Nekoč je bil praznik dela

Na predvečer mednarodnega praznika dela so veselo goreli kresovi na slovenskih hribčkih. Na največjem in najbolje obiskanem prizorišču častilcev tradicije, prvomajskih plamenov in praznika, na ljubljanskem Rožniku, je bilo manj ljudi kot prejšnja leta, bilo je manj veselih obrazov in manj popitega in pojedenega. Paradoks. Na shodu v čast delu in delavstvu so bili čevapčiči dragi, sedem evrov mala porcija, za večino ljudi tisti večer na Rožniku predragi, da bi si jih lahko privoščili.

Ljudje, ki bi si jih lahko kupili, so bili praznične in vmesne dni na drugih destinacijah – na Hrvaškem je bilo približno 80.000 Slovencev, letala v oddaljenejše kraje so bila polno zasedena, so povedali na turističnih agencijah. Za proteste, ki so po svetu značilni za ta dan, pri nas kot da ne bi bilo motiva. Sicer so se vstajniki zbrali nekaj dni prej, na dan upora, vendar v majhnem številu in brez subverzivne ostrine.

Tradicionalni prvomajski shodi v številnih drugih državah pa so se prelevili v proteste za delavske pravice in pravično plačilo, tudi tam, kjer ljudje na splošno bolje živijo, recimo v Nemčiji in Švici. V krizi so pač na udaru tisti, ki se preživljajo z delom, in ne tisti, za katere ti ljudje delajo. Tako je bilo vedno, toda bilo je obdobje, ko so bile razlike manjše, kot so v zdajšnji krizi, najhujši v zadnjih treh generacijah. Taka kriza neizogibno vodi v konflikt med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki imajo bore malo ali nič.

Po podatkih mednarodne organizacije dela (ILO) je brezposelnih 26,3 milijona Evropejcev, kar je skoraj deset milijonov več kot pred krizo leta 2008. Pa vendar je v petih državah EU stopnja zaposlenosti višja kot leta 2008: v Avstriji, Nemčiji, Luksemburgu, na Malti in Madžarskem. ILO ocenjuje, da je zaradi slabega gospodarskega in političnega položaja več možnosti za socialne nemire v Grčiji, Italiji, Španiji, na Portugalskem, Cipru, Češkem in – v Sloveniji.

Protestnikom marsikje, izrazito v Sloveniji, po začetnem zagonu začenja pohajati sapa. Ali motiva za spremembe res ni ali pa je imel tudi glede tega prav George Orwell? »Vsi udrihamo po razrednih razlikah, malokdo pa si jih želi v resnici odpraviti. Tu pridemo do pomembnega dejstva, da namreč vsi revolucionarni nazori črpajo del svoje moči iz skrivnega prepričanja, da ni mogoče ničesar spremeniti.«

Kaj se pravzaprav dogaja z delavskim razredom, nekoč nosilcem revolucionarne ideologije in prakse? Proletariat ni izginil, vendar mu je družbena preobrazba odvzela prevratniško ostrino. Zaradi večje družbene prehodnosti kot nekoč ga bolj kot spopadanje z višjimi družbenimi razredi zanima vzpon v višji sloj, če že ne zase, pa vsaj za potomce.

Nekoč so bili praviloma otroci delavcev delavci, kmetov kmetje, trgovcev trgovci ..., medtem ko danes to še zdaleč ni tako zacementirano. Zdaj povsem drugi dejavniki določajo položaj posameznika v družbi. Medtem ko je bila nekoč pripadnost razredu odvisna od poklica, premoženja in izobrazbe, raziskovalci London School of Economics ugotavljajo, da je danes takšno razvrščanje preveč poenostavljeno.

V največji študiji o razredih v Britaniji doslej, v okviru katere so anketirali 161.000 ljudi, ugotavljajo, da ima danes razred tri dimenzije – ekonomsko, družbeno in kulturno. Resda so razlike med britansko in drugimi družbami, a ne tolikšne, da spoznanja ne bi v grobem veljala tudi za druge. S študijo so merili ekonomski kapital – dohodke, prihranke, vrednost nepremičnin –, družbeni kapital – število in status ljudi, ki jih anketiranec pozna, čemur pri nas rečemo omreženost – ter kulturni kapital, to je stopnjo in naravo kulturnega udejstvovanja in zanimanja.

Po oceni avtorjev študije tradicionalna delitev na nižji razred oziroma proletariat, srednji in višji razred ni več ustrezna. Britansko družbo so razdelili na sedem razredov. Čisto na dnu ni več proletariat, temveč še revnejši prekariat, ki ga tvori 15 odstotkov populacije. To je najrevnejši razred, ki ima tudi najnižji družbeni in kulturni kapital. Nad njim je razred novih storitvenih delavcev, ki ga tvorijo relativno revni urbani ljudje, a imajo kar visok družbeni in kulturni kapital. V tradicionalnem delavskem razredu, ki ni povsem osiromašen – predvsem zaradi relativno visoke tržne vrednosti njihovih stanovanj – je samo 14 odstotkov britanskega prebivalstva. Temu sledijo novoobogateni delavci, mlad razred s srednjo vrednostjo ekonomskega kapitala, kulturno dejaven in s kar dobrimi znanstvi. Pred njimi proti vrhu je maloštevilen tehnični srednji razred, ki ima nekaj premoženja, zanj pa sta značilni družbena izolacija in kulturna apatija. Tradicionalni srednji razred, ki ga tvori 25 odstotkov populacije, je najštevilnejši. Je drugi najbogatejši, je najbolj omrežen in drugi po kulturnem kapitalu. Na vrhu je elita, ki se ponaša z najvišjimi vrednostmi v vseh treh kategorijah.

