Knjiga, ki govori: Manca Košir povsem blizu nas

Skrivnosti. Nočem jih imeti, čeprav jih znam obdržati zase. Želim živeti odprto, transparentno življenje zato, ker mi tako odteka najmanj energije. Morda ta poved najbolje označi nenavadno knjigo Mance Košir Manj je mene, bolj sem Jaz, ki jo je z Manco soustvaril Žiga Valetič. Pred dnevi je izšla pri založbi Goga.

Dan pred predstavitvijo knjige v Novem mestu mi je pripeljal še svežo iz tiskarne, knjigo, na kateri je fotografija Mance, ki sta jo s Tino Košir našla v Mančini zapuščini. Posnel jo je scenski fotograf Ivan Kocmur, in to na snemanju filma Sreča na vrvici. Manca sedi na režiserskem stolčku, s sklenjenimi dlanmi, v njenem odprtem pogledu, s katerim zre v nas, je nekaj nedoločljivega, mir, otožnost, moč in nekakšna kljubovalnost. Na tej fotografiji se ne smeje.

Ideja, da bi prav Žiga Valetič napisal njeno biografijo, je prvič obvisela v zraku na sprejemu pri takratnem predsedniku Borutu Pahorju leta 2022, ko je prejela nagrado jabolko navdiha. Ah, še dve leti bom zasut s projekti, ji je z nasmeškom odvrnil Valetič, potem se bova pogovarjala. Nato ga je poklicala dva tedna pred smrtjo, ko se je že poslavljala od najbližjih. Težko je že govorila, a mu je rekla, da si želi, da bi prav on napisal knjigo o njenem življenju. Izide naj pri založbi Goga, kjer se je z urednico Jelko Ciglenečki že prej dogovarjala za knjigo o soočanju z boleznijo.

In ko mi je to rekla, najprej nisem vedel, kaj naj bi napisal, na podlagi česa naj bi to napisal, kje naj bi začel, kje naj bi dobil informacije, je rekel Valetič, ko sva se usedla v bar Žmauc in je na mizo položil to petsto strani dolgo knjigo.

Ko sva s Tino lani začela urejati njene arhive in zapuščino, sem dobil na ključek njenih 2000 datotek v wordovi obliki in se zakopal v branje. Nato sem dojel, da je imela prav, ko je na ponudbe različnih založb, da napiše svojo avtobiografijo, odgovarjala z »ah, saj sem vendar že vse povedala«. Dejansko je vse, o čemer bi lahko pisal, povedala že sama. Ne samo, da je povedala, ona je to tudi izjemno artikulirala. Več kot pol stoletja je sama pisala to knjigo, zavestno, skozi medije. Kot nekakšna igra s slovensko medijsko in kulturno krajino.

Vse te stvari v knjigi so že bile nekje objavljene. Tu so samo zbrane in povezane, skromno pravi. Ampak zato sem moral prebrati vse. Koliko časa je trajal ta proces, vprašam. To ni smelo trajati dolgo, trajalo je zgolj dobre tri mesece, zato ker takrat nisem mogel početi nič drugega. Ker iz svojega kratkoročnega spomina preprosto nisem smel izpustiti vseh detajlov o njenem življenju. Med natančnim pregledovanjem vseh njenih tekstov so nastale še tri knjige, ki bodo izšle pri Mladinski knjigi.

Bolj ko sem ji skozi branje lezel pod kožo, bolj je meni lezla pod kožo ona, pripoveduje Valetič. Ni bilo lahko, a hkrati sem ob tem procesu neskončno užival, pravi. A to je tako kot ljubezen, ki ti strese življenje in ga postavi na glavo. Podobno kot pravi Manca sama: Ljubezen je delo na cesti, prenova ceste.

V knjigi se tako prepletata dve pripovedni liniji, ena je osebna, intimna, družinska, na drugi strani je javna, družbeno angažirana.

