Na Radiu Študent vlada red. Ustvarjalni red. Petdeset let
Devetega maja 1969 se je prvič oglasil Radio Študent. Če odštejemo nekaj dni v času smrti Josipa Broza Tita, ko so varuhi sistema ugasnili oddajnik, neprekinjeno deluje petdeset let.
Odpri galerijo
Shod v podporo Radia Študent. FOTO Mavric Pivk
Na Radiu Študent vlada red. Ta trditev je v popolnem nasprotju s splošno predstavo o tej mali veliki neodvisni radijski postaji in zvočni podobi njenega programa, ki v eter petdeset let pošilja vse kaj drugega kot togo rednost – slišimo spontanost, oster družbenokritičen komentar, zafrkancijo, godbo, ki ne boža ušes, trdo teorijo, ironične sentimentalne izlive, pripovedke za odrasle in otroke z bridkim koncem, poučeno umetnostno kritiko, internetni prenos čudaškega zvočnega dogodka, seciranje nebuloz vsakdanjega življenja, risanje karikature v živo, včasih tudi streljanje kozlov. Trditev o »ordnungi« je še bolj v opreki z vtisom o vsakdanjem življenju v prostorih RŠ, kjer vse deluje razpuščeno, anarhično, poljubno, ležerno ali podivjano, zlasti ob pogledu na dekor in like, ki se tam smukajo. Oba vtisa – avditivni in vidni – varata.
Terminc, prilagojen zdajšnjemu obsegu programa RŠ, je še podrobneje izdelana in razčlenjena različica starejših, ki so – izpolnjeni po rednih sestankih uredništva RŠ o minulem in prihodnjem tedenskem programu, služb za napovedovanje in tonske tehnike – redno viseli na oglasni deski pred tonskim studiem. Ponavadi so si številni špikerji in tonski tehniki pred sestanki svojih služb, kjer so se dogovarjali za delo na dnevnih programih, na glavni oglasni deski s tedenskega seznama glasbene redakcije ogledali, kdo in kdaj pripravlja glasbeno opremo, da so svoj želeni dnevni ali večerni program vsaj približno uskladili s svojimi okusi. Vsak je okvirno vedel, kakšno glasbo izbira določen opremljevalec in kakšne loke ubira v opremi. Glasba (z avtorsko vodenimi glasbenimi oddajami vred) na RŠ po pravilu zavzame več kot 70 odstotkov programskega časa.
Ob ponedeljkovih sestankih so se nekako sestavile udarne trojke za posamezne programe: špiker, tonski tehnik in glasbeni opremljevalec. Ta »troedinost«, ki še zdaleč ni večna harmonična celota, je osnovna programska celica Radia Študent, ki vsak dan znova požene in izvaja zastavljeni redni dnevni program, kakor ga po nareku odgovornega urednika izpiše VOIP. Na tistem listu papirja – skoraj identičen je, odkar pomnim – je v zapovedanem časovnem vrstnem redu oddaj, reklamnih blokov in samoreklam RŠ zabeleženo in odrejeno vse, kar se ima pomembnega pripetiti tisti dan, razen tega, in v tem je čarovnija RŠ, kako bo naša udarna trojka delala živi radio.
V vmesnih časovnih pasovih se lahko zgodi najbolj udaren, radiofoničen živi program, zaščitni znak RŠ, z vlogo špikerja in tonskega tehnika, ki je brez primere v slovenski radijski krajini: špiker lahko »dela na opremo« ali mimo nje, govori v podlago, pripravi štreno tako, da »pade« na vokal komada, ali pa jo razpleta »na suho«. Tako težkega bremena nikoli dorečeni vlogi špikerja RŠ, Glasu RŠ (povezovalca/voditelja programa in/ali izvrstnega ali korektnega bralca tekstovnih prispevkov, sledeč stari, utečeni uredniški zahtevi po natančni formulaciji misli), ni naložil noben radio.
Tu radijski red, notranja organizacija s pravili, zahtevana in redno obnavljana visoka merila tehnične izvedbe, postane podlaga za domišljijo, miselne akrobacije, žur, dovtipe – za živo delanje radia. Tudi v druge dele programa, v oddaje – od informativnih do radijskih iger – so se vedno stekale in na novo artikulirale različne vsebine, tradicije delanja radia in radijskega novinarstva: bogata tehnična tradicija RŠ-a in drobnih sprotnih iznajdb, rab tehnologije, ki so se vnašale v program in snemanje oddaj, visokih izvedbenih standardov in intelektualne tradicije iz različnih prekatov naših življenj, vse do visoke teorije, ki so se pretakale po radijskih prostorih, med njegovimi soustvarjalkami in soustvarjalci. Toda ko je vse zastalo, in včasih je, je na koncu vedno ostala ta osnovna programska celica, ki je z nekakšno rezidualno rutino, ki se je nalagala več generacij, izpeljala še tako okleščeni program. Tradicija delanja živega programa se je prenašala v druge redakcije in nazaj v studio.
