Matej Kržič: Če bi med kraškimi polji zgradili tunele, bi Ljubljano odplaknilo v Savo

November je mesec, ko največje sklenjeno nenaseljeno gozdnato območje v Sloveniji, ki se razteza čez Javornike in Snežnik na eno stran proti kočevskim gozdovom in drugemu Snežniku, na drugo stran pa prek državne meje v Gorski kotar in proti tretjemu Snežniku, izgubi svojo globoko zeleno barvo in se skrije pod sneg.

Če bi bilo letošnje leto običajno, če že od januarja in prvih poplav vso pomlad, poletje in jesen ne bi teden za tednom padal dež in polnil vseh podzemnih jezer, rovov, jam in dvoran, po močnem deževju v petek pred Martinovo nedeljo ne bi navsezgodaj zalilo Cerknice, Dolenjega Jezera in Dolenje vasi, v Loški dolini, samo nekaj kilometrov daleč in nekaj deset metrov višje, pa se Loško polje ne bi začelo spreminjati v veličastno jezero. Z nekaj neprijetnimi učinki: poplavilo je okoli 30 domov, nekaj deset gospodarskih objektov, veliko drvarnic in garaž, zalilo več kurilnic in kotlovnic, razkopalo kar nekaj kilometrov cest, odneslo klaftre drv, lesa, vej in debel, ki so ležala na zemlji ali v skladovnicah še od februarskega žleda.

Matej Kržič je deset dni, kolikor so v Loški dolini vode naraščale, spal po dve uri na noč. Ponoči in podnevi je hodil od izvira do izvira in meril gladino vode na različnih krajih. Na podlagi svojih 25-letnih raziskav voda v Loški dolini in aktivnega jamarskega dela, več let je bil tudi predsednik Društva ljubiteljev Križne jame, je edini v Sloveniji vse dni skoraj do centimetra natančno napovedoval, kako hitro in za koliko se bo voda v Loški dolini dvigala. Do četrtka, ko ga je prelisičilo vreme ali pa ga je morda premagala utrujenost …

Koliko izvirov ste našteli na Loškem polju med večdnevnimi obhodi?

Na Loško polje pritekajo po močnejših padavinah vode iz treh večjih skupin izvirov. Najbolj izdatni in številčni so v okolici Vrhnike pri Ložu. To so izviri Velikega Obrha in Nartnce. Teh izvirov je več deset. Druga skupina so izviri Malega Obrha v bližini gradu Snežnik. Tam je pet večjih in številni manjši izviri. Tretja skupina so izviri »bloških voda« v Podložu, Ložu in Markovcu. Vse skupaj jih je – če rečemo sto, je to premalo.

Eden izmed njih se imenuje Huda ura.

Takšno ime je dobil zato, ker kadar priteče voda iz njega, to pomeni, da prihaja »huda ura« nad Loško dolino.

Med opozorili Arsa je bilo zapisano, da je obilne padavine mogoče pričakovati v Notranjskem hribovju. Je to nov geografski pojem?

Notranjsko hribovje je precej širok pojem. Na območju Loške doline tega termina ne uporabljamo. Govorimo o Snežniško-javorniškem pogorju, hribovju Racne gore, Križne gore, Bloški planoti, Babnem polju. Iz vseh teh višje ležečih hribovij in planot so vode po podzemnih kanalih pritekle v Loško dolino. Na celotnem zalednem območju je v času prehoda fronte padlo med 230 in 290 milimetrov (litrov na kvadratni kilometer) padavin.

Od kod pa so prišle hudourniške vode, ki so pred tem »zalile« Cerknico?

V Cerknici so težave povzročile vode z Bloške planote, Vidovske planote, Menišije in Slivnice. Delno so za moč in hitrost vode krive tudi regulacije Cerkniščice, ki so povzročile hiter odtok voda ter njihovo koncentracijo na najožjem, a hkrati tudi najbolj poseljenem delu naselja.

So močno priljubljene regulacije, ki so struge potokov in rek spreminjale v »avtoceste«, eden od grehov preteklosti?

