Naš svet, ki gori

Katedrala ni nekaj, kar je namenjeno samo Bogu, zgrajena je bila za ljudi, za meščane Pariza, za skupnost, za občestvo ...

Objavljeno
19. april 2019 16.00
Posodobljeno
19. april 2019 16.06
FOTO: Reuters
Dolgo me ni bilo v Parizu. A vsakič, ko sem bila tam, sem začutila to mogočno silo. Stala je tam, na otoku Île de la Cité sredi Sene, postavljena na temeljih galsko-rimskega templja, posvečenega Jupitru, bogu obilja. Ki je nadomestil templje, posvečene starodavnim boginjam matere Zemlje.

Cerkev, ponos Parižanov, biser gotske arhitekture, v plamenih. Podoba, ki se bo zapisala v podzavest Zemljanov podobno, kot so se zapisale druge srhljive podobe zadnjih desetletij. Tu ni bilo človeških žrtev, na srečo. A podobe cerkve v ognju, ki so preplavile splet, so bile podobe apokalipse. Bilo je neverjetno; kot bi opazovali katerega od srednjeveških mračnih filmov, kot da je nekaj zelo narobe.



image
FOTO: Reuters
Gorele so cerkve in veličastne knjižnice, gorele so mošeje, gorel je Damask, gorela so svetišča. Na starih svetiščih so zgradili nova svetišča, bog je imel morda drugo ime, a prostor čaščenja je nosil podobno sporočilo. Cerkev Notre-Dame je simbol človekovega stremljenja proti nebu, iskanja odgovorov na vprašanja skozi človeško umetnost. Je najstarejša pariška cerkev, takoj za Saint-Denis. Prva gotska katedrala, posvečena devici Mariji, prototip za vse ostale veličastne gotske katedrale, kot so Chartres, Strasbourg, Reims, Avignon, od tu se je gotika razlila čez vso Evropo. V njenih zidovih z demoni in angeli na pročeljih so shranjena vsa znanja, vse časovne plasti človeštva.

Zakaj torej so v prvih urah, ko je svet opazoval posnetke, vsi ljudje stopili skupaj v grozi in žalovanju? Zakaj ima katedrala Notre-Dame v tem svetem tednu več pozornosti kot vse humanitarne katastrofe, ki se prav tako dogajajo pred našimi očmi? Tu ni prostora za razpravo, kaj je prav in kaj narobe; na hipokrizijo in perverzijo sveta, v katerem živimo, so stoletja vztrajno opozarjali veliki umi človeštva.

Katedrala ni nekaj, kar je namenjeno samo Bogu, zgrajena je bila za ljudi, za meščane Pariza, za skupnost, za občestvo, ki je potrebovalo duhovni prostor, prostor srečanj, pravi Liza Japelj-Carone, pisateljica in prevajalka, ki desetletja živi v Parizu. Človek ne živi samo od kruha, Notre-Dame zdaleč presega ozke katoliške vrednote in je kot cerkev za državljane zagotavljala duhovno podstat za nastanek temeljnih vrednot univerzalizma, ki so izšle iz francoske revolucije.

Graditi so jo začeli leta 1163, med vladavino kralja Ludvika VII., dokončali 1345. To nikoli ni bila cerkev kronanj, razen angleškega kralja Henrika IV. iz angleške hiše Lancaster in stoletja kasneje Napoleona Bonaparteja, ki si je, potem ko je sodeloval pri eksekucijah kronanih glav, leta 1804 sam posadil krono na glavo.

Konec osemnajstega stoletja, v času francoske revolucije, jo je Robespierre spremenil v tempelj razuma. Boginja svobode Marianne je nadomestila devico Marijo, glave bibličnih kraljev so bile obglavljene, misleč, da kipi predstavljajo francoske kralje. Giljotina je udarila tudi po umetnosti. Ni izbirala.

