Lokalne volitve v BiH: Kjer je prihodnost le sedanjost

Nekaj več kot 30.000 kandidatov iz 383 političnih strank in koalicij se bo 7. oktobra potegovalo za funkcije na lokalnih volitvah v Bosni in Hercegovini. Državi s 54-odstotno brezposelnostjo, z ljudmi, ki so skoraj povsem izgubili zaupanje v politiko, in državi, ki 17 let po podpisanem premirju v Daytonu po mnenju številnih ni naredila koraka naprej. Kvečjemu kakšnega nazaj.

Tistega dne se je na daleč naokrog znani Baščaršiji trlo ljudi. Jeziki so se mešali, prostega sedeža v katerem od lokalov s čevapčiči ali burekom in pitami skorajda ni bilo mogoče najti. Niti sence ne, saj je sonce neusmiljeno žgalo po zgodovini tega predela Sarajeva na severni obali reke Miljacke; tokrat lene in počasne in skoraj usahle.

»Krepko se je spremenila etnična struktura prebivalstva v Sarajevu; zdaj je Bošnjakov skoraj 90 odstotkov, pred vojno jih je bilo v glavnem mestu nekaj več kot polovica od skupno 416.000, kolikor jih je mesto štelo po popisu iz leta 1991. Srbov je malo, odločili so se oditi. Eni v Republiko srbsko, v svet, v Srbijo ali pa v vzhodne predele Sarajeva,« je povedal Goran Milić, dolgoletni novinar in zdajšnji urednik na televizijski postaji Al Jazeera Balkan, ki ima sedež v Sarajevu.

»Tudi Hrvatov je precej manj kot pred leti ... Povsem logično je, da z 90 odstotki Bošnjakov tistega starega sarajevskega duha, ki se ga marsikdo še dobro spomni, ni več ali morda vsaj ni več tak, kot je bil nekoč. Ne glede na vse je treba priznati, vsaj tako opažam med svojim bivanjem v Sarajevu, da prav Bošnjaki namenjajo veliko več truda in energije ter potrpežljivosti 'tistim drugim', če smem tako reči. Celo več kot drugi. Morda je tisti duh občutiti le še med sarajevskim filmskim festivalom, za božič, veliko noč, ob praznovanju bajrama ... Kaj vem, saj je še vedno čutiti nekaj tradicionalne sarajevske duhovitosti, vendar ostaja dejstvo, da so se številni dogovori neprimerno lažje uresničevali pred leti, pred vojno, kot zdaj, ko ni veliko možnosti, ko je politični sistem zapleten kot nikjer na svetu in ko ni denarja. Tako je tudi velika večina projektov obsojena na propad – tam, kjer so se tudi rodili – za gostilniško mizo,« je pripovedoval Goran Milić.

Iz pogovorov s povsem naključnimi prebivalci ni težko izluščiti dejstva, da politiki in politikom v Bosni in Hercegovini zaupa vse manj ljudi; še posebej mladih. Nič nenavadnega, saj se premoženje politikov, tistih na vrhu politične piramide, debeli skoraj vsak dan, državljani pa so vse bolj suhi. Časniki odkrivajo, da dobivajo politiki v BiH za svoje delo ali nedelo, odvisno iz katerega kota pač gledamo, enormno visoke plače – kar petkrat višje od povprečne plače srečnežev, ki še imajo delo. V štirimilijonski državi, ki je imela pred dvema letoma 3,2 milijarde evrov trgovinskega primanjkljaja in v kateri BDP na prebivalca znaša 3322 evrov, ima delavsko knjižico še okoli 650.000 ljudi, od njihovega dela pa živi vsaj še toliko brezposelnih in prav toliko upokojencev, katerih povprečna pokojnina je 200 evrov. Če jo, seveda, prejmejo.

Glede na črno statistiko aktualnega trenutka Bosne in Hercegovine ne preseneča podatek, da se viša število tistih, ki bežijo s trebuhom za kruhom kamorkoli v EU; veliko jih zahteva tudi azil v nekaterih državah EU.

Črni so tudi podatki nevladne organizacije Center civilne iniciative, ki kot neprofitna in nevladna organizacija pomaga pri vključevanju demokracije v življenje. V poročilu je ta organizacija zapisala, »da Bosna in Hercegovina doslej še ni imela slabše oblasti, še zlasti glede izpolnjevanja obveznosti do Evropske unije in Nata. Še manj se trudi, da bi izboljšala standard državljanov. Povprečne plače pa so najnižje v regiji.« Sicer znaša povprečna plača v BiH dobrih 400 evrov. Bruto!

