Ljubljanski rektor: Znanje in izobraževanje v tej državi nista prioriteti

Vodenje univerze zadnje čase gotovo ni ena prijetnejših nalog v tej državi. Kljub takemu obližu, kot je nedavni podpis pogodbe o začetku gradnje dveh fakultet in skoraj sočasni prejem častnega doktorata na newyorški univerzi Clarkson. V pogovoru z rektorjem ljubljanske univerze prof. dr. Stanetom Pejovnikom ni bilo mogoče spregledati njegove zdelanosti.

Rektor ste postali v precej dru gačnih časih, ko še ni bilo slutiti, da boste morali postati rektor za krizne čase, čigar glavna naloga bo poskrbeti za preživetje UL...

Ne sprejemam takšne oznake. Oziroma sprejemam jo kot dejstvo, a se vendar sprašujem, kakšna je vloga znanja v tej državi. Mislim, da bi vsak razumen človek – namenoma uporabljam to besedo – podprl idejo, da so zlasti v kriznih časih potrebne prioritete. In pričakoval bi, da izobraževanje in raziskovanje vsekakor sodita med prioritete. Rebalans proračuna je pokazal ravno obratno. Prav ti področji sta bili, v primerjavi z drugimi področji, nesorazmerno močno znižani. Torej lahko jasno in glasno rečem, da se je vlada odločila, da znanje in izobraževanje v tej državi nista prioriteti.

Vendar je prišlo do vsaj navideznega popuščanja vlade. Menite, da je spoznala napako, ali se je le malo uklonila pogajalcem?

Trdno sem prepričan, da je ministrstvo dojelo, da so bili rezi na tem področju le pregloboki, a očitno ni moglo doseči popravkov. Naj to ponazorim s preprostim primerom. Vlada in sindikati so se dogovorili, da bodo odpravljena plačna nesorazmerja, kar pomeni, da bo izplačana tretja in četrta četrtina. V nobenem finančnem načrtu nisem videl predvidenega denarja za ta izplačila. Če so se sindikati in vlada dogovorili, da bo te deleže izplačala univerza, ki sredstev nima, lahko sam takoj povem, da tretje in četrte četrtine za popravek plačnih nesorazmerij ne bomo smeli oziroma mogli izplačati. V takem primeru bi namreč z javnimi sredstvi ravnal neracionalno in bi torej bil po novem kazenskem zakoniku kazensko odgovoren.

Lahko se torej zgodi, da bodo sindikati jezni na vodstva univerz...

Zakaj bi bili jezni? Sem se morda jaz obvezal k tem izplačilom? Ali se je z menoj sploh kdo dogovarjal? Sam se s sindikati nisem zmenil nič. Dogovorili so se vlada in sindikati, pa še to ne vsi resorni sindikati. Neodvisni sindikati delavcev UL tega sporazuma niso podpisali. Naj torej tisti, ki so podpisali ta sporazum, zdaj zagotovijo denar, ki je potreben za njegovo uresničitev.

Pred tedni ste se vsi rektorji javno uprli zmanjšanemu proračunu za visoko šolstvo in sklenili predlagati sestanek s premierom Janezom Janšo. Kolikor je znano, vam ta ni odgovoril. Ste vsaj rektorji ostali složni in enako odločni?

Rektorji nismo spremenili svojih stališč niti za las, vsaj zase lahko to zanesljivo zatrdim. Trdno pa verjamem, da to velja tudi za ostale. Kakšno je stališče gospoda premiera, ne vem, saj ni odgovoril niti na pismo, ki sem mu ga napisal sam, niti na pismo, v katerem smo se podpisali vsi štirje rektorji. Še vedno pričakujemo premierov odgovor, vsekakor pa je čas tega pričakovanja že nenavadno dolg...

Mogoče pa meni, da ste zadovoljni s tem, da z vami sestankuje resorni minister. Vendar tam, sem slišala od drugih udeležencev, menda samo delite tistih nekaj dodatno dodeljenih sredstev. Drži?

