Lestev navzgor je široka in gotovo bomo vsi priplezali na vrh

Sestra Ancila se je po štiridesetih letih na Mirenski grad vrnila kot upokojenka. A to je samo nominalno, v pogonu je ves čas, od štirih zjutraj do poznega večera!

Objavljeno
11. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
11. avgust 2018 06.00
Foto Jože Suhadolnik
Patricija Maličev
Patricija Maličev
Vincencij Pavelski je o sestrah usmiljenkah rekel: da bi se lahko svobodno gibale po ulicah in bolnišnicah, so morale imeti: za samostan hiše bolnikov, za celico najeto sobo, za kapelo župnijsko cerkev, mestne ulice za križni hodnik, pokorščino za klavzuro, božji strah za zamreženo okno, sveto skromnost za kopreno.

V 19. stoletju je Družba hčerk krščanske ljubezni, kot se uradno imenujejo sestre usmiljenke, na Slovenskem upravljala bolnišnice, šole, bile so zaposlene v ubožnicah, hiralnicah, mladinskih domovih, vodile so žensko kaznilnico v Begunjah, kuhale v ljudskih kuhinjah, vsestransko delovale po župnijah. Sestre usmiljenke so ustanovile tudi Sanatorij Leonišče, v katerega je, v času med obema vojnama, zahajala tudi jugoslovanska kraljeva družina. Bile so glavne nosilke zdravstvene in socialne oskrbe.

Sestro Ancilo poznam od svojega šestega leta, ko me je učila predšolski verouk. Bila je tako zelo drugačna od župnika, ki nas je, ko je odšla na drugo postojanko, pri urah nauka strašil, da kdor ne bo ubogal, bo vržen v peklenski ogenj, v nasprotju s tistimi pridnimi, ki bodo po »luojtrcah« šli v nebesa.

Ko sva se potem kdaj slišali po telefonu in je bila daleč, je vedno tolažeče poudarila, da je lestev navzgor široka in da bomo gotovo vsi priplezali na vrh.

Na vprašanje, zakaj ravno sestre usmiljenke – pri vseh redovih se zaobljubi k čistosti, uboštvu in pokorščini –, bi se zdela odločitev enostavna: kontemplativni ali apostolski red? je odgovorila s tišino. A odgovor je jasen: popolno darovanje za druge, prednost drugim pred seboj.

In tako sva med pogovorom z griča oddrveli v dolino, tople obroke je hitela po hišah delit med bolne in nepokretne. Pri nekaterih se je zadržale dlje in jih očedila.

Svojo pot je kot katehetinja začela na Goriškem in po štiridesetih letih se na Mirenski grad vrnila kot upokojenka. A to je samo nominalno, v pogonu je ves čas, od štirih zjutraj do poznega večera!

Vmes je poleg Slovenije živela v Franciji, Italiji, Albaniji in Srbiji. Kljub vztrajanju mi ni hotela povedati, zakaj ne bo nikdar pozabila svojega prvega profesorja francoščine na teo­loški fakulteti, kardinala dr. Franca Rodeta, in zakaj vendar sta na sedlu na Lešah, kjer je odraščala, dve cerkvi, le nekaj metrov oddaljeni druga od druge? Po ustnem izročilu naj bi tam obstajala dva samostana, meniški in nunski, saj ima ena cerkev žensko zavetnico, druga pa moškega svetnika in samostana naj bi bila med seboj povezana s skrivnim podzemnim prehodom … Vedno nasmejana in vedno z naukom v mislih in takoj zatem na ustnicah mi je glede tega odgovorila: »Spregovoriva o rečeh, ki so v meni.« Bila je in ostaja imenitna katehetinja, župnijska kuharica, voznica, tolažnica in prijateljica mnogih, najbolj pa tistih pomoči potrebnih.
 

Nekaj pred tem pogovorom ste za tri dni obiskali rodno Koroško, brata in sorodnike. V kakšno družino ste se rodili?


