Leva, desna ali mavrična koalicija? Nekatere so prešibke, druge naporne
Desnosredinski blok lahko sam zbere le 36 glasov od potrebnih 46. Za oblikovanje vladajoče koalicije sta prešibka tudi sredinski in levosredinski blok. Kaj ostane? Transverzalna koalicija, ki bi prebijala delitev na levico in desnico, ali koalicija, utemeljena na izkušnjah z vladanjem.
Odpri galerijo
Matej Tašner Vatovec (Levica), Marjan Šarec (LMŠ) in Janez Janša (SDS): Tri bele srajce, dva suknjiča, ena kravata
Foto Blaz Samec
Letošnja 52-odstotna volilna udeležba je podobna kot leta 2014 in je najbrž indikator, da ljudje ne verjamejo, da lahko z volitvami karkoli spremenijo. Druga interpretacija, ki je možna, je, da ljudje težko izbirajo med tolikšnim številom tako različnih strank. Ponudba strank na volitvah je bila zelo velika in pestra, kar je posledica trendov v razvitih evropskih državah, kjer postaja tradicionalna delitev na levico in desnico manj pomembna, ter gospodarske krize. Kriza je zmanjšala zaupanje v tradicionalne stranke ter spodbudila nastanek »strank presenečenja«, ki zastopajo bolj ali manj parcialne interese. Učinki gospodarske krize so prav v Sloveniji v zadnjih letih povzročili nastanek novih strank.
V državni zbor se je uspelo uvrstiti devetim strankam, kar je največ doslej in več kot v večini drugih držav. Kar 16 list je ostalo pod pragom štirih odstotkov; med njimi je tudi SLS, ki je iz parlamenta izpadla tudi leta 2014.
Letošnji rezultati izražajo delitev na desnico in ostale stranke. Skupni delež glasov za desnosredinske stranke (SDS, NSi, SNS) je daleč od večine. Nekoliko manjši je delež glasov za stranke, ki jih pogojno prištevamo v sredino (SMC, SAB in LMŠ).
Primerljiv delež glasov so dobile tudi levosredinske stranke (SD, Levica in Desus). To je sicer v nasprotju s splošnim zasukom v desno ne le v postkomunističnih državah vzhodne srednje Evrope (na Poljskem, Češkem in Madžarskem), ampak tudi v etabliranih zahodnoevropskih demokracijah (Avstriji, Italiji), kjer volivci izbirajo predvsem desnosredinske populistične in »suverenistične« stranke, upada pa podpora tradicionalnim in levosredinskim strankam.
Letošnje volitve so ponovno potrdile pravilo, da je lažje zmagati na volitvah kot pa sestaviti dobro povezano in uspešno koalicijo, katere vlada bo preživela celoten mandat. Težave oblikovanja koalicij po volitvah so imeli še posebej v zadnjem času tudi v drugih evropskih državah: v Nemčiji je sestavljanje koalicije po volitvah leta 2017 trajalo skoraj pol leta, v Italiji pa je to pomlad trajalo tri mesece.
Različnih zamisli o koalicijah je po volitvah zelo veliko. Na prvem mestu je možnost oblikovanja desnosredinske koalicije, ki pa ni velika, kljub relativni zmagi SDS. NSi, ki spada v desno sredino in bi vstopila v to koalicijo, ima 7 poslancev, SNS, ki bi bila prav tako kandidatka, ima samo 4 poslance. Desnosredinska koalicija bi torej imela 36 poslancev (25 + 7 + 4), kar je precej manj od polovice. Vendar oblikovanje desnosredinske koalicije ni povsem nemogoče, še posebej če bi se v pogajanjih ob medsebojnem popuščanju pojavila nova rešitev, ki bi zadovoljila posamezne potencialne partnerje; pri tem je treba upoštevati politične in pogajalske izkušnje Janeza Janše.