Z Manco ju je prvič »združila« mistična poezija, ki jo je sam začel prevajati že pred dvema desetletjema. Še bolj sta se povezala, ko je prav pri njegovi založbi Grafični atelje Zenit hotela izdati prvo pesniško zbirko Iz trebuha do neba in nato še drugo, Iz neba do dna. Tako jo je – kot urednik in založnik njenih pesmi – vozil na literarne večere in dogodke po Sloveniji. Kamorkoli sva prišla, so bile knjižnice in dvorane nabito polne, pravi. Ni veliko takšnih ljudi, ljudje so se ji odpirali, ona se je odpirala njim. Tudi tam jim je govorila drobce iz svojega življenja, ki so se počasi sestavljali v celovito zgodbo.

Vedel sem, da je različnim ljudem skozi javna pisma, epistole, intervjuje, pesmi in kolumne razgaljala plast za plastjo svojega doživljanja življenja, ob tem pa podirala meje, postavljala mejnike in globinsko vplivala na slovensko družbo, razmišlja Žiga Valetič, nisem pa si znal predstavljati, da je tako podrobno opisala prav vsa obdobja in vse vidike svojega življenja.

Vsak film se snema trikrat: prvič, ko ga pišeš, drugič, ko ga snemaš, in tretjič, ko ga montiraš. Ves čas me je spremljal občutek, da držim v rokah občutljiv dragi kamen v surovem stanju, ki ga je treba brezhibno obrusiti, zato sem hvaležen založbi in Mančini družini, da smo to lahko izpeljali skupaj.

Obraz slovenske tranzicije

Mislim, da bo zgodovina povedala, kdo je Manca Košir, pravi. Še danes jo želi marsikdo zviška popredalčkati kot »prvo influencerko«, kar je gotovo bila, ampak bila je še neznansko več od tega, pravi Valetič, predvsem pa je za širši prostor naredila več od tistih, ki so imeli do nje omalovaževalen odnos. Soustanovila je Novo revijo, bila je zraven, od prvega dne. S skupino intelektualcev se je najbolj vztrajno zavzemala za nastanek Slovenske tiskovne agencije.

Bila je ena od štirih žensk in osemintridesetih moških, ki so leta 1990 prispevali eseje k posebni številki Nove revije z naslovom Osamosvojitev, in pomagala je ustanoviti štiri politične stranke, od tega tri zelene. »Z vsem spoštovanjem do Milana Kučana in Janeza Janše, ampak prepričan sem, da bo Manca obveljala kot eden od najvidnejših obrazov slovenske tranzicije. In to mislim resno,« je prepričan Valetič. Več kot pol stoletja je bila profesorica z nizom temeljnih del s področja sodobnega novinarstva in medijev, pa novinarka, ki je opravila več kot tisoč intervjujev. Avtorica serije epistolarnih knjig, protagonistka prve zares široke pogovorne televizijske oddaje na TV Slovenija Moški: Ženska, iniciatorka hiše hospica, ambasadorka radostnega staranja in – res je – največja promotorka branja, kar jih je ta prostor videl, pravi Valetič.

Bila je tudi pesnica, kot je napisal pisatelj Dušan Šarotar. In to ji je pomenilo neskončno veliko. Zdaj, dobro leto po njenem odhodu, jo bomo končno prepoznali kot pisateljico, kot predstavnico avtobiografske proze, kakršno je sama občudovala pri Vitomilu Zupanu, Marjanu Rožancu, Lojzetu Kovačiču. To knjigo je napisala sama, v tisočih urah, ko je sedela za pisalnim strojem, nato za računalnikom, in precizno oblikovala svoje misli in ideje, kot bi vedela, da bo prišel čas, ko se bodo ti drobci, zapisi zložili v sestavljanko.

Kot bi se pogovarjal z njo

To ni biografija, ki jo odložiš na nočno omarico. To je knjiga, ki jo začneš brati in je ne moreš nehati. Berem njene povedi, določene besede poudari z velikimi tiskanimi črkami, s klicaji, vse to je Valetič pustil v knjigi; mnoge misli prepoznam, slišim način njenega govora, njen smeh. Tako je, kot da se pogovarjam z njo. Zdi se, da je skoraj vsako poglavje v drugačnem tonu. Nekje je radostna, igriva, drugje poglobljena, v poglavju o novinarstvu kritična, vizionarska.