»Če bo šlo tako naprej ...«

Opazujem dekle, naslonjeno na zid osrednje džamije, zavito je v ruto, v ponošenih oblačilih in z iztegnjeno roko. Turisti jo fotografirajo kot kakšno dodano vrednost spomeniško zaščiteni džamiji, ki se ji izza hrbta proti nebu steguje minaret. Dekle ima kakšnih petnajst, šestnajst let, v pol ure, kolikor je bila deležna moje pozornosti, se ji je v roki znašlo morda deset, dvajset konvertibilnih mark (približno pet do deset evrov).

»Če bo šlo tako naprej, bomo čez leto ali dve vsi morali na cesto z iztegnjeno roko,« mi je rekel Hidared, za prijatelje Hido, ki si sicer kruh služi z vožnjo taksija. »Trideset dni voženj, en dan prost, na cesti sem tudi do dvanajst ur, na koncu meseca pa dobim 200 ali morda celo 250 'kaemov' [KM, konvertibilnih mark],« je dejal Hido, ko sva sedela v debeli senci Morića hana in srkala kavo. Tako kot v veliko lokalih v središču Sarajeva tudi v tem, sredi Baščaršije, ni bilo piva, kaj šele močnejšega alkohola. Od letošnjega januarja je doslej brez dela ostalo več kot 46.000 ljudi, od skupno skoraj 600.000 nezaposlenih jih ima skoraj šest odstotkov višjo izobrazbo.

Gospodarstvo v državi, ki je zagotovo najrevnejša v regiji in na območju nekdanje Jugoslavije, je na psu. Dvomljivih privatizacij nihče ne šteje, podjetja nimajo denarja, v proračunih oblasti je suša; skoraj takšna kot na poljih, kjer zaradi slabe letine kmetje – vsak peti zaposleni v državi je kmet – preklinjajo Boga in Alaha in vse skupaj.

Najboljši pregled nad denarnimi razmerami v BiH imajo v Mednarodnem denarnem skladu (IMF), katerega misija ima sedež v Sarajevu. »Do septembra bi BiH lahko namenili nekaj sto milijonov ameriških dolarjev pomoči, vendar bo morala država še prej sprejeti precej ukrepov,« so povedali v sarajevski misiji IMF in dodali, da bo natančna vsota denarja, razumljivo, odvisna od sposobnosti države za vračanje posojila. Eden od ukrepov, ki bi omogočil sprostitev denarja oziroma posojila, je tudi finančna disciplina.

Zato ne preseneča, da so v krogih, ki se vsaj malo zanimajo za »svoje« gospodarstvo, navdušeni nad napovedjo, da utegne uradni Bruselj, takoj ko bo Bosna in Hercegovina postala uradna kandidatka za vstop v EU, zahtevati revizijo dvomljivih privatizacij v državi. Kdaj bi uradno Sarajevo vložilo kandidaturo, si ne upa napovedati nihče; optimisti trdijo, da bi se to utegnilo zgoditi že prihodnje leto, tisti z malo bolj realnimi pogledi menijo, da bi se to lahko zgodilo čez dve leti, trezne glave pa prepričujejo, da se bo to zgodilo po letu 2014. Ne glede na vse naj bi Bosna, vsaj tako trdijo dobro obveščeni diplomatski viri v Sarajevu, že do novembra uresničila vse zahteve za vložitev uradne kandidature za članstvo v EU. Mimogrede: prav te dni je propadel tudi načrt, po katerem naj bi Bosni odobrili akcijski načrt za vstop v Nato. Zdaj vsi upajo, da se bo to zgodilo šele septembra prihodnje leto.

Milijarde dolga

Za hip se je vseeno treba vrniti k finančni (ne)disciplini. Časnik Dnevni avaz, ki je v lasti vodje stranke za boljšo prihodnost BiH Fahrudina Radončića, je prav tisti dan, ko sem se odpravljal k njemu na pogovor, objavil dokaj šokantno novico. Nadnaslov: Vojni dobičkarji rušijo ekonomske temelje Federacije BiH; naslov: Bakirovi [Bakir Izetbegović je sin prvega predsednika federacije BiH Alije Izetbegovića in član predsedstva BiH ter v vrhu vodilne pozicijske Stranke demokratske akcije] jarani [prijatelji] dolgujejo milijarde KM! V nadaljevanju časnik popisuje, kako več kot sto podjetij, ki so v lasti bratov Hilma in Muje Selimovića, dolguje državi za več kot poldrugo milijardo evrov davkov; največ Sarajevska pivovarna, katere dolg znaša dobrih 60 milijonov evrov. In nikomur nič!

