Pri poročanju medijev na temo širše problematike zdravstva in odhoda maksilofacialnih kirurgov iz javnega sistema opažam veliko dezinformacij, neresnic in predvsem slabega razumevanja celotne situacije. Kot zdravnik, ki več kot 30 let deluje v javnem zdravstvu, kjer poskušam pacientom kljub pogosto nerazumnim odločitvam zdravstvene politike zagotoviti kar najboljše zdravljenje, želim prispevati k boljšemu razumevanju ozadja in razlogov za mojo odločitev za odhod iz javnega zdravstva.
Naj začnem pri razlogih za odhod. Razlaga je bolj enostavna. Ministrstvo za zdravje, vlado in vodstvo UKC Ljubljana smo kirurgi z maksilofacialne klinike več let neuspešno opozarjali na težave, pozivali k dialogu in skupnemu iskanju rešitev. Ker se na naše pozive niso odzvali, smo poskusili njih in javnost prek medijev informirati o težavah, v katere nas (in paciente) še dodatno potiska novela zakona o zdravstveni oskrbi. Če bi nam bilo za javno zdravstvo vseeno, se ne bi medijsko izpostavljali, ampak bi tiho odšli – kot mnogi drugi. Ker pa nam ni vseeno, smo se odločili za težjo pot.
Priznam, da me je poročanje nekaterih medijev presenetilo. Izjava za javnost, ki demantira absurdne obtožbe na račun kolega dr. Tadeja Petra Dovška in mene, je bila objavljena. Opravičila tistih, ki so neresnice sprožili in jih širili v javnosti, še nisva dobila.
| Sobotna priloga
Komentarji