Na tleh v gozdu imamo milijon kubikov lesa, prave rešitve pa ni

Upokojeni gozdar je prepričan, da je letošnji način reševanja posledic vetroloma neučinkovit zaradi neprimerne organiziranosti gozdarstva.
Objavljeno
30. junij 2018 06.00
Posodobljeno
29. junij 2018 13.39
Janez Černač: To, da bo ta les propadel v gozdu, je nepredstavljiva gospodarska škoda! FOTO: Simona Fajfar
Janez Černač, upokojeni gozdar, je prepričan, da je letošnji način reševanja posledic vetroloma neučinkovit zaradi neprimerne organiziranosti gozdarstva. Toda zaradi podnebnih sprememb z vedno novimi katastrofami, ki pustošijo po naših gozdovih, bi morali prilagoditi način organiziranja gozdarstva: potrebovali bi učinkovito organizacijo in solidarnost. Nujna je nova organiziranost, nekakšna urgenca za reševanje gozdov.


Ob nedavnem dnevu biodiverzitete smo v Sloveniji izpostavili vse prednosti tega koščka sveta. Smo lahko zadovoljni?


Slovenija je izjemno dragocena zaradi ekoloških razmer in biološke raznovrstnosti. Podatki so osupljivi: s svojo površino predstavlja komaj štiri tisočinke površine planeta, ima pa približno odstotek – če ne več (!) – vseh vrst živih bitij na planetu. To je nekaj izjemnega. Zato moramo biti toliko bolj pazljivi, da ohranjamo to naravno bogastvo za prihodnje rodove in tudi za nas. Od ohranjene narave sta v veliki meri odvisni naša varnost in kakovost življenja. Ob tem se moramo zavedati skrb zbujajočih razmer, ki so blizu nas in tudi daleč od nas zaradi podnebnih sprememb, povečevanja števila prebivalcev na planetu, begunskih kriz, ki so posledica ekoloških razmer in vojn …


Slovenija je torej dragocena, vendar …


Slovenija je zelo dragocena s svojo bogato naravo, a tudi zelo izpostavljena zaradi geografske lege. Ne le zaradi tega, kar se dogaja zunaj Slovenije, ampak tudi zaradi tega, kar se nam dogaja v državi, je narava ogrožena. Prvi problem je neoliberalizem, ki je prodrl v vse pore življenja in je v popolnem nasprotju z ekološkimi načeli. Podlago ima v zasebni lastnini, ki mora prinašati dobiček, torej kratkoročne učinke, in to ne glede na posledice v družbi in naravi. To je v nasprotju z ekološkimi načeli in zakoni narave.

Drugo pa je, da so se po osamosvojitvi razmere v gozdarstvu bistveno spremenile. Zaradi denacionalizacije imamo zdaj samo še 20 odstotkov državnih gozdov, prej je bilo razmerje obratno. Danes je 80 odstotkov gozdov v zasebni lasti. Slovenija je po gozdnatosti tretja v Evropi, zasebni gozdovi so razdeljeni med 460.000 lastnikov. Ta lastnina je torej izredno razdrobljena, vendar problem ni le v razdrobljenosti, ampak tudi v tem, da večina lastnikov ni kmetov. Le še redki, morda na Koroškem in Pohorju, živijo od gozda in zemlje. Za preostali del Slovenije velja, da so lastniki gozdov ljudje, ki živijo v mestih, veliko celo v tujini. So brez usposobljenosti in znanja za nevarno delo v gozdovih, velikokrat so tudi brez pravega odnosa do gozda.

image
Janez Černač: Politiki razmišljajo, da je gozd les, zato je gozd pomemben samo zaradi lesa. Pa to ni res. FOTO: Simona Fajfar


Slaba je bila tudi politična odločitev, da so nekdanja gozdna gospodarstva, ki so bila organizirana kot javna podjetja in so skrbela za gozd kot celoto, razdelili na uradniški del, to je zavod za gozdove, ki je pod političnimi smernicami, in izvajalska podjetja, o katerih vemo, kako so delovala v preteklosti in kako delujejo danes. Dohodek izvajalskih podjetij so vlagali v vse druge dejavnosti, samo v gozdno-lesne ne. Vse te okoliščine otežujejo in zapletajo reševanje katastrof, ki so doletele gozdove ob žledolomu pred nekaj leti ter ob vetrolomu decembra lani.

Seveda je to, da leži v gozdu še toliko dreves, ki jih je podrl in polomil veter, katastrofa! Da bo ta les propadel v gozdu, je nepredstavljiva gospodarska škoda! Je škoda, ki se bo zaradi namnožitve lubadarja nadaljevala še nekaj let! Zato bi les morali čim prej spraviti iz gozda, prodati, obdelati, predelati.