Najprej bi rekel, da univerze res formalno sodimo v resor ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ). S tem ministrstvom smo v poslovnem odnosu, z njim podpisujemo pogodbe. Ampak dejavnosti, ki jih opravlja univerza, daleč presegajo MIZKŠ. V bistvu sodijo v vse vladne resorje. Ravno zaradi tega smo si želeli govoriti z gospodom predsednikom vlade. Menili smo namreč, da se ta zaveda, kako pomemben razvojni dejavnik so univerze. Mislim, da smo torej imeli dober razlog za poziv za obisk, vprašanje pa je, kakšen razlog ima on, da se še ni oglasil. Pogajanja pri ministru Turku so sicer korektna, čeprav imamo o marsičem z ministrom popolnoma diametralna stališča. Žal so ta pogajanja omejena na vsoto, s katero minister pač razpolaga. Razumem, da on ne more ponuditi nič več in nič manj, kot je bilo sprejeto v državnem zboru. Tu bi rad vsem poslancem DZ javno povedal, naj si ne mislijo, da niso odgovorni za ta rebalans in za stanje na ljubljanski univerzi. So odgovorni in sam si bom zelo dobro zapomnil, kateri poslanci so glasovali za tak rebalans proračuna in za tako nesorazmerno visok odstotek zmanjšanja financiranja visokega šolstva v Sloveniji. Poslanci se morajo zavedati, da niso v parlamentu zato, da bi potrjevali vladne odločitve, temveč da prevzamejo svoj del odgovornosti za razvoj države.

Ampak na predzadnjem sestanku z ministrom Turkom, ko ste ravno v ZDA sprejemali častni doktorat, ni bilo videti, da lahko UL normalno sodeluje z resornim ministrom. Ta sestanek je takoj na začetku zapustil predsednik vašega upravnega odbora prof. dr. Dušan Mramor, ostali, med katerimi je bil od rektorjev le rektor Univerze na Primorskem, prof. dr. Dragan Marušič, pa so se z ministrom pogovarjali naprej. Bi vi, če bi bili tam, ravnali enako kot dr. Mramor?

V času tega sestanka sem bil ravno na poti, sem pa prej opravil vrsto pogovorov. Tudi z ministrom, tako da je ta zelo natančno poznal moje stališče. Moram reči, da je vodstvo naše univerze močno usklajeno in čeprav je predsednik UO sejo zapustil po svojem preudarku, bi tudi jaz na njegovem mestu verjetno naredil enako. Verjemite, da tu ni šlo za politiko. Dr. Mramor ni imel širšega soglasja univerze, da bi lahko razpravljal o delitvi teh nekaj milijonov. Pričakoval je, da se bo o višini proračunskega deleža še dalo pogajati. Do naslednjega sestanka pa je bil že sprejet rebalans proračuna in smo vedeli, o čem bomo govorili.

Zato je zdaj univerza lahko dala glavo na tnalo?

Oh, to je le prehuda oznaka. Mi nismo bili prav nič ponižni, ministru smo jasno povedali, kaj minus 25 milijonov pomeni za UL in za slovenski razvoj. Če kdo v vladi ali izven nje misli, da je to prav, je to tisti, ki bo v resnici dal glavo na tnalo. Mi to nismo, saj nismo nikoli trdili, da lahko to leto finančno preživimo. Tega zagotovila ne moremo dati. Verjamem pa ministru, da tudi ne more deliti denarja, ki ga nima.

Kaj pa pravite na delitev dodatno pridobljenih sredstev med visokim šolstvom in znanostjo?

Ta delitev je opravljena in to, mislim, na pravi način. Opredeljena je bila z amandmaji. Od 25 milijonov je vsaka sfera pridobila približno polovico. Ta se bo delila naprej, a vsaj v visokem šolstvu še ne vemo, kako. Univerze in druge visokošolske institucije smo namreč zelo različne velikosti. V raziskovalni sferi bo delitev potekala prek nacionalne raziskovalne agencije (ARRS). Glavni raziskovalni programi bodo zdaj dobili 'le' 15 odstotkov manj, ne več 24 odstotkov, kot jim je grozilo sprva. Se bodo pa zato nekateri programi povsem ukinili. Na primer nakup raziskovalne opreme.

Kaj takšne razmere pomenijo za univerze?

Vsem se obeta minus. Mariborska univerza za letos napoveduje minus osem milijonov, ljubljanska univerza ima še vedno minus 25 milijonov, za ostale se ne spomnim. No, mogoče bo ta primanjkljaj na koncu malenkost manjši, a to ne bo prineslo bistvenih sprememb.

Vsekakor pa je UL sprva grozil 31 milijonov manjši proračun...

Toda takrat se je še govorilo o desetodstotnem znižanju plač, kar bi naši univerzi prineslo 10 milijonov, tako da bi imeli pod črto 21 milijonov. Teh 10 milijonov od znižanja plač zdaj v nobenem primeru ne bo, vprašanje je, ali sploh kaj bo. Dejansko smo torej kljub dodatnim sredstvom na slabšem kot na začetku pogajanj.