Ta celična trojka se je redkeje zlila v dvojico, če je bil špiker ali tehnik ob privolitvi glasbenega urednika opremljevalec ali pa je bil obenem tudi sodelavec glasbene redakcije, saj je bila redakcija glede izdelave glasbenih oprem vedno izjemno občutljiva in je vsak zunanji poseg v delo razumela kot poskus krnitve njene avtonomije in odklon od sprejete radijske glasbene politike – in tu smo bili smrtno resni. Redakcije in službe so na RŠ avtonomne, rahljanje avtonomije redakcij pa je bilo lahko le predmet temeljitega skupnega uredniškega in medredakcijskega dogovora v prid programu, iz česar je včasih nastal hud špetir.
V času mojega prihoda je RŠ oddajal za zdajšnje razmere uborne 4 ure dnevnega programa in 4 ure večernega programa ob vikendih. Ko sem na začetku devetdesetih končal službo VOIP, je RŠ oddajal program vsak dan od 13.00 do 24.00. Iz zdajšnega terminca lahko razberemo, da RŠ v novem tisočletju, ko je obseg programskega časa širil in vnovič osvajal dopoldanski čas, spravi v pogon izjemnih 17 ur lastnega programa, ki je izvedbeno razdeljen na štiri časovne segmente, za katere izberejo oziroma potrdijo njihove izvajalce: špikerje, tonske tehnike, pripravljavce glasbenih oprem, vodje snemanj oddaj in lektorje za različna obdobja dneva. (Lektorice in lektorji RŠ so nas vedno opozarjali na jezikovne napake, jih popravljali in obenem tvorno sodelovali pri sprejemanju ali zavračanju določenih rab izrazov iz slenga, sposojenk in »tehničnega žargona«, ki ga je bilo povsod polno.)
Danes je tudi preostanek časa brez »živega programa« ereševski, le da ga zapolnjuje izbrana glasba z računalniško vodenim programom. Se pravi, da RŠ 24 ur na dan oddaja na svoji edini »zemeljski« frekvenci (89,3 MHz UKV stereo) in novi digitalni frekvenci. Če se spomnimo, da so na prelomu v osemdeseta kolegi morali resno braniti RŠ pred poskusi prisvojitve lokalne postaje, ki je iz njegovega studia na njegovi frekvenci popoldan po njegovem oddajala program Radia Glas Ljubljane, ali da je RŠ ponesrečeno, po lastni neumnosti ali manku poguma, ob prestavitvi in širitvi programa svoj program nekaj časa »ukinjal« s polurnim prenašanjem popoldanskih poročil Radia Ljubljana, so to res povsem neprimerljivi časi.
Na Radiu Študent obstaja dokaj zapletena tehnična delitev dela, ki je tako rekoč podedovana od same ustanovitve in zasnove radijskega programa. Ves čas se ohranja in transformira – je istost, ki se spreminja. Po zasnovi je pravzaprav konvencionalna radijska naprava, »predpotopna iznajdba«, je rekel Brecht, ki je zato tako poudarjal eksperimentalno naravo radia. Za nekonvencionalno, sodobno so jo naredili in jo še delajo njegovi sodelavke in sodelavci. Moj najdražji urednik Iztok Saksida, pokojni Sax, je rekel, da mora biti radio aktiven, ne pasiven – navzven in navznoter. Radio Študent je radioaktiven. Toda Sax je ves čas svaril tudi pred samoljubjem radia, zagledanostjo vase in posebnimi triki, kot je samopotrjevanje z odprtimi telefoni poslušalcem, ki laskajo tvojemu programu. To se včasih izkaže tudi drugje, ko si v etru, pred mikrofonom s slušalkami na ušesu, kot voditelj začneš v tem akustičnem zrcalu zamišljati sebe in svoj glas v točki, kjer si ljubljiv. Tedaj radio rado zanese.
