Nadobudni nemški Mr. Evropa
Bavarski kandidat za predsednika evropske komisije Manfred Weber je naznanil željo po selitvi iz Strasbourga v Bruselj.
Odpri galerijo
Manfred Weber FOTO: AP
Manfred Weber deluje tiho, a sistematično, pravijo poznavalci bavarskega kandidata za prihodnjega predsednika evropske komisije. Prvak desnosredinske Evropske ljudske stranke (EPP) v evropskem parlamentu je dolgo pripravljal teren, preden je ta teden naznanil željo po selitvi iz Strasbourga v Bruselj. Če se mu bo posrečilo, bo nekoč najmlajši parlamentarec bavarskega parlamenta in zdaj najmlajši voditelj EPP ter katere koli od političnih frakcij v sedanjem evropskem parlamentu spet enkrat oral ledino. Po prvem predsedniku komisije tedaj še Evropske gospodarske skupnosti Walterju Hallsteinu na čelu tako imenovane evropske vlade pol stoletja ni bilo nemškega politika.
Vzpon na bruseljski vrh se ni posrečil niti nekdanjemu socialdemokratskemu predsedniku evropskega parlamenta Martinu Schulzu, pa čeprav tako rekoč v nobenem stavku ni pozabil poudariti svojih in svoje stranke evropskih prepričanj. Naj zdaj po majskih volitvah v evropski parlament Luksemburžana Jean-Clauda Junckerja nasledi podpredsednik bavarske CSU, ki se sredi begunske krize in vzpona evropskemu združevanju nenaklonjene Alternative za Nemčijo tudi sama spogleduje z doktrino nacionalistične desnice? A saj inženir po izobrazbi in takoj po študiju ustanovitelj dveh podjetij ni niti najmanj podoben običajnim predstavam o bavarskih politikih, glasnih tako v političnih razpravah kot pivskem šotoru.
»Bil je drugačen tip, takšen, ki premisli, preden kaj reče,« se je Webrovih začetkov spominjal njegov politični boter Erwin Huber. Dolgoletni član bavarskih vlad je v pogovoru za Süddeutsche Zeitung tudi poudaril, da ni nepristranski, in res je svojemu varovancu pomagal pri političnemu vzpenjanju od vodstva pomladka CSU do njenega spodnjebavarskega krila in naprej. V Wildenbergu rojeni rimokatolik, ki na svoji spletni strani tedenskega obiskovanja maše ne opisuje kot dolžnost, ampak kot obogatitev, pa je že tedaj razočaral vse, ki so od njega pričakovali zavzemanje samih vrhov vladajočih bavarskih konservativcev. Še ko je Edmund Stoiber v Münchnu vladal z dvotretjinsko večino in so se konservativci ene najbogatejših nemških dežel radi norčevali iz evropskih položajev z besedami »Če imaš kakšnega opo, ga pošlji v Evropo!«, se je Manfred Werner odločil za prestop na evropsko raven.
»Evropa je naša prihodnost,« je že tedaj izražal prepričanje, da v globaliziranem svetu štejejo le največji odri. »Ne smemo prodati evropske duše!« je še vedno vznesen, ko govori o stari celini. A se tudi njegovi največji privrženci sprašujejo, ali bo na najvišjem evropskem izvršnem položaju znal pokazati dovolj politične moči. Drugi od treh sinov svoje družine na takšne očitke odgovarja, da se je že v otroštvu naučil tako uveljavljanja svoje volje kot sodelovanja v timu. In res se je že na svojem dosedanjem položaju soočal z zahtevnimi voditelji kot poljski premier Mateusz Morawiecki ali madžarski Viktor Orbán. Stranka zadnjega sodi celo v evropsko družino ljudskih strank, a je Weber daleč od »neliberalne demokracije« madžarskega prvaka. Rad tudi poudarja, da je v svoji frakciji dobil 97,8-odstotno podporo, Evropska ljudska stranka pa je po njegovem Evropa v malem.