Ali to pomeni, da so si interesi univerz in sindikatov vaših zaposlenih v tej točki nasprotni?

Ja, seveda. SVIZ je po eni strani dosegel velik uspeh, ko je poskrbel, da se plače zaposlenih niso znižale. Posledično to pomeni, da je denarja še bistveno manj in da bomo morali odpuščati ljudi. To pomeni tudi, da se bo breme, ki bi se z znižanjem plač enakomerno porazdelilo med zaposlene oziroma bi lahko še kaj naredili za tiste z nižjimi dohodki, usmerilo na nekaj ljudi. Na tiste, ki bodo odpuščeni. To me boli in jezi.

Opravičujem se, če s temi vprašanji jezo dodatno podžigam...

Ni se treba opravičevati. Jezen sem že dva meseca, in to tako, da bolj sploh ne morem biti.

Preusmerimo se k čemu bolj prijetnemu. Na primer k napovedi, da boste lah ko univerze dobile nekaj dodatnih milijo nov evropskih sredstev.

Ja, denar je mogoče pridobiti še iz evropskih skladov. Ampak kakorkoli obračamo, vse to ne bo v ničemer spremenilo finančnega izida tega leta. Najhitreje lahko evropski denar dobimo prihodnje leto. Tako res ne vidim najmanjše možnosti, da bi v tako kratkem času pokrili tolikšen minus. Nasprotno – položaj bo še težji, kot se trenutno zdi, ker nas bo celoletni minus doletel v pol leta. Ob tem nas vlada še dodatno jezi z uporabo čisto novih kategorij. Pravi nam: znajdite se, saj ste pametni. Kot da tega nismo počeli ves čas. Univerzi nikoli niso rasle rožice, vedno se je morala znajti in se tudi je. Ampak, vse ima svoje meje in te meje je vlada zdaj žal prestopila.

Na poti k vam smo v središču mesta srečali razposajene maturante, ki so odplesali četvorko. Verjetno so se tistih nekaj minut počutili na vrhu sveta. Kaj jim bo prinesla streznitev po vpisu na vašo univerzo in druge študijske programe? Bo to žrtvovana generacija?

Sam ne bi pristal na to, da bi bila žrtvovana katerakoli generacija v tej državi. Bi pa že raje, še preden bi se to zgodilo, iz protesta odstopil kot rektor. Ne znam si predstavljati kogarkoli v državi, ki bi ne verjel, da dobra država potrebuje dobre šole, predvsem pa dobre univerze. Izjemno sem razočaran nad izjavami nekaterih ministrov, ki dvomijo, da je UL dobra univerza. V zadnjih dneh sem pogosto slišal, da UL ni dobra, slišal sem tudi, da 25 milijonov res ni tak problem, da ga UL, katere letni proračun je bistveno večji, ne bi mogla prenesti. Slišal sem tudi predloge, naj si zaposleni na tej univerzi pač izplačajo malo manj denarja ali ne izplačajo avtorskih honorarjev. Na takšne izjave bi res rad odgovoril...

Kaj pa premierova izjava, da profesorji na univerzi delate samo nekaj ur na teden?

No, dobro, to je bila res zelo ponesrečena izjava in mislim, da bi se spodobilo, da bi se zanjo opravičil. Vendar pa poglejmo, ali smo res slaba univerza. Dejstvo je, da obstaja dovolj argumentov, ki takšno domnevo spodbijajo in dokazujejo, da smo po vseh mednarodnih merilih dobra univerza. Povedal bom le enega od teh argumentov, ki se mi zdi najpomembnejši. Kamorkoli po svetu gredo študenti UL, povsod dosegajo izredno dobre rezultate, in to praktično na vseh tekmovanjih. Večkrat so tudi prvi na svetu. Pa tudi dijaki, ki se vpisujejo k nam, se na olimpiadah znanja praviloma uvrščajo visoko tudi s pomočjo mentorjev iz naše univerze. Torej, če naj bi bili po mnenju nekaterih v vladi profesorji 'slabi', so naši študentje zanesljivo dobri, to pa so lahko samo na dobri univerzi. Očitajo nam tudi, da proizvajamo nezaposljive diplomante. Tudi to ni res. Naši diplomanti si v resnici z vsemi mladimi v tej državi delijo težavo, da ne morejo dobiti redne zaposlitve, temveč dobivajo neke čudne zaposlitve po novi ekonomski logiki 'znajdi se'. Znajdejo pa se predvsem zaposlovalci, ki jim ponujajo skoraj izključno delo za določen čas. Zato si ne morejo ustanoviti družine in kupiti stanovanja. To so problemi, kjer je univerza nemočna, vlada in poslanci so odgovorni za takšno stanje.