Naša mama Justa Kralj je vzljubila Franca Kladnika, ki pa pri maminih domačih ni bil dobrodošel, vendar se ljubezni med našo mamo in očkom ni dalo prekiniti. Naš očka je živel pri svojih starših, mama z otroki pri svojih. Njuna ljubezen je sprejela v devetih letih nas sedem otrok, trije pred poroko, štirje po poroki, štirje fantje in tri deklice: Alojzij, Janez, Danila, Mojca, Jurij, Jože, Bernarda. Prva nosečnost naše mame Juste Kralj sta bila dvojčka, rojena 20. 6. 1946, eden od njiju je kmalu po rojstvu umrl. Preživeli in še danes živi od dvojčkov je tako naš najstarejši brat Janez. Njegovemu umrlemu dvojčku Alojziju in našemu najstarejšemu bratu Janezu smo nas ostalih pet posvetili čas za njuno 70-letnico rojstva. Praznovali smo ta dogodek in se zamislili v mamin položaj in v Janezov položaj ob rojstvu in skozi obdobje sedemdesetih let. Vseskozi smo vsi pogrešali očka, ki je pobegnil v Nemčijo in se je od tam oglašal in vedno podpisoval vaš očka. Mama in mi smo ga vztrajno vabili med nas in ob vsaki kartici ali pismu jokali. V materialnem in moralnem smislu smo bili odvisni od dobrote strica Vančija, tete Jožice, ostalih maminih bratov in sester ter očkovega brata Ivana in njegove žene Jožice.


Otroštvo ste preživeli na veliki kmetiji Ladra, nad vasjo Leše pri Prevaljah. Kakšno je bilo in kako je tam danes?


Odraščala sem na kmetiji z voli, konji, kravami, prašiči, kokošmi, mačkami in psom. Z njimi naša mama Justa Kralj, njeni starši Matevž in Marija Kralj, dva mamina brata, Vanči in Marjan, in mamina sestra Rozka, njen nečak Peter in dekla Herma. Sadovnjaki, gozd s smrekami, borovnicami, gobami, pašniki, njive z več vrst žita, krompirja, repe, zelja … Vrt s povrtnino in s črnim in rdečim ribezom. Bilo je ogromno ptičjega petja, posebno smo bili pozorni na glas kukavice.

V času mojega otroštva se je mamin brat Vanči poročil z Jožico Praznik, rodili so se jima štirje otroci: Danica, Marija, Ivica in Dušan. Mamina sestra Rozka se je poročila s Tonijem Leskovcem na kmetijo na Dolgo Brdo ob avstrijski meji. Mamin brat Marjan je ostal samski in kmetoval z bratom Vančijem. Kmetijo Ladra danes vodi Dušan Kralj z ženo Simono in tremi otroki: Klemnom, Urško, Jernejem in cenjeno, čutečo, dobrohotno Dušanovo mamo in mojo teto Jožico, ki ji po dolgih letih garanja peša srce. Ob skrbni negi Dušanove žene Simone pa mama Jožica veselo živi s svojimi fizičnimi omejitvami.

Nimam želje slediti dnevnim novicam. Želim prisluhniti človeku, ki to potrebuje. V izpovedih ljudi je moja vloga izročanje vsebine Jezusu in Mariji. Ta dva sta sposobna stvari vedno izboljšati in ovrednotiti.


Kakšno je bilo vaše življenje v obdobju osnovne šole?


V tretjem razredu osnovne šole leta 1956 smo se z mamo selili v Črno na Koroškem. Mamini bratje in sestre so se odrekli dediščini in naši mami in nam šestim otrokom dali hišo z manjšim gospodarskim poslopjem, nekaj zemlje in malim gozdičem.
V hiši so domovale štiri različne stranke: čevljarska delavnica, v gospodarskem poslopju pa tapetništvo. V njej je bil za nas majhen prostor za kuhinjo in večja soba za spanje in učenje. Črna je postala in je še vedno naš dom. Tu smo obiskovali osnovno šolo, pomagali mami pri gospodinjskih delih, na vrtu in travniku. Pobirali smo jabolka, jih vozili prešat. Na vrtu smo s krompirja pobirali hrošče. Mami smo pomagali pri vlaganju ozimnice. V gozdu smo nabirali borovnice, sosedom pomagali pomivati okna, varovati otroke, čistiti stanovanje, med poletnimi počitnicami pa sva z bratom čistila mesnico … Dobri Črnjani, Rdeči križ, mamini bratje in sestre, očkovi starši, očkov brat Ivan z ženo Jožico so nam pomagali preživeti otroško in dijaško dobo.