Kako ocenjujete prvi rok za spravilo poškodovanega drevja iz gozda, 15. maj?


Ob tako veliki naravni nesreči, ki se nam je zgodila, so zavodi za gozdove začeli pisati odločbe lastnikom, da morajo razmere urediti do 15. maja, da morajo torej do tega datuma iz gozda odstraniti poškodovano in podrto drevje. Datum je bil sprejet na podlagi utemeljitev, ki jim s strokovnega vidika ni mogoče oporekati. Vendar je bil določen politično, ker je bilo že decembra jasno, da ob tolikšni količini poškodovanega lesa, ob tej strukturi lastništva in tudi ob sedanji organiziranosti gozdarstva niti približno ne bo mogoče izvesti sanacije.

To, da imamo po decembrskem vetrolomu še toliko lesa na tleh v gozdu – nekateri upravičeno pravijo, da je gozd naša nafta –, je posledica sedanjih družbenih razmer, ko se hlasta za dobičkom ne glede na žrtve v naravi in pri ljudeh. V takih razmerah je tudi konec solidarnosti, čeprav je solidarnost pri skrbi za naravo velika vrednota, če ne celo največja. Gre z roko v roki z odgovornostjo.


V preteklosti je bila solidarnost nekaj običajnega?


Pred tridesetimi leti se je zgodila podobna, sicer ne tako obsežna katastrofa ob žledu v Brkinih. Takrat je vsa Slovenija solidarno pomagala reševati probleme v Brkinih! Vse sile smo napeli pri organizaciji dela, da so bile zadeve rešene do roka, celo nove ceste so bile zgrajene, ker je bilo območje prometno zaprto. Vse je bilo solidarno sanirano, ob tem pa ni bilo zanemarjeno vse drugo delo v gozdarstvu po Sloveniji. A tega zdaj ni več.


Zdaj, ko je jasno, da so količine poškodovanega lesa zaradi vetroloma ogromne in je na Kočevskem poškodovanega več lesa, kot je običajen celoletni posek, je slišati nekatere, da tudi če pustimo les v gozdu, ne bo nič narobe. Saj so tudi Bavarski gozd po naravni katastrofi prepustili naravi …


To so prazni izgovori zaradi nemoči pri reševanju zadreg in zagat ob vetrolomu. V Bavarskem gozdu, ki je nacionalni park, so razmere in režimi upravljanja drugačni kot v gospodarskih gozdovih. Gospodarskih gozdov, ki jih je v Sloveniji in Evropi največ, ne moremo enačiti z zavarovanimi gozdovi, kot je Bavarski gozd. To je drugo! Menda ne bomo vse Slovenije razglasili za naravni park in se zato odpovedali gospodarjenju z gozdovi? Saj je bil program zavarovanih območij v rangu regijskih parkov pripravljen v državnih dokumentih že leta 1995, a še vedno ni realiziran.


Je to, kar se danes dogaja, skladno z gozdarsko doktrino o trajnosti donosov vseh funkcij gozdov?


Od časov genialnega upravitelja Auerspergove veleposesti na Kočevskem, gozdarja Leopolda Hufnagla, se je marsikaj spremenilo. Izdelal je gozdnogospodarske načrte za vso veleposest in že leta 1892 izločil iz gospodarjenja pragozdove, ki so še zdaj in za vedno zavarovana območja. Upajmo! Eden izmed šestih je tudi pragozd Krokar, ki je zdaj celo na Unescovem seznamu. V teh pragozdovih je vse prepuščeno naravnim zakonitostim. To velja za vsa bitja od klitja do gnitja, od rojstva do smrti. Večino veleposesti je že takrat v načrtih opredelil za prebiralne gozdove s trajnostno rabo, kar se je kasneje razširilo na širše območje gozdov na Notranjskem, v Gorskem kotarju in po Dinaridih do Bosne.

Seveda so kasnejše družbene spremembe in dve svetovni vojni vplivale tudi na gozdarstvo in odnos do gozda. Pred tremi desetletji je bil v Ljubljani kongres IUFRO, to je svetovna organizacija raziskovalnih organizacij v gozdarstvu, kar je bilo priznanje za slovensko gozdarstvo, da je bilo najnaprednejše v Evropi, s tem pa tudi na svetu. Ob osamosvojitvi so se razmere zaradi denacionalizacije in novega zakona o gozdovih močno spremenile. Oblast se ukvarja – po tujih vzorih in lastnih interesih – predvsem z lastninjenjem, razprodajo državnega premoženja, novimi bančnimi produkti …


Opozarjate tudi, da pravzaprav ne vemo, kaj je gozd.


