Možgani in enosmerna vozovnica v tujino

Vlada, znanost, finance

Objavljeno
26. januar 2019 06.00
Posodobljeno
26. januar 2019 06.00
FOTO Primož Zrnec
Boris Turk
Boris Turk
Osnovni vprašanji sta še vedno enaki, kot ju je raziskovalna sfera postavila politiki na okrogli mizi v Cankarjevem domu pred spomladanskimi volitvami: Ali je Slovenija razvojno naravnana država? Ali je v Sloveniji družba razvojno naravnana?

Tudi odgovora na vprašanji sta še vedno enaka: Slovenija bo razvojno naravnana država, ko bo velika večina slovenske politike razumela, da je vlaganje v razvoj in raziskave naložba, in to dolgoročna, ne strošek. In Slovenija kot družba bo razvojno naravnana, ko bo večina davkoplačevalcev razumela, da je vlaganje v razvoj in raziskave dolgoročna naložba in da naložbe v R&D niso izgubljena sredstva, ampak bomo ta sredstva dobili povrnjena, če ne danes, pa jutri, v obliki večje blaginje in dobrobiti, ki jih takšen razvoj lahko prinese.

Da smo doslej imeli težave s tem razumevanjem, kaže tudi poročilo EU, ki približno zajema obdobje predvsem zadnjih 7–8 let. Obenem pa to poročilo vsebuje tudi napotke, kaj narediti, da se bo to spremenilo – in ravno v tem je priložnost sedanje vlade. Kljub temu to ne pomeni, da lahko vse napotke direktno prenesemo v naše okolje, ki je specifično.

Da bomo postali konkurenčni, je nujno potrebno ustvariti znanju, razvoju in inovacijam prijazno, stabilno in stimulativno okolje, kot ga imajo razviti. Pri tem se moramo zavedati, da tu ne gre samo za projekt ene vlade, ampak mora biti to cilj celotne družbe, naravnan v prihodnost. Seveda pa je vse skupaj povezano z naložbami v znanje. Kljub visoki gospodarski rasti vlagamo v R&D na nivoju države še vedno manj kot leta 2011 in smo s približno 0,4 odstotka BDP vlaganj javnih sredstev na repu Evrope, čeprav smo po BDP blizu povprečja Evrope. Ravno zaradi tega imamo katastrofalno slabo in popolnoma nekonkurenčno razmerje med vlaganji gospodarstva in zasebnega sektorja in države, ki presega 5:1 v korist gospodarstva in zasebnega sektorja. Pri tem je treba opozoriti, da je to v precejšnji meri posledica davčnih olajšav za vlaganje v R&D in da po zaslugi tega sektorja Slovenija spada med vodilne svetovne in evropske države glede na skupno vlaganje v R&D, kar je svojevrsten paradoks.

Zavedati se moramo, da so eden ključnih problemov, s katerim se srečujemo, človeški viri. Poročilo sicer omenja problem, da je Slovenija nezanimiva v mednarodnem merilu, tako zaradi plač kot zaradi neprilagodljivosti sistema in zaprtosti, kar je delno povezano tudi s predpisano uporabo slovenščine v vseh segmentih izobraževanja in konec koncev tudi raziskovanja (raziskovalni projekt moraš oddati v angleščini in slovenščini). Vendar je še bistveno huje, da je Slovenija nezanimiva tudi za večino slovenskih dodiplomskih, podiplomskih in podoktorskih študentov, ki so se izobraževali ali se izobražujejo v tujini in bi se sicer lahko vrnili domov, kar pa nedvomno ni povezano z nepoznavanjem jezika. To je zelo težaven problem bega možganov, saj najperspektivnejši kadri odhajajo v tujino z enosmerno vozovnico. Tako je naš sistem terciarnega izobraževanja izrazito izvozno usmerjen, samo problem je, da potem rezultate (beri dodano vrednost) žanjejo v tujini. Tako nas že pošteno pesti pomanjkanje kadrov v najbolj produktivnem obdobju starosti 35–40 let. In to velja tako za akademsko kot gospodarsko sfero! Zato moramo, če želimo, da se bo še kdo vrnil, bistveno spremeniti politiko na tem področju, vključno s prijaznejšo davčno politiko do raziskovalcev migrantov za obdobje, ko so v tujini. Kajti če bomo nadaljevali tako, bomo imeli vedno manj sposobne učitelje, ki bodo začeli vzgajati nekonkurenčne kadre, ti pa ne bodo zanimivi za tujino, in bomo posledično povečevali razliko do razvitih tudi v tem segmentu.

Poseben problem je seveda plačilo raziskovalnega dela. Delovna obveznost za leto 2019 znaša 2088 ur, država oziroma ARRS pa priznava kot polno delovno obveznost, se pravi stoodstotno obremenitev za polni delovni čas, samo 1700 ur. Tako nam zmanjka natančno 388 ur, kar pomeni, da smo raziskovalci plačani za samo 81,4 odstotka svoje delovne obveznosti in nikakor ne za 100 odstotkov. Tako je tudi 20-odstotna nadobremenitev, ki jo država dobrohotno dopušča, navadna farsa in dejansko samo omogoča, da so raziskovalci plačani za celih 100 odstotkov in nikakor ne za 120 odstotkov.

