Ne morem v Nemčijo, prstne odtise imam v Italiji

Po eni od teorij ime Malta izvira iz obdobja starodavnih Feničanov; beseda maleth da je v njihovem jeziku pomenila zatočišče. Najmanjša članica EU, nekaj manj kot 200 navtičnih milj oddaljena od Tripolija, je v postala eno od prvih pribežališč za begunce iz afriških in bližnjevzhodnih dežel, ki se odpravljajo na nevarno pot čez Sredozemsko morje. Mnogi nikoli ne pridejo do obale. Tudi srečneži, ki so bili rešeni na morju, se v prvih gostiteljicah pogosto znajdejo v nečloveških razmerah.

Na Malti po več mesecev, včasih kar poldrugo leto, preživijo v centrih za pridržanje, ki so bolj podobni zaporom kot zatočišču. Še več, visoki komisariat Združenih narodov za begunce je Malto obdolžil, da v njihovih centrih ne izpolnjujejo niti minimalnih standardov za življenje beguncev. V pristaniščem mestecu Marsa, le pet ali šest avtobusnih postaj od starega jedra Vallette in tamkajšnjih razkošnih hotelov, je center za begunce, ki se uradno imenuje odprti center, a v njem begunci še vedno živijo za visoko ograjo in čakajo na začetek novega življenja v Evropi, na Malti.

Pred centrom v Marsi se je razvilo živahno družabno življenje. Deluje nekakšna mini tržnica s hrano in oblačili. Begunci drug drugemu pomagajo pri popravilu starih avtomobilov. Iz krčme, poimenovane New Tiger Bar, je v nedeljo popoldne odmevala glasba. Kak begunec je počasi poplesaval na soncu. »Raje bi šel delat v Nemčijo, toda prstne odtise imam v Italiji,« je povedal 23-letni Etiopijec, ki se je predstavil kot Jackie. Na pot je odšel pred letom dni, najprej čez Sudan v Libijo. Tam je za pot čez morje plačal 700 dolarjev.

»Na čolnu se je pokvaril motor, po telefonu so poklicali pomoč, rešili so nas,« je opisal pot. Po desetih mesecih, preživetih v centru za pridržanje, si je uredil status. Po pravilih EU mora begunec zaprositi za azil v članici, v kateri je najprej stopil na tla. Tam mu odvzamejo prstne odtise. Jackieju se je uspelo prebiti do Malte. Tukaj se preživlja z delom napol na črno, najpogosteje v gradbeništvu. S prijateljem sta si najela sobo. Del zaslužka po Western Union pošilja domov. »Ne vem, ali bi ostal za vedno. V Evropi bi delal kakšna tri leta, nekaj zaslužil in se vrnil domov,« je povedal.

(Fotografija je simbolična. Foto: MOAS/Darrin Zammit Lupi/Handout via Reuters)

Malta, prva postaja na poti v obljubljeno deželo

Malta je v zadnjih letih večkrat dramatično klicala članice EU na pomoč. V gosto poseljeno katoliško državo z vsega 316 kvadratnimi kilometri površine in 425.000 prebivalci je v zadnjih desetih letih prišlo skoraj 20.000 beguncev. Da Malta postaja multikulturna, je videti na vsakem koraku. Zaradi evropskih pravil mnogi nimajo druge rešitve, kot da ostanejo na Malti. Gospodarska gibanja so sicer odlična – je razmeroma bogata članica Unije in ima de facto polno zaposlenost. Kljub temu skoraj vsi, ki jim je uspelo priti čez morje, nočejo ostati na Malti.

»Šli bi raje naprej v Evropo. Zavedajo se omejitev majhne države, kakršna je Malta. Ni velike afriške skupnosti, nimajo zvez, Malta doslej ni imela integracijske politike,« je povedal Ahmed Bugre, ki v centru Marsa vodi program za usposabljanje in integracijo beguncev v družbo. Tudi domačini se le počasi navajajo na drugačno življenje z revnimi prišleki. »Prihod beguncev z ladjami se pogosto napačno razume kot napad ljudi brez identitete na Malto,« je povedal Bugre, ki se je pred 25 leti priselil iz Gane in doktoriral iz prava.

Preden je Malta leta 2004 vstopila v EU, prebivalci niso imeli veliko stikov s priseljenci. Ker je blizu afriške celine, je postala evropska država z največjim številom prejetih prošenj za azil na prebivalca (pet na tisoč). Med ljudmi se širijo tipične kvaziteorije, povezane z begunci: da je z njimi prišlo več kriminala, da se širijo droge, da znižujejo vrednost nepremičnin. Po drugi strani je ena od evropskih držav, ki bogatašem z vsega sveta, tudi s sumljivim slovesom, prodaja dovoljenje za bivanje in potne liste, s katerimi se lahko nato prosto gibljejo po Evropi.

