Ljudje, ki jih prej nismo niti opazili, so se izkazali kot najbolj nepogrešljivi del
Svet, kakršnega smo poznali, se je nepovratno spremenil. In najverjetneje je res, da se bo delil na tistega pred izbruhom koronavirusa in tistega po njem, kot je dejal sogovornik iz prejšnje številke Sobotne priloge, antropolog dr. Dan Podjed. Kako vidijo ta svet v letu nič kulturniki na različnih koncih sveta?
Odpri galerijo
New Delhi
Kako vidijo, mislijo, doživljajo ta svet, vsak na svojem koncu Evrope ali sveta, s svoje perspektive različni posamezniki:
raziskovalec, ki je dosegel tri skrajne točke sveta, južni in severni pol ter vrh Mount Everesta, Norvežan Erling Kagge; iluzionist in kulturni delavec Miran Čanak v Goi v Indiji; hrvaški režiser, umetniški vodja HNK in Mini teatra Ivica Buljan, ki je v času pandemije v karanteni v zagrebškem stanovanju doživel tudi kataklizmo potresa; namestnica direktorja največje španske kulturne institucije Círculo de Bellas Artes Lidija Šircelj in izraelski režiser Yonatan Esterkin, ki ga je koronavirus ustavil pri ustvarjanju predstave v Novi Gorici in tako karanteno preživlja v Sloveniji.
Lidija Šircelj, Madrid
Življenjska zgodba Lidije Šircelj se sprva zdi kot niz neobičajnih naključij, ki so se zložila v čudoviti red – s ključem, ki ga je pred skoraj četrt stoletja leti dobila od madridske naključne znanke in skupaj z Obalnimi galerijami Piran odprla prvo slovensko galerijo v tujini A+A. Kasneje je postala prva kulturna atašejka samostojne Slovenije, galerijo A+A preselila v Benetke, kjer je s prijateljico Carmen Attisani vodila literarno-kulturno kavarnico Imagina, skupaj sta prevzeli tudi organizacijo vodenih obiskov po na novo odprti operni hiši La Fenice, dokler se ni na povabilo direktorja Círcula de Bellas Artes vrnila v Madrid. Zdaj je pomočnica direktorja enega najpomembnejših multidisciplinarnih madridskih kulturnih centrov, v katerega program spadajo tako razstave svetovnih umetnikov kot kongresi, gledališke predstave, koncerti ter predstavitve knjig in lastni radio.
Kdaj ste se v Madridu začeli zavedati, da je pandemija resnejša, kot se je zdelo na začetku, jo vprašam po telefonu, ravno po tem, ko je opravila eno od videokonferenc, s pomočjo katerih še vedno, iz stroge karantene svojega madridskega stanovanja, vodi institucijo. Mnogi Španci menijo, da so se ukrepi začeli prepozno.
V Španiji smo že v začetku marca vsi govorili o koronavirusu, ampak bolj kot opazovalci nečesa, kar se dogaja tam nekje daleč, pravi s kančkom ironije, pa čeprav je bila to že Italija, ne samo Kitajska. Zelo počasi je pronicalo v našo zavest, da je problem globalen.
Zakaj bi sicer vlada dovolila množično udeležbo na manifestaciji 8. marca, ki so se je udeležili tudi politiki. Nihče ni preprečil nogometnih tekem. Španski nogometaši in navijači so leteli v Italijo, v Anglijo. Manj kot teden kasneje je bil že sprejet drastičen ukrep popolne izolacije. Tu je tudi odgovor na vaše vprašanje, seveda je bilo prepozno, pravi.
Ko tako velika sprememba nenadoma vdre v tvoje življenje, so občutki mešani: strah, negotovost. Nikoli nisem bila tako sama kot v prisiljeni izolaciji in hkrati nikoli nisem tako močno čutila, da smo vsi skupaj, reče in stiša glas. Nenadoma nas vse nekaj druži: strah pred neznanim. In to smo čutili vsi hkrati, pravi.
Hkrati pa je bilo treba tudi hitro ukrepati. Kulturni center Círculo de Bellas Artes, v katerem dela že skoraj petnajst let, ima 70 redno zaposlenih in veliko pogodbenih delavcev. Imajo tri razstavne dvorane, kino, gledališče, radio, skratka vse dejavnosti, ki so povezane s kulturo. A da lahko to izvajamo, moramo sami zagotoviti sredstva, pravi. Za to oddajamo prostore, pobiramo vstopnino za razstave, nekaj dobimo s članarino ... skratka, vse, kar nam lahko zagotovi približno 5,5 milijona evrov, ki jih potrebujemo za delovanje, poudarja. Njena naloga je skrbeti za harmonijo med tema dvema navidez nasprotujočima si svetovoma: kulturnim in komercialnim.
Círculo sicer velja za zasebno, neprofitno institucijo javnega interesa, a njihov prispevek h kulturnemu življenju v Španiji je tolikšen, da ga podpirajo tudi ministrstvo za kulturo, regija in samo mesto, vendar to predstavlja zgolj sedem odstotkov njihovega proračuna. Preostala sredstva morajo pridobiti sami, kar bo v mesecih, ko vse stoji, precej težka naloga.
Kako se je bilo na začetku soočati z novicami o hitrem širjenju korone, o naraščanju števila smrti, kako je to delovalo na vas psihološko, jo vprašam. Mislim, da smo šli vsi skozi iste miselne procese: najprej strah, ko se ti vse skupaj zdi kot moreče sanje, iz katerih se želiš čim prej prebuditi.
Samo v Madridu je umrlo več kot 5000 ljudi. Okuženih je uradno več kot 40.000. Kako naj to deluje na nas? Ali smo sploh sposobni žalovati za toliko ljudmi hkrati? Na srečo tudi število ozdravljenih narašča. Do srede, ko je potekal pogovor, jih je bilo že več kot 48.000.
Seveda me zanima tudi, kakšni so predvideni ukrepi španske vlade za obnovitev gospodarstva, kako je s pomočjo kulturnim institucijam. Vlada za preprečitev kolapsa obljublja 117 milijard evrov, pove Lidija, z zasebnimi prispevki naj bi bilo vsega skupaj okrog 200 milijard evrov. A vse je borba s časom. Velik del španske ekonomije sestavljajo mala podjetja, ki imajo do devet zaposlenih. Ta potrebujejo takojšnjo pomoč. Večina nima rezerv, da bi lahko dolgo čakala nanjo. Videti je, da se vlada zaveda, da je bila zadnja finančna kriza velika šola in da ne bodo ponovili vseh napak. Upam, da jih tudi Evropa ne bo, čeprav v Bruslju ne kaže dobro, poudari.