Očitki na račun kakovosti UL so vas očitno zelo prizadeli...

Ne maram neresnic. Odgovoril bi rad še tistim, ki govorijo, da smo univerzitetni profesorji za svoje delo zelo dobro plačani ali celo preplačani. Redni profesor – tak naziv je zelo težko doseči, vsak kandidat za to habilitacijo mora pred tem skozi mukotrpno proceduro, kjer se njegovo delo preverja na več ravneh, ko ga obravnavajo senati, ko mora dokazovati svojo znanstveno in pedagoško odličnost – je lahko ob koncu kariere uvrščen najvišje v 55. plačilni razred. Za primerjavo naj dam zdravnika specialista, ki mu brez omenjene zapletene procedure pripade 56. plačilni razred. Kar se tiče očitkov na račun naših avtorskih honorarjev in dodatno plačanega raziskovalnega dela, bom najprej rekel, da vse to res izplačujemo. Toda zakaj? Če bi hoteli brez tega opraviti vse delo na univerzi, bi morali takoj zaposliti 500 dodatnih ljudi. To bi pomenilo trikrat več denarja, kot nas zdaj stane to dopolnilno delo. Takoj sem za dodatne zaposlitve, če bi le država dala denar zanje. V razmerju med učitelji in študenti namreč v resnici nismo dobra univerza. Ampak če tega nismo zmogli rešiti doslej, kako naj se tega lotimo zdaj, ko je denarja še bistveno manj?

Varčevanje bo, ste povedali, še zlasti prizadelo umetniške akademije. Jim boste na univerzi solidarnostno pomagali? Se bo vseeno dalo izpeljati načrtovan projekt izgradnje novih akademij?

Na UL smo bili že doslej solidarni in bomo še naprej. Kar se omenjene gradnje tiče, je to res nujno potrebno. Akademije delujejo v groznih pogojih, vanje se tudi nič več ne vlaga, ker se pričakuje novogradnja. Vsi gradbeni upravni postopki sicer še niso rešeni, so pa tako daleč, da bi se lahko s kakšno prilagoditvijo, na primer dvofazno gradnjo, tega končno lotili. Žal pa ni denarja. Univerza bi bila pripravljena najeti kredit, lahko bi dobili tudi evropskega z nekaj leti odloga, a zanj potrebujemo državno poroštvo.

Se pa bosta gradili fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo ter fakulteto za računalništvo in informatiko?

Zanju smo pridobili evropska sredstva. Ne pozabite pa, da smo tudi na ta začetek gradnje čakali 15 let.

Kako se boste v opisanih razmerah jeseni lotili nadaljevanja bolonjske reforme?

To si tudi sam težko predstavljam. Jeseni bo na UL startalo vsaj 88 novih drugostopenjskih bolonjskih programov. Tega si nismo izmislili sami. Zakon je od nas zahteval, da smo v študijskem letu 2009/2010 vsi šli v to prenovo in zdaj je tako daleč, da se povsod začenja druga stopnja. Po veljavni uredbi o financiranju visokega šolstva bi morali za izvedbo teh programov dobiti dodatnih 12 milijonov. Toda vlada o tem noče nič slišati, dela se, kot da je to naš notranji problem... Pa smo univerze hotele pokazati solidarnost v splošnem varčevanju in smo se za eno leto pripravljene odreči temu denarju. Toda ko bo prišlo peto leto študija, to ne bo več mogoče. Tega leta doslej nismo imeli in z obstoječimi sredstvi ga ni mogoče pokriti. Šolnin pa ne bomo uvedli.

Nekaj bi te vaše bodoče študente morda lahko močno skrbelo. Namreč napovedi, da morda tistih razpisanih rednih programov, kjer bo premalo prijav, sploh ne boste izvajali, temveč boste študente preusmerili drugam. Če to drži, bo to nedvomno okrni lo pravice študentov. Za nekoga, ki si je iz bral določen progam, ki ga nato ne bo, je to lahko tragedija. Zdi se, da je v tem primeru tehtanje med koristmi študentov in finančno logiko v škodo študentov?