Potem ste hoteli na gospodinjsko šolo na Bled?


Ja, napisala sem prošnjo, jo oddala na pošto in kar nekaj tednov čakala odgovor. Medtem sem šla po zdravniško spričevalo in zdravnik dr. Budna je videl mojo šibko postavo in očala. Rekel mi je: stekla očal se ti bodo v kuhinji rosila in s težkimi lonci boš imela opraviti. Pojdi raje v gimnazijo.

S pošte se je tudi vrnilo moje pismo, odprto, s pripisom, da so ugotovili lastnika pisma, ker na kuverti ni napisanega naslovnika. To mi je bilo znamenje, da nisem za gospodinjsko šolo, in sem se vpisala na ravensko gimnazijo. V gimnazijskih letih sem bila zaradi bližine Raven nekaj časa pri enih sorodnikih, spet pri drugih. Skozi vso gimnazijo sem sedela skupaj s sošolko Terezijo Večko, ki mi je bila velikokrat rešiteljica mojega pomanjkljivega znanja. Težko mi je šlo. Reševale so me dvojke. Uspelo mi je maturirati.


Se natančno spomnite obdobja, ko je prišel »klic«?


V četrtem letniku gimnazije se je začela velika kriza iskanja moje prihodnje usmeritve. Od skrbi, kaj bom po gimnaziji, nisem mogla več ne spati in ne se učiti. Vse meni znane poklice sem v duhu večkrat obiskala. Vleklo me je v učiteljski poklic, v poklic medicinske sestre, v laboratorij. Vedno znova mi je prišla v spomin podoba redovnice, ki sem jo mimogrede opazila skozi okno na ulici v Črni. V črno oblečena do tal, glavo pokrito, le obraz je bil videti, postava pokončna, korak ponosen. Ta podoba me je v trenutku odbila, pri izbiri poklica pa se mi je vedno znova vrivala. Bolj sem v sebi to odklanjala, bolj se mi je ta podoba redovnice vsiljevala. Meni zvesta sošolka Terezija Večko, vseskozi odličnjakinja, mi je zaupala, da se odloča za poklic redovnice uršulinke, ker so študirane, večji del profesorice. Po pismenih stikih z njimi je že poznala tudi njihov stil življenja. Z zanimanjem sem ji prisluhnila in prišla do sklepa, da bi vse šlo, le za zahteven nadaljnji študij se nisem čutila sposobno. V pomoč pri odkrivanju vrst redovništva mi je bil katehet Jaroslav Kotnik, ki nas je spremljal in povedal, da so tudi karitativno usmerjene redovnice, in to usmiljenke.

image
Foto Jože Suhadolnik


Delajo z ljudmi, jim pomagajo v različnih težavah, poučujejo verouk, so gospodinje, medicinske sestre. Takrat je posvetila vame nebeška luč in sem rekla, taka bi pa bila. Dobila sem naslov provincialne hiše usmiljenk, napisala prošnjo in kmalu dobila odgovor, da me sprejmejo. 26. septembra 1966 sem s skromno prtljago v malem končku odšla k sestram usmiljenkam. Med njimi sem se počutila sproščena in srečna. Sestre so mi pozneje rekle, da sem rada ponavljala: prav sem izbrala! Obleke sem se hitro privadila, dlje je trajalo, da sem se navadila rute in vedno pokritega lasišča. Do vstopa k usmiljenkam sem bila navajena biti vedno brez vsakega pokrivala, odkrita. Še mamo je motilo, ko sem prišla prvikrat domov. V kuhinji pa ja ne boš z ruto na glavi, mi je rekla. Za lasišče ni dobro, da je vedno pokrito. Z leti se je tudi ruta poenostavila in obleka, da je prilagojena delu in temperaturi vremena.