Weber tudi doma velja za »ljudskega« človeka, kot so nemški novinarji izbrskali pri frizerki, ki ga striže že vse od otroških let. S pohvalami na račun mlajšega kolega ne varčujejo niti nekateri nemški konservativci. Evropski komisar Günther Oettinger je hvalil Webrovo verodostojnost in kompetentnost, nekdanji prvak CSU in nemški finančni minister Theo Waigel pa ga ima kar za najbolj simpatičnega politika, kar jih pozna. »Z osebnim šarmom zna združevati ljudi,« je povedal časopisu iz Passaua.
»Krščanskosocialni svetovljan« si je že pridobil tudi podporo nemške vlade, kar kljub kanclerki iz CSU sestrske CDU ni samo po sebi razumljivo. Željo po zasedbi najvišjega evropskega izvršnega položaja namreč pripisujejo tudi nekaterim najtesnejšim kanclerkinim sodelavcem s sedanjim gospodarskim ministrom Petrom Altmaierjem na čelu, a lahko bavarski konservativec v Bruslju pomaga tudi uradnemu Berlinu. Z zavzemanjem za evropske rešitve bi lahko Manfred Weber pomagal gladiti globoke spore v uniji CDU/CSU po izbruhu begunske krize. V bavarski prestolnici ga imenujejo kar Antisöder v nasprotju s sedanjim ministrskim predsednikom, ki se pri begunskem in številnih drugih vprašanjih skorajda približuje nacionalistični AfD. A so Webrovi izjavi, da so prav krščanskosocialna stališča do reševanja begunske krize spodbudila iskanje skupnih evropskih pristopov, kimali tudi pri CSU, in ko je nedaleč od svojega rojstnega kraja simbolično dobil podporo svoje stranke, je »za Manfreda« pesti držal tudi deželni premier Markus Söder.
Druge Evropejce bo Weber poskušal pridobiti s svojim čustvenim razumevanjem pomena stare celine. Pravi, da bi rad prenovil povezave Evropejcev z EU in da smemo nadaljevati kot zdaj, saj Evropa ni ustanova elit in birokratov, verjame v nujnost razvoja bolj demokratične Evrope. A bo moral mirni in prijazni Bavarec tudi prepričati, da bo evropsko ladjo znal voditi skozi sedanje geostrateške viharje. Ne gre le za zamere nekaterih držav južne Evrope na nemški račun še iz evrske krize, staro celino izzivajo tudi v Washingtonu in Moskvi, Velika Britanija se namerava kot prva država izpisati iz EU, še naprej grozi nestabilnost bližnjevzhodne in afriške soseščine. Tudi v nekaterih evropskih državah so glasni nacionalistični populisti.
Ali lahko Weber navduši privržence in si hkrati pridobi spoštovanje nasprotnikov? Irski pevec Bono poziva, da se je za Evropo treba bojevati tudi s srci in ne le s pametjo, a je v politiki ljubezen eno, računice moči pa vse kaj drugega. Poleg evropskih ljudskih strank bo moral bavarski politik prepričati tudi nekatere osrednje države in med njimi še posebej Francijo, brez soglasja katere nemška kanclerka ne bo privolila v zasedbo nobenega pomembnega visokega evropskega položaja. Slišati je, da bi evropsko komisijo rad vodil tudi glavni evropski pogajalec za brexit Michel Barnier, kot morebitna Webrova tekmeca pa za zdaj omenjajo še Finca Alexandra Stubba, ki kot nekdanji premier in finančni minister v nasprotju z njim ima izkušnje vladanja ter poleg nemščine in angleščine govori francosko, in dansko evropsko komisarko za konkurenčnost Margrethe Vestager, ki je karizmo pokazala v soočenju s svetovnimi tehnološkimi koncerni, kot sta Apple in Amazon.
