V nadaljevanju preberite:

Zgodovinarka Andrea Wulf v knjigi Magnificent Rebels (Veličastni uporniki) piše o teh briljantnih mladih umetnikih in mislecih. Vedno, kadar se zbere skupina strastnih pametnih ljudi, ki med seboj komunicirajo tako silno, da skoraj proizvajajo elektriko, se zgodi kaj neverjetnega, kar vsaj za trenutek spremeni svet.

Ta druščina je bila posebna – enigmatični pesnik Novalis, robati filozof Fichte, brata Schlegel, Goethe, Schiller, brata Humboldt in izjemna ženska, ki jo je zgodovina, tako kot je to v navadi, izpustila. Nemški romantiki so vplivali na angleške romantike, na ameriške transcendentaliste in spremenijo vsakogar, ki prebere to posebno knjigo.

Svobodni duh romantikov je pognal zelo poseben filozof in profesor, ki je odkril in zasnoval modernega človeka.

To je bil Johann Gottlieb Fichte. Prav zaradi njega in njegove filozofije je v Jeno prišlo toliko študentov. Njegove predavalnice so bile nabito polne in študentje so včasih prinesli lestve in ga gledali in poslušali kar skozi okna. Bil je izjemen predavatelj. Napoleon filozofije.

Vedno je bil oblečen v jahalne škornje, in ko je predaval, je imel v rokah bič. Pred katedrom ni hodil, ampak je skakal in korakal. Tobak za njuhanje je jedel, namesto da bi ga vdihaval.

Svoje ideje je mnogokrat razvijal kar pred študenti. In res je njegova filozofija spremenila način, kako premišljujemo o jazu. Danes težko razumemo, kako vizionarsko je razmišljal, saj se nam to, o čemer je govoril, zdi samoumevno. Človekov jaz – Icht je postavil v središče. »Vir vse resničnosti je jaz – Icht,« je dejal. Učil je, da se vsak človek sam odloča za svoja dejanja in je zanja tudi odgovoren. Takšno razmišljanje je bilo v času, ko je v večini Evrope vladal absolutizem, res revolucionarno. »Človek ima svobodno voljo,« je rohnel pred katedrom. »Bog ni absolutna resnica in tudi kralj ni!«

Bil je sin tkalca. Na elitni univerzi je začel študirati, ko mu je dobrotljivi baron plačal šolanje po tem, ko ga je slišal, kako na pamet recitira pridigo, ki jo je pred nekaj urami poslušal, ko je v bližini cerkve pazil na živino. Tudi zato je Fichte verjel v odločnost jaza, saj je v življenju tako rekoč iz nič dosegel znanje in slavo, kar je potrjevalo moč svobodne volje, o kateri je govoril.

Predavalnico je vedno zapuščal v spremstvu gruče spoštljivih študentov, kot zmagoslavni rimski cesar.