Moj prijatelj Piki Jakič: mediji, organi in PR

Samo on je bil dovolj pokvarjen za namerne neumnosti, ki smo jih v zadnjem času hočeš-nočeš spremljali.

Zgodba o iskanju vira, ki je Večeru omogočil, da so pri poročanju o preiskavi na Jakičevem domu skorajda prehiteli celo preiskovalce same, kaj šele druge medije, zveni kot vic o policajih, ki bi si ga izmislil človek brez smisla za humor, povedali pa tisti, ki ne znajo pripovedovati vicev.

Prvi bi lahko bil Jakič, drugi pa mediji.

Da je vpleten v afero Stožice, me prav nič ne preseneča. Preseneča me kvečjemu to, da je bil post festum toliko predrzen, da je vložil ovadbo proti neznanemu storilcu, ki da je nepooblaščeno izdal novinarki Večera informacijo o času prihoda preiskovalcev na njegov dom.

Jakič je s tem naredil podlo PR pirueto in se le nekaj dni po preiskavi in blamaži z zmrznjenim letalskim motorjem prikazal kot borec za legalnost.

Prvi problem je v tem, da tako kot uradna oseba ne sme razlagati naokoli – še posebej ne medijem –, kdaj in kje bo naslednja racija, tudi medijem ni treba razlagati, od koga so to izvedeli, če jih druge uradne osebe to vprašajo.

Jakič je po mojem pravilno špekuliral, da bodo preiskovalci dotični časopis vsaj vprašali, kdo je bil njegov vir, če že ne od njega zahtevali nedvoumnega razkritja.

Dvomim sicer, da si je obetal, da bo specializirano državno tožilstvo tako neumno, da bo vse medije prosilo za posnetke z njegove tiskovne konference, da bi se dokopalo do identitete izdajalca, vendar mu je prav prišlo. Uspelo mu je zakuhati popolno godljo.

Znašel se je med dvema ognjema organov pregona in medijev. Kako obvladati to zapleteno situacijo? Nič lažjega: med enimi in drugimi zaneti prepir in z njim nevtraliziraj slab PR!

Od daleč je bilo vse skupaj videti kot komedija absurda. V prvem dejanju je Jakič prijavil neznanega storilca zato, ker je časopisu omogočil nekajminutno prvenstvo pri poročanju o zadevi, o kateri je vsa Slovenija v nadaljevanju kokodakala ves dan in zdaj to dela že en mesec.

V drugem dejanju pa so policaji (da tako rečem) novinarko povabili na razgovor, pri čemer je ona vnaprej rekla, da ne bodo od nje nič izvedeli, oni pa so na to rekli – domnevam – okej, razumemo, ni treba, nasvidenje, niso ji pulili nohtov, in šli so vsak po svoje.

Genialen PR, o tem učbeniškem primeru bi lahko Božidar Novak predaval direktoricam knjižnic!

Mediji v vsej tej kolobociji niso opazili lastne pritlehnosti – pritlehnosti okoriščanja z globokimi grli, ki jim prinašajo darila, zavita v scefran košček senzacionalističnega celofana! Zgroženi nad domnevnimi pritiski so bili v resnici zadovoljni, da so spet enkrat našli zunanjega sovražnika in z njim priložnost za dokazovanje svoje namišljene pokončnosti.

To pokončnost – zlasti in spet v zvezi z Jakičem – so imeli priložnost pokazati že nekaj dni prej.

Ne vem, kateremu politikantskemu čudaku brez vsakršnega smisla za realnost je prišlo na misel, da je Romana Jakiča predlagal za govornika na komemoraciji ob 71-letnici padca Pohorskega bataljona prejšnjo soboto na Osankarici.
Morda se je predlagal sam, kdo ve, ali pa je tak pač protokol že po defaultu – pa saj ni važno.

A to ni tako preprosto. Koga zanimata funkcija in protokol, ko pa nima Jakič prav nobenih drugih govorniških kvalifikacij?!

