Namesto da samo klikamo po ekranih, bi lahko več klikali v sebi

Grega Ulen, letnik 1993, tudi o tem, da je dolžnost vsakogar, da opozarja na družbene krivice in jim s pomočjo lastnih privilegijev nasprotuje.

Objavljeno
16. februar 2019 06.00
Posodobljeno
23. februar 2019 11.19
Grega Ulen se je za doktorat odpravil v New Jersey in upa, da bo znanje nekoč širil naprej v Sloveniji. FOTO: Uroš Hočevar
Kritično misel je začel negovati zelo zgodaj. Kot osmošolec je februarja 2007 v Delu objavil prispevek (Ne)strpnost v družbi v rubriki Mladi pišejo, dve leti kasneje je kot gimnazijec prejel nagrado Sveta Evrope za spis Evropski državljan prihodnosti. Čeprav je bil najstnik, je pisal o varovanju okolja, evtanaziji, pravicah žensk in istospolnih porokah. Kritičen je bil do neprimernega obnašanja do sošolca iz Albanije, žalostilo ga je stigmatiziranje prijateljice zaradi drugačnega videza in nikakor ni razumel, zakaj toliko sovraštva izlivamo na družino Strojan. Talent je pozneje izklesal na newyorški univerzi v Abu Dabiju, zdaj opravlja doktorat iz primerjalne književnosti na univerzi Princeton v New Jerseyju. To je Grega Ulen, letnik 1993.
 

Marsikomu je nenavadno, da kot mladenič iz Slovenije tekoče govorite arabsko.


Začelo se je v srednji šoli z željo, da zapustim Slovenijo. Fizično in duhovno se mi je ta svet zdel preozek in premajhen, ampak nisem vedel, kam bi lahko šel študirat brez zadolževanja. Svetovalna delavka na gimnaziji mi je predstavila možnost študija na newyorški univerzi v Abu Dabiju in priložnost je bila skoraj predobra, da bi jo zavrnil. Pokrili so vse stroške potovanja, bivanja in študija, v zameno niso hoteli nobenih uslug. Prvo leto študija še nisem razmišljal o učenju arabščine, toda ob poslušanju prijateljev iz arabskega sveta me je jezik tako očaral, da sem se ga naučil še sam.


Na vašem predavanju o Mahmudu Darvišu v Ljubljani so arabski poslušalci pohvalili vašo arabščino, vendar so rekli, da se takoj sliši tuj naglas.


Učil sem se moderne standardne arabščine, ki je v vsakdanjem pogovoru ne moreš uporabljati, saj imajo različne regije svoje dialekte. Razlike v izgovorjavi glasov in izbiri besed so ogromne, zato moraš jezik stalno prilagajati, ko potuješ po različnih državah, pa tudi znotraj njih. Osredotočil sem se predvsem na levantinski dialekt, ki ga govorijo v Libanonu, Siriji, Jordaniji, Palestini …


Kako težka je arabska pisava?


Vsi me sprašujejo, ali je to najtežje, a je nekaj najlažjega. Strašljivo je samo na začetku, nato hitro osvojiš novo pisavo.


Ste v Abu Dabiju študirali v angleščini?


Da, ker je univerza ameriška, poteka vse delo v angleščini. Arabščine sem se učil kot tujega jezika, vmes sem šel za en semester v
Pariz, kjer sem študiral v francoščini, potem še za enega v New York, a sem se po vrnitvi spet posvetil arabščini. Na višjih ravneh jezikovnega programa sem se udeležil tedenskih izpopolnjevanj v Jordaniji, Kuvajtu in Maroku, lansko poletje pa so mi na doktoratu na Princetonu financirali tudi intenzivni tečaj v Libanonu.

Neoliberalno enoumje v Združenih državah enači pravico do letnega, bolniškega ali porodniškega dopusta s komunizmom; stanje delavskih pravic v ZDA in Združenih emiratih je namreč mizerno.