Lahko se pojavi še kakšen tekmec, a ima svoje adute tudi 46-letni bavarski Evropejec. Pravijo, da se dobro razume s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom in se lahko pohvali s podporo sive eminence evropskih konservativcev, predsednika EPP Josepha Daula. Francoskega Alzačana izjemno ceni tudi kanclerka Merklova, a je nemška prvakinja med izražanjem podpore Webru govorila tudi o številnih korakih, ki jih bo treba še narediti. Šele po volitvah v evropski parlament bo jasno, ali jih bo prehodil prav nemški kandidat.
Vzpon na bruseljski vrh se ni posrečil niti nekdanjemu socialdemokratskemu predsedniku evropskega parlamenta Martinu Schulzu, pa čeprav tako rekoč v nobenem stavku ni pozabil poudariti svojih in svoje stranke evropskih prepričanj. Naj zdaj po majskih volitvah v evropski parlament Luksemburžana Jean-Clauda Junckerja nasledi podpredsednik bavarske CSU, ki se sredi begunske krize in vzpona evropskemu združevanju nenaklonjene Alternative za Nemčijo tudi sama spogleduje z doktrino nacionalistične desnice? A saj inženir po izobrazbi in takoj po študiju ustanovitelj dveh podjetij ni niti najmanj podoben običajnim predstavam o bavarskih politikih, glasnih tako v političnih razpravah kot pivskem šotoru.
»Bil je drugačen tip, takšen, ki premisli, preden kaj reče,« se je Webrovih začetkov spominjal njegov politični boter Erwin Huber. Dolgoletni član bavarskih vlad je v pogovoru za Süddeutsche Zeitung tudi poudaril, da ni nepristranski, in res je svojemu varovancu pomagal pri političnemu vzpenjanju od vodstva pomladka CSU do njenega spodnjebavarskega krila in naprej. V Wildenbergu rojeni rimokatolik, ki na svoji spletni strani tedenskega obiskovanja maše ne opisuje kot dolžnost, ampak kot obogatitev, pa je že tedaj razočaral vse, ki so od njega pričakovali zavzemanje samih vrhov vladajočih bavarskih konservativcev. Še ko je Edmund Stoiber v Münchnu vladal z dvotretjinsko večino in so se konservativci ene najbogatejših nemških dežel radi norčevali iz evropskih položajev z besedami »Če imaš kakšnega opo, ga pošlji v Evropo!«, se je Manfred Werner odločil za prestop na evropsko raven.
V evropski parlament je bil prvič izvoljen leta 2004. Od leta 2014 vodi poslansko skupino Evropske ljudske stranke.
»Evropa je naša prihodnost,« je že tedaj izražal prepričanje, da v globaliziranem svetu štejejo le največji odri. »Ne smemo prodati evropske duše!« je še vedno vznesen, ko govori o stari celini. A se tudi njegovi največji privrženci sprašujejo, ali bo na najvišjem evropskem izvršnem položaju znal pokazati dovolj politične moči. Drugi od treh sinov svoje družine na takšne očitke odgovarja, da se je že v otroštvu naučil tako uveljavljanja svoje volje kot sodelovanja v timu. In res se je že na svojem dosedanjem položaju soočal z zahtevnimi voditelji kot poljski premier Mateusz Morawiecki ali madžarski Viktor Orbán. Stranka zadnjega sodi celo v evropsko družino ljudskih strank, a je Weber daleč od »neliberalne demokracije« madžarskega prvaka. Rad tudi poudarja, da je v svoji frakciji dobil 97,8-odstotno podporo, Evropska ljudska stranka pa je po njegovem Evropa v malem.
Weber tudi doma velja za »ljudskega« človeka, kot so nemški novinarji izbrskali pri frizerki, ki ga striže že vse od otroških let. S pohvalami na račun mlajšega kolega ne varčujejo niti nekateri nemški konservativci. Evropski komisar Günther Oettinger je hvalil Webrovo verodostojnost in kompetentnost, nekdanji prvak CSU in nemški finančni minister Theo Waigel pa ga ima kar za najbolj simpatičnega politika, kar jih pozna. »Z osebnim šarmom zna združevati ljudi,« je povedal časopisu iz Passaua.
