič ne zaostaja. Miriam Drev bi si že zdavnaj zaslužila stanovsko nagrado za izjemen prevajalski opus, pa Dušanka Zabukovec in Breda Biščak tudi. Se še kdo spomni čudovitih verzov iz zbirke Voda, ki jo je leta 2012 izdala Apokalipsa Barbari Simoniti? Kje je v praznovanju Ljubljane, Unescovega mesta literature, izostala predstavitev enega najlepših spevov našemu glavnemu mestu, zbirka Ljubljana izpod peresa Mete Kušar? Nima smisla naštevati, toliko književnic duši in na rob potiska kultura molka in namerna prezrtost kot oblika nasilja. Ledena tišina cenzure.
Če o pesnici, pisateljici, esejistki ne pišemo ali pišemo žaljivo, bo prej ali slej utihnila. In slišan, objavljen, viden bo edini glas nas, ki ustvarjamo literaturo.

Samo nas bodo kritiki hvalili in povzdigovali.

Samo mi se bomo kitili z literarnimi nagradami in preštevali denarce, ki so nam jih prinesle.
Samo mi bomo ovekovečeni v literarnem kanonu.

Samo naše besede se bodo učenci in učenke, dijaki in dijakinje morali naučiti pri pouku književnosti; žensk pač ne bomo nikoli uvrstili v učne načrte.

Zakaj bi dopuščali raznolikost? Zakaj bi prisluhnili ženskim glasovom? Njihovo življenje in njihova dela naj brez imen tonejo v pozabo. Književnica je toku uveljavljenih napoti. Kadar je anonimna, sta sovražni govor in nasilje nad njo toliko lažja in upravičena. Naj gre za pretepanje za štirimi stenami ali za spolno pogojeno cenzuro. Dovoljeno je nasilje nad žensko in ustvarjalko, ki ga družba manifestira tudi s kulturo molka, medtem ko korak za korakom tepta njene pravice.