V kakšen svet se bomo zbudili, ko bo tega konec, jo vprašam.
Ne vem, pravi. Bo to zavest, da smo ranljivi, da nismo večni? Ali bo šlo s cepivom vse v pozabo? Upam, da ne. Zagotovo bo tehnologija še bolj prisotna v življenju, kot je bila prej. V tem mesecu izolacije smo se ji vdali bolj kot kadar koli. Vprašanje pa je, ali bo tehnologija naša zaveznica in bo zakonodaja ščitila pravice posameznika ali bomo postali zgolj lutke interesov multinacionalk?
Kaj so za vas kot osebo, ki je odgovorna za toliko različnih umetnikov in toliko različnih umetniških zvrsti, najpomembnejša spoznanja, ki ste jih dojeli v osami, vprašam. Na drugi strani je za hip tišina.
Da se zares zaveš, kaj imaš, samo takrat, ko ti je to odvzeto, reče počasi. Da brez ljudi, ki jih imaš rad, ne živiš, samo preživiš.
Da tudi brez umetnosti ni življenja. Kako bi preživljali izolacijo brez glasbe, brez knjig, brez filmov? Da je rutina nujna. Da potrebujemo obrede, tudi preproste, vsakdanje obrede. Da so se ljudje, ki jih prej nismo niti opazili, izkazali kot najbolj nepogrešljivi del naše družbe. Ne mislim samo na medicinsko osebje, mislim na čistilce, smetarje, prodajalce, na prevoznike … Kaj bi zdaj brez njih?
Vsako jutro ob osmih cel Madrid ploska medicinskemu osebju z oken in balkonov. V predelu, kjer živi Lidija Šircelj, so večinoma pisarne kulturnih institucij, zdaj večinoma prazne. Vsako jutro sama odpre okno in ploska, bilo je takšno osamljeno dejanje, pravi, zato je šla včasih ven, na ulico, tam stala sama in ploskala. Tu in tam se ji je pridružil smetar, kurir ... Dokler ni nekega dne na zunanjo stran svojega okna z velikimi črkami napisala Gracias. Hvala.
Miran Čanak, Goa
Indija roma domov je naslov članka v časopisu The Indian Express. V začetku razglasitve pandemije so milijoni migrantskih delavcev začeli zapuščati velika mesta in se poskušali vrniti na domove. Vsesplošna zapora vlade, da bi ustavila pandemijo, se v Indiji spreminja v humanitarno krizo, poročajo zahodni mediji.
Miran Čanak, samostojni kulturni delavec, iluzionist, že petnajst let živi deloma v Indiji, zdaj v zvezni državi Goa. Je ustanovitelj Društva artistov Slovenije in začetnik otroške pedagoške magije. Med drugim je nastopal kot čarodej v televizijskih skečih in nadaljevankah za otroke, kot so Radovedni Taček, sodeloval s Svetlano Makarovič, z Vitom Tauferjem in s Tomažem Pandurjem, pet let pred upokojitvijo je začel raziskovati zgodovino iluzionizma v zibelki magije v Indiji. Po upokojitvi je zaprl čarobni kovček in se zaradi raziskovanja ezoterike, ajurvede vpisal na izobraževanje. Kot upokojenec živi v Aziji, pretežno v Indiji, zdaj v Goi, kjer tako kot povsod v Indiji vlada popolna policijska zapora.
Indijski premier Narendra Modi je že 22. marca zvečer v štiriurnem nagovoru državljanom oznanil prepoved zapuščanja domov za 21 dni. Ukrep je začel veljati 23. marca minuto čez polnoč in velja za najstrožji in najbolj drastičen ukrep v boju proti novemu koronavirusu.
Prvih nekaj dni po popolni zapori je bila situacija precej dramatična, pravi Čanak. Ni bilo vode, hrane, skakali smo okrog in se skrivali pred policijo, da bi dobili kaj hrane. Goa ima na tisoče pekarn, a drugo jutro po vsesplošni zapori sem komaj našel eno, ki je pekla čez noč in na skrivaj pomagala lačnim ljudem. Dobil sem nekaj svežega kruha, ga prinesel tudi prijatelju in njegovemu otroku Siddarti za zajtrk. Naslednje jutro se je podobnega podviga lotil prijatelj, a ni imel sreče, tako kot številne druge so ga pretepli z bambusovimi palicami.
Podobe, kako oblasti pretepajo lačne ljudi, ki kršijo karanteno, so že konec marca obkrožile svet. Predvidevam, da so dobili opomin mednarodne skupnosti, pravi Čanak, saj se je zdaj, vsaj tu na severnem delu Goe, situacija umirila. Palice je oblast za zdaj postavila v kot, v redkih odprtih trgovinah lahko kupiš hrano, tudi tu smo najprej pokupili riž, kavo, italijanske špagete.
Prav na ta dan, ko govoriva, poteka srečanje na najvišjem vrhu, kjer se odloča o prihodnosti Goe. Za zdaj se v Goi, pravi, razen nekaj redkih primerov okuženih pandemija ni razširila. Kaj se bo zgodilo s priseljenci in preostalimi turisti, se ne ve. Ko bodo letalski leti mogoči, bodo najverjetneje poslali domov še vse tiste redke turiste, ki so ostali tu.
Informacije, kaj se zares dogaja tukaj, so skope, dobimo jih le prek javnih obvestil, pravi. Vemo, da so težave v Maharaštri, Kerali, poslušam zgodbe, da je vojska zaprla celoten romski predel v Mumbaju in da naj bi izolirali kar dva milijona najrevnejšega dela prebivalstva. Razlogov za strah je dovolj, saj Indija slovi kot socialno ne ravno pravična dežela, kjer, kot veste, poleg velikih socialnih razlik vladajo kastni sistem, korupcija, črni trg ... Mnogi bodo plačali davek golega preživetja.
Od konca marca so vse šole zaprte, predvidoma za dva meseca, otrokom in dijakom je prepovedan izhod iz stanovanj in hiš. V Goi je zdaj manj striktno, zato sam lahko zjutraj pobegne na plažo za eno uro, da se razgiba.
Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve ga je obvestilo o možnosti vrnitve v Ljubljano, a ima za zdaj še dovoljenje za bivanje v Indiji, tako da do nadaljnjega ostaja tam. Za zdaj je zadovoljen, pravi mirno. Drži se načela: Živi in pusti druge živeti, kot pravijo Vede.
Tudi zato namerava začeti akcijo za pomoč štiriletnemu dečku Siddarti; njegov oče je Slovenec, mama iz Pune, v Slovenijo kot družina ne morejo, v Goi, kjer so prej živeli od turizma, so zdaj obsojeni na čakanje, brez sredstev za preživetje.