Kakšen je ameriški študij sredi arabskega sveta?


Predvsem zelo svetovljanski. Poleg newyorške imajo tudi druge velike ameriške univerze podružnice na Bližnjem vzhodu, ker je tam veliko denarja. Ameriški študij je zastavljen zelo široko, s poudarkom na splošnem znanju in multidisciplinarnosti, tako da sem začel s predmeti iz umetnosti, znanosti, tehnologije in sociologije, šele potem sem se usmeril v svetovno književnost in bližnjevzhodne študije. Profesorji prihajajo z vsega sveta in sooblikujejo vizijo globalne izobrazbe za 21. stoletje. Študentje so cenjeni kot legitimni sogovorci, ki z različnimi ozadji in izkušnjami prispevajo k živahni izmenjavi znanja. Poudarek je na argumentaciji in interpretaciji, ne na učenju podatkov na pamet, v majhnih seminarjih pa ima vsakdo priložnost in dolžnost izraziti svoje mnenje. V mojem letniku nas je bilo 160 študentov iz 65 držav, študirali smo na 22 smereh, od humanistike in inženiringa do naravnih in družbenih znanosti.


Ste imeli sprejemne izpite?


Sprva so nas v Abu Dabi povabili zastonj za konec tedna, da smo se spoznali s profesorji in okoljem, šele nato so me sprejeli. Manj poudarka dajo šolskemu uspehu; pomembnejši so motivacijski esej, vzorec pisanja in ukvarjanje z izvenšolskimi dejavnostmi. Zanima jih predvsem, ali znaš kritično razmišljati.


In koliko lahko študent v Abu Dabiju doživi blišč neskončnih modernih stolpnic?


Kolikor si ga kdo zaželi. Ko sem prišel v Abu Dabi, je bila newyorška univerza šele v tretjem letu delovanja in smo živeli v nebotičniku v središču mesta. V drugem letniku smo se preselili na otok z velikim, modernim kampusom, univerza se je začela hitro širiti. Ker je kampus izven mesta, smo bili dlje od svetlečih stolpnic, toda študijsko okolje je bilo popolno, še vedno pa le kratko vožnjo stran od utripa urbanega življenja.


Ob vašem opisovanju se zdi, da ZDA in arabske države le nimajo tako sovražnega odnosa, samo pravi skupni interes morajo najti.


Družba temelji na razrednih nasprotjih: državne elite delujejo po interesih kapitala, narodu pa prodajajo zgodbe o spopadu civilizacij in nepremostljivih kulturnih razlikah. Tako si Donald Trump izmišljuje laži o muslimanih in jim prepoveduje vstop v državo, v zakulisju pa podpira najbolj fundamentalistični režim na svetu, Savdsko Arabijo, in financira sprevrženo obleganje Jemna. Življenje na vzhodni obali ZDA in v Emiratih pa je precej podobno, predvsem v intenzivnosti razredne in rasne razslojenosti, ki jo težko primerjamo z evropskimi prestolnicami. Živeti ugodno v Princetonu ali Abu Dabiju lahko hitro postane neprijetno, če si vsaj malo občutljiv na družbeno realnost. Stanovanjska in socialna segregacija ter hitra gentrifikacija mest vodijo vedno več ljudi na rob preživetja.

image
Velika mošeja šejka Zajeda v Abu Dabiju. FOTO: Andrew Caballero-Reynolds/Reuters


Ste občutljivi na takšno realnost?


Zaradi privilegijev, ki jih imam – zavoljo barve kože, potnega lista ali kulturnega kapitala elitne univerze – mi je nelagodno, ker so mi tovrstne prednosti dodeljene na račun drugih. Mislim, da je dolžnost vsakogar, da opozarja na družbene krivice in jim s pomočjo lastnih privilegijev nasprotuje. V takšnem okolju tudi spoznaš, da v Sloveniji še vedno razmeroma dobro deluje socialna država. Neoliberalno enoumje v Združenih državah pa enači pravico do letnega, bolniškega ali porodniškega dopusta s komunizmom; stanje delavskih pravic v ZDA in Združenih emiratih je namreč mizerno.


