Milijardni sodni proces, ki vsem dela sive lase
Vsaj javno se vpletene strani zavzemajo, da bi skoraj milijardo evrov težko breme bančnega izbrisa vendarle spravili z mize, a zdi se, da se skoraj nihče ne bi hotel zares ukvarjati s tem.
Odpri galerijo
Foto Tomi Lombar/Delo
Dobrih pet let po sanaciji bank je vlada vendarle poslala v državni zbor zakon, ki naj bi odpravil neustavnost ter razlaščenim delničarjem bank in podrejenih obveznic omogočil iskanje pravice na sodišču z vložitvijo odškodninskih tožb. Vsaj javno se vpletene strani zavzemajo, da bi skoraj milijardo evrov težko breme bančnega izbrisa, ki zadeva več kot 100.000 ljudi, vendarle rešili in spravili z mize, a zdi se, da se skoraj nihče ne bi hotel zares ukvarjati s tem.
Delničarji in lastniki podrejenih obveznic petih saniranih bank so jeseni 2013 in leto pozneje še v Banki Celje tako rekoč čez noč ostali brez naložb. Skupaj je šlo za 960 milijonov evrov, pri čemer so dve tretjini te vsote predstavljali podrejeni finančni instrumenti. Banka Slovenije je na podlagi opravljenih stresnih testov in pregledov premoženja bank z odločbo o izrednih ukrepih odredila izbris teh vrednostnih papirjev.
Ustavno sodišče je nato oktobra 2016 presodilo, da je treba razlaščencem omogočiti izpodbijanje izbrisa na sodišču in zahtevanje odškodnine. Vlada je aprila, z dveletno zamudo, vendarle poslala v državni zbor predlog zakona o sodnem varstvu razlaščenih vlagateljev bank. Ta v grobem predvideva, da bodo razlaščeni vlagatelji odškodninsko tožili Banko Slovenije; ta naj bi plačala tudi odškodnino, če bi se pokazalo, da je bila ocena o zdravju bank napačna in da so bili prizadeti bančni vlagatelji zaradi njene odločbe na slabšem, kot bi bili, če odločbe ne bi bilo. A že zdaj je jasno, da bo ta obratni proces, ki utegne biti največji v samostojni Sloveniji, izredno dolg in drag. Samo delo sodišč naj bi državo po oceni pripravljavcev zakona stalo 6,5 milijona evrov. Tega se zato bojijo skoraj vsi vpleteni.
Zadrege so nastale že pri tem, kdo naj odloča, ali je bila bančna luknja za pet milijard evrov pravilno ocenjena, saj so se sodišča bala ne le velike količine tožb, ampak tudi zahtevnosti materije. Vrhovno sodišče je že leta 2017 opozorilo, da bodo ti sodni postopki zahtevni in dolgotrajni, kar bo pomenilo veliko administrativnega dela, nujne dodatne kadrovske okrepitve in izvedenska mnenja. Eno od okrožnih sodišč je takrat celo menilo, da bi bila primernejša arbitraža. Predlog zakona o sodnem varstvu razlaščenih vlagateljev bank zdaj predvideva, da bodo postopki potekali pred okrožnim sodiščem v Mariboru. Predvideno je tudi, da se bodo postopki lahko združevali in da bodo za isto odločbo Banke Slovenije izdali eno sodbo, kar naj bi pospešilo postopke.
Na vrhovnem sodišču se s predlagano rešitvijo strinjajo, saj so se tudi sami zavzemali, da bi bilo za reševanje teh sporov pristojno le eno okrožno sodišče. »Le tako je namreč mogoče v največji možni meri zagotoviti enotno sodno prakso že na prvi stopnji sojenja, kar bo bistveno pripomoglo k hitrejši izvedbi postopkov,« pravijo. Na mariborskem okrožnem sodišču nasprotno niso naklonjeni zakonodajni rešitvi, ki določa izključno pristojnost posameznega sodišča, vendar ne nasprotujejo rešitvi, da je to prav mariborsko sodišče. Opozarjajo pa, da bodo potrebne dodatne kadrovske okrepitve, kar naj bi omogočilo, da zaradi odškodninskih tožb ne bodo trpeli drugi sodni postopki.
