Mar ni vsa umetnost šamanski proces?

Čakalnica je naslov predstave, pravzaprav performansa mladega umetnika Ivana Lobode v Gledališču Glej. Obiskovalci, ki prihajamo pred gledališče, smo prisiljeni v čakanje v predprostoru, v čakanje, kjer se moramo ustaviti in se soočiti sami s sabo, s svojimi mislimi, skrbmi, z žalostjo, s stvarmi, ki jih nismo uspeli narediti, pa bi jih morali. Lahko bi minute čakanja izkoristili drugače, lahko bi izbrisali vse misli, se prepustili skrivnostnemu vodstvu umetniškega dela, ki te vodi v neznano.

Nebo nad Berlinom

Nato vstopiš v zatemnjen prostor, kjer stoji masiven kamen, nagrobnik, na katerega se projicirajo napisi, ki jih je navdahnila pesniška zbirka Kamniti spalec bosanskega pesnika Maka Dizdarja (1917–1971), v kateri se je pesnik navdihoval v tako imenovanih stečkih – nagrobnih spomenikih iz 12.,13. in 14. stoletja, ki so še danes raztreseni po Bosni in s svojimi skrivnostnimi podobami in verzi, vklesanimi v kamen, vznemirjajo raziskovalce.

In zdaj mi, obiskovalci, v tišini strmimo v starodavne napise na nagrobnikih, ki zvenijo kot poezija. Zgodi se nenavadna transformativna izkušnja za vse nas, včasih slišiš pospešeno dihanje obiskovalca ob tebi, včasih vzdih. Bolečina, neuresničeno hrepenenje, dvomi, zapisani v kamen. Zavedanje, da so pred osemsto, sedemsto leti živeli ljudje, ki so se, tako kot mi danes, spraševali o ljubezni, smrti, minljivosti, smislu bivanja. Pred mano z zadnjim napisom oživi dekle iz 14. stoletja, ki obžaluje, da ni poljubila svojega dragega, da ni živela tako, kot si je želela. »Vsi se veselijo in so srečni, jaz pa sem mrtva.«

Zemljevid človeškosti

V tistih sedmih minutah se kot v šamanskem procesu povežemo z dušami, ki so se s svojimi besedami vklesale v kamen. Kot da zaradi te izkušnje nekako bolj razumem to človeško željo: zapisati se v večnost, vrezati v deblo svoje ime, posaditi drevo, napisati knjigo, roditi otroka. Da bi se uprli minljivosti. V ustvarjanju se nenehno obujamo od mrtvih.

Ko vstopimo v naslednji prostor, se na odru pojavi pravokotnik, ki deluje kot orjaški nagrobni kamen, steček. Iz njega prihaja svetloba, ki se širi. Performer in avtor predstave Ivan Loboda z gibi, igro svetlobe in glasbo Denisa Beganovića kot duh poskuša izstopiti iz kamna; kot da smo priča novemu rojstvu, morda Michelangelovemu angelu v kosu marmorja, ki čaka, da ga bo umetnik osvobodil z dletom.

Počasi se izlušči iz kamnite ploskve, kamen se raztrga, se spremeni v prosojen polivinil, ki ga umetnik zmečka v podobo, ki jo vsak od nas v dvorani vidi drugače, morda kot krila angela, mitološko bitje, orjaškega ptiča, Minotavra ali egipčanskega Anubisa. V umetnosti je mogoče vse. V nekaj potegih s črnim lepilnim trakom ustvariti oblike, ki so videti kot ljudje, kot mrtvi ljudje, kot trupla, ko jih Ivan Loboda s kontemplativnimi gibi ziblje v naročju in jih nato mehko polaga na rdeče stole.

Luč je močnejša od teme

Vsak od nas v dvorani se je soočil z lastnimi strahovi pred minljivostjo, z bolečino izgube, vsak od nas je skupaj z dogajanjem na odru soustvaril svojo zgodbo, zložena trupla na stolih kot starodavni obredi poslavljanja v času bogomilov v Bosni, kot razčlovečena človeška bitja v koncentracijskih taboriščih, kot človeški ostanki, zloženi v Srebrenici, kot s trakovi prelepljena, povita telesa še živih zapornikov, ki jih lahko vidimo na posnetkih iz izraelskega zloglasnega zapora, kamor je novinarje s ponosom spustil Ben Gvir. Kot na tisoče mater v Gazi, ki v naročju nosijo mrtve otroke.

Lahko vidiš vso grozo civilizacije, ki smo jo soustvarili. Lahko vidiš lepoto. Lepoto poslavljanja, ritual ob izgubi ljubljene osebe.

Sprašujem se, mar ni vsa umetnost šamanizem. S silo človeških čustev umetnik v mrtve stvari vdahne življenje, igra se z elementi, voda, zrak, zemlja, kovina, in jih spreminja v arhetipske podobe, ki jih prepoznamo. V gledališču, v umetnosti zaznavamo tisto, kar nas preganja, tisto, kar nas prizadeva, tisto, česar ne želimo videti, tisto, kar stopa v naše sanje. In tisto, kar je ključno – to nas preoblikuje.