Včasih v odlomkih prepoznam, od kod so, ne nazadnje sem se z njenimi sedmimi knjigami pisem veliko družila, včasih prepoznam tudi odlomek, ki ga je povedala meni v katerem od intervjujev za Sobotno prilogo. Ni mi treba ugibati. Knjiga ima skoraj devetnajst strani natančno izpisanih virov, od koder je Valetič vzel določene odstavke in misli. Poglavje o Marjanu Rožancu, na primer, se bere kot pesem, a je sestavljeno iz najmanj šestih odlomkov, ki so bili objavljeni v različnih časih in publikacijah. Dejansko se zdi, da je bil na delu genialen režiser montažer, morda celo montažerka.

Vsak, ki jo je že imel priložnost prebrati, pravi podobno. Da skozi to knjigo najbolj avtentično začutiš Manco. Tako pravita tudi obe hčeri Tina in Ladeja Košir, ki jima Manca posveti morda najlepša in najbolj pretresljiva poglavja v knjigi.

Ko sem jo prvič odprla, pravi Tina Košir, sem to doživela, kot da mi mama govori iz knjige, kot da slišim njen glas, način govora, ki ima značilen ritem. Veliko stvari se spomnim, veliko stvari tudi ne, starejših, ki so bile še pred mojim časom.

Iz te knjige govori veliko Manc, v različnih obdobjih; vidiš, kako se je skozi leta spreminjala, kako je žarela, hkrati se v vsem tem čuti nekaj enovitega, nekaj, česar ne znam čisto poimenovati, pravi Tina. Nekaj, kar vztraja vse življenje, to je neka zaveza poštenosti do sebe in življenja, pogum za živost in temeljno zaupanje v življenje, v ljubezen in boga.

Zdi se mi skorajda neverjetno, da je v tako kratkem času nastala tako obsežna, nenavadna knjiga, ki jo celo jaz berem, kot bi brala roman, čeprav poznam mnoge stvari. Ne vem, kako bi sploh poimenovala ta žanr, mi je po telefonu rekla Ladeja Košir. Za vsak dober projekt potrebuješ res dober tim in mislim, da sta bila Žiga in Manca popoln tim za to knjigo, tudi če nje ni več tu, vsaj ne v tej dimenziji.

Manekenka, ki hoče postati prvi Einstein

Bila je povojni otrok, rojena je bila 5. marca 1948, njen rojstni dan je po njenem odhodu 2. maja 2024 po zaslugi njenih prijateljev postal Mančin dan branja in navdihovanja. V začetku knjige slišimo njen glas, kako govori o starših, mami Luši in očetu Božidarju, o otroštvu. Ta del knjige me je sploh ganil, mnogih stvari nisem vedela.

Najprej jo srečamo kot deklico, ki so si jo zaradi vitkosti sošolci privoščili in jo zmerjali s preklo, pobezljano glisto. Kot pravi sama, se je tudi iz nekega upora odločila, da bo postala manekenka, in zakrivila »morda največjo laž v njenem življenju«, ko se je na avdiciji za modele zlagala, da ima sedemnajst let. Takrat je na dom prispel prvi telegram v njenem življenju: vabilo na snemanje za naslovnico modnega časopisa Maneken. Postala je del javnosti in tam ostala več kot pol stoletja. Takšno malo zadoščenje za vse zmerljivke in posmehovanje. Deklica je dobila potrditev, da je lepa. To je bilo urejeno. Nastopil je drugi izziv. Da dokaže, da je pametna. Občudovala je svoja brata, ki sta blestela pri naravoslovnih predmetih, sploh pri matematiki. Tudi zaradi njiju, piše, je hotela postati prvi Einstein na svetu ženskega spola! – in se je vpisala na fakulteto za naravoslovje in tehnologijo, na matematiko in fiziko, diplomirala pa je na pedagoški akademiji. Nikoli ni poučevala matematike, je pa zato petindvajset let poučevala novinarstvo na fakulteti za družbene vede.