Kdo financira newyorško univerzo v Abu Dabiju?


Vlada Emiratov, predvsem vladar Abu Dabija, ki ima ogromno denarja zaradi nafte. Sredstva usmerja tudi v kulturo in izobraževanje, svoje podružnice imajo ali jih še gradijo Louvre, Guggenheim, Sorbonne … Po eni strani je to mehka moč, kulturni kapital, ki soustvarja imidž svetovne prestolnice in tudi odvrača pogled od krutega ravnanja države na drugih področjih. Hkrati pa univerze in kulturne institucije ohranjajo svojo avtonomijo, privabljajo intelektualni kader in opravljajo pomembno družbeno delo.


Se na vaši univerzi ustvarja nova elita?


Verjetno res, a najdem uteho v tem, da smo se izšolali z izostrenim čutom za družbeno odgovornost. Veliko izmed nas je izkoristilo subvencionirano izobrazbo, zdaj pa si prizadevamo doseči spremembe v družbi, vsak na svojem področju.


Kje se bolje počutite, v ZDA ali v Emiratih?


Nikoli me ni vleklo v ZDA, tja me je pritegnil zgolj učni sistem, zato mi je še vedno najbliže Evropa. Ljubše mi je tukajšnje življenje, organizacija evropskih mest in malo manj podivjan kapitalizem kot v ZDA ali v Emiratih. V Abu Dabiju denimo ni gledališč, avtonomnih con ali alternativne kulture, nenehno gostujejo zgolj popularni zvezdniki. V New Yorku, kjer pogosto preživljam vikende, je sicer več alternativne scene, a se tudi ta pospešeno komercializira, saj je kultura povsem poblagovljena.

Migracije so družbeno dejstvo, gibanje ljudi in idej je pač gonilo človeške zgodovine. Ljudje stalno prihajajo in odhajajo: tisti, ki odidejo, za seboj pustijo praznino, in tisti, ki pridejo, prinesejo nekaj novega. Za ljudi nam ne more biti vseeno. Če nekdo beži pred vojno, ga ne moremo pošiljati nazaj.


Kako se je v tem času spremenilo vaše dojemanje arabskega sveta?


Šele v Abu Dabiju sem začel spoznavati zgodovino Bližnjega vzhoda, hkrati pa sem izkusil povsem drugačne družbene razsežnosti v sedanjosti. V 20. stoletju je bila močna ideja panarabizma, političnega in kulturnega gibanja za združitev arabskega sveta in boja proti imperializmu ZDA kot tudi Sovjetske zveze med hladno vojno, a so idealistične vizije zaradi odkritja nafte in drugih zgodovinskih okoliščin hitro zatonile. Med ljudmi še vedno vztraja občutek pripadnosti širši kulturi, a je arabstvo kot politična kategorija skoraj izumrlo, kar lahko primerjamo tudi z jugoslovanstvom v našem prostoru. Prav tako ogromno Arabcev zalivskim državam zameri propad solidarnosti in zavezništvo z ZDA in Izraelom.


Bleščeči Abu Dabi sicer ni prav daleč od umiranja in lakote v Jemnu. Kako ste videli te razlike?


Elite, ki vladajo premožnim arabskim državam – predvsem Savdski Arabiji, Kuvajtu in Združenim arabskim emiratom –, se ravnajo samo po kapitalskih interesih, tu ni sosedske prijaznosti, enako kot povsod po svetu. Zavedati se moramo, da niso razlike le med arabskimi državami, ampak obstajajo tudi znotraj njih zelo različne družbene realnosti. Evropski diskurz o Arabcih je na te razredne, etnične in verske kompleksnosti povsem neobčutljiv. Življenjske razmere v arabskih državah so mnogo bolj raznolike in zapletene kot v Evropi.