Na drugem mestu je možnost oblikovanja levosredinske koalicije, ki bi bila aktivirana, če Janez Janša ne bi mogel sestaviti desnosredinske koalicije in bi mandat za sestavo vlade dobil vodja nove »stranke presenečenja« Marjan Šarec. To koalicijo bi verjetno sestavljalo šest strank: LMŠ, SMC, SD, Levica, SAB in Desus (skupaj štejejo 52 poslancev). Takšna široka levosredinska koalicija, ki bi jo vodil v politiki neizkušeni vodja, bi morda pritegnila tudi kako desnosredinsko stranko, npr. NSi, ki se je nedvomno naveličala biti v opoziciji. Vendar bi imela ta koalicija velike težave, saj ne bi bila dobro povezana. Med LMŠ, ki je pragmatična neideološka stranka brez jasne usmeritve in stavi bolj na zmago nove generacije nad starimi strankami, SMC, ki je liberalno-socialna stranka, SAB, ki se hkrati zavzema za starejše in reformo zdravstva (obe stranki sta članici ALDE), Desusom, ki se sklicuje, da zastopa interese starejših, in SD, ki zastopa interese delavcev, a se zavzema tudi za srednji razred, ter Levico, ki se zavzema za popoln odmik od modela liberalnega kapitalizma in oblikovanje socialno-ekološkega socializma, so zelo velike programske razlike. Posamezni cilji strank so nekompatibilni in neuresničljivi.
Nekatere stranke tudi napovedujejo, da se bodo težko pogajale o vstopu in postavljale pogoje – Levica, npr., postavlja za pogoj kar referendum o članstvu v Natu. Takšna koalicija bi bila gotovo preveč heterogena in slabo učinkovita, ne glede na to, kdo bi jo vodil.
Na tretjem mestu je seveda možnost oblikovanja alternativne koalicije (»velike«, »mavrične« ali »transverzalne«) iz vseh (predlog dr. Dimitrija Rupla) ali katerih koli strank, ne glede na to, ali so že sodelovale v kakšni vladi ali ne. »Velika« koalicija, kakršne smo v Sloveniji že imeli v času dr. Janeza Drnovška, bi bila mogoča ob pogoju, da bi se posamezne levosredinske stranke pridružile desnim oz. sredinskim (povezava SDS, NSi, SNS in SD bi imela 46 poslancev). Druga »velika« koalicija pa bi se lahko sestavila, če bi se sredinske stranke pridružile levim (povezava SD, Levica, Desus, SMC, LMŠ bi imela 47 poslancev). Ne povsem neverjetna pa bi bila »transverzalna« koalicija levih in desnih strank, ki so že kdaj prej sodelovale v vladah in imajo izkušnje z vodenjem države: povezava SDS in SD, ki bi se ji pridružila NSi na eni strani in SAB na drugi, bi imela 47 poslancev.
Če pa bi se pridružila še SMC, bi ta koalicija imela 57 poslancev. Takšna koalicija, ki bi upoštevala negativne izkušnje prejšnjih (z odpovedovanjem sodelovanja, izsiljevanjem, izstopanjem strank itd.) in bi razpolagala z večjim upravljavskim znanjem, bi bila sicer nekoliko podobna sedanji italijanski koaliciji. Verjetnost te koalicije bi bila večja, če bi Janeza Janšo zamenjal kak drug kandidat (to možnost je omenil Janša v pogovoru s predsednikom Borutom Pahorjem). Obstaja seveda tudi teoretična možnost za manjšinsko vlado po skandinavskem zgledu (npr. LMŠ, NSi, SMC, Desus = 35 poslancev), ki bi jo podpirale posamezne stranke opozicije (ta bi morala zbirati večino za vsak zakon posebej), ali za tehnično vlado, ki bi imela komaj kakšno legitimnost in bi bila kratkotrajna.
