Let nad kukavičjim oceanom
Kaj se je zares dogajalo v hotelu Capella na singapurskem otoku Sentosa?
Odpri galerijo
Donald Trump in Kim Džong Un FOTO AFP
Po srečanju, ki se je v torek vendarle zgodilo v hotelu Capella na singapurskem otoku Sentosa, bi ameriški predsednik Donald Trump in severnokorejski vodja Kim Džong Un lahko postala kandidata za Nobelovo nagrado za mir.
Seveda pod pogojem, da tudi v Oslu ne pogledajo okostnjaki iz omare, kakor se je pred kratkim zgodilo v Stockholmu, in ne odpovejo podelitve tudi te nagrade, tako kakor se je zgodilo s tisto za književnost zaradi prikritega spolnega škandala, povezanega z enim od članov Nobelovega odbora.
Toda lovoriki sta že na glavah dveh državnikov, ki bi jima, iskreno rečeno, najmanj želeli dati kakršno koli nagrado. Toda vsakič, ko bomo pozabili, v kakšnem gledališču absurda živimo, obrnimo koledar na junijski teden, ki se je začel v quebeškem Charlevoixu z odkritim sporom med ameriškim predsednikom in kanadskim premierom Justinom Trudeaujem o tem, kar bi moralo oba pa tudi ves klub G7 neločljivo povezovati. O prosti trgovini in tako imenovanih zahodnih vrednotah, na katerih takšna trgovina temelji.
In ali bi lahko bila ta predstava absurdnejša od tega, kar se je dogajalo v njenem drugem dejanju, ko je ameriški predsednik pokazal prav toliko potrpežljivosti in prijaznosti do severnokorejskega diktatorja, kolikor je stresel jeze in nestrpnosti v obraz voditelju sosednje, po vseh vrednotah bližnje Kanade?
Prav zaradi kontrasta, ki ga je zaznamoval Trumpov let nad kukavičjim oceanom, zaradi absurdne predstave takojšnjega zaupanja, vzpostavljenega med komično mačističnima državnikoma, ponosnima na svoji limuzini, ter zaradi »impresivnih rezultatov« prvega srečanja nekega ameriškega predsednika in nekega severnokorejskega voditelja se moramo vprašati, kaj se je pravzaprav zgodilo v Singapurju.
Vse in nič, prav tako kakor v Beckettovem Godotu, ki nikakor ne pride in ne bo prišel, vendar nas vseeno nauči, da je prav čakanje igra, v kateri lahko damo največ od sebe. Čakati na mir, na pravico, na blaginjo, na varnost, na svet brez jedrskega orožja … Nič od tega ne bo prišlo, vendar je pomembno čakati, kakor da se bo vse to zgodilo. Morda že jutri.
Minuli teden nam je pokazal tudi to, da se je demokratični kapitalistični svet dotaknil roba prostotrgovinskega nesmisla in da si mora hitro izmisliti novo ustvarjalno, vključevalno in odprto igro, v kateri bo k svojim zahodnim vrednotam pritegnil ne samo prenovljeni G8, ampak širši, pomembnejši in bolj realistični G20 ter si bo res prizadeval za to, da bo trgovina postala več od nizke cene dela in preproste logike dobička.
V Singapurju smo videli več pomembnih stvari. Še enkrat se nam je prikazala azijska življenjskost, ki deloma izvira prav iz takšnih kontrastov, ki po eni strani delijo, po drugi pa povezujejo bleščeče Levje mesto in Kim Džong Unovo mračno trdnjavo. Še enkrat smo lahko občutili posebno dinamiko, ki utripa iz nedokončane velike preobrazbe, kakršna je v zadnjega pol stoletja tudi sam Singapur spremenila v eno najbogatejših mest na svetu, popeljala Kitajsko na položaj sodobne supersile in, kakor se zdi, končno zakorakala tudi na ozemlje Severne Koreje.
Še enkrat smo tudi videli, zakaj sedanje stoletje bolje cveti na obalah Tihega kakor Atlantskega oceana, in morali ponižno priznati, da je tako zato, ker smo se vsi, tudi Evropejci, prav zaradi proste trgovine in donosnih naložb potrudili na tem območju poteptati človekove pravice, demokracijo pa hinavsko razglasiti za nepomembno.