Natančen pregled pokaže, da ARRS nameni za bruto plačo raziskovalca z doktoratom letno 35.649 evrov (brez prispevka delodajalca), če ta raziskovalec sodeluje pri raziskovalnem programu. Če raziskovalec sodeluje pri krajšem raziskovalnem projektu, je ta znesek 32.538 evrov letno. Za raziskovalca, ki sodeluje pri infrastrukturnem programu, pa je ta znesek enak samo še 19.669 EUR letno (https://www.arrs.si/sl/progproj/cena/cena-18-1.asp). Če to prevedemo na urne postavke, kot jih priznava ARRS (za 1700 ur), oz. dejansko ceno dela (za 2088 ur), dobimo naslednje vrednosti:

image
Infografika Delo


In to ne glede na izkušnje raziskovalca, ki je tako lahko ravno zaključil z doktoratom ali pa ima kot znanstveni svetnik/redni profesor tudi 30 let izkušenj od doktorata dalje – pri čemer pa smo plače seveda dolžni izplačevati po kolektivni pogodbi, ki tako obsega razpon več kot 20 razredov (36.–57.) Skrajni čas bi že bil, da prenehamo s temi skrivalnicami in priznamo sramotno stanje ter ga končno tudi popravimo! Pri vsem tem pa je še večja farsa to, da nam vsaj Evropa pri evropskih projektih priznava realno ceno ure, se pravi tudi realno bruto plačo raziskovalca z upoštevanimi izkušnjami vred.
Predvsem pa moramo takoj vzpostaviti konkurenčne razmere dela, ki so primerljive z razvitimi državami, in tako ustaviti beg možganov. Konkurenčne razmere dela niso samo plače, ampak tudi stimulativno okolje, ki vzpodbuja k novim idejam. To pa je povezano tako z zadostnim financiranjem odličnih raziskav, ki mora biti bistveno večje kot danes, kot z vzpostavitvijo sodobne raziskovalne infrastrukture. Tudi na tem področju smo žal močno zaostali in smo vedno bolj nekonkurenčni. Če država v treh letih za vso večjo raziskovalno infrastrukturo v Sloveniji nameni tri milijone evrov, pri čemer samo en vrhunski kos raziskovalne opreme pogosto presega vrednost 5–10 milijonov evrov, potem je jasno, da nismo konkurenčni razvitim, med katerimi je npr. Nemčija samo v gradnjo novega sinhrotrona v Hamburgu vložila 1,2 milijarde evrov. Zato je treba tudi tu bistveno povečati naložbe in doseči smotrno izkoriščenost opreme, kar je vsekakor možno v okviru infrastrukturnih centrov in t. i. core facilities. Šele ko bomo vzpostavili takšne razmere, bomo ponovno zanimivi tudi za naše raziskovalce, ki se izpopolnjujejo v tujini, pa tudi za tiste uspešne tuje raziskovalce, ki bi v takšno okolje radi prišli. Podobno so trenutno zastavili v številnih evropskih državah, vključno s Portugalsko, Češko in Poljsko.

Poleg tega pa je ključno vzpodbuditi tudi raziskave in razvoj, ki prinašajo izdelke in storitve z visoko dodano vrednostjo. Pri tem gre tako za vzpodbujanje malih zagonskih podjetij, ki zelo pogosto izhajajo iz odličnih osnovnih raziskav, pa tudi srednje velikih in velikih podjetij. Obenem pa je nujno potrebno vzpodbujati tudi zasebno vlaganje v razvoj. Samo s tem bomo namreč lahko dolgoročno povečali konkurenčnost našega gospodarstva, obenem pa povečali sinergijo med osnovnimi in razvojnimi raziskavami. Nedvomno bi bilo zato bistveno bolj smiselno in racionalno imeti eno skupno ministrstvo, ki bi pokrivalo celoten spekter razvoja in raziskav, kot smo ga že imeli: MZT ali MVZT.

In da bomo na koncu vse to lahko uveljavili, je treba zagotoviti transparentno in neodvisno financiranje raziskav. Zato je treba vzpostaviti sistem financiranja po dejanskih stroških, kar je v navadi v vseh razvitih državah, in ne po pavšalu, kot ga imamo zdaj, in transparenten sistem evalvacije s kompetentnimi paneli, kot jih pozna razviti svet. Poleg tega je treba tudi doseči, da financiranje raziskav ne bo talec vsakodnevne politike in da bo dejansko postalo dolgoročni projekt celotne družbe.
Da bo tudi celotna družba razumela pomen R&D, je treba ljudi sproti in v bistveno večjem obsegu kritično seznanjati z dosežki sodobne znanosti in razvoja pri nas in v svetu, vendar na razumljiv in prijazen način, ki ga trenutno pogrešamo. Doseči je namreč treba, da se bodo ljudje zavedali, da naložbe v raziskave niso izgubljena sredstva, namenjena samo nekakšnim vase zagledanim akademikom, ampak da bomo ta sredstva dobili povrnjena, pri čemer časovni okvir ni omejen, saj razvoj od odkritja do uporabe običajno ni nekaj samoumevnega, kar se da narediti v zelo kratkem času.

Če bomo upoštevali vse to, se nam ni treba bati. In v tem vidim priložnost za sedanjo vlado!

Prof. ddr. Boris Turk je vodja Odseka za biokemijo in molekularno ter strukturno biologijo na Institutu Jožef Stefan.