Da pa ne bo vse tako črno, pravi z vedrim glasom, se nekaj v Indiji kljub vsemu ni spremenilo. To je način pozdravljanja. Še vedno se pozdravljamo tako kot prej, s sklenjenimi dlanmi v višini prsi, brez dotika. Dotik je bil prej dovoljen samo na stopalo, in še to samo ob velikem izrazu spoštovanja.
Erling Kagge, Oslo
Norveški raziskovalec, ki je kot prvi na svetu dosegel tri skrajne točke planeta, severni in južni pol in vrh Mount Everesta, tudi eden največjih založnikov na Norveškem, avtor sedmih knjig, prevedenih v več kot 35 jezikov; dve, Tišina v času hrupa in Hoja: korak za korakom, sta v slovenščini izšli pri založbi Vida v prevodu Valentine Smej Novak. Erling Kagge je tudi pravnik, filozof, model za Swatch, zbiratelj umetnin, predavatelj.
Na Norveškem smo v karanteni od sredine marca, pravi, ko ga pokličem po telefonu, a mislim, da smo podobno kot v Sloveniji lahko srečni, da smo razmeroma maloštevilna populacija, da Norveška ni pregosto poseljena, in za zdaj ne beležimo visokega števila smrtnih žrtev. Res je tudi, da imajo Norvežani tradicijo lojalnosti do vladnih ukrepov, večina ljudi spoštuje navodila in strogo ostaja v karanteni. V nasprotju z veliko drugimi državami smo bogata država, delno tudi zaradi nafte, zato si lahko privoščimo, da v času, ko vse stoji, podpremo ekonomijo, male podjetnike in kulturne ustanove in posameznike, ki potrebujejo pomoč.
Ta čas me je spomnil na mojo izkušnjo samote, tišine in pomanjkanja izbire, ki sem jih doživel na ekspedicijah na polarni pol, pove. Ko svet okrog nas pričakuje, da smo vedno dosegljivi in na voljo vsem, se je težko povezati z naravo, poiskati tišino v sebi in okrog nas. A zdaj nas je pandemija prisila, da se soočimo s stvarmi, s katerimi se morda dolgo ne bi.
Mati Zemlja je stara vsaj štiri milijarde let in zdi se mi arogantno, da je ne poslušamo in namesto tega naše zaupanje slepo vlagamo v inovacije človeštva. V teh tednih v karanteni v moji hiši v predmestju Osla sem se spet naučil, kako poslušati naravo. Če si dovoliš, da utihneš, zaslišiš, da imajo ptice, oblaki, zemlja pod tvojimi nogami, šelestenje drevesnih krošenj, sonce ali horizont vsak svoj jezik in svojo zavest.
V teh tednih sem se veliko vračal v čas mojih ekspedicij na severni in južni pol in prebiral dnevnike iz tistega časa. Na 22. dan, ko sem sam, brez kakršnegakoli stika s svetom, prodiral skozi popolno arktično belino, v neskončnost niča, sem zapisal: Tu, v tem ledu in snegu, se učim ceniti male radosti in užitke, subtilne sence snega, veter, tople pijače, oblike oblakov.
V prvih treh tednih nisem videl ali slišal enega samega znaka življenja. Za mano je bilo 500 kilometrov v ledu in mrazu, pred mano jih je bilo vsaj še 800.
Ko sem začel to potovanje, sem mislil, da je vse okrog mene belo in prazno, a čez čas sem začel videti stvari drugače. Sneg in led nista bila samo bela, nenadoma sem zapazil številne odtenke beline, ponekod rumenkaste, modrikaste, zelenkaste.
Hočem reči, da se izkušnja videnja sveta okrog tebe lahko dramatično spremeni, čeprav svet okrog tebe ostaja isti. In to se nam je vsem zgodilo zdaj.
Na Antarktiki sem imel svobodo, da sem izbral tisto, kar sem hotel, tako kot doma. Toda razlika je bila v tem, da tam nisem imel veliko izbire. Ko sem bil na smučeh, sem poskušal narediti vsaj dve stvari hkrati. Pripraviti kosilo in napolniti termo steklenice. Nič drugega ni bilo na voljo.
Ko so me spraševali, kaj je bilo na tem potovanju najtežje, sem odgovarjal, postaviti eno nogo pred drugo, nadaljevati. Korak za korakom, medtem ko ti zmrzujejo prsti na nogah in rokah, nos in ušesa. Če ni bilo prehladno, sem zvečer poskušal brati, to je bil redek privilegij in užitek, ki sem ga imel. Da bi se rešil odvečne teže, sem strani knjig, ki sem jih že prebral, uporabil kot toaletni papir.
Hočem reči, da v karanteni v hiši veliko razmišljam o mojih ekspedicijah prav zato, ker je bilo življenje na ledu v nemogočih razmerah v vsej svoji preprostosti in asketskosti nenavadno bogato. In ti tedni zdaj nam dajejo podobno sporočilo. Manj je več.
Ivica Buljan, Zagreb
Gledališki režiser, nekoč gledališki in literarni kritik, zdaj velja za najbolj produktivnega in nagrajevanega režiserja v regiji. Delal je v pomembnih evropskih gledališčih, v Afriki, na Kubi in v ZDA. V La Mami je režiral Pasolinijevega Pilada; New York Times ga je razglasil za eno od deset najboljših predstav leta v Evropi. Z novo predstavo po delih izraelskega zgodovinarja Hararija 2020 (koprodukcijo ljubljanske Drame, Mestnega gledališča in Cankarjevega doma) v začetku leta je ponovno razdelil slovensko javnost. Tudi ta predstava je, tako kot vse, na čakanju.
Najprej sva se slišala po telefonu, ko se je oglasil iz zagrebškega stanovanja, ki razen razbitih kozarcev in razsutih knjig in polic ni utrpelo večje škode zaradi potresa; a zaradi njegovega eruditskega, asociativnega načina govora, ki bi bil bolj primeren za dolg intervju, sva se raje dogovorila, da mi dogajanje zadnjih tednov strne v pismu:
Sinoči sem gledal klasiko Fritza Langa, v kateri neprekosljivi Edward Robinson igra profesorja psihologije Richarda Wanleyja, človeka, ki je večino življenja preživel razmišljujoč o pojmu umora, v čisto teoretskem smislu.
Na začetku filma se njegova soproga in otroci odpravijo na dopust, sam pa v neki izložbi vidi podobo lepe ženske. Na njegovo začudenje se podoba iz izložbe pojavi za njim, se mu predstavi in ga povabi k sebi v stanovanje. Preden je minila noč, je Richard Wanley v samoobrambi ubil njenega ljubimca in zagrešil še niz kriminalnih dejanj, med njimi izsiljevanje in zastrupitev.