S programom za državljanstvo želi Malta pritegniti svetovno »poslovno elito« in zbrati dve milijardi evrov ali četrtino letnega BDP. Kdor želi do malteškega državljanstva, mora vplačati 650.000 evrov v državni razvojni sklad, kupiti stanovanje, vredno najmanj 350.000 evrov (ali najeti stanovanje z letno najemnino v višini najmanj 16.000 evrov), ter investirati 150.000 evrov v tamkajšnje vrednostne papirje. »Če si bogat priseljenec, ti pogrnejo rdečo preprogo. Če si begunec, greš lahko le v center za pridržanje,« bentijo v civilnodružbeni organizaciji Aditus.

(Fotografija je simbolična. Foto: Darrin Zammit Lupi/Reuters)

Pomoč ranljivim beguncem v boju z revščino

Za priseljence je izkrcanje na obali nadaljevanje agonije in bitke za preživetje. »Sveto pismo nas uči, da moramo izreči dobrodošlico vsem ljudem in jim pomagati,« je po nedeljskem bogoslužju v škotski cerkvi svetega Andreja povedala metodistična duhovnica Kim Hurst. Navsezadnje sta tudi Jožef in Marija malega Jezusa rešila z begom v Egipt. Škotska cerkev v starem jedru Vallette je začela delovati sredi 19. stoletja, ko je bila Malta britanska kolonija. V njej pomagajo ranljivim beguncem v boju z revščino, prepogosto sovražnim okoljem in brezupom po prihodu na Malto.

Nekdanji računovodja Peter Lloyd in njegova soproga, nekdanja učiteljica Elisabeth, sta se iz okolice Edinburga preselila na Malto pred sedmimi leti. Zanju Valletta ni samo lep kraj za uživanje starosti po upokojitvi, marveč tudi za izpolnjevanje življenjske misije. »Želela sva uporabiti najino znanje za pomoč ljudem,« je povedala Elisabeth. V cerkvi je organizirala pouk angleščine za begunce, da bi se lahko čim hitreje integrirali v malteško družbo. Trikrat na teden osem prostovoljnih učiteljev poučuje več kot sto Eritrejcev, Sudancev, Somalcev …

Petru Lloydu je uspelo uporabiti svoje finančno znanje. V škotski cerkvi vodi projekt mikrofinanciranja, s katerim pomagajo beguncem, da se postavljajo na svoje noge. Kapital, več kot 100.000 evrov, so zbrali ob pomoči cerkvene mreže po Evropi. Nazadnje so trem begunskim fantom, ki so skupaj najeli manjše stanovanje, plačali varščino, prvo najemnino in mesečne stroške elektrike. Brezobrestno posojilo v višini 600 evrov bodo morali vrniti v pol leta. Posojajo denar za tečaje, s katerimi begunci dobijo kvalifikacije. Ko dobijo službo, začno odplačevati posojilo.

Dvema begunkama iz Nigerije, Faith in Tini, so dali 5000 evrov posojila za odprtje trgovinice z mili, kozmetiko in čistili. Nesrečno Faith je pred božičem brutalno napadel neki Maltežan. Da bi omilili vsaj nekaj škode, so zbrali denar za zobozdravnika. »Številni domačini so odprti in nam zelo pomagajo. A imamo veliko težav, ker nočejo oddajati stanovanj beguncem. Rasistični komentarji na spletu niso redki. Velikih reševalnih akcij na morju se ljudje ne veselijo, ker vedo, da z njimi pride še več beguncev,« je povedal Lloyd.

Njegov sodelavec v cerkvi je Nigerijec Ernest Assumang Kumi, ki je pred sedmimi leti sam preživel katastrofo na morju. Na nemirnem morju so v daljavi zagledali ladjo in odpluli proti njej. Ko je velika jeklena lestev, ki so jo spustili z ladje italijanske obalne straže, udarila ob čoln, ga je prevrnila. Petnajst od enaintridesetih beguncev je utonilo, nekatere je potegnilo pod ladijski vijak. Druge so italijanski mornarji rešili z odvrženo mrežo. Kumijev prijatelj Lucky je rešil dveletno punčko, iztrgal jo je iz rok njene utapljajoče se matere. Blessing kot posvojenka še vedno živi na Malti.

Kumi je ob Blessing edini preživeli, ki je ostal na Malti. Na poti iz Libije čez morje je izgubil brata. Sodeloval je v sodnih postopkih, v katerih se je ugotavljalo, ali so mornarji naredili napako. »Spominjam se vsake podrobnosti tega torka leta 2008. Vsakič ko komu pripovedujem o njem, ves dan ne morem jesti,« je povedal Kumi. Ko so prišli na Malto, »so me najprej za leto dni zaprli«. Nato je štiri leta čakal na ureditev statusa. »Ne morem več biti srečen. Vsemogočni mi je omogočil udobje, da še lahko živim. A ljudje mi ne morejo več pomagati. Samo še Bog.«