Ključno vlogo pri odločanju, ki bo tristopenjsko, bo nedvomno imela skupina najmanj petih in največ osmih izvedencev. Zato je pričakovati boj za to, kdo bo sedel v tej izvedenski skupini. Pri tem seveda vsak vleče na svojo stran. Banka Slovenije denimo meni, da bi bilo treba vanjo vključiti tudi tuje strokovnjake, saj je njihov nabor ljudi z ustreznim znanjem v Sloveniji omejen, prav tako se zavzema za sodelovanje z evropskimi institucijami, kot sta evropska komisija in ECB. Oškodovani vlagatelji temu razumljivo nasprotujejo, saj so to ustanove, ki so podpirale izbris.
Zatika se tudi pri ključnem vprašanju: Kdo bo plačal morebitno odškodnino? Guverner Boštjan Vasle pri tem brani rezerve Banke Slovenije, finančni minister Andrej Bertoncelj proračun. Predlog zakona namreč zdaj nalaga plačilo Banki Slovenije, ta pa z ECB tej ureditvi nasprotuje, saj da bi bilo s tem kršeno načelo prepovedi monetarnega financiranja države.
Na ministrstvu za finance se s tem ne strinjajo, ker da ne gre za financiranje države, ampak oškodovancev. »Predlog zakona upošteva, da je zakon o bančništvu uzakonil odškodninsko sodno varstvo nekdanjih imetnikov, skladno s katerim morebitno odškodnino izplača Banka Slovenije, kar je v svoji odločitvi kot ustrezno potrdilo tudi ustavno sodišče,« odgovarjajo na ministrstvu in dodajajo, da je rešitev skladna s pogodbo o delovanju Evropske unije. Na ministrstvu so prepričani, da bodo svoj predlog lahko ustrezno utemeljili, kot jih je razumeti, so pripravljeni tudi na morebitno tožbo na evropskem sodišču.
Potem ko je po večletnem skrivanju podatkov in ustavni presoji, da jih je treba razkriti, vendarle predlagana rešitev, da je treba razlaščenim vlagateljem omogočiti vpogled v dokumente o sanaciji bank, je nastopil problem, kdo bo ta dostop omogočil. Najbolj logično bi bilo, da bi to bila Banka Slovenije, ki razpolaga s temi obsežnimi dokumenti. A v centralni banki, kjer imajo več kot 440 zaposlenih in so imeli 2017. leta 70 milijonov evrov presežka, so že v javni razpravi opozarjali, da je organizacija podatkovne sobe zanje prevelik zalogaj in da za to nimajo kapacitet.
Vlada je tako zdaj prevalila nalogo oblikovanja virtualne podatkovne sobe na skoraj desetkrat manjšo agencijo za trg vrednostnih papirjev (ATVP), ki s sanacijo bank ni imela nič. Zdaj naj bi bila agencija odgovorna za vzpostavitev virtualne podatkovne sobe, odločanje o dostopu do nje, opravljanje nadzora nad neupravičenimi razkritji podatkov in odločanje v prekrškovnih postopkih. Kot je razumeti ministrstvo, je ATVP bolj nevtralna ustanova, ki ne bo v konfliktu interesov.
A na ATVP so ogorčeni in so o tem že pisali vladi. Agencija opozarja, da predvidene rešitve ogrožajo izvajanje zakona. Poudarjajo, da niso informacijsko-tehnološka družba, ki bi se ukvarjala z vzpostavljanjem virtualnih podatkovnih sob niti nimajo izkušenj s tega področja, zato bi za vzpostavitev in vzdrževanje virtualne podatkovne sobe potrebovala zunanjega izvajalca, kar zahteva veliko več časa in denarja. Poleg tega da imajo le 46 zaposlenih, po predlogu zakona pa naj bi ATVP v 15 dneh na podlagi več tisoč oziroma celo več deset tisoč vlog dopustila ali zavrnila vpogled v virtualno podatkovno sobo, kar je organizacijsko in tehnično neizvedljivo. »Ker torej ATVP ne bo sposobna v danem roku odločiti o vseh vlogah, je velika verjetnost, da bo ogroženo tudi nadaljnje izvajanje pravic nekdanjih imetnikov, kot jih določa predlog zakona.« V agenciji poudarjajo, da niso sodelovali v postopkih razlastitev bančnih finančnih instrumentov po odločbah Banke Slovenije, zato tudi ne morejo vedeti, ali bodo v podatkovni sobi objavljeni vsi podatki oziroma pravilni podatki.
