»Moramo ponavljati, da smo Katalonci, drugače ne bo nihče vedel«

Katalonec je, rojen v Barceloni. Ni nacionalist, beseda nacionalist ni prava, vsaj ne v pomenu, ki ga poznamo drugod po Evropi. Independentist je, že leta je zagovornik neodvisnosti, zdaj pa čedalje bolj verjame vanjo. Svetovno znani katalonski pisatelj Jaume Cabré je prepričan, da bi Katalonija morala postati samostojna država. Ve, da prihaja čas, ko se bodo tristoletne težnje uresničile. In takrat bo »normalen človek«, brez poudarjenih oznak.

Obstajajo »velika umetniška imena, ki se zavedajo svojih korenin: da so Katalonci, in to tudi jasno povedo. Takšen je bil, na primer, Joan Miró ali pa Antoni Tàpies, tudi Jordi Savall je tak.« Jaume Cabré prav tako sodi mednje, saj je jasen: »Katalonec sem.« »Moramo ponavljati, da smo Katalonci, drugače ne bo nihče vedel.« Slovenci da lahko razumemo, kako šele lastni državni okvir zagotavlja popolno zaščito: zaščito vrednot, jezika, kulture, zgodovine, identitete.

»Katalonske vrednote so drugačne od španskih, naša zgodovina je resda vzporedna španski, a je samosvoja. Govorimo svoj jezik, tudi kulturni okvir je poseben. Katalonija leži ob Sredozemlju in meji na Francijo, zato je od nekdaj veliko stikov s francoščino in drugimi romanskimi jeziki. Iz Barcelone se je vedno hodilo v Pariz in še drugam.« S pobegi na tuje so se nekako odmikali od vsega španskega, »tudi od vojnega duha svetovnih zavojevalcev. Katalonci nismo zavojevalci, čeprav smo tudi osvajali po Sredozemlju, ampak smo predvsem trgovci. Določa nas katalonščina, jezik pa je izraz in gibalo vsega.«

Boj jezika

Z izgubo institucionalne neodvisnosti leta 1714, v španski nasledstveni vojni, je tudi v Kataloniji uradno zavladala kastiljščina, kakor so zmagali zakoni Kastilje. Prepovedovati narodu lasten jezik, mu sploh odrekati narodno identiteto pomeni povzročati neizmerno bolečino: Katalonci so v preteklosti tudi zelo trpeli. »Bila so obdobja večje sproščenosti, čeprav je problem jezika vedno obstajal, in bila so obdobja, ko nam je bilo zelo težko: v frankizmu, denimo. Pod Francovo diktaturo so katalonsko govorili le doma, na ulicah in drugih javnih mestih ne, saj je bilo prepovedano.« Tajne policije so se ljudje bali kot hudič križa.

»V tistem obdobju je bilo sploh veliko sovraštva do vseh, ki niso bili pravi Španci; do Baskov in Kataloncev pa posebej, tudi zato ker smo imeli še drugačen jezik. Zdaj, v današnji Španiji, mnogi naprej mislijo, da Katalonci govorimo predvsem špansko in komaj nato katalonsko. A ni res: najprej nas določa katalonščina in zatem španščina, kakor se učimo tudi drugih jezikov.« Potem ko je pouk v katalonščini v šole prinesla komaj avtonomija v osemdesetih letih, se je jezikovni model, ki so ga uvedli, pokazal za izjemno posrečenega: vsi, ki v Kataloniji končajo šole, enakovredno pišejo in govorijo oba jezika, katalonskega in španskega.