Nova Greta Garbo

A pred tem jo je čakalo nekaj drugega. Film. Najprej je dobila glavno vlogo v TV-drami Pravljica na podstrešju, imela je 16 let. Med vajami v prostorih AGRFT se je, kot je velikokrat povedala, »zaljubila v hrbet v zelenem pletenem puloverju«. Lastnik tega hrbta je bil prva velika ljubezen njenega življenja, Karpo Godina.

Smo šele na začetku njenega življenja in zdi se, da ji je usoda že takoj natresla v naročje rog izobilja. Darove. Morda skušnjave. Kup filmskih vlog – in še ena, prelomna. Režiser Ante Babaja jo je na avdiciji izbral za glavno vlogo v filmu Breza, ki ga mnogi kritiki uvrščajo med najboljše hrvaške filme v zgodovini. Zgodba, ki bi si morda zaslužila novo knjigo. V knjigi zdrvimo čez to turbulentno obdobje, ko je bila pozornost vseh medijev v Jugoslaviji usmerjena v mlado, komaj 19-letno dekle. Še preden je začela snemati, so jugoslovanski mediji podivjali: Babaja je končno našel svojo Brezo!

V oddaji Od blizu na TVS so pred dobrimi petimi leti prikazali posnetek prizora, v katerem Manca v vlogi Janice – Breze pade skupaj, preden umre. Odpnejo ji bluzo in jo razgrnejo, za delček sekunde vidimo dekliške prsi. Prizor, ki je šel v zgodovino. Breza jo je izstrelila med najbolj priljubljene jugoslovanske filmske igralke tistega časa, v Nišu je dobila nagrado za najboljšo debitantko, časopisi so objavljali hvalnice, italijanski mediji so jo oklicali za novo Greto Garbo, spet drugi so jo primerjali s Sofio Loren ...

Manca je že večkrat povedala, tako, mimogrede, kako se je nad njeno vlogo navdušil Josip Broz - Tito, a v tej knjigi nam Valetič z različnimi odlomki pričara celo vzdušje na Brionih, kamor jo je povabil maršal, in kako je tam z njim in Jovanko preživela dan, prečesala Titovo rezidenco, se šalila, pogovarjala, ne da bi ga videla kot avtoriteto. Zelo hitro so se ujeli, piše, in ker je bila »tako fejst punca«, je smela »popestovati Jovankinega kužka, darilo grške kraljice, ki ga sicer ni smel nihče drug«.

Kot mlada Breza ni zaplenila samo pozornosti maršala (kar je bilo takrat podobno, kot bi se je dotaknila božja roka), ampak tudi številnih drugih režiserjev in producentov na mednarodnih festivalih, vključno s Fellinijevim producentom, ki mu je, kot zapiše, rekla ne. Z velikimi tiskanimi. Ne samo zato, ker je bila na krilih ljubezni s Karpom Godino, ampak tudi zato, ker je že takrat vedela, kot pravi, da igra ni njena pot.

Morda jo je prizadelo tudi to, razmišlja Žiga Valetič, da je bila zaradi tega, ker je imela svoj filmski zvezdniški trenutek, v javnosti zelo hitro seksualizirana. V njenem stanovanju sta s Tino našla tudi shranjen list iz enega od jugoslovanskih časopisov, na katerem je bila karikatura Mance. Na njej poleg nje vidimo moškega, ki odhaja iz njene postelje, drugi pa prihaja vanjo, medtem ko sama dela na zid črtice, kot zaporniki ali vojaki, ki štejejo dni do odhoda.

In ko je videla, kaj se dogaja, je zbrala vse moči ter magistrirala in doktorirala.

Moje ure ljubljenja

Filmu je rekla ne, zato pa je popolnoma predano sledila svoji ljubezni.