Potek imenovanja mandatarja in oblikovanja koalicijske vlade je že določen, saj bo Janez Janša prvi dobil mandat za sestavo vlade. Glede na to, da ni zadostnih pogojev, da bi vlado sestavil, jo bo nato skušal sestaviti Marjan Šarec, ki pa ima zaradi pomanjkanja izkušenj le malo možnosti (po nekaterih ocenah približno 30 odstotkov), saj bodo stranke postavljale pogoje za svoj vstop, nato bo novo priložnost dobil Janez Janša. Če ne prej, se bodo stranke v tretjem krogu poenotile glede mandatarja in sestave koalicije, ker se bojijo novih volitev, na katerih bi utegnila biti udeležba še nižja, rezultati še bolj nepredvidljivi, posamezne stranke pa bi celo lahko izpadle iz državnega zbora. Kakšni stranki bo morda koristil tudi taktičen umik v opozicijo, iz katere bo lažje napadati vlado ali dajati predloge.
Še bolje pa bi bilo, če bi se opozicija poenotila in oblikovala »vlado v senci«. V vsakem primeru mora biti koalicijska vlada oblikovana kot trdno programsko zavezništvo o uresničevanju skupnih ciljev in ne le kot uskladitev parcialnih interesov, pri čemer bi posamezni koalicijski partnerji ostajali odgovorni za »svoja« področja, kar je bila glavna slabost prejšnje vlade. Učinkovitost koalicijske vlade bo v vsakem primeru zelo odvisna od znanja, pogajalskih in voditeljskih izkušenj premiera. Vprašanje je le, koliko časa lahko Slovenija čaka na novo vlado (oblikovanje prejšnje vlade je potekalo 67 dni).
Ob teh volitvah se je znova pokazala predmodernost slovenske politike, saj sta se pokazali velika pluralnost ob številnih globokih cepitvah in interesnih nasprotjih ter nizka pripravljenost usklajevati različne interese oz. iskati skupen interes. Ob tem se v Sloveniji vendarle kaže spoznanje, da se realni problemi ne morejo reševati brez konca s pomočjo ideologij ali politizacijo najbolj aktualnih vprašanj, kot so migracije ali varnost, brez pravega razumevanja njihove kompleksnosti, tako na desnici kot levici, in da je treba sprejeti širše, dobro podprte strategije, ki jih lahko izvajajo stabilne in dobro vodene vlade. Sestavljanje te koalicije je spodbudno tako v notranjepolitičnem pogledu, ker daje priložnost za prestopanje starih linij in neobremenjeno iskanje novih strategij razvoja, kot v mednarodnem pogledu, ker pomeni zavračanje sosednjih – tako madžarskih kot italijanskih in drugih modelov s kombinacijami demokracije z avtoritarnostjo ali populizmom.
Dr. Drago Zajc je profesor politologije na FDV.
V državni zbor se je uspelo uvrstiti devetim strankam, kar je največ doslej in več kot v večini drugih držav. Kar 16 list je ostalo pod pragom štirih odstotkov; med njimi je tudi SLS, ki je iz parlamenta izpadla tudi leta 2014.
Letošnji rezultati izražajo delitev na desnico in ostale stranke. Skupni delež glasov za desnosredinske stranke (SDS, NSi, SNS) je daleč od večine. Nekoliko manjši je delež glasov za stranke, ki jih pogojno prištevamo v sredino (SMC, SAB in LMŠ).
Drugače kot na vzhodu
Primerljiv delež glasov so dobile tudi levosredinske stranke (SD, Levica in Desus). To je sicer v nasprotju s splošnim zasukom v desno ne le v postkomunističnih državah vzhodne srednje Evrope (na Poljskem, Češkem in Madžarskem), ampak tudi v etabliranih zahodnoevropskih demokracijah (Avstriji, Italiji), kjer volivci izbirajo predvsem desnosredinske populistične in »suverenistične« stranke, upada pa podpora tradicionalnim in levosredinskim strankam.Letošnje volitve so ponovno potrdile pravilo, da je lažje zmagati na volitvah kot pa sestaviti dobro povezano in uspešno koalicijo, katere vlada bo preživela celoten mandat. Težave oblikovanja koalicij po volitvah so imeli še posebej v zadnjem času tudi v drugih evropskih državah: v Nemčiji je sestavljanje koalicije po volitvah leta 2017 trajalo skoraj pol leta, v Italiji pa je to pomlad trajalo tri mesece.