Poleg moje postelje je visoka polica, ki jo je oblikoval trio Numen, natrpana s knjigami. Včasih, kadar sem po kakšni premieri, kjer smo kaj spili, legel v posteljo, sem začel razmišljati, kaj bi se zgodilo, če bi bil potres in bi se mi ta cela polica s knjigami in sliko Bena Caina, uokvirjeno z ostrim kovinskim okvirjem, v spanju zrušila na glavo.
V nedeljo, 22. marca, ob 6.23 in nato še ob 7.00, teden zatem, ko so bili razglašeni ukrepi proti epidemiji, sta Zagreb prebudila dva močna potresa. Do dneva, ko to pišem, je bilo še okrog 130 manjših potresov.
Po filmu sem poskušal zaspati, a vsak drhtljaj se je v moji glavi spremenil v znak potresa. Stari del mesta s svojimi muzeji, palačami, restavracijami je videti kot gotsko mesto duhov. S katedrale je padel vrh stolpa s križem.
V moji ulici je z lepe meščanske hiše iz devetnajstega stoletja padla streha in zmečkala dva avtomobila, parkirana spodaj na ulici.
Konec februarja je na nebu nedaleč od Zagreba eksplodiral meteor, težak 5,5 tone. Majhni, dvajsetgramski delčki so se razpršili nad slovensko-hrvaško mejo. Jugovzhodni tokovi vetrov so 27. marca prinesli puščavski pesek iz Turkmenistana in zaradi povišane koncentracije lebdečih delcev je Zagreb postal najbolj onesnaženo mesto na svetu.
Prav 27. marca bi moral v Oslu imeti premiero predstave po romanu Zgodovina okrutnosti, ki ga je preroško napisal norveški anarhist Jens Bjørneboe. Premiera je prestavljena, ne vemo, do kdaj. Vse, kar smo z ekipo igralcev, kot omenjeni profesor Richard Wanley, izkušali na vajah za predstavo 2020 v Cankarjevem domu pred samo nekaj meseci, se nam je zgodilo v resničnosti. Lahko se zgodi, da bodo oblike nadzora, ki so bile sprejete kot začasni ukrepi v skrajnih razmerah, sledile že videnim slabim primerom v zgodovini in se izvajale še naprej v strahu pred novo nevarnostjo.
Yonatan Esterkin, Tel Aviv
Izraelski režiser, ki ga na Slovenijo veže posebna ljubezenska zgodba. Ljubezen do slovenske dramatike, najprej, zdaj pa tudi do gledališča, slovenske kulture nasploh. Po nizu naključij je postal eden od ambasadorjev slovenske dramatike v Izraelu in z izraelskimi odrskimi uprizoritvami slovenskih dramatikov sodeloval na Tednu slovenske drame v Kranju. Med drugim je v koprodukciji kranjskega gledališča in Mini teatra zrežiral monodramo Judovski pes, prirejeno po znamenitem romanu Asherja Kravitza. Prestava je prepotovala številne mednarodne festivale.
Vemo, da je bila zgodba o holokavstu v literaturi, v umetnosti nasploh velikokrat izpovedana z različnih perspektiv, na različne načine. Konec koncev gre vedno samo za to: kako povedati zgodbo, pravi Esterkin. »Dejstvo, da zgodbo pripoveduje pes, dovoljuje avtorju romana Asherju Kravitzu, da so zgodbo o preganjanju Judov pripovedovali z nevtralnega stališča, skozi pogled psa. In pes ne pozna razlike med nacisti in Judi. Kadarkoli hočeš v izraelski družbi vsaj malo relativizirati situacijo, bodo skočili vate: Stvari so jasne: nacisti so zločinci, Judje so žrtve. Toda resnica je, da so stvari veliko bolj kompleksne.«
Esterkin je bil ravno sredi vaj za predstavo v gledališču v Novi Gorici Jakiš in Pupče izraelskega avtorja Hanoha Levina v prevodu Milana Jesiha, ko je vlada razglasila izredne razmere. Gotovo je v Sloveniji lepše in bolj mirno, kot če bi bil zdaj v Tel Avivu, pravi Esterkin. Kot slišim od prijateljev v Tel Avivu, je situacija tam veliko bolj stresna, nekateri Izraelci, sploh tisti najbolj religiozni, ne spoštujejo navodil vlade, politično turbulentna situacija v Izraelu v mnogih ljudeh vzbuja strah, ne le za prihodnost gospodarstva, ampak tudi za prihodnost demokracije.
Sam kot gledališki režiser in dramatik izjemno ceni način, kako slovenska država podpira kulturne institucije, česar ne more ravno reči za svojo deželo. Zame je podpora kulturi temelj demokracije, pravi. In zdaj, v karanteni, smo se še bolj začeli zavedati pomena umetnosti, kulture nasploh. Za zdaj nima domotožja, se zasmeje v telefon, pravzaprav mu je tukaj boljše, v stanovanju v Novi Gorici je skupaj z dekletom, bereta, prevajata, pišeta. Najbolj ga skrbi, da ko se bo zajezila pandemija in se bomo vrnili k običajnemu življenju, nihče več ne bo imel denarja za umetnost in gledališče. Ne ljudje, ki bi kupili vstopnice za predstavo, ne vlada, in če se to zgodi, po mojem pomeni konec zahodne civilizacije, reče.
Pravi, da ga pri nas poleg kakovosti življenja in bogate kulture fascinira prav napredno, močno gledališče, ki je po njegovem mnenju prav v vrhu. »Podpora države kulturnim institucijam kaže na to, da se država zaveda, da je bila umetnost skupaj z gledališčem vedno ključna za to, da je Slovenija zavarovala svojo legitimnost, dediščino, kulturo in jezik. To se mi zdi čudovita ideja, in res sem srečen, da lahko ustvarjam v državi, ki se zaveda pomena kulture, in iskreno upam, da se bo tega zavedala tudi nova vlada.«
raziskovalec, ki je dosegel tri skrajne točke sveta, južni in severni pol ter vrh Mount Everesta, Norvežan Erling Kagge; iluzionist in kulturni delavec Miran Čanak v Goi v Indiji; hrvaški režiser, umetniški vodja HNK in Mini teatra Ivica Buljan, ki je v času pandemije v karanteni v zagrebškem stanovanju doživel tudi kataklizmo potresa; namestnica direktorja največje španske kulturne institucije Círculo de Bellas Artes Lidija Šircelj in izraelski režiser Yonatan Esterkin, ki ga je koronavirus ustavil pri ustvarjanju predstave v Novi Gorici in tako karanteno preživlja v Sloveniji.