Jakič najprej ne bi smel imeti govora zato, ker je v preiskavi domnevne zlorabe položaja in prevare pri sklepanju pogodb.

Iz Jakičeve izjave o eventualnem odstopu s položaja ministra sklepam, da si domišlja, da ni sporno, če nastopa v vlogi javnega govornika na prireditvah, dokler ne bo pravnomočno obtožen.

Meni se pa njegov govorniški nastop zdi v dani situaciji še bolj sporen kot to, da kot preiskovanec opravlja funkcijo ministra.

Smisel govorov je moralna ali intelektualna spodbuda, ki bi jo smeli zaupati samo čistim kot solza.

Mediji se ob Jakiča in njegov govor niso spotikali. Bili so tiho. No, niso bili tiho. Bili so navdušeni!

Druga Jakičeva diskvalifikacija je pomanjkanje retoričnih spretnosti. Še več! Jakič je namesto govora napisal nepismen polizdelek, ki je bil brez lažne skromnosti veliko slabši od spisa, ki sem ga na temo domovine napisal v šestem razredu osnovne šole in zanj dobil kurirčkovo torbico (ali vsaj nekakšno plaketo).

V prenekaterem stavku govora je Jakič dokazal, da je mentalno, stilno, socialno in ideološko obtičal med socialističnimi hiperbolami in metaforami in drugimi psevdoliterarnimi konstrukti in konstrukcijami, kakršnih je mrgolelo v vsakem govoru pred tridesetimi ali še več leti, kolikor se kdo pač spomni za nazaj.

S sadomahohističnim užitkom sem opazoval, kako si mediji podajajo Jakičeve izjave, zabeležene bodisi na samem kraju komemoracije ali prepisane od državne news agencije.

Moja in Jakičeva generacija se je iz tega nekoč norčevala in se bolj ali manj glasno in deklarativno distancirala, danes pa je to frazarjenje najbolj normalna stvar na svetu, ki jo servilni mediji v uri ali dveh prenesejo z jezika človeka na kao pomembnem položaju po vsej državi.

Ker novinarji ne znajo citirati ne prav in ne dosledno, težko razberem, kaj je res rekel Jakič sam in kaj so ob tem napletli novinarji. Ti so se v dogajanje vživeli približno tako kot jaz na tisti davni podelitvi kurirčkovega priznanja.

A kakorkoli, vse skupaj se je kot inteligentni plastelin sprijelo v retardirano slavilno simfonijo, nevredno tistih, ki se po mojem ne bi niti v sanjah borili za to mučenje z besedami, če bi vedeli, da jih bodo nekoč častili tako po nemarnem: »sredi spokojnih pohorskih gozdov«, »kraj najbolj bridkega spomina«, »zadnji boj«, »do zadnjega moža in žene«, »do zadnjega izdihljaja«, »kraj ponosa«, »Osankarica nemo priča«, »Štajerska ni dovolila, da jo ponemčijo«, »žal«, »teptanje slovenstva«, »se niso nikoli uklonili«, »previharili viharje«, »pokazali svojo neuklonljivost«, »je dodal«, »je poudaril«, »je spoštljivo spregovoril«, »ni izgubljal besed« itd.

Je kdo za trenutek pomislil, kakšen bullshit je v bistvu ta brezrezervni in tako rekoč direktni prenos govora kompromitiranega in morda koruptnega ministra? Se splača indoktrinirati množice z njegovimi besedami samo zato, ker smo prepričani, da smo partizanom nekaj dolžni?

Se bo kdo vprašal, čému služi ta ministrov besednjak identifikacije s preteklostjo? Se bo kdo vprašal, čému služi ta medijski besednjak identifikacije s politiko? Od kdaj mi in oni govorimo isti jezik? Jaz nočem govoriti tega jezika. Jezika politikov nočem razumeti, jezika medijev pa ne morem več.