Ko kasneje sedim v pisarni prvega moža stranke za boljšo prihodnost Bosne in Hercegovine Fahrudina Radončića v 31. ali 32. nadstropju najvišje stolpnice na Balkanu (175 metrov), do katerega sem se sicer pripeljal z najhitrejšim dvigalom v Evropi, ki je iz pritličja proti sogovornikovi pisarni švignilo s hitrostjo petih metrov na sekundo, je Radončić le skomignil z rameni in na vprašanje, kako presekati gordijski vozel političnega labirinta in črne gospodarske perspektive v državi, dejal: »Mi smo zapletena država, ogromno je korupcije, brezposelnost je največja daleč naokoli. Nekomu, to je bržkone vladajoča stranka, bržkone takšne razmere ustrezajo. Meni in moji stranki zagotovo ne; mi si želimo, da bi Bosna in Hercegovina postala največje gradbišče v Evropi.« Radončić navsezadnje tudi sam sodi v bosanskohercegovsko politično in gospodarsko elito.

Oktobrske lokalne volitve bodo zagotovo eden od osrednjih preizkusov za politike in stranke. Ne le zaradi tega, ker bo na podlagi rezultatov razdeljen proračunski denar strankam. Ali bodo res pomenile umik oziroma, še huje, izbris s političnega prostora za nekatere politike, bo pokazal oktober. Do takrat se bo politika še naprej ukvarjala sama s seboj, na taksista Hida in njemu podobne pa bolj ali manj pozabila.

Vse skupaj je malce zapletel sodni primer Sejdić-Finci. Omenjena predstavnika romske in judovske manjšine sta namreč v imenu (tudi drugih) manjšin pred časom tožila oblast BiH zaradi »nedopustne diskriminacije in kršenja evropske konvencije o človekovih pravicah v zvezi z imenovanjem tričlanskega predsedstva BiH, v katerem so samo trije stolčki – za Bošnjaka, Srba in Hrvata, tako da pripadniki manjšin sploh ne morejo kandidirati«. Pred dvema letoma je evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu odločilo, »da mora država z ustavnimi reformami in spremembami volilnega zakona omogočiti predstavnikom narodnih manjšin, da se jih izvoli v predsedstvo BiH«. Tako bi morala BiH z ustavnimi reformami zagotoviti sedeže za predstavnike narodnih manjšin v zakonodajnih organih na vseh ravneh oblasti. Predstavnike bi volila združenja narodnih manjšin – uradno je v BiH štirinajst narodnih manjšin –, ne pa politične stranke kakor doslej. Prav rešitev problema, kako tričlansko predsedstvo BiH dopolniti še z enim članom, državljanom, je rdeča nit teh vročih dni, ko je tudi Bosno in Hercegovino zajel val požarov. Mediji so tisti dan poročali, da znaša škoda zaradi požarov na območju Bosne in Hercegovine že zdaj pet milijard evrov. Tudi Mostar je bil deležen gostega črnega dima požarov, ki so zajeli okolico mesta. Vendar ima Mostar še neko svojo zgodbo. V njem letošnjih lokalnih volitev ne bo! Zaradi obilice zapletov.

V največjem in najpomembnejšem mestu v Hercegovini, v katerem živi (ali bolje, životari, kot mi je dejala Aida, žena pokojnega prijatelja, s katerim sva po različnih igriščih preganjala košarkarsko žogo) med 90.000 in 100.000 ljudi, že dolgo iščejo skupni interes. Skupni interes vsi razumejo, a ga nihče ne želi razumeti. Oziroma ga povsem razumejo, a ga nihče ne želi uresničevati.

Sedemnajst let po daytonskem sporazumu in sedem let po slavnostnem odprtju obnovljenega starega mostu so razmere v tem mestu takšne, kot so bile pred leti. Slabe, najslabše. Zahodni del je še vedno hrvaški, vzhodni pa bošnjaški ... Tistih, ki ne vstopijo z enega na drugi konec mesta, je vse več. Na žalost! Težko je verjeti, vendar je res. »Pravzaprav gre za to, kdo in kako bi administrativno upravljal mesto,« mi je pripovedoval visoko pozicioniran evropski diplomat. Mednarodna skupnost je doslej naredila precej, vendar zelo malo učinkovitega, so si enotni v Mostarju, mestu, v katerem ima vsak prav. In zaradi tega se ni mogoče dogovoriti. Pravzaprav je zdaj takole, mi je pripovedoval sogovornik: »Hrvati si želijo ureditve, ki bi določala glasovanje po načelu en človek, en glas, Bošnjaki se zavzemajo za delitev, pol vam, pol nam ... No, pa bodi pameten.« Počasi ima razmer v Mostarju že vrh glave tudi mednarodna skupnost; ne glede na to, ali gre za EU ali ZDA. Zdaj kaže, da utegne zelo kmalu nekdo udariti po mizi in reči: »Ni delitve Mostarja, spoštovanje manjšin pa je civilizacijska dolžnost. In pika!« In naj se zmenijo, kakor vedo in znajo. V Mostarju nejeverno zmigujejo z glavo, ko natakarji zaslišijo, da teče beseda o razmerah v Mostarju, si ne želijo več prisesti, prodajalci na slovitem Kujundžiluku, uličici iz sredine 15. stoletja, ki se pne nad zeleno Neretvo in prinaša ter odnaša spomine na dni, ko je Mostar bil središče bosanskohercegovske kulture in z duhovitostjo celo prekašal sarajevsko, pa so tudi že obupali nad kupci.