Podobno kot drugod so tudi v Cerknici »pozabili«, da so pred 80 leti take poplave že bile, in so v tem času na najbolj ogroženem delu Cerknice zgradili številne stanovanjske stavbe, gospodarska poslopja in javne ustanove.

Ko se je voda v Cerknici že umirila, se je v Loški dolini šele zares začenjalo. Kakšna je povezava med vodami Loškega, Cerkniškega in Planinskega polja?

Neposrednih povezav med polji ni. Večji del voda odteče z višje ležečega polja mimo naslednjega nižje ležečega. Če bi na primer vsa voda s Cerkniškega polja odtekla v Rakov Škocjan in kasneje na Planinsko polje, bi bile poplave tam nekaj deset metrov višje, kot so dejansko. Prostornina polnega Cerkniškega jezera je več kot dvakrat večja od prostornine polnega Planinskega polja.

Ampak večina teh voda teče proti Ljubljani?

Večina teh voda teče mimo Ljubljane ali pod njo.

Se vam zdi načrt nujnih preventivnih ukrepov v prihodnjih letih, ki ga je v zadnji Tarči na nacionalni televiziji predstavila ministrica za okolje in prostor Irena Majcen, v njem pa ni porečja Ljubljanice, ustrezen?

Načrtovanje nujnih preventivnih ukrepov, ki ne vključuje enega največjih porečij v Sloveniji, na katerem je zaradi poplav ogroženih veliko objektov, je neprimerno in nestrokovno zastavljeno.

Pred dnevi ste nam povedali, koliko vode je »držala« Loška dolina ob najvišji vodi.

Prostornina »Loškega jezera« je bila ob zdajšnji poplavi okoli 15.665.000 kubičnih metrov vode. Ob januarski poplavi je bil vodostaj 72 centimetrov nižji, prostornina pa je bila okoli 13.000.000 kubičnih metrov.

Kdo je kriv?! To je vprašanje, ki ga tudi ob tej poplavi v Loški dolini, pred tem pa v Cerknici in okolici, vedno bolj naplavlja v ospredje ožjih in širših debat. Odseva to vprašanje samo luknje v osnovnošolskem znanju zemljepisa ali še kaj drugega?

Poplave na kraških poljih niso nenavaden, ampak običajen pojav. V pomladanskem in jesenskem času, ko je veliko padavin, se pojavljajo vsako leto. Vsakih nekaj deset let vode zalijejo večje površine polj in prihajajo v bližino naselij in cest.

Za poplave na kraških poljih so »krive« skledasta oblika polj, ki so obdana z višjimi hribi, in velike količine padavin v kratkem času izven vegetacijske sezone.

Zakaj je pomembna vegetacijska sezona?

V času vegetacijske sezone, ko rastline rastejo, črpajo velike količine vode (padavin) za svoje življenje in rast. Zato v nižje predele priteče manj vode. Ko vegetacija miruje (v zimskem času), celotna količina padavin, ki pade na nekem območju, odteče v nižje predele.

Za trajanje poplav in njihove posledice na infrastrukturi in bivališčih pa smo delno odgovorni tudi ljudje.

S čim ljudje prispevajo k večji škodi, kot bi bila sicer?

Z zasipanjem požiralnikov in ponorov na poljih, s čimer se zmanjša odtok in zvišuje nivo poplav. To je tako, kot bi v umivalniku zamašil polovico luknjic, voda bi zato počasneje odtekala, če bi v umivalnik dali čep, pa voda ne bi odtekala, ampak bi začela teči čez rob lijaka.

Druga, zame osebno še večja napaka, je gradnja infrastrukture in naselij na območjih, ki so preblizu predelov, ki so bili v preteklosti velikokrat poplavljeni. Ljudje so »pozabili«, da je večina starejših hiš, cerkva … grajenih na vzpetinah, višje ležečih območjih.

Verjetno bi bili takšno »pozabljivost« dolžni »odpravljati« tudi pristojne službe in občinski prostorski načrti?

