Nekaj misli o strahu in besu

Česa se moramo najbolj bati v 21. stoletju? Tega, da bi lahko bil antipod strahu pred vsem – bes proti vsemu.

Objavljeno
29. februar 2020 06.00
Posodobljeno
12. marec 2020 12.31
Zdi se, da je Edvard Munch s Krikom, s tem dolgim, neutolažljivim in tako neslišno glasnim izrazom strahu napovedal 20. stoletje. FOTO: Mike Segar/Reuters
Od vseh lažnivcev na svetu je pogosto največji lažnivec naš strah. Te besede je zapisal angleški pisatelj Rudyard Kipling. Že v najzgodnejšem otroštvu nam laže, da je tema vir nevarnosti. Ko odrastemo, nam laže, da se moramo bati svoje drugačnosti. Laže nam, ko nas pregovori, naj se skrijemo za zid ignorance, kajti prav s tem se mu najbolj prepustimo in sploh nič več ne vemo, kaj nas je pognalo v panični beg pred neobstoječimi pošastmi.

To je kratka zgodba o strahu.

Celo če okoli nas ne bi bilo koronavirusa, bi to kolumno posvetila enemu od temeljnih čustev, ki se pri človeškem, pa tudi pri vseh drugih živih bitjih pojavlja že v zelo zgodnjem obdobju, in to, pravijo psihologi, kot osnovno sredstvo samozaščite pred objektivnimi nevarnostmi. Vendar pa mene zanima predvsem tista druga stopnja strahu, ki jo civilizacija kot takšna – ne samo naša, ampak tudi vse druge – uporablja kot orodje in sredstvo vzgoje, kot okostje hierarhije in načelo vsesplošne družbene ureditve. Ljudje, ki se bojijo – pa naj je tisto, česar se bojijo, bog ali zakon, diktator ali eksistencialna negotovost, morda celo padec v revščino –, so odličje vsake civilizacijske tvorbe.

Boj se, mladenič, in pred teboj je prihodnost!

Tako smo stoletje za stoletjem, tisočletje za tisočletjem prišli do tega, da je v tem našem moderniziranem srednjem veku večina ljudi obsedena z ljubeznijo kot najvišjo vrednoto v svojem mini univerzumu in ultimativnim ciljem vsesplošnega življenjskega iskanja smisla, da pa v kruti stvarnosti prav tako večina ljudi koraka po poteh, na katere jih usmerja strah kot temeljno čustvo, skrito v globini vseh hotenj in emocij – celo te svete ljubezni.

Koliko je ljudi, ki jih je še vedno strah odkrito ljubiti nekoga ali nekaj, kar bi jih lahko umestilo v kategorijo »popačenih«, »neprimernih« ali vsaj »nenavadnih«? Preveč za te čase, v katerih vsak dan preskakujemo zidove spoznanj in ograje razumevanja, v katerih v vsakem trenutku stopamo prek meja kreativnosti in omejevanja človeškega duha.
Nikakršnega dvoma ni, da živimo v obdobju strahu!



In to obdobje se ni začelo včeraj. To obdobje se je začelo z začetki civilizacije. Dovolj je, da prebiramo grške mite, in že se nam naježi koža ob Afroditinem in Aresovem sinu Fobosu, poosebljenju strahu, in njegovem bratu dvojčku Deimosu, bogu groze. Mar se te dni ne družimo malce preveč z bogom Panom, grdim stvorom z rogovi, s kozjimi uhlji in kopiti, divjega obnašanja in pastirske miselnosti, ki je bil sposoben črede pognati v nezadržni dir, ljudi pa v nenadzorovani strah? Za vedno je ostal med nami v besedi panika, ki praviloma sledi po indolenci ali inerciji, s katerima opazujemo, kako se nekaj slabega ali nevarnega dogaja drugim in daleč od nas, ko se približa našemu pragu, pa je, kot da je s hriba zadonel Panov hreščeči glas, tako da se nam zamegli razum, po žilah pa začne pretakati zgoščena groza.

Kultura strahu v naših kosteh je bila negovana temeljito in z vso pozornostjo. Poglejmo umetnost Giotta di Bondoneja ali Hieronimusa Boscha, Michelangelovo Poslednjo sodbo v Sikstinski kapeli, nato pa še predstavo Dona Claudia na sliki Francisca Goye Začarani človek … Vse to nas povsem logično vodi vse do Edvarda Muncha in njegovega Krika, o katerem se zdi, kot da je s tem dolgim, neutolažljivim in tako neslišno glasnim izrazom strahu napovedal 20. stoletje.

Pravzaprav je, kot da ga danes še vedno slišimo. Iz vsake plasti tistih Munchovih krvavih oblakov, iz vsakega tolmuna modre vode pod lesenim mostom, na katerem stoji kričeče bitje, se v 21. stoletje preliva strah pred vsem. Celo pred samim strahom. Krik je nepresežena ikona neodgovorjenega vprašanja, kaj bo z menoj, najboljša ilustracija begajoče duše na robu prepada odprte prihodnosti in vrhunsko opozorilo, da v resnici še vedno živimo v civilizaciji, ki sistematično investira prav v to stanje človekove zavesti, ki jo je tako natančno upodobil Munch. Počnemo vse, kar je v naši moči, da se vse bolj bojimo.
Pa se vsi bojimo istih stvari?

V anketah, ki so jih v minulih dveh letih izvedli v Evropi, Ameriki in Kitajski, so se pokazale zelo zanimive razlike. Potem ko se je v Belo hišo vselil Donald Trump, se je 74,5 odstotka anketiranih Američanov najbolj balo skorumpirane vlade. Več kot polovica se jih je balo tudi tega, da ne bodo imeli dovolj denarja za varno prihodnost, okoli 49 odstotkov pa jih je bilo v strahu pred previsokimi računi zdravljenja. Zanimivo.