Variante
Različnih zamisli o koalicijah je po volitvah zelo veliko. Na prvem mestu je možnost oblikovanja desnosredinske koalicije, ki pa ni velika, kljub relativni zmagi SDS. NSi, ki spada v desno sredino in bi vstopila v to koalicijo, ima 7 poslancev, SNS, ki bi bila prav tako kandidatka, ima samo 4 poslance. Desnosredinska koalicija bi torej imela 36 poslancev (25 + 7 + 4), kar je precej manj od polovice. Vendar oblikovanje desnosredinske koalicije ni povsem nemogoče, še posebej če bi se v pogajanjih ob medsebojnem popuščanju pojavila nova rešitev, ki bi zadovoljila posamezne potencialne partnerje; pri tem je treba upoštevati politične in pogajalske izkušnje Janeza Janše.Na drugem mestu je možnost oblikovanja levosredinske koalicije, ki bi bila aktivirana, če Janez Janša ne bi mogel sestaviti desnosredinske koalicije in bi mandat za sestavo vlade dobil vodja nove »stranke presenečenja« Marjan Šarec. To koalicijo bi verjetno sestavljalo šest strank: LMŠ, SMC, SD, Levica, SAB in Desus (skupaj štejejo 52 poslancev). Takšna široka levosredinska koalicija, ki bi jo vodil v politiki neizkušeni vodja, bi morda pritegnila tudi kako desnosredinsko stranko, npr. NSi, ki se je nedvomno naveličala biti v opoziciji. Vendar bi imela ta koalicija velike težave, saj ne bi bila dobro povezana. Med LMŠ, ki je pragmatična neideološka stranka brez jasne usmeritve in stavi bolj na zmago nove generacije nad starimi strankami, SMC, ki je liberalno-socialna stranka, SAB, ki se hkrati zavzema za starejše in reformo zdravstva (obe stranki sta članici ALDE), Desusom, ki se sklicuje, da zastopa interese starejših, in SD, ki zastopa interese delavcev, a se zavzema tudi za srednji razred, ter Levico, ki se zavzema za popoln odmik od modela liberalnega kapitalizma in oblikovanje socialno-ekološkega socializma, so zelo velike programske razlike. Posamezni cilji strank so nekompatibilni in neuresničljivi.
Nekatere stranke tudi napovedujejo, da se bodo težko pogajale o vstopu in postavljale pogoje – Levica, npr., postavlja za pogoj kar referendum o članstvu v Natu. Takšna koalicija bi bila gotovo preveč heterogena in slabo učinkovita, ne glede na to, kdo bi jo vodil.
Na tretjem mestu je seveda možnost oblikovanja alternativne koalicije (»velike«, »mavrične« ali »transverzalne«) iz vseh (predlog dr. Dimitrija Rupla) ali katerih koli strank, ne glede na to, ali so že sodelovale v kakšni vladi ali ne. »Velika« koalicija, kakršne smo v Sloveniji že imeli v času dr. Janeza Drnovška, bi bila mogoča ob pogoju, da bi se posamezne levosredinske stranke pridružile desnim oz. sredinskim (povezava SDS, NSi, SNS in SD bi imela 46 poslancev). Druga »velika« koalicija pa bi se lahko sestavila, če bi se sredinske stranke pridružile levim (povezava SD, Levica, Desus, SMC, LMŠ bi imela 47 poslancev). Ne povsem neverjetna pa bi bila »transverzalna« koalicija levih in desnih strank, ki so že kdaj prej sodelovale v vladah in imajo izkušnje z vodenjem države: povezava SDS in SD, ki bi se ji pridružila NSi na eni strani in SAB na drugi, bi imela 47 poslancev.