Ivan Loboda: Kamniti spalec FOTO:Ivan Loboda

Član avantgardne skupine OHO David Nez, ki več desetletij deluje kot umetnostni terapevt v psihiatričnih ustanovah in je raziskoval šamanizem, verjame, da je v nekem smislu ustvarjanje podobno šamanizmu. In zato je ustvarjanje vedno terapevtsko.

Ko pridemo v stik z lastno ustvarjalnostjo, se osredotočimo na trenutek, na proces ustvarjanja umetniškega dela. Namesto da bi bili zaradi stvari, ki se dogajajo v našem življenju, anksiozni, se miselno vrteli v krogu, smo se med ustvarjanjem sposobni osredotočiti na trenutek – in že to je terapevtsko.

V vsakem ustvarjenem delu je sila, duh, pravi. Šamani pred skulpturo opravljajo daritve, verjamejo, da duh vstopi v skulpturo in prebiva v njej.

Šaman je bil od nekdaj most med duhovnim svetom in človeško skupnostjo. Ukvarja se z neravnovesji, ki nastanejo v človeškem svetu – z boleznijo, žalostjo ... Šamani so verjeli, da je bolezen rezultat užaljenih duhovnih bitij, ki v človeku porušijo ravnovesje; šaman pa z rituali opravi daritve duhovom, da bi človeka spet uravnovesili.

Ali bomo zaradi umetne inteligence kot človeštvo bolj neumni?

Vsak psihoterapevtski proces je ustvarjalno dejanje, pravi psihiater in psihodramski terapevt dr. Vladimir Milošević v svoji novi knjigi Depresija in ustvarjalnost (Primus, 2026).

In depresija je zaklenjena ustvarjalnost. Psihodramski terapevt človeka vidi kot spontano in ustvarjalno bitje, ne nujno kot ustvarjalca na področju kulture, ampak kot ustvarjalca v vsakodnevnem življenju.

Nič čudnega, da Milošević kot psihodramski terapevt veliko sodeluje s filmskimi in gledališkimi ustvarjalci, sploh z gledališkim režiserjem Tomijem Janežičem; sodeloval je pri koprodukcijskem filmu Moški ne jočejo Alena Drljevića, ki se ukvarja s skupino veteranov zadnje vojne na Balkanu, ki trpijo za sindromom posttravmatske motnje, nazadnje je kot psihodramski terapevt sodeloval z Metodom Pevcem v filmu Ko pridem ven, ki so ga posneli s kaznjenci v zaporu na Dobu.

Na koncu filma vidimo, kako se vsak od protagonistov, kaznjencev, zateče v ustvarjalnost: nekdo v slikanje, drugi v pripravo predavanj za mladostnike, tretji v ustvarjanje glasbe, četrti v religijo, v učenje arabščine, peti v igro in ples. Ko se znajdeš v zaporu, realnem ali metaforičnem, lahko rešetke premakneš s svojo ustvarjalnostjo.

Ustvarjanje umetnike osvobaja občutka praznine in zanje predstavlja samoterapevtsko izkušnjo, piše Milošević v knjigi in navaja knjigo Dotik ognja – Manično-depresivna bolezen in umetniški temperament iz leta 1994. V njej avtorica K. R. Jamison navaja zanimive izsledke svoje študije, ko je raziskovala razširjenost motenj razpoloženja med britanskimi in irskimi pesniki 18. stoletja, kot so Byron, Johnson, Blake, Wordsworth in Shelley ... Prelili so jo v poezijo, literaturo, ki zdaj zdravi nas. V zgodovini umetnosti je toliko primerov ustvarjalcev, ki bi jim sodobna znanost postavila psihiatrično diagnozo. Antonin Artaud, Ernest Hemingway, Virginia Woolf, Vincent van Gogh, če začnemo z najbolj prepoznavnimi imeni. Ustvarjalnost jih je reševala, zdaj njihova dela rešujejo nas.

Zakaj potem umetnost? Da jo potrebujemo, smo še enkrat spoznali med pandemijo, obdobjem, ki bi ga najraje pozabili, potisnili, kot da nikoli ni obstajalo. Takrat smo potrebovali druženje, skupnost, naravo. In tisto umetnost, ki jo lahko doživljamo skupaj.

Ustvarjanje in uživanje v ustvarjalnosti drugih je proces, ki nas navdihuje, v umetnosti prepoznavamo lastne vzorce, lastne travme, in jih prav zato morda presežemo.

Zato je umetnost tako pomembna. Zato, ker se skupaj z njo lažje soočiš z lastno bolečino. »Ustvarjalni ljudje se ne bi smeli izogibati bolečini, s katero so obdarjeni,« je dejala pesnica Anne Sexton, ki jo Milošević citira tudi v svoji knjigi.

V zgodovini se je že večkrat napovedovala smrt določene zvrsti umetnosti, tudi smrt gledališča, mi je pred časom rekel režiser Jernej Lorenci v intervjuju. A zdi se mi, da potreba po igri v najširšem smislu ne bo nikoli presežena, je dejal. Da bo teater obstajal v raznih oblikah, o katerih zdaj ne moremo niti sanjati.

»Zato, ker ko se v določenem trenutku zgodi ta preplet odra in avditorija, veš, da teater je. Da je stik. Da smo tam skupaj, se vohamo in čutimo in se gledamo. V tem je tudi smisel: da to gledamo skupaj, ne ena na ena. Skupaj.«