Moški svojo žensko obrača, ako je razumen

Ko spustim roko, ki jo od zabadanja utrujeno držim nad glavo, poskusim prešteti nekaj drugega: trenutke zadnjih petih ali morda desetih let, v katerih je nekdo izrekel, da ženske na tem ali onem področju preprosto ne morejo biti uspešne vodje, saj so »preveč čustvene«.

Ne gre za pretirano inovativno misel, kajti beremo jo že v Politiki, kjer Aristotel zapiše, da je moški že po naravi nadrejen in ženska podrejena, zato je »moški po naravi primernejši za vladanje«, za nit, ki so jo zatem predli nešteti, pa je drzno poprijel tudi nemški filozof Arthur Schopenhauer in leta 1851 v razmisleku O ženskah zapisal, da »že bežen pogled na žensko postavo zadošča, da spoznamo, da ni namenjena ne večjim umskim ne večjim telesnim naporom«.

V Bleiweisovih Novicah je bilo moč brati, da so »možje glava, žena srce; v njem razum, v njej čustvo biva«, pesnik in pisatelj Fran Levstik pa je bil mnenja, da je »nevarnost večja, če moški – kot če ženske – 'nezvesto popuste svoj rod', saj 'ženska ne stoji v prvih vrstah' in se ne 'peča s politiko', poleg tega pa lahko moški 'svojo žensko obrača, ako je razumen'«.