Nasvidenje na naslednji zvezdi

Zemlja je bolna. Tako se začne najnovejši film Christopherja Nolana Medzvezdje (Interstellar). Peščene nevihte klestijo po planetu, in če želijo ljudje preživeti, se morajo posvetiti brezplodnemu kmetovanju in gojiti koruzo, ki je še edina kulturna rastlina, ki ni izumrla. Ravno prejšnji dan se je posušila zadnja okra. Cooper (Matthew McConaughey) je vdovec in nekdanji Nasin testni pilot, ki s sinom, hčerjo in tastom živi na osamljeni kmetiji (malce spominja na tisto, s katere odnese Dorothy iz Čarovnika iz Oza), obkroženi so z neskončnimi koruznimi polji, ki jih, tako kot človeška pljuča, uničujejo velikanski oblaki prahu. Desetletna hči Murphy verjame, da v njeni sobi, polni knjig, živijo duhovi, ki skušajo z njo komunicirati, saj knjige ves čas nekontrolirano padajo z omare. Nekoč skupaj z očetom v prahu, ki kot peščena ura pada s stropa, izluščita koordinate, ki ju pripeljejo do podzemlja, kjer se Nasa, na čelu s profesorjem Brandom (Michael Caine), pripravlja na iskanje novega planeta, na katerem se bo lahko človeška vrsta razvijala naprej, saj je generacija Cooperjeve hčere zadnja, ki bo še preživela na Zemlji. Distopični svet, ki ga prikazuje film, zaničuje tehnologijo, zato je Nasa skorajda ilegalna organizacija, ki je, kot je rečeno, v nemilost padla zato, ker ni želela iz vesolja bombardirati lačnih upornikov. Šolski učbeniki pa učijo, da Apollo nikoli ni pristal na Luni, da je bilo vse skupaj zrežirano le zato, da bi se v vesoljsko vojno pognala še Sovjetska zveza in pri tem bankrotirala.

No, ampak zdaj je profesor Brand odkril, da je neznana inteligenca (morda Bog), ki jim očitno želi pomagati, blizu Saturna ustvarila črvino oziroma »bližnjico« do druge galaksije, skozi katero so že poslali odpravo treh astronavtov. Ti so našli tri planete, ki bi morda bili primerni za bivanje, a so za njimi ostali samo nejasni signali. Zato potrebujejo Cooperja, najboljšega možnega astronavta, ki se mora opraviti na odisejsko pot, najti novo Zemljo ter rešiti človeštvo. Cooper sicer težko zapusti svoje otroke in stre hčerino srce, a neskončnost kliče. Na pot se poda z vesoljsko ladjo Endurance, skupaj z ekipo astronavtov, v kateri je tudi hči profesorja Branda (Anne Hathaway). Astronavti s seboj nosijo oplojena jajčeca, ki bodo v novem svetu omogočila svež začetek človeške vrste. Medtem ko bodo astronavti leteli po vesolju, se bo profesor Brand ukvarjal z vprašanjem, kako ustvariti dovolj veliko vesoljsko ladjo, ki bo lahko celotno človeštvo odpeljala na nov dom.

Ko Endurance vstopi v novo galaksijo, njeni potniki naletijo na nenavadne planete, srečajo se z več sto metrov visokimi valovi, ledeno hladnimi gorovji, nenavadnim odtekanjem časa, črnimi luknjami in peto dimenzijo. Filmske podobe so izjemno lepo posnete, po tem je Nolan znan. V filmske blagajne je z uspešnicami, kot so Memento, Insomnia, Skrivnostna sled, trilogija o Batmanu in Izvor, prinesel impresivnih 3,5 milijarde dolarjev. Kot nekoč Spielberg in Cameron je Nolan danes tisti režiser, ki mu producenti v Hollywoodu, ne da bi trznili z očesom, za novi film že po prvem sestanku obljubijo 200 milijonov dolarjev.

Scenarij za Medzvezdje je napisal skupaj z bratom Jonathanom, svetovalec za znanstvene zadeve in izvršni producent filma je bil Kip Thorne, prijatelj Stephena Hawkinga (menda se vsak dan po telefonu pogovarja s tem genijem). Ni naključje, da se računalnik v filmu imenuje Kipp. Popularni astrofizik Neil deGrasse Tyson je vse prikazane vesoljske fenomene v filmu ocenil za izvrstne. Na tviterju je gledalcem predlagal, naj za boljše razumevanje znanosti, ki ga prikazuje Nolan, preberejo Thornovo knjigo The Science of Interstellar, žal pa knjiga, ki bi razložila zgodbo filma, ne obstaja, je še dodal.