»Prvič v življenju sem odšla, ne da bi govorila s staršema. In se pri devetnajstih poročila, ne da bi ju vprašala za mnenje. Pri dvajsetih rodila … in …, … zgrmela na tla. Ker sem dojila, s svojim boemom nisem več mogla prečepeti celih noči pri Mikliču. Ker sem študirala, tudi čez dan nisem bila najbolj uporabna za veselo pohajanje, na kakršno sva bila navajena pred Ladejinim rojstvom. Na lepem sem od svojega princa včasih celo kaj zahtevala.«

Ti deli knjige, v katerih govori o svoji ljubezni, razbitih iluzijah, rojstvu Ladeje in nato rojstvu Tine, te dobesedno posrkajo; določene stvari smo vedeli, a so v tem, skorajda alkimističnem procesu postale nekakšna nova, vznemirljiva in pretresljiva zgodba.

»Sleherna celica ima spomin na ljubezen z možem, ki mi je podaril prvo dete, vsaka celica ima spomin na ognjemet z moškim, ki mi je daroval drugo. Nikoli ju ne bom pozabila, nikoli. Ko bom legla pod svoje veke poslednjič, vedoč, da se v tem življenju ne bodo več odprle, moje veke, bodo ure ljubljenja z obema očetoma tisto, kar bom nesla čez. Vzela s seboj od tu tja. Zato sem jima neizmerno hvaležna. Ker sta se ljubila z menoj tako, kot se bogovi ljubijo s svojimi boginjami.«

Vmes, ko se sprehajam skozi njene različne vloge in glasove v knjigi, se sprašujem, kako ujeti to nenavadno življenje, če ne tako, da si pomagam z njenimi citati. Ker je preveč njenih vlog, preveč je polj, na katerih je orala ledino, tudi na področju ekologije, z neumornim prizadevanjem za naravo, Zelene, za Vesno ...

V vsaki stvari je bila pred časom. Pionirka. Tako kot je revolucionirala novinarstvo, je revolucionirala tudi pogled na meditacijo, na medicinsko hipnozo, na kognitivno znanost, ozaveščala o novih knjigah na področju psihologije in znanosti.

Revolucionarka šolstva, njene ideje med pandemijo, ko so se šole zaprle in smo otroke za cele dneve potisnili pred zaslone računalnikov in telefonov. Opozarjala je na to, s čimer se pedopsihiatri in klinični psihologi soočajo zdaj. Lahko bi napisala članek samo o tem, kaj je naša profesorica naredila za slovensko novinarstvo.

»Takrat nas je bilo po vsej Jugoslaviji veliko, ki smo se upirali, med njimi bi lahko našteli relativno vplivna imena. In študentje so študirali novinarstvo zaradi resnice, zaradi demokracije, danes pa zato, da bodo slavni,« je neposredna v knjigi.

Ko se je znašla na slovenskem črnem indeksu novinarjev, na katerem sta bila med drugimi tudi Taras Kermauner in Dimitrij Rupel, ni mogla več objavljati v medijih, ki so izhajali v Ljubljani. »Ni bilo enostavno, a če so bile tvoje objave prepovedane v Ljubljani, so te objavili v Beogradu. Če si bil prepovedan v Beogradu, si pisal v Tribuni ali v Mladini. Imeli smo večji prostor. Pogrešam širino tega prostora, zelo pogrešam ta prostor različnih identitet in temperamentov. Mislim, da se Slovenija spreminja v provinco.«

Še en preroški stavek, ki ga je zapisala. »Mediji so danes na slabšem kot prej. Naši cenzorji so bili politični cenzorji iz centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Današnji 'usodni' cenzorji so poleg politikov predvsem oglaševalski lobiji, take in drugačne korporacije.«

Ker je bila na črnem seznamu novinarjev, ni imela druge možnosti zaposlitve kot na univerzi. Za doktorat je tako raziskovala nepolitično temo, teorijo novinarskih vrst in žanrov. Sodelavce Nove revije, Spomenko in Tineta Hribarja, Dimitrija Rupla in njo je povezovala Nova revija in teme, ki jih je odprla Spomenka. Vsi so izstopili iz Partije. Peter Klinar jo je poklical na pogovor in ji zagrozil, da bo izgubila službo, ker je v Novi reviji napisala, da je za fakulteto sramota, da imajo take izredne profesorje, kot je Franc Šetinc. Dolanc jo je nagnal s predavanja ...