Je naše dojemanje arabskega sveta izkrivljeno?


Najprej moramo odmisliti, da je arabski svet homogena celota, ki je kulturno in idejno povezana. Precej dilem ustvarja že samo razmišljanje o tem, kdo smo mi in kdo oni, katere skupnosti tovrstni zaimki vključujejo ali prezrejo. Tudi v Sloveniji imamo ljudi, ki prevajajo arabsko književnost, in strokovnjake za politične razmere v arabskem svetu, vendar se nenehno ustvarja hegemonija globalnega diskurza o tem, kdo so Arabci in kakšna je njihova kultura. Kot da lahko 450 milijonov ljudi opišemo z zgolj nekaj lastnostmi, ki so zgodovinsko izkrivljene in nimajo nobene povezave s sedanjimi razmerami. Arabska kultura je izredno bogata, znanost, filozofija in književnost so močno vplivale tudi na razvoj Evrope, vendar o tem vemo premalo. V osnovni in srednji šoli se skorajda ne učimo o zgodovini in kulturi afriških in azijskih ljudstev.


Kako arabski svet vidijo v ZDA?


Ne vidijo ga zares. Ameriški javni prostor obvladujejo korporativni mediji, novice so razumljene kot razvedrilo ali mnenja okroglih miz. Družba je tako razdeljena, da ne obstajajo niti razmere za pogovor, sveta onkraj ZDA večina preprosto ne pozna. Val norega rasizma in islamofobije, ki se je sprožil po 11. septembru, je že ponehal, a se je po izvolitvi Donalda Trumpa znova razburkal. Edini izziv belemu supremacizmu je liberalni konsenz Demokratske stranke, ki trguje s puhlicami multikulturalizma in tolerance, a vzdržuje obstoječe stanje. Imam to srečo, da živim v mehurčku, gibljem se v akademskih krogih, ki so svet zase, enako velja za New York.

image
Grega Ulen v Delu kot osmošolec - 26. februarja 2007. Foto Delo


Koliko vam je pri raziskovanju arabskih značilnosti pomagala literatura Mahmuda Darviša?


Mahmud Darviš je eden najpomembnejših modernih arabskih književnikov. Čeprav velja za vsearabsko ikono, se je vedno upiral temu, da bi obveljal za predstavnika Arabcev. Spoznal sem ga prek prijateljev, ki so odraščali z njegovo poezijo, nato sem začel prebirati njegove pesmi, najprej v angleščini in potem v arabščini. Dodiplomski študij je bil namenjen predvsem razvijanju kritičnega razmišljanja in čuta za neizprosen dvom, v raziskovanje arabske kulture in književnosti sem se usmeril bolj na lastno iniciativo. Posebno me zanima literarna in filozofska zapuščina druge polovice 20. stoletja, ki se je soočala z izzivi postkolonialne družbe, oblikovala svojo vizijo socializma in se bojevala proti imperializmu med hladno vojno.


Kaj vas je očaralo pri Darvišu?


Kot modernistični pesnik ni sledil ustaljenim vzorcem rim, ampak je v vsaki pesmi iznašel nov ritem. Sprva me je očaral na estetski ravni z lepo in inovativno pesniško izraznostjo. Nato sem začel o njem razmišljati tudi teoretsko in uvidel, da v svoji poeziji na filozofske in bivanjske probleme sodobnega sveta ponuja umetniške rešitve. Te se ne izključujejo s političnimi rešitvami; Darviš je namreč deloval tudi v Palestinski osvobodilni organizaciji in spisal palestinsko deklaracijo o neodvisnosti, toda hkrati je razumel književnost kot drugačno sredstvo za dosego osnovnih eksistencialnih ciljev. V preprostem jeziku je upesnjeval kompleksne teme in nekje zapisal: »Jaz ali on. Tako se vojna začne, konča pa z mučnim srečanjem: Jaz in on.«


Koliko Darviševe poezije ste še globlje spoznali z znanjem arabščine?