Brez iskre

Kot se spodobi, zgodbe ne bom preveč razpletala, že tako sem povedala preveč – kar sem si in si bom dovolila zato, ker je vprašanje, kdaj bomo sploh lahko v kinematografih spet videli Medzvezdje, ki so ga le nekaj dni vrteli v Cankarjevem domu. Spor med Kolosejem in distributerjem Blitz je najnovejše filmske uspešnice očitno posrkal v črno luknjo slabega oziroma monopolnega vodenja. Ampak pustimo zdaj to.

Vesoljskim navdušencem je, glede na odzive, film strašno všeč. Nekateri pravijo, da so pogrešali malo več fizike, jaz pa sem pogrešala malo več kemije. Še posebej v glavnih dveh junakih oziroma med njima. Matthew McConaughey se v vsakem filmu tako neznansko trudi igrati (zaradi njega sem nehala gledati nadaljevanko True Detective), v vsakem filmu je isti in vsakič zveni kot kakšen pridigar iz Teksasa. Če sem prav razumela, so ustvarjalci filma želeli povedati, da sta se Cooper in Brandova na potovanju zaljubila. Ni bilo videti. Še peta dimenzija je bila bolj jasna kot kemična reakcija med njima.

Druga neprijetna stvar je to, da nam vsi glavni akterji filma ves čas razlagajo, kar se je dogajalo že v NoIanovem filmu Izvor z Leonardom DiCapriom v glavni vlogi, ki sem ga takoj, ko sem šla iz kina, čisto pozabila. Niso toliko pomembni zgodba in odnosi med karakterji kot razlaga o tem, kdo smo, kaj se je zgodilo, kam gremo, od kod prihajamo. V Medzvezdju kar naprej modrujejo, relativnost omenijo vsaj petindvajsetkrat, da ne govorim o peti dimenziji, hahljajo se »humornim« izjavam računalnika, ki nam po tem, če slučajno nismo razumeli, tudi razloži, da ima smisel za humor. Pogovarjajo se celo o tem, da se ne bi smeli toliko pogovarjati. Še ko se glavni junak spopade z negativcem, oba med dvobojevanjem ves čas govorita o vsem, o tem, kaj se ti prikaže pred očmi, ko umiraš, o prihodnosti človeštva, še opravičilo pade. Ko sta se v vestrnih včasih v dvoboju pomirila revolveraša, so bili tihi in neskončno dolgi pogledi dovolj, da so pognali srce gledalca. Film je stal 165 milijonov dolarjev, a nikogar niso plačali, da bi sčrtal vse te dolgovezne in popolnoma nepotrebne dialoge.

Amaterski strokovnjaki za znanstvena vprašanja

Na spletu boste našli na tisoče člankov o tem, ali so prikazi vesolja v Medzvezdju dovolj prepričljivi in ali so stvari logične. Od zelo praktičnih dvomov, recimo o tem, da če so na Zemlji izginile vse kulturne rastline razen koruze, iz česa je potem pivo, ki ga pijejo, do bolj »znanstvenih« vprašanj; ali ima vesoljska ladja Endurance res dovolj goriva, da junake prenese v novo galaksijo, saj ni nikjer videti rezervoarjev, ali je planet lahko tako blizu črne luknje, ne da bi ga ta posrkala, zakaj imajo planeti v drugi galaksiji svetlobo, če ni nikjer videti sonca. Ali pa zapisi v smislu – prikaz črne luknje in pete dimenzije je zelo avtentičen. Kako pa to veste, če niste vsaj Hawking?

Podobno se je dogajalo s filmom Gravitacija mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna. Tako malo ljudi je videlo vesolje, a vendarle jih je tako veliko, ki imajo svoje mnenje, kako je tam. Ne razumem, od kje se je pojavil ta pokroviteljski pogled gledalcev; v času Vojne zvezd se nihče ni spraševal, kaj je avtentično in kaj ne, pomembne so bile druge stvari. Kam je izginila domišljija? Eden od znanstvenikov, ki so ga spraševali, ali je vesolje v Gravitaciji podobno resničnemu, je lepo dejal: »Zakaj je to pomembno? Raje zobajte pokovko in uživajte v filmu.« Vsa ta znanstvena in polznanstvena prerekanja dajejo režiserjem velikih uspešnic, podkrepljenih z vedno boljšimi specialnimi efekti, le alibi, da so hitro zadovoljni z bolj kilavo ali pa čim bolj zapleteno naracijo.