Ni se uklonila, nenehno je čutila potrebo po kritičnem novinarstvu, zato je izdala učbenik Mladi novinar, v katerem je »mlade pozivala, naj mislijo z lastno glavo«. Zanj je prejela Levstikovo nagrado. To je moj pomemben prispevek k demokraciji, zapiše.

Intervju kot mala gledališka predstava

Mančin paradni žanr je bil intervju, pravi tudi Žiga Valetič. Spet je bila med pionirji tega žanra pri nas, v sedemdesetih letih je prav ona uveljavila formo klasičnega intervjuja, kot ga poznamo. Ko je opazila, da tega žanra v Jugoslaviji nihče strokovno ne obravnava, se ga je lotila sama. Leta 1975 je v akademski sferi odmevala njena prelomna diplomska naloga Intervju v sodobnem slovenskem tisku, za katero je dobila študentsko nagrado Prešernovega sklada.

Naredila je tisoč intervjujev, verjetno prav toliko jih je dala sama, intervjuvali so jo od njenega 14. leta, ko je postala manekenka. Dvaindvajset zanjo najpomembnejših intervjujev, ki jih je naredila med letoma 1979 in 2006, med njimi Vitomil Zupan, Rudi Šeligo, Dane Zajc, Brina Svit, Ifigenija Simonović, je izšlo v knjigi Pogovori: kronologija duha (UMco, 2007). Marjan Rožanc ima v njej kar dva intervjuja. »Naučil me je, da je pri intervjuju najbolj bistveno, da se zgodi ta bližina med jaz in ti,« pravi Manca, »kajti če sva midve zanimivi druga drugi, bova tudi občinstvu, sicer nimava šans.«

»Ko sem delala intervjuje, sem se pripravljala tako, da sem recimo pred intervjujem s pisateljem prišla v knjižnico s kovčkom, tam vzela vse njegove knjige in jih nato tudi prebrala. V starih časih smo se za en intervju pripravljali res izjemno veliko, kakšen mesec, zdaj pa je vse bolj hitro, časa za pripravo je manj,« še berem in ob tem razmišljam, kako hitro je postalo samoumevno, da naredimo več intervjujev na teden in da knjige beremo čez noč, tako kot jaz zdaj berem njeno.

Prvič tudi berem, da ni bila zagovornica konflikta med sogovornikoma, ampak je temu rekla dramaturgija.

»Dramaturški lok je zelo pomembna strukturna prvina intervjuja. Odvisno je, ali ga gradiš tako, da se vprašanja poglabljajo, nadgrajujejo, ali se sogovornika s pogovorom pripelje na področje, kjer nekaj zatrepeta v obeh akterjih. Saj je tudi intervju mala gledališka predstava – za tistega, ki ga ali gleda, ali posluša, ali pa bere.«

Njene misli o novinarstvu so me spodbudile, da sem vzela s police njeno knjigo intervjujev. Poleg nje je Rožančeva knjiga Ljubezni, ki mi jo je podarila. Odprem jo. Eno tistih daril s podčrtanimi stavki. Ritual, ki sta ga najprej imela z njenim očetom. Rada bi naredila vsaj še en intervju z njo, pomislim. In ker ne morem, podčrtujem stavke v knjigi in ji dajem besedo.

O moških in ljubezni

»Če zdaj premišljujem, kakšni so bili moji ONI, opažam zakonitost, ki me ta hip preseneča. Bili so namreč takšni, kakršna sem bila takrat jaz. Ali, še bolj natančno povedano, bili so takšni, kakršne sem si želela. Se pravi, da sem iskala svoja zrcala, da sem iskala samo sebe. Z današnje perspektive bi rekla: zaljubljala sem se v svoje lastne podobe, dokler … Dokler me ni spreletela ljubezen, dokler nisem izkusila ljubezni za nič, piše. To je ljubezen, ki je vezana na sočloveka, na drugega, na TI.«

»Svoje bivše imam vse po vrsti zelo rada. Nisem odhajala, ker jih ne bi marala, ampak zato, ker sem hotela v višji razred, rasti. Verjamem, da je ljubezen večna, da pa se njene oblike lahko spreminjajo. Če imaš nekoga iskreno rad, je nemogoče, da bi ga čez čas sovražil. Če imaš enkrat rad, imaš rad večno, ali pa v resnici nikoli nisi zares ljubil.«

Manca kot muza

»To so moški, ki so si pač mene izbrali za svojo muzo. Postavili so oltarček, na oltarček okvirček, v okvirček pa mojo malenkost. Kar naporno! A ker sem v življenju rada igrala najrazličnejše vloge, sem sprejela tudi to: biti ideal, biti muza.