Če pa bi se pridružila še SMC, bi ta koalicija imela 57 poslancev. Takšna koalicija, ki bi upoštevala negativne izkušnje prejšnjih (z odpovedovanjem sodelovanja, izsiljevanjem, izstopanjem strank itd.) in bi razpolagala z večjim upravljavskim znanjem, bi bila sicer nekoliko podobna sedanji italijanski koaliciji. Verjetnost te koalicije bi bila večja, če bi Janeza Janšo zamenjal kak drug kandidat (to možnost je omenil Janša v pogovoru s predsednikom Borutom Pahorjem). Obstaja seveda tudi teoretična možnost za manjšinsko vlado po skandinavskem zgledu (npr. LMŠ, NSi, SMC, Desus = 35 poslancev), ki bi jo podpirale posamezne stranke opozicije (ta bi morala zbirati večino za vsak zakon posebej), ali za tehnično vlado, ki bi imela komaj kakšno legitimnost in bi bila kratkotrajna.
Prvič, drugič, tretjič
Potek imenovanja mandatarja in oblikovanja koalicijske vlade je že določen, saj bo Janez Janša prvi dobil mandat za sestavo vlade. Glede na to, da ni zadostnih pogojev, da bi vlado sestavil, jo bo nato skušal sestaviti Marjan Šarec, ki pa ima zaradi pomanjkanja izkušenj le malo možnosti (po nekaterih ocenah približno 30 odstotkov), saj bodo stranke postavljale pogoje za svoj vstop, nato bo novo priložnost dobil Janez Janša. Če ne prej, se bodo stranke v tretjem krogu poenotile glede mandatarja in sestave koalicije, ker se bojijo novih volitev, na katerih bi utegnila biti udeležba še nižja, rezultati še bolj nepredvidljivi, posamezne stranke pa bi celo lahko izpadle iz državnega zbora. Kakšni stranki bo morda koristil tudi taktičen umik v opozicijo, iz katere bo lažje napadati vlado ali dajati predloge.Še bolje pa bi bilo, če bi se opozicija poenotila in oblikovala »vlado v senci«. V vsakem primeru mora biti koalicijska vlada oblikovana kot trdno programsko zavezništvo o uresničevanju skupnih ciljev in ne le kot uskladitev parcialnih interesov, pri čemer bi posamezni koalicijski partnerji ostajali odgovorni za »svoja« področja, kar je bila glavna slabost prejšnje vlade. Učinkovitost koalicijske vlade bo v vsakem primeru zelo odvisna od znanja, pogajalskih in voditeljskih izkušenj premiera. Vprašanje je le, koliko časa lahko Slovenija čaka na novo vlado (oblikovanje prejšnje vlade je potekalo 67 dni).
Ob teh volitvah se je znova pokazala predmodernost slovenske politike, saj sta se pokazali velika pluralnost ob številnih globokih cepitvah in interesnih nasprotjih ter nizka pripravljenost usklajevati različne interese oz. iskati skupen interes. Ob tem se v Sloveniji vendarle kaže spoznanje, da se realni problemi ne morejo reševati brez konca s pomočjo ideologij ali politizacijo najbolj aktualnih vprašanj, kot so migracije ali varnost, brez pravega razumevanja njihove kompleksnosti, tako na desnici kot levici, in da je treba sprejeti širše, dobro podprte strategije, ki jih lahko izvajajo stabilne in dobro vodene vlade. Sestavljanje te koalicije je spodbudno tako v notranjepolitičnem pogledu, ker daje priložnost za prestopanje starih linij in neobremenjeno iskanje novih strategij razvoja, kot v mednarodnem pogledu, ker pomeni zavračanje sosednjih – tako madžarskih kot italijanskih in drugih modelov s kombinacijami demokracije z avtoritarnostjo ali populizmom.
Dr. Drago Zajc je profesor politologije na FDV.