Ljubezen in potomci

Glavna poanta filma naj bi bila ljubezen. Ljubezen je tista, ki preseže vse dimenzije. Ampak ne vsaka ljubezen. Ko želi Brandova prepričati Cooperja, da bi Endurance najprej obiskala planet, kjer je astronavt, v katerega je očitno zaljubljena, je Cooper ne usliši. Romantična ljubezen ni veliko vredna. Najpomembnejša je namreč ljubezen do potomca. In prav v tem je film zelo konservativen. Trije astronavti, ki so se na iskanje planeta za nov začetek človeštva odpravili pred tistimi na ladji Endurance, so bili brez družine in otrok in njihova misija ni bila uspešna; eden je bil neuspešen, drugi je bil preveč egoističen in nevaren, tretji premalo prepričljiv. Nam želijo ustvarjalci filma povedati, da si zato, ker na Zemlji niso imeli potomcev, drugače od Cooperja, niso dovolj močno želeli, da bi rešili človeštvo?

Cooper zapusti svojo hčer, kot Odisej si želi svoj zaprašeni dom zamenjati za jasnost vesolja. Kasneje ji iz prihodnosti pošilja skrivnostna sporočila, in ko se vrne, je še vedno mlad, Murphy pa je že stara gospa na smrtni postelji, obkrožena s svojo družino. Zakaj bi moški v najlepših letih zgubljal čas s klepetanjem s hčerjo, ki jo je tako pogrešal, ali pa s tem, da bi spoznal njeno družino, si misli Cooper in znova odleti. Zgodba o pogumnem astronavtu, a odsotnem očetu.

Vse velike vesoljske znanstvenofantastične zgodbe se na neki način ukvarjajo s potomstvom, s preteklostjo in prihodnostjo, s spomini na otroštvo, ki so del naše identitete (Iztrebljevalec), z očetom in hčerjo (Stik), očetom in sinom (Vojna zvezd), materjo in hčerjo (Gravitacija), željo po ohranitvi svoje pošastne vrste (Osmi potnik), sprašujejo se, čigavi otroci sploh smo in kdo nas je ustvaril (Prometej) ... Takoj ko junaki odpotujejo s planeta, se zavedajo, da je Zemlja njihov dom, kot je razvidno iz Gravitacije, za zdaj človekova edina domovina. Gravitacija je zame tudi zgodba o tem, da človek, ki se znajde v stiski, danes ne more več računati na družbo, državo, tehnologijo, korporacije. Da v resnici lahko računa le nase.

Ko sem gledala Medzvezdje, sem razmišljala tudi o tem, da znajo biti narativno najbolj zapleteni filmi v nekaterih stvareh čudno klišejski ali šovinistični. Ženska je tukaj namreč tista, ki kot mati kokoš na koncu ostane sama z na tisoče oplojenimi jajčeci. Čeprav sta Ripleyjeva iz Osmega potnika in tudi astronavtka v Gravitaciji dokazali, da so ženske v vesolju aktivne in ne pasivne junakinje.

Film ima več koncev in režiser nikakor ne zna končati zgodbe, ampak je kar čutiti njegovo željo, da bi film še kar nadaljeval. Kot ljubiteljico znanstvenofantastičnih filmov me Medzvezdje ni prepričalo, tako kot že prej Scottov Prometej, ki sem se ga zaradi izjemnega predfilma in seveda avtorja le težko čakala. Preprosta zgodba Gravitacije mi je bila ljubša. Kot je o Medzvezdju zapisala jezična kritičarka Sunday Timesa Camilla Long: »Obljubljali so epski film, ki bo glede specialnih efektov tak kot Gravitacija, vendar z mnogo več fizike in brez Georgea Clooneyja. Zakaj bi si človek v filmu želel več fizike? Oziroma, še bolje, zakaj brez Georgea Clooneyja?«

Velika klasika

Takoj po filmu Medzvezdje sem si še enkrat ogledala Kubrickovo Odisejo 2001. Instinktivno. Ne zaradi sentimentalnosti ali nostalgije, ampak da si popravim okus. Kot da bi si po neki preveč pisani likovni razstavi želela le strmeti v Rothkovo metafizično platno. Prvih petindvajset minut ni dialogov, zadnjih triindvajset minut tudi ne. Kubrick nič ne razlaga, čeprav leta 1968, ko je nastal ta film, človekova noga še ni stopila v globino vesolja, gravitacija je bila uganka, vožnja po vesolju prav tako. A vendar je natančni genij Kubrick v sodelovanju z Arthurjem Clarkom poskrbel za vse detajle. Med drugim vidimo dejanskost, v kateri živimo danes, saj prebivalci vesoljske postaje, medtem ko jedo, ves čas gledajo v ekrane računalniških tablic. Ko so leto dni kasneje astronavti pristali na Luni, so povedali, da je bilo vse tako kot v Kubrickovem filmu. Le Zemlja je s svojo modrino še bolj žareča.

Celoten film je, kot da bi gledali sončni zahod, kadri so dolgi in gledalec kar strmi. Straussov valček in vesolje sta že klasika, Nasa menda še danes na vesoljskih postajah z Na lepi modri Donavi zjutraj zbuja astronavte.