Zaupanje splavalo po Neretvi

V mednarodno skupnost, katerakoli že je ali bo, v Mostarju resnično nimajo več zaupanja. Navsezadnje je mednarodna skupnost potrdila mestni statut, po katerem ima približno 40.000-članski zahodni del mesta (hrvaški) enako število svetnikov kot 5000-članski vzhodni (bošnjaški) del.

Sicer je osrednji vzrok, zakaj v Mostarju volitev ne bo, odločitev državne volilne komisije, ki je zahtevala, da mora Mostar vnesti v statut vsa pravila, kot jih imajo drugod po državi. Vendar si Hrvati želijo, da bi s svojo večino vodili mesto; Bošnjaki pa tega nočejo niti slišati, menda bodo šli celo tako daleč, da bodo zahtevali, naj se Mostar razdeli na šest občin in središče. Pač še en gordijski vozel Bosne in Hercegovine.

Letos mineva sedemnajst let od daytonskega sporazuma, dogovora o miru v Bosni in Hercegovini, katerega osrednji akterji so bili predsedniki Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović, Slobodan Milošević (Srbija in Črna gora, takrat še ZR Jugoslavija) in hrvaški predsednik Franjo Tuđman. Danes, toliko let po podpisu sporazuma, so si analitiki enotni, da v Bosni in Hercegovini ni bilo storjenega koraka naprej. Na to opozarja tudi Mednarodna krizna skupina (International Crisis Group, ki se kot nevladna organizacija sicer ukvarja z analizo razmer v problematičnih predelih in priporoča rešitve), ki je v zadnjem julijskem poročilu dala vedeti, da so ustavne spremembe nujne, a hkrati lahko »pomenijo kolaps države in celo razpad, saj so si stališča o prihodnosti države preveč različna«. Bosna mora resno prenoviti ustavo, ne pa sprejemati samo površnih popravkov, so dodali.

Na vprašanje, ali to pomeni nov daytonski sporazum ali kaj podobnega, so sogovorniki v Sarajevu, Mostarju ali Banjaluki, središču Republike srbske, molčali. Za Hrvate omenjeni in zdaj veljavni daytonski sporazum »ni v redu«, saj so, po njihovem prepričanju, v neenakopravnem položaju, Bošnjaki so z njim zadovoljni, saj jim močna država, federacija, z veliko pristojnosti, ustreza, Srbi v Republiki srbski pa se odločno in na ves glas borijo za krepitev moči entitet in krčenje pooblastil države. »Mi smo za vsaj majavo konfederacijo v okviru Bosne in Hercegovine,« pravi Rajko Vasić, nekdanji minister za informiranje in zdajšnji izvršni sekretar vodilne stranke v Republiki srbski SNSD, ki jo vodi kontroverzni Milorad Dodik. Ta je prepričan, da spori med vladajočimi strankami v BiH »iz dneva v dan dokazujejo, da si želijo ostati na oblasti, se prepirajo, kar potrjuje, da je Bosna in Hercegovina umetna država, ki jo vzdržuje mednarodna skupnost in ni sposobna preživeti« ...

Večer se je že krepko spustil nad 1627 metrov visok hrib Trebević, pod katerim so številni sanjali, kako lepo bo nekoč, kdo bo hitreje zrasel, tudi Miljacka je nekako še bolj leno kot dan prej potovala na 40 kilometrov dolgi poti, Sarajevo je tonilo v sen. Iz minaretov so se slišale zadnje molitve. Že čez nekaj ur se bodo slišale nove, ko bo utihnil nočni lajež potepuških psov, ko bodo na delo z razmajanimi tramvaji morda le še danes hiteli srečneži in morda tudi mladenka, ki se bo vnovič naslonila na zid Gazi Husrevbegove džamije in prosila za kakšen kovanec.