Nato smo opazovali, kako se v hotelu Capella dogaja nekaj, kar se je še pred pol leta zdelo nemogoče. Gledali smo z lastnimi očmi, kako čakanje na Godota postaja politično ustvarjalnejše, gospodarsko plodnejše in dramatično vznemirljivejše samo zato, ker sta se voditelja, ki sta še pred kratkim zmerjala drug drugega z žaljivkami in grozila drug drugemu z jedrsko gorjačo, odločila, da se bosta rokovala, se pogovarjala ter skupaj uživala v govejih rebrcih in Häagen-Dazsevem vaniljevem sladoledu.
Ali se bo Severna Koreja po vsem tem res popolnoma denuklearizirala? Verjetno ne, toda to ni pomembno. To ni nazadnje naredila ne Kitajska ne Pakistan in ne sama Amerika, katere nekdanji predsednik Barack Obama je dobil Nobelovo nagrado za mir, takoj ko je opredelil veličasten cilj – ustvariti svet brez jedrskega orožja – in tako na geopolitični oder pripeljal še enega Godota.
Pomen srečanja v Capelli je pravzaprav v samem srečanju. Napovedi prihodnosti ni treba iskati med vrsticami prazne skupne izjave, ampak v tem, da je Kim sploh prišel na Sentoso. Ne bi mu bilo treba prileteti v Singapur, da bi Trumpu lagal o razorožitvi. To bi lahko storil tudi od doma. In ne bi mu bilo treba izgovoriti, da »svet čakajo velike spremembe«, če ne bi bil pripravljen spremeniti svoje države. Kim je prišel, ker je izbral gospodarski razvoj.
Dobro. Zdaj se lahko nekoliko sprostimo med nogometnim prvenstvom v še eni državi, o kateri ne vemo, kam bi jo umestili v svoji zmedeni predstavi o svetu, in se nasmejemo satirični izmišljotini, da je Kim Džong Un v Singapurju predlagal, da bi v Pjongjangu organizirali ameriško-kanadska mirovna pogajanja. »V zameno za obljubo, da kanadska konjeniška policija ne bo prestopila svojih meja, bodo ZDA uničile svoje jedrsko orožje,« je predlagal Kim v odlični šali. Nobelova nagrada za duhovitost, ki nas edina lahko reši pred samim seboj!
Seveda pod pogojem, da tudi v Oslu ne pogledajo okostnjaki iz omare, kakor se je pred kratkim zgodilo v Stockholmu, in ne odpovejo podelitve tudi te nagrade, tako kakor se je zgodilo s tisto za književnost zaradi prikritega spolnega škandala, povezanega z enim od članov Nobelovega odbora.
Toda lovoriki sta že na glavah dveh državnikov, ki bi jima, iskreno rečeno, najmanj želeli dati kakršno koli nagrado. Toda vsakič, ko bomo pozabili, v kakšnem gledališču absurda živimo, obrnimo koledar na junijski teden, ki se je začel v quebeškem Charlevoixu z odkritim sporom med ameriškim predsednikom in kanadskim premierom Justinom Trudeaujem o tem, kar bi moralo oba pa tudi ves klub G7 neločljivo povezovati. O prosti trgovini in tako imenovanih zahodnih vrednotah, na katerih takšna trgovina temelji.
In ali bi lahko bila ta predstava absurdnejša od tega, kar se je dogajalo v njenem drugem dejanju, ko je ameriški predsednik pokazal prav toliko potrpežljivosti in prijaznosti do severnokorejskega diktatorja, kolikor je stresel jeze in nestrpnosti v obraz voditelju sosednje, po vseh vrednotah bližnje Kanade?
Prav zaradi kontrasta, ki ga je zaznamoval Trumpov let nad kukavičjim oceanom, zaradi absurdne predstave takojšnjega zaupanja, vzpostavljenega med komično mačističnima državnikoma, ponosnima na svoji limuzini, ter zaradi »impresivnih rezultatov« prvega srečanja nekega ameriškega predsednika in nekega severnokorejskega voditelja se moramo vprašati, kaj se je pravzaprav zgodilo v Singapurju.
Vse in nič, prav tako kakor v Beckettovem Godotu, ki nikakor ne pride in ne bo prišel, vendar nas vseeno nauči, da je prav čakanje igra, v kateri lahko damo največ od sebe. Čakati na mir, na pravico, na blaginjo, na varnost, na svet brez jedrskega orožja … Nič od tega ne bo prišlo, vendar je pomembno čakati, kakor da se bo vse to zgodilo. Morda že jutri.