Ko gledamo Odisejo, se nam zdi, kot da gre za paralelno resnično leto 2001, čeprav smo pravo že davno preživeli. Film je nastal v dobi velikega optimizma. To je bil tudi čas, kot bi dejal pisatelj Martin Amis, ko je bila Zemlja še mlada. Danes o njej ne razmišljamo več tako, človeška civilizacija jo je utrudila, postarala, posivili smo ji lase. »Nekoč smo živeli in umirali brez kakršnega koli občutka, da se planet stara, da ga bomo uničili. Nekoč smo živeli zunaj zgodovine, zdaj pa jo ustvarjamo in mrzel veter nam zavija okoli ušes. Težko je ljubiti, ko se pripravljaš na udar. Morda pa niti ljubezen tega ne more več prenašati in z vseh planetov zbeži, ko pridejo do tega stanja, ko pridejo do konca svojega dvajsetega stoletja.« Medzvezdje v sebi nosi poanto o tem, da bo morda nekoč dejansko obstajala generacija otrok, za katero bodo, tako kot v filmu, rekli, da je zadnja, ki bo še živela na planetu. Ob Nolanovem spektaklu sem razmišljala tudi o tem, da živimo v času pohlepa, ki si vsega želi le tukaj in zdaj in egoistično sploh ne razmišlja o prihodnjih generacijah.

V Kubrickovih 60. se je zdelo, da je še vse pred nami; kot kaže že naslov filma, so znanstveniki verjeli, da bo čez pol stoletja človeštvo že osvajalo nove planete. V resnici se po pristanku na Luni osvajanje vesolja ni več nadaljevalo s takšnim entuziazmom. Luni naj bi sledil Mars; kot je načrtovala Nasa, naj bi se to zgodilo že leta 1980, vendar je potem Nixonova administracija osvajanje planetov ustavila in denar raje namenila za oboroževanje. Vesolje nas je prenehalo zanimati. Morda zato, ker zaradi svetlobnega onesnaževanja sploh ne vidimo več zvezd, in ko se zazremo v nebo, ne burijo naše domišljije z neskončnostjo. Kdaj ste nazadnje videli Mlečno cesto? Raje kot v nebo gledamo v svoje denarnice, raje kot z vesoljem se ukvarjamo sami s sabo. Silicijeva dolina se nam zdi večji teleskop v prihodnost kot neskončno neprijazno vesolje. Čeprav optimisti menijo, da znajo ravno filmi, kot je Medzvezdje, znova spodbuditi zanimanje raziskovalcev in držav za osvajanje zvezd. Nekaj je jasno: v prihodnosti glavni osvajalci vesolja ne bodo države, ampak neskončno bogati posamezniki, kot so Richard Branson, Larry Page in Elon Musk.

                                                                              * * *

Nolan je večkrat dejal, da je bila Odiseja, ta stari oče vseh znanstvenofantastičnih filmov, velika inspiracija za Medzvezdje. Videopogovor Floyda s hčerjo pri Kubricku je zelo podoben tistemu, ki ga ima Cooper s sinom. Ko se Cooper znajde v peti dimenziji oziroma za knjižnimi omarami hčerine sobe (izjemna ideja, da se za knjigami skrivajo svetovi, ki drugače merijo čas in prostor, kar je v bistvu resnica), ta prostor zelo spominja na tistega iz Odiseje, ko se Bowman odplazi v spominsko sobo zlobnega računalnika Hala, da bi izklopil njegov um. Še velikanske pomnilniške enote so videti kot knjige, kar je zelo lep hommage velikemu režiserskemu mojstru. (V bistvu bi to lahko tudi pomenilo, da je peta dimenzija um nekega računalnika.)

                                                                               * * *

Kubrick je posnel epski film o vesolju, sam pa se je bal vožnje z letali. V ZDA sta skupaj z ženo Christiane vedno potovala na elegantni Kraljici Mary, na kateri sta vsako noč plesala ob glasbi ladijskega orkestra. Kar slišim tisti valček iz Odiseje.

Človek in zvezde, vesoljska ladja in neskončnost. Kot je v intervjuju s kolegico Patricijo Maličev pri svojih devetdesetih letih dejala žal že pokojna astrofizičarka Margherita Hack: »Snov, iz katere je, če tako rečem, narejen človek, izvira iz zvezd ... Vsi kemijski elementi, od vodika do urana, so nastali z jedrskimi reakcijami, ki se zgodijo ob eksplozijah supernov, zvezd, ki z eksplozijo umrejo ...«

Ko se boste naslednjič zazrli v zvezdno nebo, pomislite, da ste sestavljeni iz atomov, ki so prišli iz teh zvezd. Obstaja še bolj fantastična in znanstvena misel?