»Krščanskosocialni svetovljan« si je že pridobil tudi podporo nemške vlade, kar kljub kanclerki iz CSU sestrske CDU ni samo po sebi razumljivo. Željo po zasedbi najvišjega evropskega izvršnega položaja namreč pripisujejo tudi nekaterim najtesnejšim kanclerkinim sodelavcem s sedanjim gospodarskim ministrom Petrom Altmaierjem na čelu, a lahko bavarski konservativec v Bruslju pomaga tudi uradnemu Berlinu. Z zavzemanjem za evropske rešitve bi lahko Manfred Weber pomagal gladiti globoke spore v uniji CDU/CSU po izbruhu begunske krize. V bavarski prestolnici ga imenujejo kar Antisöder v nasprotju s sedanjim ministrskim predsednikom, ki se pri begunskem in številnih drugih vprašanjih skorajda približuje nacionalistični AfD. A so Webrovi izjavi, da so prav krščanskosocialna stališča do reševanja begunske krize spodbudila iskanje skupnih evropskih pristopov, kimali tudi pri CSU, in ko je nedaleč od svojega rojstnega kraja simbolično dobil podporo svoje stranke, je »za Manfreda« pesti držal tudi deželni premier Markus Söder.
Druge Evropejce bo Weber poskušal pridobiti s svojim čustvenim razumevanjem pomena stare celine. Pravi, da bi rad prenovil povezave Evropejcev z EU in da smemo nadaljevati kot zdaj, saj Evropa ni ustanova elit in birokratov, verjame v nujnost razvoja bolj demokratične Evrope. A bo moral mirni in prijazni Bavarec tudi prepričati, da bo evropsko ladjo znal voditi skozi sedanje geostrateške viharje. Ne gre le za zamere nekaterih držav južne Evrope na nemški račun še iz evrske krize, staro celino izzivajo tudi v Washingtonu in Moskvi, Velika Britanija se namerava kot prva država izpisati iz EU, še naprej grozi nestabilnost bližnjevzhodne in afriške soseščine. Tudi v nekaterih evropskih državah so glasni nacionalistični populisti.
V Sloveniji se je mudil maja letos, ko je v Celju pozdravil predvolilno konvencijo SDS. Ob tem se je sestal tudi z voditeljema NSi in SLS.
Ali lahko Weber navduši privržence in si hkrati pridobi spoštovanje nasprotnikov? Irski pevec Bono poziva, da se je za Evropo treba bojevati tudi s srci in ne le s pametjo, a je v politiki ljubezen eno, računice moči pa vse kaj drugega. Poleg evropskih ljudskih strank bo moral bavarski politik prepričati tudi nekatere osrednje države in med njimi še posebej Francijo, brez soglasja katere nemška kanclerka ne bo privolila v zasedbo nobenega pomembnega visokega evropskega položaja. Slišati je, da bi evropsko komisijo rad vodil tudi glavni evropski pogajalec za brexit Michel Barnier, kot morebitna Webrova tekmeca pa za zdaj omenjajo še Finca Alexandra Stubba, ki kot nekdanji premier in finančni minister v nasprotju z njim ima izkušnje vladanja ter poleg nemščine in angleščine govori francosko, in dansko evropsko komisarko za konkurenčnost Margrethe Vestager, ki je karizmo pokazala v soočenju s svetovnimi tehnološkimi koncerni, kot sta Apple in Amazon.
Lahko se pojavi še kakšen tekmec, a ima svoje adute tudi 46-letni bavarski Evropejec. Pravijo, da se dobro razume s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom in se lahko pohvali s podporo sive eminence evropskih konservativcev, predsednika EPP Josepha Daula. Francoskega Alzačana izjemno ceni tudi kanclerka Merklova, a je nemška prvakinja med izražanjem podpore Webru govorila tudi o številnih korakih, ki jih bo treba še narediti. Šele po volitvah v evropski parlament bo jasno, ali jih bo prehodil prav nemški kandidat.