Moram reči, da je to utemeljen pomislek. Vendar naj najprej odgovorim z nekaj podatki. Na UL se število študentov iz leta v leto zmanjšuje. Od dobrih 63.000, kar je bilo doslej največ, se je spustilo na dobrih 52.000. Razlog je zmanjšanje števila otrok v generacijah, predvsem je padlo število izrednih študentov. Ti so se večinoma preusmerili na zasebne visokošolske zavode. V naši dolgoročni strategiji bi tako in tako radi zaposlenim ponudili nekaj drugega – tečaje dodatnega znanja za diplomante ali pa poklicne prekvalifikacije. Toda tudi tako, kot je, imamo na UL še vedno zelo veliko študentov, masovnost pa kakovosti študija gotovo ne koristi. Zato ponekod že sami ožimo vpis. S tem si seveda lahko nakopljemo nove očitke. Po eni strani nam očitajo, da imamo premalo vpisa na študij medicine, po drugi strani pa da imamo, na primer, preveč mest za študij novinarstva. Kar se medicincev tiče, jih imamo toliko, kot dopuščajo prostorske zmogljivosti na medicinski fakulteti. Na FDV pa s prostori za študij novinarstva ni težav, kar pa se zaposlovalnih možnosti tiče, je teh danes za novinarje res precej manj, vendar se novinarji lahko lotijo tudi različnih drugih del. Sicer pa živimo v obdobju, ko bodo ljudje menjali poklic, ne službe. Zato je dobro, če naše diplomante usposobimo za čim širšo paleto poklicev.

Niste še odgovorili na vprašanje, ali bo ste študente res selili iz izbranih programov tja, kamor sami niso hoteli?

To bi se lahko zgodilo predvsem na drugi stopnji, saj vseh akreditiranih programov očitno ne bo mogoče izvajati.

Opisane posledice finančnih redukcij pravzaprav kažejo, kako krhka dobrina je univerzitetna avtonomija. Avtonomija, ki jo lahko prizadene že resnejša finančna kriza, verjetno ni tista, ki si jo univerze želite. Bo morda zdaj moralo priti tudi do nekih novih definicij, na primer, kaj je javno dobro itd.?

Mislim, da avtonomija univerze z vsem tem še ni bila pomembneje prizadeta. Mi smo še vedno neodvisni, sami volimo svoja vodstva... Je pa seveda prizadeta finančna avtonomija univerz. V tem primeru je predvsem kršena pravica mladih ljudi do šolanja oziroma do brezplačne izobrazbe. To ne govorim zato, ker bi bil s tem sam prizadet. Navsezadnje lahko odstopim in se upokojim. Borim pa se za pravico mladih ljudi do šolanja in za to se bom boril do konca. Nobene takšne spremembe ne bom sprejel, ki bi univerzo spreminjala v trgovino ali v tovarno. Vsaj sodeloval ne bom pri tem.

Pred kratkim ste se udeležili rektorske konference v Bukarešti. Se je tam pokazalo, da današnje evropske univerze pestijo podobni problemi kot naše?

Zame je bila tam centralna točka razprava okrog enega stavka. V resoluciji je pisalo, da je izobraževanje javno dobro in da si moramo prizadevati za to, da bodo države financirale visokošolsko izobraževanje. Nato se je oglasil angleški minister, ki je dejal, da je pri njih šolnina nekaj povsem običajnega. Zavzel se je, da bi tako možnost dali tudi vsem univerzam, ki si to želijo. Dejal je, da si tisti, ki diplomira, s tem pridobi tudi nekaj pravic, zato naj bi bilo prav, da tudi sam nekaj participira. O tem se je nato razvila široka razprava, v kateri je bila največji oponent Škotska. Njen minister je poudaril, da so tam ponosni, ker jim je uspelo povečati javna vlaganja v univerze. Dejal je tudi, da dokler država nima preglednega nadzora nad socialno izključenostjo, je sistem, ki ga prodaja angleški minister, nesprejemljiv. Zanimivo je, da se je velika večina rektorjev v celoti strinjala s škotskim mnenjem. Niso se strinjale le države, kjer je visoko šolstvo dejansko že dohodek in celo izvozni izdelek. Toda, ponavljam, večina ni za profitno usmerjeno visoko šolstvo. Na koncu je, na moje veliko zadovoljstvo, prej omenjeni stavek iz resolucije v njej tudi ostal in ostala je temeljna usmeritev: znanje je javno dobro.

Koliko pa se, po vaši oceni, naše univerze trudijo, da bi privabile najbolj nadarjene študente?