Minuli teden nam je pokazal tudi to, da se je demokratični kapitalistični svet dotaknil roba prostotrgovinskega nesmisla in da si mora hitro izmisliti novo ustvarjalno, vključevalno in odprto igro, v kateri bo k svojim zahodnim vrednotam pritegnil ne samo prenovljeni G8, ampak širši, pomembnejši in bolj realistični G20 ter si bo res prizadeval za to, da bo trgovina postala več od nizke cene dela in preproste logike dobička.
Bosta ameriški predsednik Donald Trump in severnokorejski vodja Kim Džong Un postala kandidata za Nobelovo nagrado za mir? FOTO AP
V Singapurju smo videli več pomembnih stvari. Še enkrat se nam je prikazala azijska življenjskost, ki deloma izvira prav iz takšnih kontrastov, ki po eni strani delijo, po drugi pa povezujejo bleščeče Levje mesto in Kim Džong Unovo mračno trdnjavo. Še enkrat smo lahko občutili posebno dinamiko, ki utripa iz nedokončane velike preobrazbe, kakršna je v zadnjega pol stoletja tudi sam Singapur spremenila v eno najbogatejših mest na svetu, popeljala Kitajsko na položaj sodobne supersile in, kakor se zdi, končno zakorakala tudi na ozemlje Severne Koreje.
Še enkrat smo tudi videli, zakaj sedanje stoletje bolje cveti na obalah Tihega kakor Atlantskega oceana, in morali ponižno priznati, da je tako zato, ker smo se vsi, tudi Evropejci, prav zaradi proste trgovine in donosnih naložb potrudili na tem območju poteptati človekove pravice, demokracijo pa hinavsko razglasiti za nepomembno.
Pomen srečanja v Capelli je pravzaprav v samem srečanju. Napovedi prihodnosti ni treba iskati med vrsticami prazne skupne izjave, ampak v tem, da je Kim sploh prišel na Sentoso.
Nato smo opazovali, kako se v hotelu Capella dogaja nekaj, kar se je še pred pol leta zdelo nemogoče. Gledali smo z lastnimi očmi, kako čakanje na Godota postaja politično ustvarjalnejše, gospodarsko plodnejše in dramatično vznemirljivejše samo zato, ker sta se voditelja, ki sta še pred kratkim zmerjala drug drugega z žaljivkami in grozila drug drugemu z jedrsko gorjačo, odločila, da se bosta rokovala, se pogovarjala ter skupaj uživala v govejih rebrcih in Häagen-Dazsevem vaniljevem sladoledu.
Ali se bo Severna Koreja po vsem tem res popolnoma denuklearizirala? Verjetno ne, toda to ni pomembno. To ni nazadnje naredila ne Kitajska ne Pakistan in ne sama Amerika, katere nekdanji predsednik Barack Obama je dobil Nobelovo nagrado za mir, takoj ko je opredelil veličasten cilj – ustvariti svet brez jedrskega orožja – in tako na geopolitični oder pripeljal še enega Godota.
Pomen srečanja v Capelli je pravzaprav v samem srečanju. Napovedi prihodnosti ni treba iskati med vrsticami prazne skupne izjave, ampak v tem, da je Kim sploh prišel na Sentoso. Ne bi mu bilo treba prileteti v Singapur, da bi Trumpu lagal o razorožitvi. To bi lahko storil tudi od doma. In ne bi mu bilo treba izgovoriti, da »svet čakajo velike spremembe«, če ne bi bil pripravljen spremeniti svoje države. Kim je prišel, ker je izbral gospodarski razvoj.
Dobro. Zdaj se lahko nekoliko sprostimo med nogometnim prvenstvom v še eni državi, o kateri ne vemo, kam bi jo umestili v svoji zmedeni predstavi o svetu, in se nasmejemo satirični izmišljotini, da je Kim Džong Un v Singapurju predlagal, da bi v Pjongjangu organizirali ameriško-kanadska mirovna pogajanja. »V zameno za obljubo, da kanadska konjeniška policija ne bo prestopila svojih meja, bodo ZDA uničile svoje jedrsko orožje,« je predlagal Kim v odlični šali. Nobelova nagrada za duhovitost, ki nas edina lahko reši pred samim seboj!