Žal je okoli tega pojma veliko nesporazumov. Politiki razmišljajo – in uradniki jim podležejo –, da je gozd les, zato je gozd pomemben samo zaradi lesa. Pa to ni res. Premalo poudarjamo, da je les manj pomemben od vseh javnih funkcij, ki jih ima gozd: uravnava podnebje, blaži izjemne vremenske razmere, čisti zrak, ustvarja in ohranja plodno zemljo za kmetijsko rabo, gozd je osnova za vse izvirne pitne vode, ker bi brez njih imeli goli kras. Izviri vode polnijo potoke, reke, jezera in naprej morja z vsem vodnim življem … To so javne funkcije, ki so od vseh in ne samo od lastnikov gozdov.


Kaj pa lastniki?


Večina je še vedno zmotno prepričanih, da je gozdna parcela njihova last, z vsemi javnimi funkcijami vred. Med javne funkcije spada tudi pester svet vseh prosto živečih divjih živali, od mravlje do medveda. Zaradi teh nesporazumov organizacije zasebnih lastnikov gozdov ponovno napovedujejo spremembe zakonov, da bodo zahtevali lovno pravico na svojih zemljiščih. Mar to pomeni, da bomo imeli na tisoče malih ali večjih zasebnih lovišč? Taki lastniki menijo, da so njihovi tudi vsi plodovi, ki zrastejo na gozdnih površinah, od kostanja do gob in borovnic, čeprav so že fevdalci dovolili nabiranje tega v njihovih gozdovih. Tudi prepoved gibanja v zasebnih gozdovih bi izničila programe za rekreativne in turistične dejavnosti v državi, ki jo propagiramo zaradi gozdnatosti za zeleno deželo.

A to ne izvira iz nevednosti ljudi, ampak iz manir, ki so prišle z Wall Streeta in od multinacionalk, kjer menijo, da je zasebna lastnina božja in zato nedotakljiva. A kaj je lastnina gozda?

Vse to, o čemer govorim, so problemi, ki so zdaj, ob posledicah vetroloma, na kupu: nekaj iz svetovne politike in nekaj iz naše nedavne zgodovine. Vendar je bistveno vprašanje, kako zdaj, v danih razmerah, rešiti vrednost tega gospodarskega gozda, kako torej iz gozda v čim krajšem času pripeljati drevje, ki ga je podrl veter. In poskrbeti, da se škoda v naslednjih letih z lubadarjem, ki je posledica takih razmer, ne bo nadaljevala.


Kaj menite o mnenju dela gozdarske stroke, ki opozarja, da smreka v večjem delu Slovenije, torej tudi na Kočevskem in Notranjskem, ni avtohtona vrsta, ampak so jo posadili po vojni?


Smreka je najpomembnejša gospodarska drevesna vrsta zaradi zelo uporabnega lesa, tako v naši državi kot v srednji in severni Evropi. Odvisno od lege in tal je določen delež smreke sestavni del naravnih gozdov, vendar so smreko na veliko sadili zaradi uporabnega lesa tudi na neprimernih rastiščih. Pri gospodarjenju z gozdom so v srednji Evropi v preteklosti prevzeli načela kmetijske rabe, kar pomeni, da posekajo drevje na golo, nato zasadijo površino s smrekovimi sadikami in čez osemdeset do sto let cikel ponovijo: smreke posekajo in na novo nasadijo. To je pripeljalo do degradacije tal in drugih ekoloških problemov.

image
Janez Černač: Premalo poudarjamo, da je les manj pomemben od vseh javnih funkcij, ki jih ima gozd. FOTO: Simona Fajfar


Tisti, ki opozarjajo, da smreka pri nas ni avtohtona vrsta, pozabljajo, da je bila na našem območju vedno prisotna, vendar se je njen delež skozi tisočletja spreminjal. Predvsem v času zadnje ledene dobe so bili pri nas iglavci, potem so prišle otoplitve in z njimi listavci, s čimer se je gozd preoblikoval in dobil drugačno sestavo drevesnih vrst. Tudi pri nas, na Kočevskem, je del smreke primešan v pragozdovih, kar pomeni, da smreka ni samo vrsta, ki se jo je gospodarsko pospeševalo s sajenjem, ampak je bila tu od nekdaj in je sestavni del narave.


Decembrski veter je lomil in ruval predvsem smreko. Je v sedanjih razmerah sploh možno pripeljati iz gozda vse poškodovano drevje?


Organizacije gozdarstva ni mogoče na hitro in na silo spremeniti. Neoliberalne politike, kakršna je zdaj v svetu in pri nas, tudi ne. Ob teh ugotovitvah in velikih zagatah ni hitrih rešitev, a ostaja bistveno vprašanje, kako v sedanjih razmerah reševati gospodarske gozdove ter zagotoviti trajnost donosov vseh funkcij gozdov. Nujne so spremembe miselnosti in organiziranosti, kar je zelo zahtevna naloga. Kljub trudu oblasti in gozdarjev, da bi podrt in poškodovan les še letos spravili iz gozda, to ni mogoče.