Kako je potekalo uvajanje v redovniški poklic?


Beograd je takrat postal moj dom. Titovo mesto, sem rekla. Velike zgradbe, široke ulice, in tu so hodile sestre usmiljenke in delale v bolnicah in hodile k ljudem v različnih stiskah, poučevale verouk. Jemale so me seboj in bilo mi je všeč. Veliko sem se naučila ob njih v kuhinji, pri hišnih delih, pogovorih, pri branju. Sestra šoferka je bila vedno za volanom in prevažala sestre z železniške postaje in spet na postajo. Pri verouku sem se privajala srbohrvaškemu jeziku. Organistinja in pevovodja, učiteljica, sestra Ljudmila Pogorelc me je učila petja in me vzela v sestrski pevski zbor. Pri njej sem se naučila pravilno urejati besede v stavkih, korekture. Dali so me na tečaj slepega tipkanja, kar mi še danes zelo koristi.

Dekleta z menoj so bile poleg Slovenk tudi Hrvatice, Makedonke, Albanke. Rade smo se smejale, ker smo bile zadovoljne. Sestre so vse poskrbele za nas. Bile smo brez skrbi. Uvajale smo se v molitveno, premišljevalno, poduhovljeno razpoloženje. Pripravile smo več odrskih predstav. Vživljanje v besedilo, jasna izreka so bili zame lepe izkušnje in doživetja. Spomnim se nastopa sv. bratov Cirila in Metoda, imela sem vlogo Metoda. Oblečena v meniha, z odločnim glasom; še danes mi gre na smeh.


Kako naporen je ritem usmiljenkinega dneva?


Zgodaj smo vstajale, ob 4. uri, in zgodaj smo hodile k počitku. Tako še sedaj začenjam dan ob 04.50 in ga zaključim okrog 22. ure. Opravila čez dan na različnih področjih se vrstijo kot urni kazalec.


V kakšnem razmerju sta si vaše sestrsko in krstno ime?


Ob koncu uvajanja sem dobila tudi ime Ancilla, ki v latinščini pomeni dekla. Jaz pa sem že v otroštvu občudovala deklo Hermo na kmetiji Ladra, ki je bila pri vseh delih. Brez nje se ni ničesar delalo. Ona je vse vedela in znala, za vsako delo uporabna. Po tihem sem si želela, da bi tudi jaz bila, ko bom odrasla, sposobna za vsako delo, da bi bila dekla. Sestre usmiljenke tega niso vedele, dale pa so mi ime Ancilla – dekla. To ime mi je od vseh sestrskih imen najbolj všeč. Poslovenila sem to ime v toliko, da to ime pišem z enojnim L. Sem slovenska Ancila. Vedno ostane moje krstno ime Danijela, v osebnih dokumentih pa Danila. Danijela v hebrejščini pomeni Bog je sodnik.


Po treh letih uvajanja v poklic usmiljenke ste vpisali študij teologije v Ljubljani na teološki fakulteti. Takrat se je za takšno usmeritev odločalo malo žensk.


Tako so določili. S strahom sem se vpisala in se bala, da bo to zame pretežko. Trudila sem se vseh šest let in diplomirala. Še vozniški izpit v Ljubljani sem naredila v počitniških mesecih in določili so me za učenje skrivnostnega sveta malih otrok, predšolskih, prvega in drugega razreda, in to na Goriškem: v Mirnu, Vrtojbi, Šempetru, Bukovici, Renčah, Gradišču. Tu sem razvijala čut duhovnega materinstva do otrok in njihovih staršev. Ustvarjala sem, in to pri vsaki skupini. Vedno sem iskala novo. Želela sem si vedno svežih vsebin in načinov. Osrečevalo me je in utrujalo. Spoznala sem, da mora biti vsak učitelj umetnik, ki ustvarja vedno novo, toliko bolj tisti, ki želi odkrivati otrokom resničen, zelo bogat, nevidni svet. Zelo me osrečujejo danes odrasli, moji nekdanji veroučenci, ki me spominjajo, da sem jih učila verouk in jim je ostalo na to lepo doživetje. Seveda, tudi polomije so bile. Tem se pri najboljši volji in namenih ne da izogniti.