Nadalje bi po mnenju ATVP prevzem takšne obveznosti zaradi kadrovske omejenosti ogrozil osnovno vlogo agencije, torej nadziranje kapitalskega trga. Agencija namreč v okviru tega bedi nad 52 milijardami evrov izdanih finančnih instrumentov v državi, in slabši nadzor bi pomenil tveganje za njegovo pravilno delovanje. Med drugim gre za nadzor 41 javnih družb, 252 ciljnih podjetij, ki zadeva skoraj 250.000 delničarjev.
Agencija zato predlaga vladi, da to nalogo prevzame Banka Slovenije, kjer so podatki tudi nastali. Kot drugo možnost predlagajo, da bi virtualno sobo vzpostavilo ministrstvo za javno upravo, saj je njegov državni center za storitve zaupanja že vzpostavil enotno storitev za preverjanje identitete državljanov, poslovnih subjektov in javnih uslužbencev. Takšno rešitev podpirajo tudi v Društvu malih delničarjev Slovenije (MDS), kjer kot možne izvajalce vidijo še Telekom Slovenije in Pošto Slovenije.
V MDS, ki ga vodi Rajko Stanković, ocenjujejo, da se bodo sodni postopki glede bančnih razlastitev vlekli vsaj deset let, zato se že nekaj časa zavzemajo za to, da bi ta zaplet rešili s poravnalno shemo z izdajo obveznic. Za poravnavo se zavzemajo tudi nekateri drugi manjši in celo številni institucionalni vlagatelji, še posebej ker bodo zdaj do odškodnine upravičeni le tisti, ki bodo tožili. Državni svet je predlagal celo svoj zakon, po katerem bi tožbo zoper centralno banko vložilo kar državno odvetništvo, kar pomeni, da razlaščenci s tem ne bi imeli stroškov. A ministrstvo vsem tem pobudam doslej ni prisluhnilo, večkrat pa je poudarilo, da se bodo lahko pravdne stranke kadarkoli poravnale po vložitvi tožbe. Tako so edini, ki si zaradi postopkov razčiščevanja upravičenosti izbrisov trenutno lahko manejo roke, odvetniki. ●
Delničarji in lastniki podrejenih obveznic petih saniranih bank so jeseni 2013 in leto pozneje še v Banki Celje tako rekoč čez noč ostali brez naložb. Skupaj je šlo za 960 milijonov evrov, pri čemer so dve tretjini te vsote predstavljali podrejeni finančni instrumenti. Banka Slovenije je na podlagi opravljenih stresnih testov in pregledov premoženja bank z odločbo o izrednih ukrepih odredila izbris teh vrednostnih papirjev.
Ustavno sodišče je nato oktobra 2016 presodilo, da je treba razlaščencem omogočiti izpodbijanje izbrisa na sodišču in zahtevanje odškodnine. Vlada je aprila, z dveletno zamudo, vendarle poslala v državni zbor predlog zakona o sodnem varstvu razlaščenih vlagateljev bank. Ta v grobem predvideva, da bodo razlaščeni vlagatelji odškodninsko tožili Banko Slovenije; ta naj bi plačala tudi odškodnino, če bi se pokazalo, da je bila ocena o zdravju bank napačna in da so bili prizadeti bančni vlagatelji zaradi njene odločbe na slabšem, kot bi bili, če odločbe ne bi bilo. A že zdaj je jasno, da bo ta obratni proces, ki utegne biti največji v samostojni Sloveniji, izredno dolg in drag. Samo delo sodišč naj bi državo po oceni pripravljavcev zakona stalo 6,5 milijona evrov. Tega se zato bojijo skoraj vsi vpleteni.