A vendar – prav od tam izhajajo vrednote francoske revolucije: enakost, bratstvo, svoboda. Da so ljudje v črnem, rumenem in belem, judje, kristjani in muslimani – vse rase in vse verske pripadnosti – najprej samo ljudje. Rodijo se enaki in imajo pravico do enakih možnosti. Ideja, ki naj bi bila temelj sveta, v kakršnem želimo živeti.

Že med samo francosko revolucijo in stoletja kasneje so se te vrednote grobo kršile, še vedno jih imamo nenehno na ustnicah, kot moralni kompas. A njegova igla v tragedijah, eksodosu, trpljenju migrantov, razčlovečenju nenehno drgeta in izgublja smer.
Notre-Dame je kot orjaška bakla zagorela v svetem tednu in Jezus se je vedno zavzemal za trpeče, ranljive, izključene. Iz goreče cerkve so med drugimi dragocenostmi rešili trnovo krono, ki naj bi jo nosil ob križanju. Jezus bi bil verjetno bolj zadovoljen, če bi iz cerkve rešili idejo o sočutju in enakosti vseh ljudi.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je obljubil, da bodo cerkev obnovili in da bo lepša, kot je bila prej. Besede, ki so nujne za politika, ki mora potolažiti, a zvenijo prazno.

Umetnina je umetnina takrat, ko nosi podpis umetnika, ko odseva čas, v katerem je nastala, ko nagovarja opazovalca, v njem vzbuja silovita čustva. Umetnina je vedno tudi ideja. Ta cerkev je umetnina, njeni zidovi so stoletja poslušali krike in šepetanja, vzdihe in prošnje tako tistih z družbenega dna kot tistih, ki so odločali o usodi mesta, države in celo sveta. Ni bila samo muzej, v katerega so se zgrinjali turisti. Pomenila je upanje, da bo drugače.

In če se lahko v nekaj dneh po požaru zgodi takšen preskok in premožni in privilegirani tega planeta lahko najdejo milijone za njeno obnovo, medtem ko so rumeni jopiči in z njimi vsi zatirani in deprivilegirani še vedno prezrti, potem lahko vidimo – da je mogoče. Da možnost za premik obstaja.

Čez dvajset, trideset let bo katedrala obnovljena, lepša kot kdaj prej, je obljubil Emmanuel Macron. To ne bo ista katedrala. Ne more biti ista katedrala. Morda je tako prav. Da se bomo ves čas spominjali. Vsakič, ko bomo zdaj zrli na to ranjeno ogrodje stavbe, ki je preživela vse, ki se je tako nerazumno vžgala pred očmi vseh, se bomo morda vprašali, kaj nam je hotela povedati.
Goreča katedrala nas je zbudila iz nekakšne letargije. Da se je nekaj, kar je stalo skoraj tisoč let, v nekaj urah sesulo, nam pove več stvari: da nobena stvar ni samoumevna, vse se lahko podre v trenutku. Tudi naš varen svet. Tudi planet.

V članku v Le Mondu z naslovom Požar v Notre-Dame, to je naš svet, ki gori zgodovinarka, strokovnjakinja za srednji vek Fanny Madeline piše, da je požar na tako simbolični zgradbi manifestacija kolapsa našega sveta. Kolaps biotske raznovrstnosti, grožnja izumrtja in ne nazadnje konec zahodnih liberalnih demokracij.

Vse oči so bile od nekdaj uprte v to mesto: ko se nekaj zgodi v Parizu, zaznamuje cel svet, taka je narava naše civilizacije. Zdaj nas bo ožgana katedrala, morda v obrisih takšna, kot bi si jo predstavljali iz Hugojevega romana, opomnila na nekaj drugega. Morda se je to zgodilo zato, da se vsak od nas, na milijone nas, ustavi in razmisli. Kaj je pomenila, kakšne vrednote je nosila v svojem skrivnostnem »gozdu« in v kakšnem svetu želimo živeti.