Večina univerz si močno prizadeva, da bi jih pridobila, tudi tam, kjer se sicer študij plačuje, talentiranim ni treba plačevati študija, temveč so pogosto celo študenti sofinancirani iz različnih fondov. Ta računica je jasna – talenti so praviloma dobri raziskovalci in kot taki ustvarijo več znanja, kot stane njihov študij ali usposabljanje.

Bi se lahko tudi Slovenija znašla v vlogi zbiralke talentov?

Mislim, da imamo to možnost. Mislim tudi, da bi si morala Slovenija za to prizadevati zaradi širjenja prepoznavnosti. Vsak si za vedno zapomni državo, v kateri je študiral. Ohrani jo v glavi in v srcu.

Pri nas je trenutno očitno drugače. Od lanskega leta spotikamo študente, ki so si prej pri nas pridobili državne štipendije in jih letos ali jih bodo najpozneje prihodnje študijsko leto izgubili. Maja ste napovedali začetek delovanja sklada za te obubožane tuje študente. Ste lahko držali obljubo v teh časih?

Naš sklad je lahko le začasna rešitev, nato bi morala vskočiti vlada in najti nov zakonski okvir za štipendiranje teh študentov. Mi zdaj rešujemo državno sramoto, žal pa bomo lahko pomagali le najbolj kritičnim primerom.

Je bila vaša akcija zbiranja prostovoljnih prispevkov v ta namen uspešna?

Naši zaposleni in študentje so se pokazali solidarni, žal pa so odpovedala podjetja, od katerih smo pričakovali večji prispevek.

Očitno tam teh študentov ne vidijo kot svojih bodočih ambasadorjev?

Res je, da so to odlični ambasadorji. Zato takega odnosa sploh ne razumem. Očitno tudi tu marsikje velja: varčevali bomo, pa naj stane kar hoče. Zdaj je veliko odvisno od novega štipendijskega sistema. Če tega ne bomo ustrezno spremenili in podprli študija najboljših, nam bodo ti ušli v tujino. Zdaj imamo tak zakon – zanj je kriva prejšnja vlada in prejšnji poslanci –, ki onemogoča štipendiranje tujih državljanov. To je velika neumnost.

Prej ste govorili o reševanju bolonjske prenove. Ali zaradi vseh teh zapletov morda niste več tako goreč zagovornik bolonje?

Ne, še vedno se mi zdi pravi način. Brez 'bolonje', ki je v veliki meri izboljšala primerljivost študijev, diplomanti ne bi mogli prehajati z univerze na univerzo in si po diplomi službo iskati po EU. Bolonjska reforma tudi podpira samostojno učenje študentov. Žal smo pri nas povsem odpovedali pri izboljšanju razmer za samostojno učenje. Študij je sestavljen iz dveh enako pomembnih delov: podajanja znanja na fakulteti in samostojnega dela študenta. Za tak način bi nujno potrebovali prostore za samostojni študij v knjižnicah, seminarjih in podobno, morali bi jih imeti na vsaki fakulteti. Imamo pa jih samo v večjih knjižnicah, na primer CTK, kjer je veliko premalo mest. Večina študentov je prisiljena študirati v svoji sobi, kar večkrat pomeni zelo neugodne razmere brez stika s kolegi iz letnika. To je dejansko glavna pomanjkljivost pri izvedbi reforme. Očitno se to nikomur od odgovornih ne zdi pomembno, žal.

Uvodoma ste dokazovali, da je UL po vseh merilih dobra univerza. To ni mišljeno kot kritika, toda dejstva kažejo, da tudi na tej univerzi prihaja do večjih ali manjših odstopanj, tudi do goljufij. Kaj nameravate storiti, da bo tega čim manj?

Tudi na Cambridgeu je že prišlo do goljufij, pa zato nihče ne podvomi o kakovosti te univerze... Če je sistem kvaliteten, lahko tako motnjo odpravi sam. Če je slab, mora te napake odpraviti nekdo drug. Mi se trudimo to rešiti sami in dokler se ne vplete politika in politikantstvo, nam to kar dobro uspeva.

Kako gledate na možnost, da bi v teh težkih razmerah nastala še kakšna nova univerza?

Sam načeloma nimam nič proti novim univerzam. UL se ne boji konkurence. Mislim pa, da je narediti dobro novo univerzo tako dolgotrajen in težaški proces, da skoraj ne verjamem, da bi se pri nas danes kdo tega lotil. To je dvajsetletni projekt, stane pa kakšne pol milijarde. Tisti, ki tega ne ve, ne ve ničesar.