Zahtevni in dolgotrajni postopki
Zadrege so nastale že pri tem, kdo naj odloča, ali je bila bančna luknja za pet milijard evrov pravilno ocenjena, saj so se sodišča bala ne le velike količine tožb, ampak tudi zahtevnosti materije. Vrhovno sodišče je že leta 2017 opozorilo, da bodo ti sodni postopki zahtevni in dolgotrajni, kar bo pomenilo veliko administrativnega dela, nujne dodatne kadrovske okrepitve in izvedenska mnenja. Eno od okrožnih sodišč je takrat celo menilo, da bi bila primernejša arbitraža. Predlog zakona o sodnem varstvu razlaščenih vlagateljev bank zdaj predvideva, da bodo postopki potekali pred okrožnim sodiščem v Mariboru. Predvideno je tudi, da se bodo postopki lahko združevali in da bodo za isto odločbo Banke Slovenije izdali eno sodbo, kar naj bi pospešilo postopke.
Na vrhovnem sodišču se s predlagano rešitvijo strinjajo, saj so se tudi sami zavzemali, da bi bilo za reševanje teh sporov pristojno le eno okrožno sodišče. »Le tako je namreč mogoče v največji možni meri zagotoviti enotno sodno prakso že na prvi stopnji sojenja, kar bo bistveno pripomoglo k hitrejši izvedbi postopkov,« pravijo. Na mariborskem okrožnem sodišču nasprotno niso naklonjeni zakonodajni rešitvi, ki določa izključno pristojnost posameznega sodišča, vendar ne nasprotujejo rešitvi, da je to prav mariborsko sodišče. Opozarjajo pa, da bodo potrebne dodatne kadrovske okrepitve, kar naj bi omogočilo, da zaradi odškodninskih tožb ne bodo trpeli drugi sodni postopki.
Proces izvedencev
Ključno vlogo pri odločanju, ki bo tristopenjsko, bo nedvomno imela skupina najmanj petih in največ osmih izvedencev. Zato je pričakovati boj za to, kdo bo sedel v tej izvedenski skupini. Pri tem seveda vsak vleče na svojo stran. Banka Slovenije denimo meni, da bi bilo treba vanjo vključiti tudi tuje strokovnjake, saj je njihov nabor ljudi z ustreznim znanjem v Sloveniji omejen, prav tako se zavzema za sodelovanje z evropskimi institucijami, kot sta evropska komisija in ECB. Oškodovani vlagatelji temu razumljivo nasprotujejo, saj so to ustanove, ki so podpirale izbris.
Boštjan Vasle, guverner Banke Slovenije Foto Jože Suhadolnik/Delo
Zatika se tudi pri ključnem vprašanju: Kdo bo plačal morebitno odškodnino? Guverner Boštjan Vasle pri tem brani rezerve Banke Slovenije, finančni minister Andrej Bertoncelj proračun. Predlog zakona namreč zdaj nalaga plačilo Banki Slovenije, ta pa z ECB tej ureditvi nasprotuje, saj da bi bilo s tem kršeno načelo prepovedi monetarnega financiranja države.
Na ministrstvu za finance se s tem ne strinjajo, ker da ne gre za financiranje države, ampak oškodovancev. »Predlog zakona upošteva, da je zakon o bančništvu uzakonil odškodninsko sodno varstvo nekdanjih imetnikov, skladno s katerim morebitno odškodnino izplača Banka Slovenije, kar je v svoji odločitvi kot ustrezno potrdilo tudi ustavno sodišče,« odgovarjajo na ministrstvu in dodajajo, da je rešitev skladna s pogodbo o delovanju Evropske unije. Na ministrstvu so prepričani, da bodo svoj predlog lahko ustrezno utemeljili, kot jih je razumeti, so pripravljeni tudi na morebitno tožbo na evropskem sodišču.
Agencija na nogah
Potem ko je po večletnem skrivanju podatkov in ustavni presoji, da jih je treba razkriti, vendarle predlagana rešitev, da je treba razlaščenim vlagateljem omogočiti vpogled v dokumente o sanaciji bank, je nastopil problem, kdo bo ta dostop omogočil. Najbolj logično bi bilo, da bi to bila Banka Slovenije, ki razpolaga s temi obsežnimi dokumenti. A v centralni banki, kjer imajo več kot 440 zaposlenih in so imeli 2017. leta 70 milijonov evrov presežka, so že v javni razpravi opozarjali, da je organizacija podatkovne sobe zanje prevelik zalogaj in da za to nimajo kapacitet.