Jezik ne bi smel biti bojno polje, in vendar je vedno znova. Tudi v sodobnih razmerjih med Madridom in Katalonijo ni drugače, sploh odkar poskuša osrednja vlada poseči v uspešno katalonsko jezikovno politiko. »Mi nočemo jezikovne vojne. Jezik ni orožje, ne sme biti sredstvo nasilja, ampak je pot do sporazumevanja.« Ni nepomembno, da so se Katalonci pri svojih prastarih zahtevah po neodvisnosti vedno odzivali drugače od Baskov, na primer. Baski so ubrali pot nasilja, Katalonci ne. »In povedno je tudi, da v Madridu od nekdaj, v času frankizma in prav tako sedaj, ponavljajo iste besede. Govorijo o 'la indisolubilidad de la unidad española'. Nerazdružljivost zveze je slišati kot teološki koncept. In vendar vidimo, da je v Evropi v zadnjih desetletjih nastalo več samostojnih držav, mnoge, razen na Balkanu, so se osamosvojile brez večjih težav. Zakaj se ne bi mogli tudi Katalonci?«

Moč literature

Jaume Cabré je eden tistih privlačnih piscev, ki prejemajo ugledne literarne nagrade ter jih spoštujejo po vsem svetu in prevajajo v številne jezike. »Zelo sem zadovoljen, kajti pišem v materinščini, katalonščina pa je jezik, ki nima države in tako tudi ne uradne zaščite. Zato se skorajda zdi, da ustvarjaš predvsem zase. Ne morem pisati v drugem jeziku kot le v tem, ki so mi ga podarili starši in sem z njim odrasel.«

Seveda obvlada špansko, govori francosko in še kakšen jezik, vendar pa v njih ne zmore pisati književnosti. Pa so ga dolgo časa spraševali, češ, zakaj ustvarja samo v katalonščini in ne še v španščini, zakaj se kar sam ne prevede vanjo, in morda tudi v francoščino. A vse, kar se mu dogaja v katalonščini, se mu v drugih jezikih ne. V katalonskem se počuti dobro, saj je govorica njegovih staršev, otrok in vnukov. »Ponosen sem, da me poznajo tudi drugod, ko pa pišem samo v katalonščini: ki je moj edini literarni glas. Očitno je možno prodreti z njo.«

Katalonskim pisateljem ni (bilo) vedno lahko v Španiji, tudi Jaumu Cabréju ne, »že ime Jaume, [po slovensko] Jakob, je spravljalo v zadrego: saj je katalonsko ime«. »Dolgo časa je bilo veliko zadržkov do vsega, kar je prihajalo iz Katalonije. Dobra in univerzalna je, kakor so trdili v Madridu, samo literatura, napisana v španščini, medtem ko so katalonsko književnost označevali za provincionalno in regionalno; da kot takšna ni sposobna univerzalnosti.«

Preboj – v španščino in Španijo – je dosegel komaj s prevodom romana Jo confesso (v izvirniku je izšel leta 2011), po katerem so na novo prevedli še nekatera njegova starejša dela. »Zdaj je v španščini mogoče brati štiri ali pet mojih knjig. Zase bi lahko rekel, da so se razmere normalizirale. Dobim veliko pisem, ki mi jih pošiljajo zadovoljni bralci z vseh koncev države.« Kar je fino. Sploh pa je sijajno, da ga lahko bere domala ves svet. Posamezna njegova dela so prevedena kar v 24 jezikov, v malone vse evropske in še v kitajščino.

Velja omeniti, da je bilo za širši literarni preboj katalonskih piscev v svet prelomno leto 2007, ko je bila katalonska književnost častna gostja knjižnega sejma v Frankfurtu. »Dotlej je bila skrita v Španiji, saj ni skorajda nihče vedel zanjo.« Zdaj skrbijo za njeno prepoznavnost predvsem v Inštitutu Ramona Llulla, ki je bil ustanovljen pred 15 leti. »Cervantesov inštitut ima resda nalogo, da širi špansko kulturo in španski jezik, pa tudi druge jezike v Španiji, a kaj, ko vedno pozabijo na te druge jezike. Zato je bil ustanovljen Inštitut Ramona Llulla.« Njegov prispevek k promociji katalonske literature – s spodbujanjem prevajanja – je izjemen.

