O slovenski prestolnici pogosto govorimo kot o Plečnikovi Ljubljani, v zadnjih letih tudi kot o Ravnikarjevi Ljubljani. Prispevek obeh arhitektov in urbanistov k današnjemu videzu mesta je tolikšen, da se to zdi upravičeno. A ob tem spregledamo nekatere druge ustvarjalce, katerih prispevek je za naše doživljanje mestnega središča tudi zelo pomemben.

Kiparstvo se z voluminoznostjo in v prostor vgrajeno določevalsko močjo seveda ne more kosati z arhitekturnimi in urbanističnimi rešitvami, a videzu in občutenju mesta vseeno dodaja pomembno komponento, oblikovno in vsebinsko zaokroža, nadgrajuje urbane ambiente. In noben drug kipar ni v Ljubljano vgradil tako dominantne in hkrati nevsiljivo prisotne likovne transverzale kot Lojze Dolinar.

Dovolj je, da se sprehodimo od Trga francoske revolucije, sredi katerega se pne proti nebu Ilirski steber, z glavama Napoleona in Ilirije, stopimo okrog Nuka, na katerega vzhodnem pročelju v dinamični profetski drži vihra njegov Mojzes, nadaljujemo ob Vegovi, kjer izpod krošenj zrejo herme glasbenikov, nadaljujemo do Nebotičnika, s katerega roba se zazira v daljavo simbolična ženska figura, nato prečkamo Miklošičev park, gremo mimo globokih reliefov na temo dela in skrbi za delavca na pročelju zgradbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, pod kipi s simboli dela na vrhu nekdanje Delavske zbornice in mimo atlantov na njenem portalu, današnjem vhodu v Kinoteko, do stroge figure pred zlom varujočega svetega Jurija na vogalu stavbe na križišču Miklošičeve in Pražakove, od tam zavijemo proti Ljubljanskemu dvoru s figuralnimi reliefi … in tudi če se tega ne zavedamo povsem, nas bo oplazil Dolinarjev umetniški genij, ki je znal najti optimalne rešitve za vsakokratne kiparske naloge.

A lahko bi bilo drugače, sprehod med Trgom francoske revolucije in Ljubljanskim dvorom bi lahko bil danes precej bolj pust ali vsaj drugače likovno intoniran.

Težki časi in iskanje izhoda

Lojze Dolinar (1893–1970) je bil eden naših najbolj talentiranih umetnikov. Ustvarjalno zrelost je dosegel zgodaj, že pred svojim dvajsetim letom ustvaril nekaj prepričljivih del, začel razstavljati, se vsestransko uveljavljati. Med prvo svetovno morijo se je strelskim jarkom uspel izogniti s klesanjem spomenika Kranjskemu Janezu, ki ga je začel Svetoslav Peruzzi, in portreta nekega polkovnika, nato pa se je lotil osnutkov za spomenik konec leta 1917 umrlemu Janezu Evangelistu Kreku, čigar obličje je tudi odlil v posmrtno masko. Na natečaju za ta spomenik je prejel prvo nagrado in izdelovanju le-tega posvetil skoraj vse leto 1918. Njegova stvaritev je bila lepo sprejeta, a ne ravno bogato plačana, kipar pa se je tudi poročil, za družino uredil stanovanje na današnji Prešernovi ulici v Ljubljani, postal oče …