Brez ljudi, ki jih imaš rad, ne živiš, samo preživiš
Lidija Šircelj, Madrid
Lidija Šircelj: Ko tako velika sprememba nenadoma vdre v tvoje življenje, so občutki mešani: strah, negotovost. Nikoli nisem bila tako sama kot v prisiljeni izolaciji in hkrati nikoli nisem tako močno čutila, da smo vsi skupaj.
Življenjska zgodba Lidije Šircelj se sprva zdi kot niz neobičajnih naključij, ki so se zložila v čudoviti red – s ključem, ki ga je pred skoraj četrt stoletja leti dobila od madridske naključne znanke in skupaj z Obalnimi galerijami Piran odprla prvo slovensko galerijo v tujini A+A. Kasneje je postala prva kulturna atašejka samostojne Slovenije, galerijo A+A preselila v Benetke, kjer je s prijateljico Carmen Attisani vodila literarno-kulturno kavarnico Imagina, skupaj sta prevzeli tudi organizacijo vodenih obiskov po na novo odprti operni hiši La Fenice, dokler se ni na povabilo direktorja Círcula de Bellas Artes vrnila v Madrid. Zdaj je pomočnica direktorja enega najpomembnejših multidisciplinarnih madridskih kulturnih centrov, v katerega program spadajo tako razstave svetovnih umetnikov kot kongresi, gledališke predstave, koncerti ter predstavitve knjig in lastni radio.
Madrid
Kdaj ste se v Madridu začeli zavedati, da je pandemija resnejša, kot se je zdelo na začetku, jo vprašam po telefonu, ravno po tem, ko je opravila eno od videokonferenc, s pomočjo katerih še vedno, iz stroge karantene svojega madridskega stanovanja, vodi institucijo. Mnogi Španci menijo, da so se ukrepi začeli prepozno.
V Španiji smo že v začetku marca vsi govorili o koronavirusu, ampak bolj kot opazovalci nečesa, kar se dogaja tam nekje daleč, pravi s kančkom ironije, pa čeprav je bila to že Italija, ne samo Kitajska. Zelo počasi je pronicalo v našo zavest, da je problem globalen.
Zakaj bi sicer vlada dovolila množično udeležbo na manifestaciji 8. marca, ki so se je udeležili tudi politiki. Nihče ni preprečil nogometnih tekem. Španski nogometaši in navijači so leteli v Italijo, v Anglijo. Manj kot teden kasneje je bil že sprejet drastičen ukrep popolne izolacije. Tu je tudi odgovor na vaše vprašanje, seveda je bilo prepozno, pravi.
Ko tako velika sprememba nenadoma vdre v tvoje življenje, so občutki mešani: strah, negotovost. Nikoli nisem bila tako sama kot v prisiljeni izolaciji in hkrati nikoli nisem tako močno čutila, da smo vsi skupaj, reče in stiša glas. Nenadoma nas vse nekaj druži: strah pred neznanim. In to smo čutili vsi hkrati, pravi.
Hkrati pa je bilo treba tudi hitro ukrepati. Kulturni center Círculo de Bellas Artes, v katerem dela že skoraj petnajst let, ima 70 redno zaposlenih in veliko pogodbenih delavcev. Imajo tri razstavne dvorane, kino, gledališče, radio, skratka vse dejavnosti, ki so povezane s kulturo. A da lahko to izvajamo, moramo sami zagotoviti sredstva, pravi. Za to oddajamo prostore, pobiramo vstopnino za razstave, nekaj dobimo s članarino ... skratka, vse, kar nam lahko zagotovi približno 5,5 milijona evrov, ki jih potrebujemo za delovanje, poudarja. Njena naloga je skrbeti za harmonijo med tema dvema navidez nasprotujočima si svetovoma: kulturnim in komercialnim.
Círculo sicer velja za zasebno, neprofitno institucijo javnega interesa, a njihov prispevek h kulturnemu življenju v Španiji je tolikšen, da ga podpirajo tudi ministrstvo za kulturo, regija in samo mesto, vendar to predstavlja zgolj sedem odstotkov njihovega proračuna. Preostala sredstva morajo pridobiti sami, kar bo v mesecih, ko vse stoji, precej težka naloga.
Kako se je bilo na začetku soočati z novicami o hitrem širjenju korone, o naraščanju števila smrti, kako je to delovalo na vas psihološko, jo vprašam. Mislim, da smo šli vsi skozi iste miselne procese: najprej strah, ko se ti vse skupaj zdi kot moreče sanje, iz katerih se želiš čim prej prebuditi.
Samo v Madridu je umrlo več kot 5000 ljudi. Okuženih je uradno več kot 40.000. Kako naj to deluje na nas? Ali smo sploh sposobni žalovati za toliko ljudmi hkrati? Na srečo tudi število ozdravljenih narašča. Do srede, ko je potekal pogovor, jih je bilo že več kot 48.000.
Seveda me zanima tudi, kakšni so predvideni ukrepi španske vlade za obnovitev gospodarstva, kako je s pomočjo kulturnim institucijam. Vlada za preprečitev kolapsa obljublja 117 milijard evrov, pove Lidija, z zasebnimi prispevki naj bi bilo vsega skupaj okrog 200 milijard evrov. A vse je borba s časom. Velik del španske ekonomije sestavljajo mala podjetja, ki imajo do devet zaposlenih. Ta potrebujejo takojšnjo pomoč. Večina nima rezerv, da bi lahko dolgo čakala nanjo. Videti je, da se vlada zaveda, da je bila zadnja finančna kriza velika šola in da ne bodo ponovili vseh napak. Upam, da jih tudi Evropa ne bo, čeprav v Bruslju ne kaže dobro, poudari.
V kakšen svet se bomo zbudili, ko bo tega konec, jo vprašam.
Ne vem, pravi. Bo to zavest, da smo ranljivi, da nismo večni? Ali bo šlo s cepivom vse v pozabo? Upam, da ne. Zagotovo bo tehnologija še bolj prisotna v življenju, kot je bila prej. V tem mesecu izolacije smo se ji vdali bolj kot kadar koli. Vprašanje pa je, ali bo tehnologija naša zaveznica in bo zakonodaja ščitila pravice posameznika ali bomo postali zgolj lutke interesov multinacionalk?
Kaj so za vas kot osebo, ki je odgovorna za toliko različnih umetnikov in toliko različnih umetniških zvrsti, najpomembnejša spoznanja, ki ste jih dojeli v osami, vprašam. Na drugi strani je za hip tišina.
Da se zares zaveš, kaj imaš, samo takrat, ko ti je to odvzeto, reče počasi. Da brez ljudi, ki jih imaš rad, ne živiš, samo preživiš.