Literarni poudarki

Med literarnimi poudarki Jauma Cabréja posebej štrlijo Barcelona, španska državljanska vojna in kruti frankizem po njej, »star problem sta in še vedno nerešen«. »Lahko bi rekli, da vojna ni končana, čeprav živimo v demokraciji, vendar v demokraciji, ki je zelo nepopolna. Ran je veliko, moralnih ran, še danes niso zaceljene. V Madridu, v vladajoči ljudski stranki, ves čas govorijo, kako je, denimo, treba pozabiti na množična grobišča. Ampak pozabiti ni mogoče. Zato pa hočem pisati o zgodovinskem spominu, skozi zgodbe pripovedujem o njem, in se tako bojujem proti hipokriziji španske vlade. Po Francovi smrti v Španiji nismo 'začeli znova' in ne povsem obrnili lista, kajti na poti skozi tranzicijo v demokracijo so politične položaje zasedli ljudje, ki so bili v času diktature na pravi strani. V demokracijo smo vstopili s kraljem, ki ga je izbral Franco.« Ti ljudje so večinoma resda že mrtvi, a nasledili so jih njihovi sinovi.

»Na državni ravni imata zdaj vse niti v rokah dve stranki: postfrankistična ljudska stranka in socialisti. Kar zadeva enotnost Španije, zagovarjata eno: nerazdružljivost zveze. Za primerjavo: v Kataloniji je politična pokrajina veliko bolj razdrobljena, strank je precej več. V Baskiji je podobno.«

Jaume Cabré (1947) pripada generaciji, ki ni izkusila španske državljanske vojne na lastni koži, saj se je rodila pozneje, a živel jo je – »skozi strah svojih staršev«. Sodi med pisce, ki so se k tematiki vojne in poznejše frankistične diktature vrnili v zadnjem obdobju. Med drugim se je podpisal pod svetovno znane naslove, kot so Evnuhova senca (v prevodu Simone Škrabec), Šumenje Pamana (prevod Veronike Rot), Jo confesso, ki je roman o zlu v Evropi in se prav te dni prebija med britanske bralce. Tematika zla vselej vključuje tudi vprašanje odgovornosti, kazni, časa, spomina, odpuščanja, zmožnosti odpuščanja, tudi kesanja. V Šumenje Pamana, denimo, bralca povedno popelje s citatom Vladimirja Jankelevitcha: »Oče, ne odpusti jim, saj vedo, kaj delajo.«

Pa je mogoče, da bi se v Kataloniji in v Španiji enkrat vendarle osvobodili neprijetne prtljage? »Da, če bomo Katalonci postali neodvisna država. Nismo brez napak, treba se je zavedati, da neodvisnost ne bi pomenila konca vsega slabega, vendar sem prepričan, da bi nam bilo zunaj Španije bolje. Mnogim bi odleglo, počutili bi se bolje. O tem je, kakor kažejo raziskave javnega mnenja, prepričana že jasna večina Kataloncev, najsi imajo stare katalonske korenine ali pa morda andaluzijske oziroma prihajajo iz drugih koncev države in sveta.«

In kako dela?

Ni eden tistih pisateljev, ki zgodbo najprej »napišejo« v glavi. »Ponavadi razmišljam o njej le, kadar pišem, na papir ali v računalnik, sicer pa puščam mislim prosto pot.« Dela vsak dan, razen ob nedeljah ali kadar je na poti. Pisanja se loti ob deveti uri dopoldne, potem pa vztraja po pet, šest ur. Vselej ustvarja doma, v svoji delovni sobi, drugje ne zmore pisati. Potrebuje tišino, čeprav vsaj tu in tam vključi tudi glasbo, ne da bi jo poslušal, ampak za lepše ozadje. Obožuje Lutosławskega, Pendereckega ...