Takole. Oglasi se ničkolikokrat permutirani avizo (»… na rajžo gre«). Tehnik zamiksa, zarohni komad, špiker takoj podstavi govorno mino, tehnik ga pozorno podkrepi z enim od dveh pripravljenih džinglov. Pade naslednji komad. Radio se je vžgal in dela. V sosednji sobi ga sliši novinar, ki piše prispevek. Dobi idejo, da spelje tekst. V drugi kancliji si propagandist zamisli, da bi ta trik porabil v novi reklami. V glasbeni redakciji opremljevalec zamenja vrstni red pripravljenih plošč, steče v fonoteko, nekaj mu je manjkalo. Delajo radio. Na Radiu Študent vlada red. Ustvarjalni red. Petdeset let.
Udarna trojka za živi radio
Naj to o redu ponazorim kot dolgoletni poslušalec in sodelavec RŠ, ki je bil med drugim nekaj let – v analognih časih, ki so jih ravno začeli izrinjati digitalni – tudi vodja organizacije in izvedbe programa RŠ (VOIP), še prej pa glasbeni urednik RŠ. Ravno v teh dneh sem si po daljšem času podrobneje ogledal izpolnjeni tedenski terminski plan oddajanja in rezervacij snemanj oddaj posameznih redakcij in ekonomsko-propagandne službe v produkcijskem studiu, ki ga je v elektronski okrožnici vsem redakcijam in sodelavcem priobčil zdajšnji VOIP, stanovski kolega na tlaki. Ereševci plan še vedno imenujejo terminc. Notranji radijski tehnični žargon se ves čas reproducira, delikatno spreminja in dopolnjuje.Terminc, prilagojen zdajšnjemu obsegu programa RŠ, je še podrobneje izdelana in razčlenjena različica starejših, ki so – izpolnjeni po rednih sestankih uredništva RŠ o minulem in prihodnjem tedenskem programu, služb za napovedovanje in tonske tehnike – redno viseli na oglasni deski pred tonskim studiem. Ponavadi so si številni špikerji in tonski tehniki pred sestanki svojih služb, kjer so se dogovarjali za delo na dnevnih programih, na glavni oglasni deski s tedenskega seznama glasbene redakcije ogledali, kdo in kdaj pripravlja glasbeno opremo, da so svoj želeni dnevni ali večerni program vsaj približno uskladili s svojimi okusi. Vsak je okvirno vedel, kakšno glasbo izbira določen opremljevalec in kakšne loke ubira v opremi. Glasba (z avtorsko vodenimi glasbenimi oddajami vred) na RŠ po pravilu zavzame več kot 70 odstotkov programskega časa.
Ob ponedeljkovih sestankih so se nekako sestavile udarne trojke za posamezne programe: špiker, tonski tehnik in glasbeni opremljevalec. Ta »troedinost«, ki še zdaleč ni večna harmonična celota, je osnovna programska celica Radia Študent, ki vsak dan znova požene in izvaja zastavljeni redni dnevni program, kakor ga po nareku odgovornega urednika izpiše VOIP. Na tistem listu papirja – skoraj identičen je, odkar pomnim – je v zapovedanem časovnem vrstnem redu oddaj, reklamnih blokov in samoreklam RŠ zabeleženo in odrejeno vse, kar se ima pomembnega pripetiti tisti dan, razen tega, in v tem je čarovnija RŠ, kako bo naša udarna trojka delala živi radio.
Shod v podporo Radia Študent oktobra 2013. FOTO Mavric Pivk
Tu radijski red, notranja organizacija s pravili, zahtevana in redno obnavljana visoka merila tehnične izvedbe, postane podlaga za domišljijo, miselne akrobacije, žur, dovtipe – za živo delanje radia. Tudi v druge dele programa, v oddaje – od informativnih do radijskih iger – so se vedno stekale in na novo artikulirale različne vsebine, tradicije delanja radia in radijskega novinarstva: bogata tehnična tradicija RŠ-a in drobnih sprotnih iznajdb, rab tehnologije, ki so se vnašale v program in snemanje oddaj, visokih izvedbenih standardov in intelektualne tradicije iz različnih prekatov naših življenj, vse do visoke teorije, ki so se pretakale po radijskih prostorih, med njegovimi soustvarjalkami in soustvarjalci. Toda ko je vse zastalo, in včasih je, je na koncu vedno ostala ta osnovna programska celica, ki je z nekakšno rezidualno rutino, ki se je nalagala več generacij, izpeljala še tako okleščeni program. Tradicija delanja živega programa se je prenašala v druge redakcije in nazaj v studio.