Preberite še: Vleka bančne sanacijske vrvi
Vlada je tako zdaj prevalila nalogo oblikovanja virtualne podatkovne sobe na skoraj desetkrat manjšo agencijo za trg vrednostnih papirjev (ATVP), ki s sanacijo bank ni imela nič. Zdaj naj bi bila agencija odgovorna za vzpostavitev virtualne podatkovne sobe, odločanje o dostopu do nje, opravljanje nadzora nad neupravičenimi razkritji podatkov in odločanje v prekrškovnih postopkih. Kot je razumeti ministrstvo, je ATVP bolj nevtralna ustanova, ki ne bo v konfliktu interesov.
A na ATVP so ogorčeni in so o tem že pisali vladi. Agencija opozarja, da predvidene rešitve ogrožajo izvajanje zakona. Poudarjajo, da niso informacijsko-tehnološka družba, ki bi se ukvarjala z vzpostavljanjem virtualnih podatkovnih sob niti nimajo izkušenj s tega področja, zato bi za vzpostavitev in vzdrževanje virtualne podatkovne sobe potrebovala zunanjega izvajalca, kar zahteva veliko več časa in denarja. Poleg tega da imajo le 46 zaposlenih, po predlogu zakona pa naj bi ATVP v 15 dneh na podlagi več tisoč oziroma celo več deset tisoč vlog dopustila ali zavrnila vpogled v virtualno podatkovno sobo, kar je organizacijsko in tehnično neizvedljivo. »Ker torej ATVP ne bo sposobna v danem roku odločiti o vseh vlogah, je velika verjetnost, da bo ogroženo tudi nadaljnje izvajanje pravic nekdanjih imetnikov, kot jih določa predlog zakona.« V agenciji poudarjajo, da niso sodelovali v postopkih razlastitev bančnih finančnih instrumentov po odločbah Banke Slovenije, zato tudi ne morejo vedeti, ali bodo v podatkovni sobi objavljeni vsi podatki oziroma pravilni podatki.
Foto Uroš Hočevar/Delo
Nadalje bi po mnenju ATVP prevzem takšne obveznosti zaradi kadrovske omejenosti ogrozil osnovno vlogo agencije, torej nadziranje kapitalskega trga. Agencija namreč v okviru tega bedi nad 52 milijardami evrov izdanih finančnih instrumentov v državi, in slabši nadzor bi pomenil tveganje za njegovo pravilno delovanje. Med drugim gre za nadzor 41 javnih družb, 252 ciljnih podjetij, ki zadeva skoraj 250.000 delničarjev.
Raje kot tožbo bi poravnavo
Agencija zato predlaga vladi, da to nalogo prevzame Banka Slovenije, kjer so podatki tudi nastali. Kot drugo možnost predlagajo, da bi virtualno sobo vzpostavilo ministrstvo za javno upravo, saj je njegov državni center za storitve zaupanja že vzpostavil enotno storitev za preverjanje identitete državljanov, poslovnih subjektov in javnih uslužbencev. Takšno rešitev podpirajo tudi v Društvu malih delničarjev Slovenije (MDS), kjer kot možne izvajalce vidijo še Telekom Slovenije in Pošto Slovenije.
V MDS, ki ga vodi Rajko Stanković, ocenjujejo, da se bodo sodni postopki glede bančnih razlastitev vlekli vsaj deset let, zato se že nekaj časa zavzemajo za to, da bi ta zaplet rešili s poravnalno shemo z izdajo obveznic. Za poravnavo se zavzemajo tudi nekateri drugi manjši in celo številni institucionalni vlagatelji, še posebej ker bodo zdaj do odškodnine upravičeni le tisti, ki bodo tožili. Državni svet je predlagal celo svoj zakon, po katerem bi tožbo zoper centralno banko vložilo kar državno odvetništvo, kar pomeni, da razlaščenci s tem ne bi imeli stroškov. A ministrstvo vsem tem pobudam doslej ni prisluhnilo, večkrat pa je poudarilo, da se bodo lahko pravdne stranke kadarkoli poravnale po vložitvi tožbe. Tako so edini, ki si zaradi postopkov razčiščevanja upravičenosti izbrisov trenutno lahko manejo roke, odvetniki. ●