V študiji, ki jo je ob koncu lanskega leta izpeljala Evropska investicijska banka (EIB), pa se je pokazalo, da se Kitajci najbolj bojijo podnebnih sprememb, tako kot se jih najbolj bojijo tudi Evropejci, ki so to nevarnost uvrstili pred svojo bojazen, da ne bodo našli zaposlitve, in pred strah pred terorizmom.

Če bi anketo izvedli ta teden, bi bil strah po vsej verjetnosti globaliziran in osredotočen na epidemijo bolezni covid-19. Nato pa bi bilo mogoče iz tega znova vleči niti kronične anksioznosti, izzvane z vprašanji, kot so: bodo pandemije pogostejše kot naravne katastrofe, kaj bo sledilo po globalnem pohodu koronavirusa po borzah in industrijskih središčih, bomo vsi zapadli v gospodarsko recesijo … in seveda tisto nesmiselno, a neizogibno vračanje k Nostradamusu, ki je »predvidel«, da se bo v našem stoletju »velika okužba začela širiti iz obmorskega mesta in se ne bo umirila, dokler ne bo posejala smrti« … Dobro, pravijo tisti, ki uživajo ob ideji, da je bilo vse vnaprej določeno, Wuhan ni obmorsko mesto, se je pa virus začel širiti s tržnice morskih sadežev in živih divjih živali. Torej se morda kljub vsemu bliža konec sveta!

image
Seul, Južna Koreja, februarja 2020 FOTO: Kim Hong Dži/Reuters


Kaj pa je antipod čustva strahu? Instinktivno sem pomislila, da bi moral biti to pogum, vendar v nobenem jeziku to ni ime čustva. V »kolesu čustev« ameriškega psihologa Roberta Plutchika je na nasprotni strani od strahu bes. In res, celo v umetnosti, v kateri smo našli toliko strahu, nam ne bo težko prepoznati skoraj prav toliko besa. Ponovno pri Giottu, pa pri Brueglu, El Grecu ali Picassu … in pri številnih, neverjetno številnih sodobnikih, katerih dela slavijo bes kot zadnji izraz pravičnosti in obetavni trzljaj upanja v boljši svet.

Še v času, ko se je po Kitajski sprehajal sars, mi je neki epidemiolog dejal, da je v družbah, ki ne zaupajo oblasti, strah pred okužbo pogosto odrešilna reakcija ljudi. Vasi so se takrat, tako kot se to dogaja tudi danes, na lastno pobudo izolirale, nevladne organizacije za avtistične otroke so same stopile v akcijo poučevanja, kako v karanteni umiriti vznemirjene duše, ulični komiteji (institucija, ki je ostala iz časov Mao Zedonga) so prevzeli nase dolžnost prijavljanja sumljivega kašljanja v sosedstvu … Strah je bil najboljši organizator boja proti epidemiji.

Na drugem koncu spektra pa je bil bes. Tudi danes je tam. Kitajci so bolj kot kadar koli do zdaj besni na svoje politično vodstvo zaradi načina, kako se je to znova odločilo za cenzuro in zavračanje resnice o koronavirusu, namesto za človeška življenja in zaščito javnega zdravja. Za Velikim zidom strah in bes plešeta nevarno kolo. In šele čez čas bomo videli, kdo vse se mu je pridružil in kaj vse bo uničeno pod nogami tistih, ki niso več pripravljeni zatajevati teh dveh čustev.

Kaj bi se lahko iz vsega tega naučili mi? Vsekakor bi morali najprej znova prebrati Kiplingov stavek: »Od vseh laži na tem svetu …« Na kratko povedano, strah nas je zaslepil, tako da smo živeli v strahu pred spremembami (pri tem ne mislim na podnebne spremembe, temveč na spremembe, ki stvari tako hitro obrnejo z nog na glavo in obratno), neuspehom, negotovostjo, osamljenostjo, pred tem, da nikomur ne pripadamo, pred nesvobodo in še bolj pred svobodo, v kateri izgubljamo namen svojega obstoja. Nevarnost pa je prežala iz povsem drugega vira. Iz naše lastne izbire vsega. Iz tega, da se tako zlahka odrečemo neizpolnjenim idealom. Iz prekinjenega povezovanja sveta v človeštvo brez meja. Iz izsiljenega napredka. Iz neenakosti in krivic, ki smo jih sami zakrivili. Pravzaprav bi lahko bil to zelo dolg seznam.

Verjetno boste tudi vi zboleli za koronavirusom je naslov odličnega članka Jamesa Hamblina, kolumnista revije The Atlantic. Njegov namen zagotovo ni bil priklicati boga Pana in človeštvo pognati v brezumni beg, temveč s temeljito analizo razmer, v katerih smo se znašli, pokazati, da je bolezen covid-19 problem vsakogar od nas.

Tako kot je problem vsakogar od nas tudi vsaka druga kriza človeštva, o kateri včasih malce prebiramo članke v časopisih, zaspano spremljamo reportaže na televiziji ali ob kavi izmenjamo kakšno »pametno« misel s prijatelji, ki pa se nas v resnici ne dotika, vse dokler je daleč stran.

Na koncu se moramo vprašati, česa se moramo najbolj bati v 21. stoletju? Zdi se mi, da prav tega, da bi lahko bil na drugi strani »kolesa« antipod strahu pred vsem – bes proti vsemu. Mi pa smo že videli, kam vse lahko vodi bes. Kako bi bilo, če bi pogum kljub vsemu razglasili za čustvo in se nato iz vsega, kar nas straši in paralizira, izvlekli z dvignjeno glavo in mirno vestjo?