Ste željo po materinstvu zlahka zamenjali za tisto o duhovnem materinstvu?


V času razmišljanja o svoji življenjski poti po maturi sem imela tudi željo postati mama šestih otrok. Torej mama in žena in medicinska sestra, pa še župniku bi pomagala učiti verouk, ker sem videla, da potrebuje pomoč. In notranji glas sem slišala: Če boš vse to, pa ne boš nič!

Odrekla sem se možu in naravnemu, fizičnemu materinstvu in kot usmiljenka zaživela v širino in globino duhovno materinstvo. Vsak človek je moj, sem ga vesela, mu rada prisluhnem, mu rada pomagam, rada zanj molim, ga izročam Jezusu, Mariji, Jožefu. Še več. Iz vsakega obraza sijeta Jezus in Marija. Vsak obraz je Jezusov in Marijin obraz. Z Jezusom v tabernaklju skupaj z Marijo sem v imenu vseh ljudi, sem z vsemi ljudmi. V teh dveh osebah so vse človeške oblike življenja in ti dve osebi, Jezus in Marija, jih plemenitita.


Pogosto smo ali smo bili v preteklosti priča primerom, da so bile redovnice v župnijah bolj ali manj delovne sužnje duhovnikov. Kako ustvariti kvalitetno in produktivno vez v župniji?


Kot slušateljica na teološki fakulteti sem bila skupaj s še štirimi sestrami med bogoslovci vsak dan vse akademsko leto, skozi šest let. Prav zato imam tako lepe spomine na ta čas, ker smo se vsi že takrat zavedali, da smo se odločili za deviški stan.
Moje sodelovanje z duhovniki kot katehistinje se je začelo pri mojih osemindvajsetih letih v Mirnu pri Gorici in okolici. Večkrat sem doživela različne poglede med menoj in njimi. Sodelovala sem s petimi duhovniki, župniki. Moška glava in žensko srce sta se večkrat kresala. Sem se pa prav od njih učila logičnega mišljenja. Veliko znanja sem pridobila prav kot njihova sodelavka. Spoštljivo razdaljo in bližino do mene pa so ohranjali oni in jaz. Duhovniki so bili na ta način očetovski varuhi mojega devištva in jaz njihova vesela, navdušena sodelavka. Duhovnikovo delo sem spremljala od blizu in se čudila obilici njihovih obveznosti. To še bolj na župniji v Bohinjski Bistrici, kjer sem bila vpeta v gospodinjska dela v župnišču, v vse vrste cerkvenih in župnijskih služb. V devetih letih službovanja v Bohinjski Bistrici sem dobila znanje dela z računalnikom, vsa dela v župnijski pisarni, župnijski knjižnici, priprave na vse vrste dogodkov.


Na novem delovnem mestu sem še globlje zaživela svoj poklic in še bolj svobodno. Opazila sem vsak novi kraj v njegovi lepoti in privlačnosti. Tudi sestre so mi bile nove, vsaka s posebnimi darovi in napakami, podobno kot jaz. Po tolikih premestitvah se lahko pohvalim, da sem misijonarka Slovenije.


Nekoč ste mi rekli, da nekako vztrajate pri tem, da se ne bi preveč navezali na kraj, kjer službujete, in tudi ne na ljudi, da ločitev ne bi bila prehuda. To gotovo ni enostavno?


V mojih enainpetdesetih letih kot sestra usmiljenka sem bila dvanajstkrat premeščena. Premestitev je podoba smrti. Zamajejo se tla pod nogami. Posloviti se je treba in odmreti in narediti prostor novemu. Vendar to še ni konec. Na novem delovnem mestu sem še globlje zaživela svoj poklic in še bolj svobodno. Opazila sem vsak novi kraj v njegovi lepoti in privlačnosti. Tudi sestre so mi bile nove, vsaka s posebnimi darovi in napakami, podobno kot jaz. Po tolikih premestitvah se lahko pohvalim, da sem misijonarka Slovenije.