Zaradi določenih posebnosti je arabščino težje prevajati kot nekatere druge jezike. Besedišče temelji na korenih iz treh soglasnikov, vrstni red teh črk pa tvori pomensko jedro, zato besede s podobno strukturo soglasnikov pomenijo podobne stvari. Pri učenju je to v pomoč, saj lahko predvidevaš okviren pomen ogromno besed, po drugi strani pa lahko besede pomenijo več stvari, ki se govorcem iz drugih jezikovno-kulturnih prostorov ne zdijo samoumevne. Hkrati ima arabščina neizmerno bogato besedišče, pozna recimo okrog dvajset besed za ljubezen.


Kaj je vaš največji prevajalski problem?


Prevajanje zame ni samo prenos misli iz enega v drug jezik. V glavi imam vedno vodilo Borisa A. Novaka: »Zven pomeni in pomen zveni.« Sporočilo literarnega dela je nerazvezljivo z njegovo formo, saj imata ritem in oblika enako težo kot vsebina. Pri prevajanju gre vedno za pogajanje med obliko in sporočilom, zato se trudim čim bolj ohraniti občutek in sporočilnost pesmi v originalu, hkrati pa najti najboljšo rešitev v slovenskem jeziku.

Ne smemo verjeti, da se lahko z vsem poistovetimo. Velja ravno nasprotno – sebe moramo odtujiti od udobne domačnosti in ostati odprti za drugačno razumevanje sveta, tako božanskega kot posvetnega. Prevečkrat beremo antropološko, misleč, da lahko iz ene knjige izvemo vse o delovanju neke kulture.


Poznate ugotovitve, da so nekateri angleški prevodi precej popačeni? Pri Rumijevih besedilih so denimo ameriški prevajalci namerno spremenili islamska imena, svetopisemska pa pustili nedotaknjena.


Gre za serijo problemov kulturnega prevajanja, zgodovinopisja in literarne ekonomije. Rumi je sicer perzijski pesnik. V ZDA so ga povsem vzeli iz konteksta, bil je sufist, subverziven in prepričan o ideji, da je ljubezen pot do boga. Prepletal je telesno in duhovno ljubezen, ki naj bi vodila do metafizične realnosti, v Ameriki pa so njegovo poezijo zbanalizirali na preproste ljubezenske verze, mnogi prevajalci sploh niso imeli znanja perzijščine. Prevajanje je zahtevna naloga, ker mora ohraniti kulturne specifike tujega teksta in ga hkrati čim bolj približati novemu bralcu. Potrebno je najti ravnotežje med dvema pritiskoma: po eni strani prikazati tuj svet kot človeški in malo manj tuj, po drugi strani pa ohraniti distanco med sabo in drugim, ki odpira pot novim dimenzijam človeštva. Ne smemo verjeti, da se lahko z vsem poistovetimo. Velja ravno nasprotno – sebe moramo odtujiti od udobne domačnosti in ostati odprti za drugačno razumevanje sveta, tako božanskega kot posvetnega. Prevečkrat beremo antropološko, misleč, da lahko iz ene knjige izvemo vse o delovanju neke kulture.


Ste lahko med vašim branjem in preučevanjem Darviša bolje spoznali tudi problematiko Palestine?


Umetnost ni nikoli neposreden odraz družbenopolitične realnosti, čeprav jo vedno soustvarja in se nanjo odziva. Pri raziskovalnem delu se ukvarjam tudi z gospodarskimi, političnimi in zgodovinskimi razsežnostmi kulturnih problemov, verjamem pa, da ima književnost posebno moč. Branje pomeni urjenje domišljije in sočutja. Darviševa poezija nam tako pomaga misliti Izrael in sionizem v zgodovinskem okviru drugih kolonializmov, onkraj pripovedi o etničnem ali verskem konfliktu. Če izraelska vojska pohablja in usmrčuje Palestince ter bombardira njihovo infrastrukturo, če civiliste arbitrarno obsojajo na vojaških sodiščih, če jim izraelska oblast odreka vodo in elektriko, pri tem pa še vedno uživa mednarodno gospodarsko in vojaško podporo, potem ne moremo govoriti o sporu dveh enakovrednih strani, ki naj bi potrebovali vsaka svojo državo.