Skrivnost, da v okvirčku ostaneš, je preprosta: s tovrstnimi moškimi je prepovedan resen, globok stik v realnosti. Treba je ostati nedosegljiva in neulovljiva.«

O materinstvu

»Za otroka se zahvaljujem sleherni dan. Ker je bilo materinstvo moja največja preobrazba. Če ne bi zanosila in donosila, bi morda slišala sirene Fellinijevega producenta, ki me je vabil v Italijo. Če ne bi zanosila drugič in donosila nezakonskega otroka, bi me zvabile sirene tujih univerz, ki so mi odpirale vrata. In se ne bi nikoli zmogla srečati sama s seboj, ker bi se tako zlepila z eno ali drugo vlogo, da bi najbrž mislila, da sem to resnična jaz, haha … Tako pa sem rodila in otroka mi še danes kažeta ogledala, kamor je gledati smrtno nevarno. Ker je v njih resnica o meni.«

O odpuščanju

»O najpomembnejšem me niso učili v nobeni šoli. Tudi v družini mi niso pravili o tem, da je treba spoznavati samega sebe, da se je treba vzljubiti, imeti rad, si odpuščati … in potlej imeti rad druge, jih sprejemati takšne, kot so, jim odpuščati …«

O filmu V tišini življenja (2024)

»Film je zdaj končan. To je ganljivo lep, presunljiv film o minevanju in smrti, ki ga vodi glas režiserke. Spominja se pokojnega očeta, pogovarja se z mamo in spremlja tudi mene. S kamero, ki je čisto od blizu posnela moj razbiti obraz po prvi operaciji, bila z menoj na drugi operaciji pa na različnih terapijah. Rada se je zadrževala v kopalnici, kjer sem si prala lase in se šminkala pred odhodom v Švicarijo na Večer z Manco Košir, da je kontrast med težko operacijo in veseljem do življenja še toliko izrazitejši. Posnela je moje ljube, s katerimi slavimo, da sem še živa … Skladatelj Aldo Kumar je na koncu projekcije vzkliknil: 'To ni film o smrti, to je film, ki slavi življenje!' In je zadel temeljni smisel in poslanstvo mojega bivanja: slaviti življenje vsak dan, se zahvaljevati zanj …«

* * *

»Tako rada živim! Vem, da je smrt del življenja, in vedno znova kličem, živelo življenje! Septembra smo šli snemat pogorišče na Krasu. Presunljivo, zazeblo me je do kosti, ko sem hodila po črni sežgani zemlji in med črnimi ostanki dreves, ki so jih ognjeni zublji spremenili v oglje. A v to črnino s tal že poganjajo sveže zeleni grmički in tudi kakšna roža! Vam povem, to me je potolažilo. Zemlja bo preživela, narava bo preživela, edino vprašanje je, ali bomo preživeli mi kot človeška vrsta oziroma ta parazitska, izkoriščevalska, pohlepna civilizacija. Propadla je Atlantida, propadel je Egipt, propadlo je rimsko cesarstvo, propadla je inkovska civilizacija … In zakaj ne bi propadla še tale naša, le zakaj ne, če sami sebi žagamo vejo, na kateri sedimo? A kot na zažgani kraški zemlji poganjajo zeleni grmički, sredi egoističnih sebičnih atomiziranih posameznikov rastejo otoki svetlobe, kot sem vam rekla. In z njimi se velja ukvarjati, vanje vlagati energijo in ljubezen! Taki svetlobni otoki so ljudje, ki se iz mest selijo na deželo, nazaj k materi Zemlji, ki nas preživlja.«