Da tudi brez umetnosti ni življenja. Kako bi preživljali izolacijo brez glasbe, brez knjig, brez filmov? Da je rutina nujna. Da potrebujemo obrede, tudi preproste, vsakdanje obrede. Da so se ljudje, ki jih prej nismo niti opazili, izkazali kot najbolj nepogrešljivi del naše družbe. Ne mislim samo na medicinsko osebje, mislim na čistilce, smetarje, prodajalce, na prevoznike … Kaj bi zdaj brez njih?
Vsako jutro ob osmih cel Madrid ploska medicinskemu osebju z oken in balkonov. V predelu, kjer živi Lidija Šircelj, so večinoma pisarne kulturnih institucij, zdaj večinoma prazne. Vsako jutro sama odpre okno in ploska, bilo je takšno osamljeno dejanje, pravi, zato je šla včasih ven, na ulico, tam stala sama in ploskala. Tu in tam se ji je pridružil smetar, kurir ... Dokler ni nekega dne na zunanjo stran svojega okna z velikimi črkami napisala Gracias. Hvala.
Okno madridskega stanovanja Lidije Šircelj, namestnice direktorja kulturne institucije Circulo de Bellas Artes FOTO: Lidija Šircelj
V Indiji se vsaj nekaj ni spremenilo – način pozdravljanja
Miran Čanak, Goa
Miran Čanak: Podobe, kako oblasti pretepajo lačne ljudi, ki kršijo karanteno, so že konec marca obkrožile svet. Predvidevam, da so dobili opomin mednarodne skupnosti, saj se je zdaj, vsaj tu v severnem delu Goe, situacija umirila. Palice je oblast za zdaj postavila v kot ...
Indija roma domov je naslov članka v časopisu The Indian Express. V začetku razglasitve pandemije so milijoni migrantskih delavcev začeli zapuščati velika mesta in se poskušali vrniti na domove. Vsesplošna zapora vlade, da bi ustavila pandemijo, se v Indiji spreminja v humanitarno krizo, poročajo zahodni mediji.
Miran Čanak, samostojni kulturni delavec, iluzionist, že petnajst let živi deloma v Indiji, zdaj v zvezni državi Goa. Je ustanovitelj Društva artistov Slovenije in začetnik otroške pedagoške magije. Med drugim je nastopal kot čarodej v televizijskih skečih in nadaljevankah za otroke, kot so Radovedni Taček, sodeloval s Svetlano Makarovič, z Vitom Tauferjem in s Tomažem Pandurjem, pet let pred upokojitvijo je začel raziskovati zgodovino iluzionizma v zibelki magije v Indiji. Po upokojitvi je zaprl čarobni kovček in se zaradi raziskovanja ezoterike, ajurvede vpisal na izobraževanje. Kot upokojenec živi v Aziji, pretežno v Indiji, zdaj v Goi, kjer tako kot povsod v Indiji vlada popolna policijska zapora.
New Delhi
Indijski premier Narendra Modi je že 22. marca zvečer v štiriurnem nagovoru državljanom oznanil prepoved zapuščanja domov za 21 dni. Ukrep je začel veljati 23. marca minuto čez polnoč in velja za najstrožji in najbolj drastičen ukrep v boju proti novemu koronavirusu.
Prvih nekaj dni po popolni zapori je bila situacija precej dramatična, pravi Čanak. Ni bilo vode, hrane, skakali smo okrog in se skrivali pred policijo, da bi dobili kaj hrane. Goa ima na tisoče pekarn, a drugo jutro po vsesplošni zapori sem komaj našel eno, ki je pekla čez noč in na skrivaj pomagala lačnim ljudem. Dobil sem nekaj svežega kruha, ga prinesel tudi prijatelju in njegovemu otroku Siddarti za zajtrk. Naslednje jutro se je podobnega podviga lotil prijatelj, a ni imel sreče, tako kot številne druge so ga pretepli z bambusovimi palicami.
Podobe, kako oblasti pretepajo lačne ljudi, ki kršijo karanteno, so že konec marca obkrožile svet. Predvidevam, da so dobili opomin mednarodne skupnosti, pravi Čanak, saj se je zdaj, vsaj tu na severnem delu Goe, situacija umirila. Palice je oblast za zdaj postavila v kot, v redkih odprtih trgovinah lahko kupiš hrano, tudi tu smo najprej pokupili riž, kavo, italijanske špagete.
Prav na ta dan, ko govoriva, poteka srečanje na najvišjem vrhu, kjer se odloča o prihodnosti Goe. Za zdaj se v Goi, pravi, razen nekaj redkih primerov okuženih pandemija ni razširila. Kaj se bo zgodilo s priseljenci in preostalimi turisti, se ne ve. Ko bodo letalski leti mogoči, bodo najverjetneje poslali domov še vse tiste redke turiste, ki so ostali tu.
Informacije, kaj se zares dogaja tukaj, so skope, dobimo jih le prek javnih obvestil, pravi. Vemo, da so težave v Maharaštri, Kerali, poslušam zgodbe, da je vojska zaprla celoten romski predel v Mumbaju in da naj bi izolirali kar dva milijona najrevnejšega dela prebivalstva. Razlogov za strah je dovolj, saj Indija slovi kot socialno ne ravno pravična dežela, kjer, kot veste, poleg velikih socialnih razlik vladajo kastni sistem, korupcija, črni trg ... Mnogi bodo plačali davek golega preživetja.
Od konca marca so vse šole zaprte, predvidoma za dva meseca, otrokom in dijakom je prepovedan izhod iz stanovanj in hiš. V Goi je zdaj manj striktno, zato sam lahko zjutraj pobegne na plažo za eno uro, da se razgiba.
Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve ga je obvestilo o možnosti vrnitve v Ljubljano, a ima za zdaj še dovoljenje za bivanje v Indiji, tako da do nadaljnjega ostaja tam. Za zdaj je zadovoljen, pravi mirno. Drži se načela: Živi in pusti druge živeti, kot pravijo Vede.
Tudi zato namerava začeti akcijo za pomoč štiriletnemu dečku Siddarti; njegov oče je Slovenec, mama iz Pune, v Slovenijo kot družina ne morejo, v Goi, kjer so prej živeli od turizma, so zdaj obsojeni na čakanje, brez sredstev za preživetje.
Da pa ne bo vse tako črno, pravi z vedrim glasom, se nekaj v Indiji kljub vsemu ni spremenilo. To je način pozdravljanja. Še vedno se pozdravljamo tako kot prej, s sklenjenimi dlanmi v višini prsi, brez dotika. Dotik je bil prej dovoljen samo na stopalo, in še to samo ob velikem izrazu spoštovanja.