image
Grega Ulen tekoče govori arabsko, ima diplomo newyorške univerze iz Abu Dabija in prevaja poezijo Mahmuda Darviša. FOTO: Uroš Hočevar


Darviš je pisal o osebni in kolektivni izkušnji izgona iz lastne zemlje, obleganju, obstreljevanju in množičnih pokolih, toda Izraela ni nikoli sovražil. Vedno je poudarjal, da je njegov gnev usmerjen proti izraelski vojski in sionizmu kot ideologiji, ne pa proti ljudem, Judom in Izraelcem. Prihodnost Palestincev je videl v mirnem sobivanju z Izraelci, a za mir je potrebna poprava zgodovinskih krivic. Darviš nas spodbuja, da povsem na novo razmislimo o idejah naroda, ozemlja in države, če stremimo k pravičnejši družbi za vse. Spremembe v načinu življenja v 20. in 21. stoletju terjajo nove oblike družbene ureditve.


Darviš tudi pravi: »Naučil sem se vseh besed in jih razdrl, da bi sestavil eno samo: dom.« Kje je za vas dom?


Ne vem povsem natančno. Ko grem v Slovenijo, resda rečem, da grem domov, toda ta dom je nostalgična projekcija moje mladosti in idealov. Bolj sem navezan na Ljubljano, saj mislim, da bi morali raje govoriti o mestih in regijah, ki so nas zaznamovali, kot pa o praznih nacionalnih označevalcih. Od Darviša sem se tudi naučil, da dom ni nujno hiša, domovina ali nacionalna država. Doma se zato počutim tudi v poeziji in slovenskem jeziku.


Se lahko nekdo počuti kot tujec tudi doma?


Zagotovo. Če bi živel tukaj in poslušal populistično retoriko o tem, kdo je pravi Slovenec in kdo ni, bi se kaj hitro tudi sam počutil nezaželenega. Vsaka označba slovenstva to slovenstvo nujno odreka drugim, tovrstne ideološke oznake pa nimajo zares zveze s potnim listom ali zgodovino. Pravi kulturni boj poteka proti krčenju javnega prostora in diskurza. In rezilna žica na meji je ena najbolj barbarskih odločitev v naši zgodovini. Spomnim se genialnega transparenta na enem od protestov, kjer je pisalo: »1942 okoli LJ, 2015 okoli SLO.« Tudi to je besedna umetnost, ki nastavlja ogledalo družbi. Umetnost namreč ponuja poseben prostor za premišljanje in sporočanje temeljnih družbenih tematik.


Kako Slovenijo vidijo v tujini? Eni pravijo, da zaostajamo za razvitim svetom, drugi trdijo, da smo enakovredni prav vsem.


Ne bi uporabljal izrazov zaostanek ali razvoj, ker menim, da nimata analitične vrednosti, temveč služita le utrjevanju razlik med družbami in ustvarjanju konsenza o tem, kakšna naj bi bila edina prava pot napredka. Rekel bi, da je slovenska kultura izredno bogata in da ne cenimo dovolj edinstvene lepote slovenskega jezika. Nedavno izdani ep Borisa A. Novaka je epohalno, monumentalno delo, ki spada v sam vrh svetovne književnosti, enako bi trdil za poezijo Svetlane Makarovič.

Radi si govorimo, da spadamo v zahodno civilizacijo v primerjavi z nekakšnim zaostalim vzhodom, a je to le ideološki narativ. Kdor zapusti Slovenijo, hitro ugotovi, da je svet ne vidi kot del razvitega zahoda. Največkrat Slovenije tujci ne poznajo, kvečjemu jo povezujejo z vzhodno Evropo. Ob takšnih srečanjih se začneš zavedati, kako hitro se ideologija obrne proti tebi. V zadnjih letih se je tudi pri nas razpasel trend govorjenja o nekakšni skupni evropski kulturi, toda zgodovinsko so nas vedno uvrščali na vzhod Evrope. Ironično je, da se nacionalistični gorečneži tega ne zavedajo.