Ta celična trojka se je redkeje zlila v dvojico, če je bil špiker ali tehnik ob privolitvi glasbenega urednika opremljevalec ali pa je bil obenem tudi sodelavec glasbene redakcije, saj je bila redakcija glede izdelave glasbenih oprem vedno izjemno občutljiva in je vsak zunanji poseg v delo razumela kot poskus krnitve njene avtonomije in odklon od sprejete radijske glasbene politike – in tu smo bili smrtno resni. Redakcije in službe so na RŠ avtonomne, rahljanje avtonomije redakcij pa je bilo lahko le predmet temeljitega skupnega uredniškega in medredakcijskega dogovora v prid programu, iz česar je včasih nastal hud špetir.
Istost, ki se spreminja
V času mojega prihoda je RŠ oddajal za zdajšnje razmere uborne 4 ure dnevnega programa in 4 ure večernega programa ob vikendih. Ko sem na začetku devetdesetih končal službo VOIP, je RŠ oddajal program vsak dan od 13.00 do 24.00. Iz zdajšnega terminca lahko razberemo, da RŠ v novem tisočletju, ko je obseg programskega časa širil in vnovič osvajal dopoldanski čas, spravi v pogon izjemnih 17 ur lastnega programa, ki je izvedbeno razdeljen na štiri časovne segmente, za katere izberejo oziroma potrdijo njihove izvajalce: špikerje, tonske tehnike, pripravljavce glasbenih oprem, vodje snemanj oddaj in lektorje za različna obdobja dneva. (Lektorice in lektorji RŠ so nas vedno opozarjali na jezikovne napake, jih popravljali in obenem tvorno sodelovali pri sprejemanju ali zavračanju določenih rab izrazov iz slenga, sposojenk in »tehničnega žargona«, ki ga je bilo povsod polno.)
Danes je tudi preostanek časa brez »živega programa« ereševski, le da ga zapolnjuje izbrana glasba z računalniško vodenim programom. Se pravi, da RŠ 24 ur na dan oddaja na svoji edini »zemeljski« frekvenci (89,3 MHz UKV stereo) in novi digitalni frekvenci. Če se spomnimo, da so na prelomu v osemdeseta kolegi morali resno braniti RŠ pred poskusi prisvojitve lokalne postaje, ki je iz njegovega studia na njegovi frekvenci popoldan po njegovem oddajala program Radia Glas Ljubljane, ali da je RŠ ponesrečeno, po lastni neumnosti ali manku poguma, ob prestavitvi in širitvi programa svoj program nekaj časa »ukinjal« s polurnim prenašanjem popoldanskih poročil Radia Ljubljana, so to res povsem neprimerljivi časi.
Na Radiu Študent obstaja dokaj zapletena tehnična delitev dela, ki je tako rekoč podedovana od same ustanovitve in zasnove radijskega programa. Ves čas se ohranja in transformira – je istost, ki se spreminja. Po zasnovi je pravzaprav konvencionalna radijska naprava, »predpotopna iznajdba«, je rekel Brecht, ki je zato tako poudarjal eksperimentalno naravo radia. Za nekonvencionalno, sodobno so jo naredili in jo še delajo njegovi sodelavke in sodelavci. Moj najdražji urednik Iztok Saksida, pokojni Sax, je rekel, da mora biti radio aktiven, ne pasiven – navzven in navznoter. Radio Študent je radioaktiven. Toda Sax je ves čas svaril tudi pred samoljubjem radia, zagledanostjo vase in posebnimi triki, kot je samopotrjevanje z odprtimi telefoni poslušalcem, ki laskajo tvojemu programu. To se včasih izkaže tudi drugje, ko si v etru, pred mikrofonom s slušalkami na ušesu, kot voditelj začneš v tem akustičnem zrcalu zamišljati sebe in svoj glas v točki, kjer si ljubljiv. Tedaj radio rado zanese.
Takole. Oglasi se ničkolikokrat permutirani avizo (»… na rajžo gre«). Tehnik zamiksa, zarohni komad, špiker takoj podstavi govorno mino, tehnik ga pozorno podkrepi z enim od dveh pripravljenih džinglov. Pade naslednji komad. Radio se je vžgal in dela. V sosednji sobi ga sliši novinar, ki piše prispevek. Dobi idejo, da spelje tekst. V drugi kancliji si propagandist zamisli, da bi ta trik porabil v novi reklami. V glasbeni redakciji opremljevalec zamenja vrstni red pripravljenih plošč, steče v fonoteko, nekaj mu je manjkalo. Delajo radio. Na Radiu Študent vlada red. Ustvarjalni red. Petdeset let.