Novi storitveni delavci in novoobogateni delavci so v glavnem otroci tradicionalnega delavskega razreda, ki so ga okrnile deindustrializacija, migracija in preobrazba urbanega prostora. Medtem ko ta nova razreda med tradicionalnim delavskim razredom in tradicionalnim srednjim razredom še nista docela pojasnjena, je nedvoumno, da še vedno obstajata vrh in dno. Dno, kakršno se kaže na Otoku, je povsem enako tudi pri nas. Podobno bi lahko rekli za tradicionalni delavski razred. Tega v obeh državah sestavljajo večinoma starejši ljudje, ki imajo premoženje v lastni nepremičnini.

Že brez primerljive študije pa je očitna razlika med elitama v Britaniji in Sloveniji. Njen ekonomski kapital v Sloveniji v povprečju ni tako visok in zdaleč nižji je njen kulturni kapital. Tega, kar v Sloveniji imenujemo elita, v Britaniji gotovo ne bi uvrstili v ta razred, ker je nastalo v specifičnih tranzicijskih razmerah in s tem ustreznimi karakteristikami. Na enem polu je torej tranzicijska elita in na drugem polu smo vsi najemni delavci, nekateri redno zaposleni, a z vsakodnevno grožnjo z odpustitvijo, in tisti začasno ter občasno vpreženi, ki delajo za drobiž. Preštevilni pa nimajo niti tega.

V bistvu smo mi vsi proletariat, iluzija je misliti drugače. Ker smo živeli v socializmu, ki je poveličeval manualne delavce, še danes mislimo, da so proletarci le manualci. Proletariat niso le ljudje brez ovratnikov, ampak vojska potapljajočega se srednjega razreda, uradnikov, učiteljev, novinarjev, inženirjev, umetnikov ..., ki pa se, kot je rekel Orwell, po pomoč zatekajo k napačnemu – razredu, ki jih izkorišča. Bistveno je, da so »vsi ljudje z majhnimi, negotovimi dohodki v istem čolnu in bi se morali boriti na isti strani«. Kajti revščina je revščina, pa naj bo orodje, s katerim delaš, kramp ali nalivno pero, dodaja Orwell.

Ni pa boj edina oblika upora proti kapitalističnemu izkoriščanju. Če poznate definicijo Maxa Webra, kako je nastal kapitalizem, boste tudi vedeli, kako se mu postaviti po robu. Weber je namreč ugotovil, da je kapitalizem nastal iz (protestantske) etike dela z vrednotami, kot so vztrajnost, varčnost, pridnost. Ker vemo, da zgolj z delom ne bomo obogateli niti brezskrbno živeli in tudi ne bomo deležni nagrad, priznanj in napredovanj, lahko prenehamo čislati delo za lastnika, bodisi državnega bodisi kapitalističnega, kot veliko vrednoto. Ravnamo lahko v nasprotju z Webrovo delovno etiko, ki je bila mišljena, to je treba dodati, za tip kapitalizma, ki je spodbujal odličnost. Tak kapitalizem so morda kje spoznali, v Sloveniji zagotovo ne.

Saj dela niso vselej tako kovali v zvezde. Za filozofa in teologa iz 13. stoletja Tomaža Akvinskega, na primer, je bilo delo »božja kazen«, škotski ekonomist iz 18. stoletja je nanj gledal kot na »prekletstvo« ... Od sodobnih avtorjev pa je vredno vzeti v roke knjigo francoske ekonomistke in psihoanalitičarke Corinne Maier Dober dan, lenoba. Pravi, da v državni ali poldržavni službi – kamor bi pri nas po načinu delovanja lahko uvrstili tudi podjetja z zasebnim, vendar nezainteresiranim in nekompetentnim lastnikom – najbolje živite, če se ne pretegnete, ne izpostavljate, ne prevzemate odgovornih položajev, nimate ambicij in idej ter če ste nasploh največ povprečni in bognedaj nadpovprečni.

Sama je zaposlena v francoskem podjetju za distribucijo elektrike in je sistem naštudirala do potankosti. Avtorica ne spodbuja lenobe nasploh, še kako je naklonjena tistemu delu zunaj podjetja, ki vas veseli in ima smisel. Ne nazadnje je sama ob službi napisala več knjig, med njimi dve o Lacanu. Norčuje pa se iz praznega storitvenega dela v podjetjih. Njena poanta je, da če lahko razni svetovalci in menedžerji prodajajo meglo, in to za lep denar, vi pa za dobro delo niste nagrajeni, nima smisla, da se pretegujete. Ne samo da si v takem okolju lahko lenuh in nesposobnež, ampak ležeren odnos do dela celo prispeva k tvojemu napredovanju na enega od višjih položajev, ki jih praviloma zasedajo najbolj nesposobni, ker tam naredijo najmanj škode.

Takemu početju bi lahko rekli pasiven odpor in zdi se, da je med zaposlenimi v Sloveniji prevladujoča prav takšna kultura (ne)dela. Brezvoljnost, apatija, letargičnost se zažirajo v ljudi – kot delavce in kot protestnike. Ker slovenska država ne funkcionira drugače kot državno podjetje, so vrata na široko odprta za velikega vodjo, lahko tudi v podobi troedinega odrešenika iz Bruslja.