Se je med bivanjem v tujini vaš pogled na Slovenijo spremenil?


V Abu Dabiju sem se precej družil s sošolci iz drugih jugoslovanskih republik in razmišljal, kako je generacija mojih staršev še tekoče govorila srbohrvaško, mi pa smo od te zapuščine povsem odrezani. V šoli se ne učimo skoraj ničesar o Jugoslaviji in ne beremo srbskih, hrvaških ali bosanskih avtorjev. Kot nekdo, ki je rojen v samostojni Sloveniji, sem moral povsem sam odkopavati našo skupno zgodovino, na novo odkrivati kulturne povezave in obljube solidarnosti z azijskimi in afriškimi narodi iz časov Gibanja neuvrščenih, ki se danes zdijo znanstvena fantastika.

Hkrati pa Slovenija ni ostala ista, odkar sem odšel. Pretresla me je mobilizacija ob referendumih o družinskem zakoniku, strašijo me napadi na temeljne pravice žensk do odločanja o svojem telesu, diskreditacije novinarskega poklica, krčenje proračuna založbam in gledališčem. Slovenska policija izganja migrante v nasprotju z mednarodnim pravom, razgalja se strukturni rasizem v družbi, priseljujejo se konservativna gibanja z najhujših ideoloških smetišč …

Zaradi določenih posebnosti je arabščino težje prevajati kot nekatere druge jezike. Besedišče temelji na korenih iz treh soglasnikov, vrstni red teh črk pa tvori pomensko jedro, zato besede s podobno strukturo soglasnikov pomenijo podobne stvari. Hkrati pa ima arabščina neizmerno bogato besedišče, pozna recimo okrog dvajset besed za ljubezen.


O družbi in kulturi ste sicer razmišljali in pisali že zelo zgodaj. Ko ste bili v osmem razredu, je vaš spis objavilo Delo, v drugem letniku gimnazije ste za drug spis prejeli evropsko nagrado.


Vedno so me privlačile družbena pravičnost, tujost in meje lastnega jaza. Odraščal sem v svobodomiselni družini, imel sem tudi prave mentorje in prijatelje, ki so me spodbujali pri negovanju kritične misli. Zgolj s preseganjem lastnih meja lahko dosežemo duhovni in kulturni napredek, ograjevanje pa krči svobodo posameznika in civilne družbe. Ne razumem ljudi, ki so tako negotovi v svoji identiteti, da v vsakršni drugosti vidijo grožnjo.


V gimnaziji ste zapisali: »Državljan prihodnosti bo politično ozaveščen in izobražen, odlikoval se bo v strpnosti in spoštovanju vseh prepričanj, tudi verskih, znal se bo izogniti medijskim manipulacijam, poneumljanju družbe …« So se najstniški ideali že razblinili?


Žal ja, izkušnje zadnjih let kažejo ravno nasprotno, čeprav imamo dovolj javnih intelektualcev, kulturnikov in raziskovalnih novinarjev, ki še kljubujejo enoumju. Toda politične in ideološke manipulacije potegnejo za seboj širše množice. V Sloveniji skorajda ni beguncev, a so na volitvah pravljice o beguncih osrednja tema. Vsem bi koristilo iti izven meja Slovenije, videli bi, da drugje ne živijo tako zelo drugače od nas. In tudi če ostaneš doma, lahko presežeš lastne in kolektivne predsodke, samo brati moraš.


A precej lažje je gledati televizijo.