»Nobena skrivnost ni, da mi pisanje vzame izjemno veliko časa, pisati je zame težko.« Dela počasi, s precej napora. »Ko se lotevam nove knjige, ne vem, o čem bom pisal. Nikoli nimam ideje.« Razvije jo komaj med pisanjem, ko »najdem junaka in se pogovarjam z njim. Sprva mi ni jasno, kaj mi bo dal, zato ga lahko zapustim, se zatem morda spet vrnem. Odvisno. To mi vzame res ogromno energije. Potem se zgodi, da mi je kakšna situacija res všeč, in si rečem: lahko bi nadaljeval. Zazdi se mi, da bi nekaj utegnilo postati zgodba. Čeprav še ne vem, ali se bo razvila v roman ali v kaj krajšega. Nikoli ne vem.« Pokaže se šele po tem, ko se začne marsikaj v njej zapletati, ko se pojavijo nove osebe. Zaživijo s pisateljem in se pogovarjajo, lezejo mu pod kožo, skupaj zorijo ... in končno se izoblikuje univerzum, čeprav še zdaleč ni gotovo, kakšen bo konec.

»Romani mi vzamejo več let dela, kar šest let sem pisal Evnuhovo senco, še več sem potreboval za Šumenje Pamana in za Jo Confesso. Moj način ustvarjanja ni morda najbolj praktičen, a drugače ne znam delati.« Stavke in odstavke, ki jih piše, vedno prebere na glas, preverja, ali je glasba prava, in piše naprej. Ali pa popravlja, potem ko vedno znova in spet prebira že napisano. Dogaja se, da vmes spremeni marsikaj ključnega, morda ubije kakšnega junaka ali ga izžene iz prizora. »Zelo zapleteno je. A to ni razlog, da bi se ustavil. Zapleti me ne odvračajo, kajti vse to počnem zato, ker mi je všeč.« Ve in čuti, da se s svojimi literarnimi junaki nenehno spreminja tudi sam, jezikovno prav tako, zori kot pisatelj in človek. Vedno boljši človek želi biti ...

Trenutno pripravlja že tretjo knjigo refleksij (izšla naj bi februarja) in piše hkrati kratke zgodbe, s katerimi prav zdaj bije srdit boj: še vedno ne mara junakov, ki jih je ustvaril, sploh mu niso všeč.

Pisanje kot posledica

Verjame, da je postal pisatelj, ker veliko in ves čas bere. Brez branja ne gre; da bi pisali, je treba veliko brati. »Zase pravim, da se tako hranim. Vedno znova naletim na kakšen roman ali pesem, ki me zaznamuje. Potem si rečem: tudi sam bi hotel tako pisati.« Pisanje je posledica. »Poznam avtorje, ki delujejo drugače. V sebi so najprej začutili prapotrebo po pisanju, komaj pozneje so začeli brati. Pristopi so različni.«

Kot strastni bralec sega po svetovni literaturi iz vseh obdobij (Homer, Proust, Thomas Mann, Shakespeare, Tolstoj ...), tudi novosti ima rad in še posebno poezijo: katalonska mu pomaga, da se izraža lažje in bolje. Kot dober pisatelj želi učinkovati na bralca, ga premikati in delati drugačnega. Vedno si reče, kako bi hotel napisati nekaj tako zelo močnega, da bi zaznamoval tuja življenja. Uspeva mu.

* * *

Jaume Cabré verjame, da bodo Katalonci dosegli neodvisnost, o tem je prepričan. »Ni mogoče vedeti, kdaj, a Katalonija bo samostojna država. Mislim, da jo bom še doživel, zagotovo pa jo bo naslednja generacija.« Tako kot je samostojna Slovenija. Malce jo pozna. »Obiskal sem Ljubljano in Ribnico, od koder prihaja Simona Škrabec, ki je prevedla mojo Evnuhovo senco. Jesen je bila in bilo mi je lepo.« �