Zagotovo. Nestrokovno in neprimerno je bilo dopustiti gradnjo na poplavnih območjih le zato, ker zadnjih 80 let na območju Loškega in Cerkniškega polja ni bilo malo večjih poplav. O »stoletnih poplavah« namreč letos še ne smemo govoriti.

Kaj so v resnici »stoletne poplave«?

V zgodovinskih virih so opisane velike poplave v zadnjih dvesto letih. Najmanj deset poplav je bilo v tem času višjih od zdajšnje, sledile so si v desetletnih obdobjih. Najvišji vodostaj je bil na Loškem polju skoraj pet metrov višji od sedanjega.

Pet metrov višje!? Kje so merili vodo?

Višina teh »stoletnih voda« je označena na obzidju gradu Snežnik, v cerkvi v vasi Pudob in na stopnicah pri cerkvi v Starem trgu.

Takrat na travnikih ni bilo senenih bal, ki jih danes nekateri krivijo, da mašijo ponorne jame in požiralnike. Kako so, če so, skrbeli za vodotoke, kakršen je Obrh na Loškem polju?

To, da lahko senene bale zamašijo ponorno jamo Golobino ali požiralnike, je pravljica za lahko noč, ki se je med prebivalci Loške doline razširila že ob poplavah januarja 2014. Zagotavljam vam, da to ni res. S kolegi jamarji smo v času od junija do oktobra letos (pred poplavami) pregledali in očistili celotno jamo Golobina. V njej ni bilo nobene bale.

V preteklosti so prebivalci Loške doline čistili okolico strug potokov in mulj, ki se je nabiral za jezovi številnih mlinov in žag. Nekajkrat na leto so čistili okolico večjih požiralnikov. Predvsem pa so ohranjali močvirne predele, na katere se je ob poplavah razlil višek vode in jih niso izsuševali, regulirali in potem na njih gradili objektov. Če bi okolica Loškega polja v zadnjem tednu dobila »napovedano« količino dodatnih padavin, bi zaradi zajezitve potoka Brežiček, ki je bil napačno reguliran in so bile ob njem na napačnih mestih zgrajene hiše, zalilo bencinsko črpalko, zdravstveni dom, osnovno šolo in vse okoliške stanovanjske objekte.

Kako ljudem dopovedati, da poplave na kraških poljih niso izjema, ampak običajen naravni pojav?

O izkušnjah s poplavami in njihovi višini v preteklih dvesto letih bi se morali učiti in pogovarjati v vrtcih, šolah in v družinah.

In kako pridnim lastnikom zemljišč dopovedati, da je bolje, če njihov travnik ni popolnoma raven in ga bodo zato malo težje kosili, kot da zasipavajo vse luknje, da travnike zravnajo, a s tem podaljšajo čas trajanja poplav in njihovo višino?

Žal spoznanje običajno prinesejo le slabe izkušnje in negativne posledice za lastnike. Težko je prepričati nekoga, ki ima hišo (vsaj po njegovem mnenju) na varnem, da s takimi dejanji škodi sovaščanom. Po drugi strani obstaja veljavna zakonodaja in obstajajo pravilniki, ki tako ravnanje prepovedujejo in ga tudi sankcionirajo. Nadzora pa ni.

Zato, ker se na vasi vsi poznamo in se ne bi radi komu »zamerili«?

To je najpogostejši razlog. Tisti, ki »prijavi« tako ravnanje, je običajno označen za vaškega posebneža ali čudaka.

Kje pa je občutek za skupnost?

V nesreči vsi pričakujejo pomoč. Na druge bi morali misliti tudi takrat, ko ni ekstremnih situacij.

Absurdne meje med občinami verjetno otežujejo celostno reševanje poplavne problematike. Kaj storiti?

Tako kot na vseh kompleksnih področjih (turizem, gospodarstvo, kmetijstvo) je treba problematiko reševati lokalno, a vedno tudi širše regijsko in državno, tako da bi bilo za dolgoročno rešitev problematike treba pozabiti na »lokalne zdrahe in ponos«.