V karanteni sem se spet naučil, kako poslušati naravo
Erling Kagge, švedski raziskovalec, pisatelj, založnik FOTO: Simon Skreddernes
Erling Kagge, Oslo
Erling Kagge: Ko svet okrog nas pričakuje, da smo vedno dosegljivi in na voljo vsem, se je težko povezati z naravo, poiskati tišino v sebi in okrog nas. A zdaj nas je pandemija prisila, da se soočimo s stvarmi, s katerimi se morda dolgo ne bi.
Norveški raziskovalec, ki je kot prvi na svetu dosegel tri skrajne točke planeta, severni in južni pol in vrh Mount Everesta, tudi eden največjih založnikov na Norveškem, avtor sedmih knjig, prevedenih v več kot 35 jezikov; dve, Tišina v času hrupa in Hoja: korak za korakom, sta v slovenščini izšli pri založbi Vida v prevodu Valentine Smej Novak. Erling Kagge je tudi pravnik, filozof, model za Swatch, zbiratelj umetnin, predavatelj.
Na Norveškem smo v karanteni od sredine marca, pravi, ko ga pokličem po telefonu, a mislim, da smo podobno kot v Sloveniji lahko srečni, da smo razmeroma maloštevilna populacija, da Norveška ni pregosto poseljena, in za zdaj ne beležimo visokega števila smrtnih žrtev. Res je tudi, da imajo Norvežani tradicijo lojalnosti do vladnih ukrepov, večina ljudi spoštuje navodila in strogo ostaja v karanteni. V nasprotju z veliko drugimi državami smo bogata država, delno tudi zaradi nafte, zato si lahko privoščimo, da v času, ko vse stoji, podpremo ekonomijo, male podjetnike in kulturne ustanove in posameznike, ki potrebujejo pomoč.
Oslo
Ta čas me je spomnil na mojo izkušnjo samote, tišine in pomanjkanja izbire, ki sem jih doživel na ekspedicijah na polarni pol, pove. Ko svet okrog nas pričakuje, da smo vedno dosegljivi in na voljo vsem, se je težko povezati z naravo, poiskati tišino v sebi in okrog nas. A zdaj nas je pandemija prisila, da se soočimo s stvarmi, s katerimi se morda dolgo ne bi.
Mati Zemlja je stara vsaj štiri milijarde let in zdi se mi arogantno, da je ne poslušamo in namesto tega naše zaupanje slepo vlagamo v inovacije človeštva. V teh tednih v karanteni v moji hiši v predmestju Osla sem se spet naučil, kako poslušati naravo. Če si dovoliš, da utihneš, zaslišiš, da imajo ptice, oblaki, zemlja pod tvojimi nogami, šelestenje drevesnih krošenj, sonce ali horizont vsak svoj jezik in svojo zavest.
V teh tednih sem se veliko vračal v čas mojih ekspedicij na severni in južni pol in prebiral dnevnike iz tistega časa. Na 22. dan, ko sem sam, brez kakršnegakoli stika s svetom, prodiral skozi popolno arktično belino, v neskončnost niča, sem zapisal: Tu, v tem ledu in snegu, se učim ceniti male radosti in užitke, subtilne sence snega, veter, tople pijače, oblike oblakov.
V prvih treh tednih nisem videl ali slišal enega samega znaka življenja. Za mano je bilo 500 kilometrov v ledu in mrazu, pred mano jih je bilo vsaj še 800.
Ko sem začel to potovanje, sem mislil, da je vse okrog mene belo in prazno, a čez čas sem začel videti stvari drugače. Sneg in led nista bila samo bela, nenadoma sem zapazil številne odtenke beline, ponekod rumenkaste, modrikaste, zelenkaste.
Hočem reči, da se izkušnja videnja sveta okrog tebe lahko dramatično spremeni, čeprav svet okrog tebe ostaja isti. In to se nam je vsem zgodilo zdaj.
Na Antarktiki sem imel svobodo, da sem izbral tisto, kar sem hotel, tako kot doma. Toda razlika je bila v tem, da tam nisem imel veliko izbire. Ko sem bil na smučeh, sem poskušal narediti vsaj dve stvari hkrati. Pripraviti kosilo in napolniti termo steklenice. Nič drugega ni bilo na voljo.
Ko so me spraševali, kaj je bilo na tem potovanju najtežje, sem odgovarjal, postaviti eno nogo pred drugo, nadaljevati. Korak za korakom, medtem ko ti zmrzujejo prsti na nogah in rokah, nos in ušesa. Če ni bilo prehladno, sem zvečer poskušal brati, to je bil redek privilegij in užitek, ki sem ga imel. Da bi se rešil odvečne teže, sem strani knjig, ki sem jih že prebral, uporabil kot toaletni papir.
Hočem reči, da v karanteni v hiši veliko razmišljam o mojih ekspedicijah prav zato, ker je bilo življenje na ledu v nemogočih razmerah v vsej svoji preprostosti in asketskosti nenavadno bogato. In ti tedni zdaj nam dajejo podobno sporočilo. Manj je več.
Bodo začasni ukrepi postali stalni?
Ivica Buljan, Zagreb
Ivica Buljan in kip Miroslava Krleže v Zagrebu FOTO: Ivica Buljan
Gledališki režiser, nekoč gledališki in literarni kritik, zdaj velja za najbolj produktivnega in nagrajevanega režiserja v regiji. Delal je v pomembnih evropskih gledališčih, v Afriki, na Kubi in v ZDA. V La Mami je režiral Pasolinijevega Pilada; New York Times ga je razglasil za eno od deset najboljših predstav leta v Evropi. Z novo predstavo po delih izraelskega zgodovinarja Hararija 2020 (koprodukcijo ljubljanske Drame, Mestnega gledališča in Cankarjevega doma) v začetku leta je ponovno razdelil slovensko javnost. Tudi ta predstava je, tako kot vse, na čakanju.
Najprej sva se slišala po telefonu, ko se je oglasil iz zagrebškega stanovanja, ki razen razbitih kozarcev in razsutih knjig in polic ni utrpelo večje škode zaradi potresa; a zaradi njegovega eruditskega, asociativnega načina govora, ki bi bil bolj primeren za dolg intervju, sva se raje dogovorila, da mi dogajanje zadnjih tednov strne v pismu:
Ivica Buljan: Lahko se zgodi, da bodo oblike nadzora, ki so bile sprejete kot začasni ukrepi v skrajnih razmerah, sledile že videnim slabim primerom v zgodovini in se izvajale še naprej v strahu pred novo nevarnostjo.