Ni to zelo pesimističen odgovor?


Ne, je realističen. To, kar se nam ne samo zdaj, ampak že nekaj časa dogaja v gozdu, bi nas moralo prisiliti k razmišljanju o rešitvah, kako naprej, ker so vremenske katastrofe sestavni del življenja. V Črnomlju so ljudem, ki jih je prizadela nedavna katastrofalna toča, pred še večjo škodo pomagali gasilci. Mi bi morali imeti nekaj podobnega za gozd, ki – tega ne pozabimo! – pokriva 60 odstotkov površine Slovenije. Seveda je ob kakršnemkoli razmišljanju o rešitvah problem razpršeno lastništvo, ki je ena od bistvenih zadreg pri obvladovanju gozdno-lesne verige. Ta ob taki lastniški strukturi ne bo delovala, dokler bodo lastniki prepuščeni sami sebi. Zato je nujna nova organiziranost, nekakšna urgenca za reševanje gozdov.

Stvari bi morali organizacijsko zastaviti tako, da bi imeli neko vrsto javnih gozdarskih podjetij, ki bi gospodarila z gozdovi ob izjemnih dogodkih – ne glede na lastništvo. V sladu s trajnostno rabo gozdov in gozdnogospodarskimi načrti bi to javno podjetje skrbelo za celotno verigo: od strokovnega odkazila drevja do prodaje lesa. Od prodanega lesa bi odšteli stroške in to razdelili posamezniku glede na količino posekanega lesa. Zasebni lastniki bi bili lahko celo zadovoljni, da nekdo skrbi za njihov gozd, da drevje poseka, pospravi do ceste, proda in njemu ostane razlika.

Bistvo je, da bi tako zagotovili delovanje lesno-gozdne verige. V lesni industriji bi lahko načrtovali, koliko lesa bodo dobili oziroma kako bodo ta les dovažali v primernih intervalih za predelavo. Ne pozabimo, da je bilo ne tako daleč nazaj v lesni industriji 30.000 delovnih mest, danes jih z novimi tehnologijami zagotovo ne bo toliko, a vseeno lahko govorimo o 10.000 delovnih mestih. Poleg tega je bila lesna industrija razvita predvsem na podeželju, kjer je zagotavljala preživetje ljudem, ki tudi sicer skrbijo za poseljenost slovenskega podeželja.


Se vam ne zdi, da vam bodo očitali, da to diši po nekih drugih časih?


To ni nostalgija, drugi časi z novimi razmerami so pa že tu. To je zamisel za rešitev iz sedanjih zadreg zaradi lastništva gozdov in da zagotovimo delovanje gozdno-lesnih verig. Zdaj je pravi čas, da bi o tem, kako se lotiti reorganizacije gozdarstva, začeli strokovne razprave s pravimi zaključki in strateškimi usmeritvami. Imamo gozdarski inštitut, fakulteto, institucije, kot je zavod za gozdove, izvajalska podjetja, zato bi se morali vsi potruditi in pripraviti strokovna izhodišča, kako naprej. Ne pa, da nas prehitevajo zasebni lastniki z ozkimi interesi, ki peljejo v slepo ulico. Moramo najti koncept, da premostimo nasprotja in preprečimo to, kar se nam dogaja danes, ko imamo na tleh v gozdu milijon kubikov lesa, prave rešitve pa ni.


Mislite, da je to mogoče? Številne stroke so že zdavnaj pokleknile pred takšnimi in drugačnimi interesi …


To je težka naloga, ravno zato bi morali takoj začeti naporno pot do nujnih sprememb. Začeti moramo spreminjati miselnost, kaj vse so javne funkcije narave in gozdov, kar bi morala postati naloga izobraževanja na vseh stopnjah, kar je v bistvu ekološko ozaveščanje. Na ujme zaradi podnebnih sprememb se moramo prilagoditi z novo organizacijo gozdarstva, ki bo zagotavljala hitro ukrepanje v vseh gozdovih ne glede na lastništvo. Upravljanje in gospodarjenje z vsemi gospodarskimi gozdovi morajo izvajati javna gospodarska podjetja. Samo s tako celovito prenovo odnosa do gozda bo zagotovljeno tudi delovanje gozdno-lesnih verig. Ne pozabimo, da bodo ujme še pustošile oziroma jih bomo doživljali vse bolj pogosto. V gozdnati deželi, kot je Slovenija, moramo razmisliti in se pripraviti na to, kako ravnati z gozdovi v novih razmerah. Narava nam vrača udarce zaradi preteklega in dosedanjega zaničevanja in tudi zaradi ropanja gozdov.