V mandatu vsakega ministra na novo načrtujemo okoljsko politiko …

Ukrepe je nujno izvajati dolgoročno, ne bi smeli delati v vsakem mandatu župana in ministra drugače in zastavljati stvari na novo.

Kateri pa so nujni in smiselni ukrepi za omilitev – če je jasno, da preprečiti poplav ne moremo – prihodnjih škod ob podobnih dogodkih?

Takojšnja preprečitev zasipavanja požiralnikov, vsakoletno čiščenje požiralnikov in ponorov, sprotno čiščenje mulja in naplavin iz strug in za jezovi, prepoved gradnje novih objektov in infrastrukture pod koto dejanskih »stoletnih« poplav ter »preoblikovanje« objektov, ki ležijo pod koto »petdesetletnih« poplav tako, da v spodnjem nadstropju ni lesa v podih, vratih …, in da je urejeno odvodnjavanje.

Kdo bi moral skrbeti za te ukrepe in vodotoke?

Za večino ukrepov bi morali skrbeti lastniki sami, s priporočili in ob strokovnih nasvetih občinskih služb. »Čakati« na državo in jo tudi »kriviti« je sicer razumljivo, saj nosi svojo odgovornost, a žal nič ne pomaga ljudem na terenu, saj jim bo hiše zalilo, ne glede na to, kaj naredi ali pa ne naredi država.

Katere so pasti nepremišljenih odločitev zaradi »želje in zahtev javnosti po takojšnjem ukrepanju«?

Nepremišljeni in »populistični« ukrepi lahko kvečjemu škodijo, saj lahko pospešijo pretoke voda v napačnih predelih in povzročijo poplave drugod. Poleg tega je večina teh ukrepov »metanje denarja skozi okno«, saj pri ekstremnih poplavah ne pomagajo nič.

Nekatere zdajšnje ideje so zelo drzne: tuneli, zadrževalniki vode, nasipi, prekopi … Kaj bi se zgodilo?

Mogoče bi za krajši čas »rešili« eno hišo ali eno vas, bi pa s tem dobesedno »zalili« sosednjo hišo in sosednjo vas. Z gradnjo tunelov med kraškimi polji bi velika količina padavinske vode zelo hitro pritekla v prestolnico in jo »odplaknila v Savo«.

Lahko poveste, kakšen je bil odziv na vaše spomladansko poročilo o stanju požiralnikov in ponorov na odtočnem delu Loškega polja, ki ste ga poslali na kar nekaj naslovov v občini in državi, med drugim na ministrstvo za okolje in prostor, občinsko upravo …

Odgovor je bil, da so poročilo prejeli, da ga bodo vključili v dolgoročno načrtovanje in projekte. Glede predlogov za izboljšanje stanja je bil odgovor, da bodo mogoče začeli z aktivnostmi v naslednjem letu ...

Bi bili jamski medvedi, če bi danes živeli v rovih Križne jame, mokri?

Zanimivo vprašanje. Jamske medvede bi ob situaciji, ki smo jo doživeli, voda odplaknila iz njihovega prezimovališča v Križni jami, skozi več kot 120 metrov globok sifon bi jih naplavilo v Novo Križno jamo. Tam bi, če bi preživeli potop, plavali do odtočnega sifona iz Nove Križne jame, kjer bi jih čez dobrega pol kilometra potopa vrglo ven na svetlo v izvirih Šteberščice. Če bi preživeli ta drugi potop, bi lahko plavali po največjem jezeru v Sloveniji – Cerkniškem jezeru.

Slikovito popotovanje. Kateri trenutek pa je bil za vas v zadnjih desetih dneh najlepši?

Najlepši trenutek je bil, ko je zadnje »predvidene« padavine preusmerilo severozahodno in jugovzhodno mimo Loškega polja in smo si vsi pošteno oddahnili.

Aha, to je bilo menda v četrtek, ko ste nas kar nekaj iz Loške doline pošteno prestrašili z biblijsko napovedjo, da bo voda v dveh urah narasla za 30 centimetrov; hvala, včasih lahko tudi zmote polepšajo življenje.