Sinoči sem gledal klasiko Fritza Langa, v kateri neprekosljivi Edward Robinson igra profesorja psihologije Richarda Wanleyja, človeka, ki je večino življenja preživel razmišljujoč o pojmu umora, v čisto teoretskem smislu.
Na začetku filma se njegova soproga in otroci odpravijo na dopust, sam pa v neki izložbi vidi podobo lepe ženske. Na njegovo začudenje se podoba iz izložbe pojavi za njim, se mu predstavi in ga povabi k sebi v stanovanje. Preden je minila noč, je Richard Wanley v samoobrambi ubil njenega ljubimca in zagrešil še niz kriminalnih dejanj, med njimi izsiljevanje in zastrupitev.
Poleg moje postelje je visoka polica, ki jo je oblikoval trio Numen, natrpana s knjigami. Včasih, kadar sem po kakšni premieri, kjer smo kaj spili, legel v posteljo, sem začel razmišljati, kaj bi se zgodilo, če bi bil potres in bi se mi ta cela polica s knjigami in sliko Bena Caina, uokvirjeno z ostrim kovinskim okvirjem, v spanju zrušila na glavo.
V nedeljo, 22. marca, ob 6.23 in nato še ob 7.00, teden zatem, ko so bili razglašeni ukrepi proti epidemiji, sta Zagreb prebudila dva močna potresa. Do dneva, ko to pišem, je bilo še okrog 130 manjših potresov.
Po filmu sem poskušal zaspati, a vsak drhtljaj se je v moji glavi spremenil v znak potresa. Stari del mesta s svojimi muzeji, palačami, restavracijami je videti kot gotsko mesto duhov. S katedrale je padel vrh stolpa s križem.
V moji ulici je z lepe meščanske hiše iz devetnajstega stoletja padla streha in zmečkala dva avtomobila, parkirana spodaj na ulici.
Konec februarja je na nebu nedaleč od Zagreba eksplodiral meteor, težak 5,5 tone. Majhni, dvajsetgramski delčki so se razpršili nad slovensko-hrvaško mejo. Jugovzhodni tokovi vetrov so 27. marca prinesli puščavski pesek iz Turkmenistana in zaradi povišane koncentracije lebdečih delcev je Zagreb postal najbolj onesnaženo mesto na svetu.
Prav 27. marca bi moral v Oslu imeti premiero predstave po romanu Zgodovina okrutnosti, ki ga je preroško napisal norveški anarhist Jens Bjørneboe. Premiera je prestavljena, ne vemo, do kdaj. Vse, kar smo z ekipo igralcev, kot omenjeni profesor Richard Wanley, izkušali na vajah za predstavo 2020 v Cankarjevem domu pred samo nekaj meseci, se nam je zgodilo v resničnosti. Lahko se zgodi, da bodo oblike nadzora, ki so bile sprejete kot začasni ukrepi v skrajnih razmerah, sledile že videnim slabim primerom v zgodovini in se izvajale še naprej v strahu pred novo nevarnostjo.
Če ne bo denarja za umetnost, bo konec zahodne civilizacije
Yonatan Esterkin, Tel Aviv
Izraelski režiser, ki ga na Slovenijo veže posebna ljubezenska zgodba. Ljubezen do slovenske dramatike, najprej, zdaj pa tudi do gledališča, slovenske kulture nasploh. Po nizu naključij je postal eden od ambasadorjev slovenske dramatike v Izraelu in z izraelskimi odrskimi uprizoritvami slovenskih dramatikov sodeloval na Tednu slovenske drame v Kranju. Med drugim je v koprodukciji kranjskega gledališča in Mini teatra zrežiral monodramo Judovski pes, prirejeno po znamenitem romanu Asherja Kravitza. Prestava je prepotovala številne mednarodne festivale.
Tel Aviv
Vemo, da je bila zgodba o holokavstu v literaturi, v umetnosti nasploh velikokrat izpovedana z različnih perspektiv, na različne načine. Konec koncev gre vedno samo za to: kako povedati zgodbo, pravi Esterkin. »Dejstvo, da zgodbo pripoveduje pes, dovoljuje avtorju romana Asherju Kravitzu, da so zgodbo o preganjanju Judov pripovedovali z nevtralnega stališča, skozi pogled psa. In pes ne pozna razlike med nacisti in Judi. Kadarkoli hočeš v izraelski družbi vsaj malo relativizirati situacijo, bodo skočili vate: Stvari so jasne: nacisti so zločinci, Judje so žrtve. Toda resnica je, da so stvari veliko bolj kompleksne.«
Esterkin je bil ravno sredi vaj za predstavo v gledališču v Novi Gorici Jakiš in Pupče izraelskega avtorja Hanoha Levina v prevodu Milana Jesiha, ko je vlada razglasila izredne razmere. Gotovo je v Sloveniji lepše in bolj mirno, kot če bi bil zdaj v Tel Avivu, pravi Esterkin. Kot slišim od prijateljev v Tel Avivu, je situacija tam veliko bolj stresna, nekateri Izraelci, sploh tisti najbolj religiozni, ne spoštujejo navodil vlade, politično turbulentna situacija v Izraelu v mnogih ljudeh vzbuja strah, ne le za prihodnost gospodarstva, ampak tudi za prihodnost demokracije.
Sam kot gledališki režiser in dramatik izjemno ceni način, kako slovenska država podpira kulturne institucije, česar ne more ravno reči za svojo deželo. Zame je podpora kulturi temelj demokracije, pravi. In zdaj, v karanteni, smo se še bolj začeli zavedati pomena umetnosti, kulture nasploh. Za zdaj nima domotožja, se zasmeje v telefon, pravzaprav mu je tukaj boljše, v stanovanju v Novi Gorici je skupaj z dekletom, bereta, prevajata, pišeta. Najbolj ga skrbi, da ko se bo zajezila pandemija in se bomo vrnili k običajnemu življenju, nihče več ne bo imel denarja za umetnost in gledališče. Ne ljudje, ki bi kupili vstopnice za predstavo, ne vlada, in če se to zgodi, po mojem pomeni konec zahodne civilizacije, reče.
Pravi, da ga pri nas poleg kakovosti življenja in bogate kulture fascinira prav napredno, močno gledališče, ki je po njegovem mnenju prav v vrhu. »Podpora države kulturnim institucijam kaže na to, da se država zaveda, da je bila umetnost skupaj z gledališčem vedno ključna za to, da je Slovenija zavarovala svojo legitimnost, dediščino, kulturo in jezik. To se mi zdi čudovita ideja, in res sem srečen, da lahko ustvarjam v državi, ki se zaveda pomena kulture, in iskreno upam, da se bo tega zavedala tudi nova vlada.«