In zdaj ste upokojenka na Mirenskem gradu – ampak vi ves čas delate!


Po tridesetih letih uradne delovne dobe sem že sedem let na Mirenskem gradu kot upokojenka. Lepo mi je. Skrbim za svetišče Sočutne Matere božje. Umetniška dela Toneta Kralja v tem svetišču globoko doživljam in to rada posredujem obiskovalcem svetišča. Čas jim posvetim, da je zadovoljstvo obojestransko. Simboliko čudodelne svetinje jim pojasnim in podarim. Z njimi in zanje molim. V okolici Mirenskega gradu sem pozorna na materialne in duhovne potrebe posameznikov in pomagam. Na tem področju dela nikoli ne zmanjka. Pred tremi leti je v Mirnu zaživel dnevni center za starejše iz Mirna in okolice, imenuje se Hiša dobre volje. Druženje s starejšimi je povezano z različnimi ročnimi spretnostmi in kulturno zabavnimi programi. Rada se jim pridružim za osebni, skupni pogovor, za prepevanje in molitev.

V hiši nas živi sedem sester in nobeni ne zmanjka dela okrog nje in na vrtu. Sprejemamo darove in jih delimo potrebnim. Čas za ljudi je zelo dragocen in temu dajem prednost.


Na vaši sestrski obleki imate čudodelno svetinjo. Kakšno vsebino nosi ta simbol?


Nosim jo na vratu in na njej je podoba Brezmadežne nebeške Matere. Molitev: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo! Kača je simbol vsega zla na naši zemlji, ki se Marije ni dotaknilo, je imuna za zlo. Zemeljska obla pod Marijinimi nogami predstavlja nas Zemljane, ki doživljamo vsakovrstno zlo. Žarki predstavljajo našo povezanost z Brezmadežno Materjo. Vse izročati Mariji, ker v Materinih rokah sin Jezus vse poplemeniti, spremeni. Lažje postanejo naše zadeve, drugače gledamo nanje, v najhujšem zasveti osrečujoči žarek.

Druga stran svetinje izraža neločljivost Marije in Jezusa. Skupaj sta odreševala človeštvo in ga še odrešujeta. Srci predstavljata čisto, živo, neminljivo Ljubezen do človeštva. Dvanajst zvezdic predstavlja prvo Cerkev – apostole. Danes smo apostoli mi. Zvezdice predstavljajo mene, tebe, ki to bereš.


Redko slišimo, da koga osrečuje globok duševni mir. Kako je, ko ste preizkušani – ste sploh kdaj?


Nimam želje slediti dnevnim novicam. Želim prisluhniti človeku, ki to potrebuje. V izpovedih ljudi je moja vloga izročanje vsebine Jezusu in Mariji. Ta dva sta sposobna stvari vedno izboljšati in ovrednotiti. Moja knjiga, radio, TV je zame jutranje branje in premišljevanje svetopisemskih besedil, nekaj branja iz Družine in naše domače literature med obedi. Čez dan pa so moja knjiga ljudje.


Pred nami je praznik Marijinega vnebovzetja, v cerkvi na Mirenskem gradu je to vsebino upodobil Tone Kralj.


Kakšen prisrčen prizor z množico angelov, ki dvigajo Marijo v nebo! Angeli, duhovna bitja, dvigajo Marijino poduhovljeno, breztežno telo in jo nesejo pred Sveto Trojico. Ta Marijo počasti, nagradi, se ji zahvaljuje za njeno zvesto in vztrajno sodelovanje pri izpolnjevanju Očetovega načrta odrešenja človeštva. Marija je v nebesa vzeta in ostaja s svojim sinom Jezusom z nami. Kjer je Sin, tam je Mati. To je zame neločljivo. Oba sta na skrivnosten način navzoča v vsakem človeku. Nebesa nosimo v sebi.