Včasih je treba storiti stvari, ki niso najlažje, ampak pravilne. In takšne, ki ne koristijo le tebi, ampak drugim. Vztrajno moramo prevpraševati podedovane vzorce mišljenja in se upirati zatiranju najšibkejših, zavedati se moramo, da smo vsi soodvisni drug od drugega.


Tudi raven političnih kandidatov se niža. Dovolj zgovoren je samo pogled na njihovo stopnjo izobrazbe, saj je med kandidati vse manj doktorjev znanosti in magistrov.


Visoka izobrazba ne jamči širine duha. Težavo vidim bolj v diktaturi uporabnega znanja, ki se ga zadnja leta vsiljuje univerzam in srednjim šolam, žal na račun branja in svobodne misli. Družboslovne vede nimajo blagovne vrednosti, a nam pomagajo pri premišljevanju obstoječih želja in družbenih vzgibov. Politiko razumemo samo še kot tehnokracijo in dober menedžment, čeprav vodenje države terja tudi humanističen premislek.


Imate v mislih kakšen konkreten primer?


Politiki so debato o migracijah zreducirali na dve skrajnosti: sekuritarni diskurz vidi v migrantih varnostno grožnjo, humanitarni pa jih spreminja v nebogljene žrtve. Oba vidika ljudi razčlovečita, iz živih bitij ustvarjata simbole neke abstraktne tesnobe. Hkrati pa nihče ne govori o drugih migrantih, o tisočih mladih, ki vztrajno zapuščajo Slovenijo. Migracije so družbeno dejstvo, gibanje ljudi in idej je pač gonilo človeške zgodovine. Ljudje stalno prihajajo in odhajajo: tisti, ki odidejo, za seboj pustijo praznino, in tisti, ki pridejo, prinesejo nekaj novega. Za ljudi nam ne more biti vseeno. Če nekdo beži pred vojno, ga ne moremo pošiljati nazaj.


In kakšna bo vaša prihodnost?


Še naprej hočem raziskovati teoretske probleme dekolonizacije, hladne vojne in nacionalizmov v arabski, frankofonskih in južnoslovanskih kulturah … V prostem času pišem pesmi, v prevajanju se stikata osebna in profesionalna pot, po doktoratu pa želim iskati službo kot profesor na univerzi.


Kaj nameravate narediti s svojimi prevodi Darviševe poezije?


Ne vem še. Za zdaj prevajam zase in za prijatelje, da jim čim bolj približam njegove čudovite pesmi. Svoj esej o Darvišu z delnimi prevodi njegovih del sem objavil v novi reviji Dvomovine. Prevajam premalo sistematično, a ne izključujem možnosti, da bi prevode v prihodnosti ponudil kateri od slovenskih založb.


Sploh razmišljate o vrnitvi v Slovenijo?


Na dolgi rok zagotovo, a je ta odvisna od več dejavnikov; tudi od tega, v kakšnem stanju bo izobraževalni sektor v Sloveniji. Nazaj me vlečejo družina in prijatelji, jezik, literarni klub L'etažer, s katerim že več let soustvarjamo kulturni program, a za zdaj želim ostati v ameriškem izobraževalnem sistemu. Več stavijo na humanistiko in originalno raziskovanje družboslovnih in kulturnih problematik.


Vas morda moti, da v Sloveniji govorimo samo o begu možganov na tehnološkem in ekonomskem področju, ne pa tudi na humanističnem?


Moti me predvsem zapostavljanje humanističnih vsebin v medijskem prostoru. Javnost nagovarjajo samo hujskači, dognanja socioloških in kulturoloških ved pa ostajajo za vrati fakultet. Humanistika mora imeti večjo vlogo, saj razgalja ideološke in populistične konstrukte. Kultura in umetnost ustvarjata nesnoven prispevek družbi in umerjata njen moralni kompas. Tehnokratsko mišljenje ne zmore razumeti kompleksnosti družbenih odnosov, ker ne misli zgodovine. In včasih bi se morali malo ustaviti in kaj premisliti. Namesto da samo klikamo po ekranih, bi lahko več klikali v sebi.