Meje v času oboroženega miru

V muzeju Auschwitz je v vitrini razstavljen droben čeveljček, ki ga je nosil majhen deček, umorjen v plinskih celicah skupaj z materjo. Ime mu je bilo Amos Steinberg. V drugi sobi, za steklom, vidimo morje ženskih in moških las, svetlih, kostanjevih, kodrastih, ravnih. V tretji sobi, prav tako za steklom, najdemo milijone očal z okvirji vseh velikosti in oblik, ki so jih nosili interniranci, ko so prišli v kraj smrti in groze: v koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau.

Katero mejo je prestopilo dečkovo stopalo, preden je njegov čeveljček postal muzejski eksponat? Kolikokrat je lase razmršil topel poleten vetrc, preden so bili ostriženi, razkuženi in uporabljeni za izdelavo odej, oblačil in toplotne izolacije za nacistične podmornice? Ali milijoni moških in žensk z očali res niso mogli videti, kam drvi človeštvo v tridesetih letih prejšnjega stoletja?

Vrnimo se v Evropo dvajsetih let 21. stoletja. Gradi ograje, prekomerno izkorišča delo žensk in moških, očala pa so zamegljena od sovraštva, da ljudje ne vidijo, kam drvijo. V Sloveniji nekatere organizacije prestopajo mejo zasebnosti posameznika in za svoje politične cilje izrabljajo najintimnejše kotičke naših duš. Izbira posameznika mora biti svobodna. Sama se odločam, s kom se bom ljubila, v kaj bom verovala, četudi v nič, kako bom ravnala s svojim telesom, kako bom preživela in kako končala svoje življenje. Ne moje intimne odločitve, vsi, ki nasilno ideološko posegajo vanje, bi morali biti preganjani. V tej kakofoniji kaosa in nasilja smo pisatelji in pisateljice kot blazna grška prerokinja Kasandra – z jasno, bolečo natančnostjo slutimo družbene spremembe, nesreče, vojne in osebne padce, a nam nihče ne verjame. Kdo posluša naše krike? Navsezadnje pišemo fikcijo, ne dejstev.

In kakšna so danes dejstva, ki razdvajajo ljudi in zamegljujejo prihodnost?

Kakšna so danes dejstva, ki razdvajajo ljudi in zamegljujejo prihodnost? FOTO: Reuters

Prvo dejstvo, s katerim se v schengenskem prostoru soočamo zagovorniki človekovih pravic, so dvojna merila. Obstajajo ljudje z državljanstvom Evropske unije in tisti brez njega. Za oboje velja evropska konvencija o človekovih pravicah. Oziroma za nekatere ne velja. EU ne ščiti življenj državljanov tretjih držav niti takrat, ko jim v njihovi domovini grozi zapor ali smrt. Navaja seznam varnih držav, v katerih naj kritiki vladajoče politike crkujejo ali gnijejo v ječah, saj to niso države v vojni. Če začnem naštevati, bo članek presegel vse meje; en sam primer je dovolj: Turčija. O dejstvu, da imamo državljane EU s človekovimi pravicami in druge ljudi, prepuščene uredbam in odredbam, poroča le malo novinarjev v državah, kjer imamo svobodo govora. Tudi kadar so ti ljudje žrtve trgovine z ljudmi, razčlovečeni, uporabljeni kot človeški viri – kakor so bili nekoč judovski lasje surovina za nacistične odeje –, marsikatero pero obstane sredi stavka, trešči ob zid samocenzure, še preden bi si drznilo zapisati krivico.

Če cenzura postavlja meje svobodi izražanja, samocenzura zastruplja dušo in samo bistvo pisanja. Psihološke meje tega, kar smem zapisati, da ne bi izzivala naelektrenega družbenega ozračja, verskih čustev ali narodnega ponosa, so dobro znane urednikom, založnikom in lastnikom medijev. Strupi se vbrizgavajo tiho, sprva skoraj nevidno: skozi javno financiranje, štipendije za ustvarjalce, izgubo pogodb, molk literarne kritike in podobno.

Vsak izmed nas, pisateljev, nosi Amosov čeveljček. Vprašanje je le, ali si ga upamo pogledati.

Za vse, ki smo kratkovidni, so očala nujna. Brez njih se ne moremo orientirati v prostoru in ne najdemo poti naprej. A še preden uzremo smer, v katero se giblje družba, jo pisatelji praviloma začutimo. Simptome zaznamo v jeziku, zlasti v jeziku politikov. V zadnjem času je EU, dobitnica Nobelove nagrade za mir, sprejela bojevito besedišče. Neprestano govori o oboroženem miru. Pisatelji vemo, da noben oboroženi mir ni dolgo mir.

Prihodnost se skuša bleščati v krasnem novem svetu umetne inteligence, ki briše meje med človekom in strojem. Številni kolegi jo pozdravljajo kot pogumno novo kraljestvo znanja in virov. Spet se zdi, da v človeški evoluciji ni meja. Če za trenutek snamemo rožnata očala, vidimo, da je UI prostrana puščava – brez čustev, brez sočutja, brez človečnosti. Le algoritmi in stroji, ustvarjeni za manipulacijo, izčrpavanje, ubijanje ljudi, celo genocide.

Umetna inteligenca je danes najhujša grožnja svobodi govora in miru.

Ko se torej sprašujem, katero mejo je prestopil Amos Steinberg, čigavi lasje so bili uporabljeni za oblačila nacistov in kakšna očala si bomo nadeli, da bi videli prihodnost, se čas ustavi. Praznina. Sama sem s svojimi morbidnimi mislimi, nemočna prerokinja, vpijoča Kasandra.

Morda drobec upanja leži v tem, kako organizacija, ki sem ji zavezana, Pen, briše jezikovne meje, kako slavi raznolikost v človeštvu. Toda ali lahko pisatelji z besedami ustavimo bombe? Povejte mi, prosim.

***

Tanja Tuma je podpredsednica UO mednarodnega Pena.